Kurc te gleda!
Luči v kinodvorani se ugasnejo. Na velikem platnu se pojavijo ženska stopala, ki v lakastih visokih petah kot po modni pisti korakajo po hodniku. Kamera jih zasleduje. Počasi se pomika po mečih in proti stegnom. Razkrije ozko temno krilo in zapeljivo zibajoče se boke. Kamera se sprehodi še dlje po njenem hrbtu in se nato zasuka stran ter pozabi na neznano osrednjo figuro, da razkrije okolico. Smo v pisarni.
Današnja Temna zvezda bo obravnavala teorijo moškega pogleda. Skoraj petdeset let po tem, ko je Laura Mulvey v znamenitem teoretskem eseju Visual Pleasure and Narrative Cinema vpeljala koncept male gaza, se zdi ta popularnejši kot kadarkoli prej. Zato se bomo po opredelitvi konceptov in problemov omenjenega eseja obregnile tudi ob popkulturne in internetne diskurze, ki so z njim v dialogu. Kot simptomatski primer sodobnega dojemanja in aplikacije Mulveyjinih idej bomo vzele dokumentarni film Brainwashed: Sex, Camera, Power iz leta 2021.
Mulvey v svojem eseju iz leta 1975 analizira, kako se patriarhalni družbeni red odraža in utrjuje v mainstream narativnem filmu. Čeprav je v Visual Pleasure le enkrat uporabila izraz male gaze oziroma moški pogled, je ta têrmin njegova najbolj razširjena zapuščina. Z moškim pogledom je podobno kot s pop komadi – hitro gredo v uho, saj se refren zlahka vtisne v spomin. Tako brez težav dobimo občutek, da vemo, za kaj gre. Potem pa deset let kasneje ugotovimo, da smo enega izmed štirih verzov refrena ves čas peli narobe, besedila preostalih kitic pa itak nikoli nismo zares poslušali. Podobno sta si koncept moškega pogleda zaradi skoraj intuitivne razumljivosti prilastila popkulturni in internetni diskurz. Pri tem se nista kaj preveč posvečala teoretskim podrobnostim izvornega teksta. Mi pa se jim vseeno dajmo.
Mulvey je svojo tezo zasidrala v konceptih psihoanalize. V osnovi predpostavi, da hollywoodske pripovedne filme moški režiserji delajo za moškega gledalca. Vse ostale vrste gledalcev se morajo temu pogledu podrediti in posvojiti moški pogled, saj je forma filma popolnoma podrejena moškemu poželenju in vzgibom. En vzgib je aktivna skopofilija, po kateri je vir užitka opazovanje druge osebe kot erotičnega objekta. Drugi vir vizualnega užitka pa je narcisoidna plat skopofilije oziroma identifikacija. Tu se Mulvey nanaša na Lacanovo teorijo zrcalne podobe. Po tej je trenutek, ko otrok v zrcalu prepozna svojo podobo, ključen za tvorbo ega in artikulacijo jaza.
Moški gledalec se torej lahko prepozna v moškem glavnem junaku, ki predstavlja idealizirano obliko gledalca samega. Obenem vizualni užitek dobi ob opazovanju seksualiziranega ženskega telesa, ki ugaja dvema nivojema moškega pogleda – moškim likom, ki žensko opazujejo znotraj zgodbe, in moškim gledalcem, ki jo opazujejo na velikem platnu. Moški pogled se izgublja v erotični kontemplaciji in ženske like iztrga iz prostora in časa. Kamera žensko objektificira s počasnimi posnetki in s fragmentacijo njenega telesa. Medtem ko moški subjekt večinoma opazujemo v akciji – v totalu ali bližnjem planu njegovega obraza, je ženski lik prikazan kot objekt. Kamera se zadržuje na posameznih delih njenega telesa ali pa rezanem bližnjem planu njenega obraza in s tem fetišizira njeno lepoto. Pri tem ti deli filma ne pripomorejo k razvoju zgodbe temveč morda celo občutno zaustavijo napredek narative.
Moški pogled je v objektifikaciji ženskega telesa voajerističen ali fetišističen. Na tej točki moramo žal izpostaviti, da je ta delitev v celoti osnovana na falocentrizmu in kastracijskem kompleksu. Ob opazovanju ženske naj bi bil moški v konfliktu. Žensko telo zanj hkrati predstavlja vir erotičnega zadovoljstva in grožnjo s kastracijo. Žensko lahko fetišizira, jo povzdigne in hkrati poniža v razčlovečeno ikono, ki ni več grozeča. Z voajerizmom pa grožnjo kastracije odstrani tako, da se ženski približa, jo preučuje ter jo tako demistificira. Saj veste, strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Tako kot … vagina? No, kakorkoli, razen tega, da so votle, so ženske po Freudu po naravi tudi pasivne, medtem ko so moški aktivni, kar se po Mulvey odraža tudi v filmskih likih.
Mulveyjina teorija je bila zaradi njene odmevnosti vse od izdaje deležna tako odobravanja kot kritik. Eden od očitkov zadeva njeno odločitev, da je gledalca filma opredelila izključno kot moškega. Na to je leta 1981 odgovorila v eseju Afterthoughts: on ‘Visual Pleasure and Narrative Cinema’ inspired by King Vidor’s Duel in the Sun (1946). Kot potencialno članico občinstva melodram je tu opredelila tudi žensko gledalko. V uvodu eseja zapiše, da je bila raba moške ednine v Visual Pleasure mišljena ironično, a da vseeno vidi, kako je s tem izpustila vidike, ki bi jih bilo smiselno raziskati. Bolj ključno, kot kaj je Mulvey mislila ironično, kaj deskriptivno in kaj preskriptivno, je za nas to, kako si njene koncepte izven teoretskih okvirov razlaga bolj ali manj laična javnost.
Ko internetno ljudstvo uporablja izraz male gaze, pri tem ne razmišlja o Freudu, Lacanu, skopofiliji, falocentrizmu, Ojdipovem kompleksu, konfliktih med feminizmom in psihoanalizo in tako dalje. Ne, moški pogled za večino predstavlja nekaj precej manj teoretskega in precej bolj izkustvenega. Male gaze pač štekamo, sploh, če se nam zdi, da je tudi v resničnem življenju ves čas uperjen v nas.
Male gaze so mizogini režiserji, pohotni producenti in prepotentni tipi, ki za nami žvižgajo po ulicah. Male gaze so reklame, ki nam nalepljene čez avtobuse prodajajo samolepilne trakove za oblikovanje prsi. Male gaze je naša ponotranjena mizoginija, ko v odsevu ogledala ocenjujemo svoje telo. Male gaze je naša mama, ko nam teži, da imamo prav lepo postavo, če je le ne bi skrivale. Male gaze je lahko skoraj karkoli, kar nas v patriarhalni družbi ogroža ali živcira. Če je besedna zveza moški pogled še preveč gostobesedna, jo lahko povzamemo. Problem so pač, moški, ane.
Internetne misli o moških kot smeteh ...
Ne glede na to, kako močno nas lahko kakšne od slišanih šal spravijo v krohot – uglajen, damski krohot, da ne bo pomote – si moramo priznati, da tip »feminizma«, ki stoji za njimi, ni produktiven. Prepričati nas namreč želi, da so moški po naravi slabi, seksistični in brez samonadzora. Pa da ne bo kdo mislil, da bi želeli braniti moške. Sploh ne! Čeprav, no, jaz v bistvu imam enega strejt moškega prijatelja in je tko čist … okej?
No, šalo na stran. Medtem ko sociološke struje tako družbeni kot tudi biološki spol vse bolj dojemajo kot konstrukt, na internetu toxic inceli prisegajo na ideje biološkega esencializma. Tako problem vidijo v ženskah, ki se jim niso pripravljene podrediti, rešitev pa v posvojitvi stereotipne maskulinosti oziroma v tem, da postanejo alfa samci. Ženske medtem uživajo hot girl summer in iščejo divine femininity. Feminilnost ni več omejujoč konstrukt, ampak aspiracija. Toda tudi če patriarhalno spolno dihotomijo po maniri primera z inceli in boginjami obrnemo in feminilne značilnosti označimo kot dobre ter maskuline kot slabe, še vedno ostajamo znotraj spolnega binarizma. Ta utrjuje domnevno vseprisotne, naravne razlike med spoloma. Tako naturalizira družbeni spol, posledično upravičuje družbene razlike med spoloma in spodkopava dejanske cilje feminizma.
V svoji terminologiji je tudi teorija moškega pogleda zasidrana v binarni, esencialistični logiki, ki biološki spol enači z družbenim. Objektifikacija tako postane dejanje moških, ne maskulinosti. Seksualizacija ženskega telesa odgovarja na želje moških in ne na stereotipne ideje o maskulinem poželenju. Ženske so pod patriarhatom podrejene moškim, ker ti posamični moški to želijo in patriarhat aktivno ustvarjajo, ne ker smo vsi ujeti v njem. In tako tudi filmi hitro seksualizirajo ženska telesa in zanemarjajo ženske like, ker so jih pač naredili moški. Podobno obtoževalen pristop ubere tudi dokumentarni film Brainwashed: Sex, Camera, Power, ki smo ga na festivalu Mesto žensk lahko videle oktobra 2022. Dokumentarcu in njegovi obravnavi moškega pogleda se podrobneje posvetimo po glasbenem premoru.
Glasbeni premor: Fiona Apple - Limp
Dokumentarec Brainwashed govori o učinku ponavljajočih se podob seksualiziranih ženskih teles v filmu na posameznika in družbo. Režiserka Nina Menkes film zgradi na Mulveyjinih ugotovitvah. Vedno znova se vrača k njim in pogosto praktično citira Visual Pleasure. Brainwashed zgoščeno niza podobe seksualiziranih ženskih teles v množici filmov novejše in starejše produkcije. Te izolirane prizore z razmisleki prekinja Menkes, ki izraža svojo jezo in frustracijo tako nad vseprisotnim moškim pogledom kot nad seksizmom v filmski industriji. Vključeni so tudi številni intervjuji z režiserkami, igralkami, producentkami in celo samo Lauro Mulvey.
Dokumentarec je z neštetimi filmskimi primeri, množico glasov in udarnimi poantami izjemno učinkovit film. Svoje zaključke podkrepi z izjemno dramatično glasbo, po njenem seksističnim, slabim filmskim prikazom žensk pa režiserka alternativo ponuja kar z lastnimi filmi. Sumničavost do teh manipulativnih, pristranskih pristopov v Brainwashed pa se verjetno ne bi pojavila med prvim ogledom. Še posebej če nam poplava prizorov seksualiziranih ženskih teles prvič predstavlja koncept moškega pogleda. Prikladno je tudi, da je koncept moškega pogleda v veliki meri predstavljen kot problem moških režiserjev in producentov, ne pa sistemski problem seksizma v filmski industriji. Zadeve so pač jasnejše, če moški pogled enostavno pripišemo moškim osebno. Potem vsi vemo, za kaj gre. Gre za Quentina Tarantina, ki nam popolnoma po nepotrebnem prikazuje zadnjico Margaret Qualley, ko se v ozkih kratkih hlačah sklanja k Bradu Pittu.
Ko na spol gledamo v tako binarno začrtanih okvirjih, se lahko od agresivnega, predatorskega moškega pogleda zatečemo le k ženskemu. Ženski pogled naj bi bil intimen in empatičen, humaniziral like in se osredotočal na žensko perspektivo ali poželenje. Pogosto pa je sinonimen tudi na splošno z deli ženskih ustvarjalk. Koncept female gaze je nastal spontano, brez teoretske podlage in je tako še bolj prepuščen spektru interpretacij kot moški pogled.
Magic Mike je primer ženskega pogleda, ker objektificira moško telo in s tem bojda ugaja ženskemu poželenju. Bridgerton je primer ženskega pogleda, ker takisto prikazuje tudi erotizirana moška telesa in poudarja ženski spolni užitek. Thelma in Louise je primer ženskega pogleda, ker sta junakinji aktivni ter se upirata moškemu pogledu in dominanci. Portret mladenke v ognju je primer ženskega pogleda, ker se v svojem prikazu spolnosti posveča občutkom in okoliščinam glavnih junakinj.
Seveda pa ženski pogled oziroma širše ustvarjanje neseksistične umetnosti ni inherentna spretnost žensk. Thelmo in Louise je na primer režiral Ridley Scott – isti režiser, ki je zagrešil prizore v Blade Runnerju 2049, ki glede na Brainwashed neumorno objektificirajo Ano de Armas. Obenem tudi znotraj hollywoodske produkcije moški režiserji dosledno ustvarjajo občutljive filme z razvitimi ženskimi liki. Obratno seveda tudi mnoge ženske režiserke v svoje filme vključujejo elemente maskulinocentričnega pogleda. Vendar pa sivine raznolikosti hollywoodske in neodvisne produkcije ne bi pripomogle k črno-belim zaključkom Mulvey in Menkes.
Mulvey se je v svoji teoriji opirala le na filme Hitchcocka in Sternberga. Če si za utemeljitev svoje teze, da ves mainstream hollywoodski film odseva psihoanalitično teorijo, izbereš točno tista dva režiserja, ki sta svoje filme dejansko osnovala na psihoanalitičnih konceptih, boš to tezo verjetno res zlahka potrdil. Nina Menkes podoben cilj doseže z obratno metodo – svojo tezo utemeljuje s številnimi primeri izoliranih prizorov iz raznoraznih filmov.
Brainwashed ignorira kontekste in je, kot sam esej in poljudna raba izraza male gaze, nagnjen k poenostavljanju. Prizori ženskih teles iz najrazličnejših filmov, kot so na primer Ex Machina; Lost in Translation; Paris, Texas in Avengers, so predstavljeni kot isti nivo in tip seksualizacije. Drugje so nekateri filmi kritizirani za enako stvar, za katero so drugi hvaljeni. Tak primer najdemo v delu, ki govori o fragmentiranem ženskem telesu in za primer vzame film Do The Right Thing.
V Do The Right Thing kamera v prizoru med Mookiejem in Tino fragmentira telo ženskega lika. Tega pa ne počne natanko tako, kot si predstavljamo najbolj klasične primere objektifikacije. Kamera se tako kot Mookie zadržuje na Tininih kolenih in komolcih, preden preide na njene prsi. Prizor bi lahko interpretirali prav nasprotno od seksualizacije in razčlovečenja ženskega lika, ki jo argumentira Menkes. Tinin ljubimec morda obožuje prav njeno celotno telo, ne zgolj stereotipno seksualizirane dele, ki naj bi ga vzburjali. Film The Watermelon Woman je po drugi strani v Brainwashed hvaljen, ker svoj erotični prizor prikaže s tako velikim planom, da telo ponovno defragmentira. Ker naj ne bi več prepoznali delov telesa, je naša pozornost tako preusmerjena na čutne senzacije likov. Ampak tudi ko Spike Lee po koži Rosie Perez v Do The Right Thing drsa ledeno kocko, lahko to v nas vzbudi asociacijo na čutno senzacijo.
Ker je namen in učinek mnogih prizorov v veliki meri odvisen od interpretacije posameznika, se pojavi vprašanje, ali je potemtakem vsakršno prikazovanje razgaljenega telesa ali spolnosti sporno? Je prizor Mene Suvari sredi morja vrtnic v Lepoti po Ameriško res neupravičen primer ponavljanja ene in iste objektifikacije, kot nam pravi Nina Menkes? Lahko bi rekli tudi, da se film norčuje iz fantazij lika Kevina Spaceyja – fantazij, ki nas pravzaprav odvračajo od identifikacije in simpatiziranja z njim. To pa verjetno vseeno ne pomeni, da je vsako seksualiziranje telesa upravičeno, če le služi zgodbi. Je moški pogled na mestu, v primeru da scenarist v opis lika napiše »res ful huda ženska«?
Vprašanje, ki se vedno znova poraja, je, v katerih primerih in na kakšne načine je upravičeno telesa igralk in igralcev uporabljati za erotični učinek in kdaj se ta učinek spremeni v pornografskega? Skoraj vzporedno s pojmovanjem moškega pogleda je pornografija opredeljena kot seksualizacija in razčlovečenje osebe za spolno gratifikacijo gledalca. Po drugi strani se erotika posveča tudi čustvom likov, ki jih opazujemo. Erotični prizori naj bi poleg vizualnega užitka tudi poglobili naše razumevanje likov in pripomogli k razvoju zgodbe. Prav obratno od poti, ki jo v Brainwashed ubere Menkes, je bistvo torej v kontekstu.
V filmu Kot še nikoli so prizori spolnosti zelo pomembni, ključni za razvoj zgodbe, posneti so občutljivo ter gledalki dajejo ključen vpogled v lika in njun odnos. Enako drži za serijo Normal People, ki je bila med prvimi odmevnejšimi primeri, kjer je bila v filmski ekipi tudi koordinatorka za intimne prizore. Delo koordinatorjev za intimne prizore ima skupaj z gibanjem Me Too vsaj nekolikšno moč pri opozarjanju na izrabljanje ženskih teles na platnu in onkraj njega.
Kot primer vzemimo prizore spolnosti v seriji Igra prestolov, ki je bila snemana med letoma 2011 in 2019, ter seriji Zmajeva hiša, ki je bila prvič predvajana leta 2022. Seriji, ki sta osnovani na delih istega avtorja in prikazujeta isti svet, spolnost in telesa igralcev prikazujeta popolnoma drugače. Igra prestolov je bila prva prestižna serija, ki je goloto in spolnost prikazovala tako izdatno in eksplicitno. Prizori so povečini vključevali le žensko goloto in pogosto pornografski prikaz ženskega telesa. Od tedaj lahko opazujemo, kako se je ta trend vključevanja spolnosti zgolj zavoljo neke seksi, edgy atmosfere razširil in kako se sedaj počasi obrača. V Zmajevi hiši sta spolnost in golota še vedno pomemben del serije, a sta bolj omejeni, manj eksploatativni in bolj vezani na zgodbo.
Obenem pa je še vedno vse preveč prisotno tudi precej ekscesno naslajanje nad ženskimi telesi. V zadnjih letih smo mu bili na primer lahko priča v serijah Evforija in Idol ustvarjalca Sama Levinsona in filmu Blonde režiserja Andrewa Dominika. Odziv kritikov in javnosti na takšne izdelke je ravno zaradi pretirane, neumestne seksualizacije praviloma vse bolj negativen. Nismo več isti gledalci kot tisti v 50-ih, 60-ih ali 70-ih. Niti ne kot tisti v dvatisočih. Med drugim je tudi popularizacija koncepta moškega pogleda naš pogled informirala. Nereflektirani primeri moškega oziroma raje maskulinocentričnega ali objektificirajočega pogleda se nam zato hitro zdijo sporni ali klišejski. Vseeno pa se očitno najdejo producenti in studii, ki jim kljub spremenjeni kulturni klimi brez večjega premisleka dajejo zeleno luč.
Glasbeni premor: Fiona Apple - The Way Things Are
Dodatni argument, ki ga Menkes poda proti prizorom spolnosti in razgaljenosti, je, da pri teh prizorih ne gre dejansko za seks in erotiko, ampak za razmerja moči – marginalizirani subjekt bo vsakič sneman na način, ki ga spreminja v izrabljen objekt. Kakšen je torej odnos med seksualizacijo, ki objektificira, in tisto, ki naj bi opolnomočila? Zanimiv razmislek o teh vprašanjih ponuja film Hustlers. Ob njegovem izidu leta 2019 je bil pogosto označen kot feminističen film – več kritikov je v svojih recenzijah celo uporabilo izraz female gaze. Naj bo to, ker govori o ženskah, ker ga je posnela ženska režiserka, Loren Scafaria, ker v njem ženske same izrabljajo svoje telo in seksualnost ali ker tudi spolnim delavkam, striptizetam ne odvzema človeškosti in kompleksnosti.
Je uvodni prizor v Hustlers, v katerem Jennifer Lopez skoraj naga ob drogu pleše za moško občinstvo, res feminističen in njo, njen lik in gledalke opolnomoči? Ga feminističnega dela kombinacija z uporniškim, jeznim glasom Fione Apple in njene pesmi Criminal? Je moment opolnomočenja dejansko vezan na prizor ali na to, da je Jennifer Lopez po desetletjih zopet dobila večjo vlogo? Ali natančneje, da je za ta prizor predano trenirala, da ji je nekdo pri petdesetih dovolil v filmu pokazati rit in da so lepota, mladostnost in spolna privlačnost sploh za zvezdnice vedno nereflektirano enačene z močjo?
Našteta vprašanja precej očitno napeljujejo na odgovor, da prizora nič od tega ne naredi zares feminističnega. Tudi cel plot filma, v katerem marginalizirane ženske zajebejo bogate moške, ni feminističen kar sam po sebi. Ampak to v osnovi tudi ni problem. Enako kot ni problem, da bi Reservoir Dogs padel na Bechdelinem testu – še enem konceptu, ki ga je pop feminizem iztrgal iz konteksta in na njem baziral površne zaključke. Hitre, enostavne sodbe so privlačne, a redko ponudijo prave rešitve.
Čeprav je tudi Mulvey v Visual Pleasure zavoljo udarne analize podajala precej poenostavljene sodbe, je bil njen cilj veliko bolj radikalen. Kot zapiše, je njen namen uničenje ega, na katerem je osnovan hollywoodski film, ter uničenje užitka, ki ga nudi. Predlaga, da ustvarimo nov jezik užitka. Žal iztočnic za ta novi jezik ne podaja in tudi ne definira filmskih struj, ki bi ga morda že začele ustvarjati. Alternativni film sicer opredeli kot korak naprej od hollywoodskega, ki pa je lahko le odgovor na mainstream produkcijo. Teorija moškega pogleda tako pritisne na požarni alarm, a nam ne pokaže zasilnih izhodov. Ob pomanjkanju rešitev svojo jezo in frustracijo usmerimo v tiste, ki so požar bojda zanetili – moške.
Če kar odpišemo vse moške režiserje in zgodbe o moških, s tem ignoriramo tudi vse tiste zgodbe in ustvarjalce, ki sploh niso del problema. Hkrati tiste, ki v svojem delu še vedno izrabljajo ženska telesa, na nek način opravičujemo. Če so moški pač, kakršni so po naravi, od njih nima smisla pričakovati česarkoli drugega. Po drugi strani pa s pripisovanjem inherentne dobrote in ozaveščenosti ženskam pridemo do trenutka, ko se kot Nina Menkes čudimo, kako je celo Patty Jenkins v Wonder Woman fetišizirala Gal Gadot. Ker kot osnovni problem namesto formalnih žanrskih značilnosti vidimo spol. Čeprav se zdi takšna logika očitno zgrešena in zlahka izpodvržena, smo z analizo dokumentarnega filma Brainwashed: Sex, Camera, Power in s prejšnjimi primeri internetnega diskurza skušale pokazati, kako široko sega.
Mulvey je svoj esej napisala 15 let, preden je Judith Butler leta 1990 izdala knjigo Gender Trouble: Feminism and the Subversion of Identity. V njej Butler zanika naravnost razlik med moškim in ženskim družbenim spolom in definira koncept performativnosti spola. Ideja performativnosti in konstruiranosti družbenega spola se je torej uveljavila par desetletij po Visual Pleasure and Narrative Cinema. Tako lahko moškemu pogledu morda odpustimo, da se imenuje moški, ne pa maskulinocentrični pogled ali pogled, ki objektivizira. Vseeno bi takšno poimenovanje ali preimenovanje že v izhodišču pripomoglo k ločitvi mehanizmov moškega pogleda od bojda naravnih nagnjenj moškega spola. Mulveyjina teorija bi bila posledično manj dovzetna za to, da jo apropriirajo biološki esencialisti in zagovorniki kvotnih sistemov. Moški pogled pa je danes prav nasprotno od tega pogosto uporabljen kot še eno orožje v bitki žensk proti moškim.
Za Temno zvezdo je pogledovala Vanja, brala sva Živa in Škoda, tehniciral je Selile.
Naslovna slika: Arijana Gajić
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj