V tejle Temni zvezdi se bomo posvetili proučevanju načinov, kako filmi s prikazom uporabe drog gledalcem nudijo užitek in kako so se načini uživanja ob gledanju tovrstnih prizorov skozi zgodovino spreminjali. Te spremembe so odraz širših družbenih oziroma kulturnih sprememb – tako v percepciji drog in njihovih uporabnikov kot tudi širše – in jih je mogoče z njimi povezati.

Pri tem se bomo opirali na psihoanalitični pristop Laure Mulvey in Lacana, pa tudi na teorijo filmske identifikacije Christiana Metza. Uporabo pristopa teoretske psihoanalize za razumevanje dotične problematike motivira dejstvo, da je na dojemanje uporabe prepovedanih drog v znatni meri vplivala prav »družbena prepoved« njihove uporabe. Ker se do strukture prepovedi po Lacanu lahko opredelimo na tri različne načine – nevrotično, perverzno ali psihotično –, lahko iz tega sklepamo na tri različne načine uživanja v odnosu do te prepovedi oziroma njenega strukturnega mesta.