Drage poslušalke in poslušalci, lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi, v kateri bomo tokrat našo pozornost namenili le enemu filmskemu naslovu, tj. dokumentarnemu filmu Najboljša sovražnika, ki smo si ga lahko ogledali na nedavno končanem Festivalu dokumentarnega filmu. O njem je na naših radijskih valovih v okviru dnevnega termina pisala že Petra Meterc, ker pa smo v dnevnih terminih s časom omejeni, smo se odločili, da si bomo tokrat za pričujoči film vzeli še nekoliko več radijskega prostora.   

S stališča formalne analize dokumentarec Najboljša sovražnika ne ponuja nič novega, sploh glede na to, da premočrtno sledi ustaljenim reprezentacijskim strategijam interaktivnega oziroma razlagalnega dokumentarističnega pristopa. Po drugi strani pa se s pomočjo bogatega arhivskega gradiva, principa govorečih glav in pa – to je treba poudariti – branja izvirnih avtorskih tekstov »najboljših sovražnikov«,Gorea Vidala in Williama Buckleya, stke  koherentno celoto.

Prav odločitev za uporabo avtorskih besedil, prebranih s strani Kelseya Grammerja in Johna Lithgowa, pod katera sta se torej podpisala Vidal in Buckley, že pred njunimi znamenitimi televizijskimi nastopi prepoznavni imeni takratnega, ne preveč mirnega časa, v strukturo dokumentarca vnaša nemir, nekakšno motnjo, ki se uteleša v jasnini pristnosti aktualnega. Kot da bi režiserja Robert Gordon in Morgan Neville želela jasno sporočiti: »Ne, ne gre nama za še eno zgodovinsko zgodbo.« Še več. Niso redki komentarji, da gre za enega bolj tankočutnih filmov leta 2015, kar pa je precej presenetljivo, sploh glede na konvencionalnost uporabljenih izbranih reprezentacijskih strategij. Od kod torej ta nenavadna emocija, ki sem jo konec koncev začutila tudi sama?

Dokumentarec binarno relacijo med glavnima protagonistoma vzame smrtno resno – tako kot jo je televizijska mreža ABC, takrat precej nepomembna, tako rekoč B televizijska platforma, pozabljena od velikih igralcev televizijske krajine, potisnjena v životarjenje s svojo B televizijsko produkcijo in poceni B predvajanimi filmi. Naslov dokumentarnega filma »Najboljša sovražnika« tako ni zgolj golo naključje – je diskurzivna leitmotivika, ki je obljubljala soočenje dveh svetov in to tistih dveh, ki sta v letu 1968 tako silovito trčila.

Vzkliki in parole na ulicah, na okupiranih kampusih, boji za državljanske pravice, goreč Detroit kot labodji spev fordističnega cikla; zdelo se je, da se bo zgodovina razpočila: politika z realnim realnosti stke prav posebno strast - na življenje in smrt. A tokrat revolucijo spremlja televizija, ki svojo prvo zlato dobo doživlja v petdesetih, a tudi v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Buckley in Vidal sta bila del tega - tako družbeno-političnega vrenja kot porajajoče se televizijske kulture - in tega sta se tudi zavedala, no vsaj do neke mere; jasne so jim bile afektirane investicije ideoloških bojev tistega časa, prepoznavala pa sta tudi osrednje mesto, ki ga je imela televizija v družbi 20. stoletja. Tako sta vedela, da pri televiziji vsekakor ne gre le za »oddajanje« programa, temveč za medij, ki nastopa kot kulturna forma. Je pa k vse večji relevantnosti televizije v t.i. industrijski družbi sicer prispevalo tudi nekaj, kar je Raymond Williams imenoval televizijski tok. Prav televizijski tok televiziji kot mediju namreč omogoči - bolj kot s filmom, ki funkcionira kot nekakšen prostorski eskapizem eroticizma podobe -, da z vsakdanom splete prav posebne, tako rekoč intimne odnose, katerih edinstvena specifičnost je, da se (re)producirajo skozi tisto, čemur rečemo »oddajanje v živo«.

No tudi soočenja Vidala in Buckleya so se odvijala »v živo«, v formatu, katerega pomembnost prepozna André Bazin že v petdesetih.  Vidal in Buckley sta se tako »na štiri oči« srečevala v montažnih studiih osiromašene mreže ABC, ki ni imela dovolj sredstev, da bi v celoti pokrivala republikansko oz. demokratsko konvencijo, kot je bilo v tistih časih v navadi.

Toda zdi se, da se osrednja protagonista do devete debate, ki je komentirala demokratsko konvencijo v Chicagu, na kateri so se odvile in razkrile vse zagate reprezentacijske politike, nista zares zavedala, kaj v resnici proizvajata. A sladka ignoranca se je končala prav s tem devetim soočenjem, ki je dokončno spremenilo medijsko krajino - jo skozi slabo ločljivo televizijsko podobo spremenilo v spektakel politike oz. bolje rečeno, v politiko spektakla.

Če sta se Vidal in Buckley prej slepila, se svetila v blišču komentiranja kot veščine, si krepila lasten, bel (moški) narcizem in si žugala, se je z deveto debato igra končala. Zgodil se je rez: zareza, trenutek, v katerem se rodi spektakel političnega, ki začne vulgarizirati politično izjavljanje. Ostalo je zgodovina …

A kaj je pravzaprav zgodovina? Zgodovina je čudna reč; četudi se zdi, da ima privilegiran odnos s preteklostjo, nenehno ejakulira v sedanjost, njena semena pa znajo vzkliti tudi v prihodnosti. Ker ima tako nenavaden odnos s časom in prostorom, ima različne strategije preživetja: bodisi se pretvori v ednino, v zgodbo ene same zgodovine, bodisi se naslavlja kot podtalna sila, kot gibanje, ki se kot plaz vali s predhodno težo, bodisi preprosto mora, ravno zaradi naštetega, pristati na heterogenost različnih zavojev in ovojev, ki so vse prej kot vzročno-posledični.

Pojavnost vzročno-posledičnega je namreč zgolj navidezna, umetelna igra konstruirane retrospekcije, s pomočjo katere zgodovina zakriva svojo radikalno nestabilnost, ki sicer bruha prav iz njenega nenavadnega umeščanja v čas in prostor: tisto, kar je bilo, je morda res minilo, toda odtegljaj fizične navzočnosti v zgodovini ne pomeni prav veliko – še naprej se vrtinči kot tisti odpadli jesenski mini lističi, ki smo jih kot otroci frcali v zrak, zato da smo opazovali njihove rotacije, ki so spominjale na premikanje helikopterjev.

Vendarle gre za drugo vrsto rotacije, ki  je vse prej kot nežno: med gibanjem zarezuje v zrak, vsak premik je hrumeč - sile preteklega tleskajo v navzočnost, ki jo skušajo upogniti sebi v prid in tako ustvariti nove temporalnosti. To rotiranje torej ni rotiranje jesenskih lističev, ki se na lahno usujejo po tleh, je težina, ki določa, kako se bodo vrtinci vrtinčili, določali o zdaj-ju in o tem, kako se ta zdaj naseljuje v imaginarne svetove in skupaj z njimi žigosa sedanjost.

Zamotanost poselitve zdaj-ja v sedanjosti se potrjuje v pogosti nezmožnosti, da se elementi zdaj-ja postavijo v zmožnost razumevanja zgodovinske mizanscene – kaj osvetljuje kaj in kje je kaj pozicionirano, kakšni so horizonti tega razumevanja in kakšne njegove posledice. To pa pomeni, da je ta zdaj potrebno izluščiti, ga olupiti plasti navidezne vzročno-posledičnosti.

Leto 1968. Leto, o katerem je bilo že toliko napisanega in povedanega. Zgodovina se zdi, da se je prav s to trditvijo o veliki količini spisanega sprijaznila. »To je to«. Več se ne da povedati. Pa je temu res tako – mar ni ravno poanta strukturne nestabilnosti zgodovine ta, da se iz povedanega lahko vedno izvleče še tisto, kar čaka, da se pove? Leto 1968 kot rez? Toda kaj je pravzaprav rez – zareza v obstoječ simbolni red, ki prekucne materialna pravila, ki se jih jemlje po principu »tako pač je«.

Vendar, kaj odloča o tem, da je nekaj zares prepoznano kot rez? Leto 1968 kot erupcija političnega, ki se ga razume kot delati iz nemogočega mogoče: najprej kot pok, potem pa kot tišina in seveda Jerry Springer. Izdolbeno luknjo namreč kaj hitro prekrijejo odbliski politike, ki se reificirana prodaja kot čudno zavezništvo med t.i. »tretjo pot«, estetiziranimi življenjskimi slogi, identitetnim zagovorništvom in afazijo do lastne epistemološke ter ekonomske zgodovine.

Leto 1968 kot označevalec erupcije realnega politike, določeni načini govora pa navkljub pretečenemu času še vedno neznansko podobnim današnjim časom. Leto 1968 je že res bilo, a bila je tudi konservativna ofenziva, podkrepljena s pomočjo reifikacije kulture in življenjskih stilov. Prav ta reifikacija, spojena s spektakulrizacijo politike, ki sta jo očitno vrezala prav Vidal in Buckley, pa je nedvomno ena od ključnih komponent, s pomočjo katere se uspe zakriti oblastna razmerja mednarodne delitve dela in simptom logike presežne vrednosti, posledično pa na to mesto postaviti individualnega »subjekta«.

Generiranje teh  procesov z zunanje pozicije spremljamo v Najboljših  sovražnikih. Ne le, da sta Vidal in Buckley prispevala k afektiranemu spektaklu politike, morda celo politične filozofije, stava na t.i. kulturni boj je prispevala k formaciji binarne strukture »všeč mi je«. Struktura, ki je ne nazadnje postala modus operandi t.i. družbe nadzora: naprej na način prevlade podobe, ki stopi na mesto diskurza, in drugič kot ekonomija vščečkov.

Po deveti debati, v kateri Vidal Buckleya pripravi, da izreče tisti znamenit stavek, žalitev, ki je televizijska javnost in širši diskurz znotraj hegemonskega avdiovizualnega režima do takrat še ni slišala, se zdi, da je Vidal kot označevalec ameriškega liberalnega Buckleya razkrinkal.

A pota zgodovine imajo čuden smisel za kontingentnost. Morda je Vidal res razkrinkal, kaj se skriva za sicer bleščečim Buckleyevim nasmehom, toda to je bilo tudi to – televizijski spektakel, tisto, kar sta sama proizvedla, pa je požrlo Vidalovo gesto, s čimer pa se etabilira specifičen diskurz političnega. Ta tako postane poseben žanr: žanr kot orodje apropriacije, pri čemer pa težava ni toliko springerjevstvo, ki iz tega izide, temveč prav spremenjena relacija med podobo in diskurzom ter politiko in politično filozofijo kot znakom.

Četudi mi je težko to izreči, toda menim, da se je v tistem trenutku Buckley morda celo bolj kot Vidal zavedel, kaj se je pravzaprav zgodilo – vznik spektakularizacije načinov govora o stvareh, ki režejo v naša življenja, odločajo o tem, kako bomo živeli in preživeli.

Govor, ki odloča o življenjih, z nekropolitiko pa tudi o smrtih, je v okviru novega avdiovizualnega režima dokončno postal le znak, s katerimi se trguje tako, da se ga zapakira v všečne paketke. Ne nazadnje ni naključje, da gospod Reagan, Buckleyev tesen prijatelj, sicer pa slab B filmski igralec, postane nekakšen simbol neoliberalne restavracije v osemdesetih – kaj je vendarle bolj emblematičnega za logiko spektakla kot cenena podoba, ki je vrh vsega še slaba iluzija realnega realnosti?

O zarezah in prelomih je resda težko in celo nehvaležno govoriti. Toda mar ni prav postavitev ničte točke tisto, ki začenja poganjati, omogočiti vstop v gibanje zgodovin(e)? Vidal in Buckley sta po letu 1968 postala tako rekoč spektra, gibajoča se snopa neke politične strukture, katere posledice se čutijo danes - prav zdaj, prav ta trenutek. Deveta debata je televizijski dogodek, ki je rodil nov način govora o politiki, diskurz, ki se je zažrl v pore vsakdana ter se spričo novih informacijskih tehnologij še ojačal.

Toda ta zdaj je vedno le zdaj. Je tu na najrazličnejše načine, kot takemu pa mu ni treba pristajati na to, kar je. Lahko je drugačen – lahko je le bežna misel, ki pa skromno izjavi: dovolj je. Toda, kako se izreče »dovolj je«, je že stvar premisleka, debate, ki pa za to, da ne strmoglavi v diskurz tv dogodka tipa Buckley/Vidal, mora temeljiti na kritični refleksiji t.i. monolitnega subjekta in na zavedanju, da obstajajo epistemološka nasilja, k odločajo o življenju in smrti.

Prisluhnimo sedaj znameniti debati, ki tvori tudi glavni element dokumentarnega filma, ki smo ga predstavili danes:

//

//

Današnjo oddajo sem pripravila Nina Cvar, za tehnično realizacijo pa je poskrbel Jure.