VSAKE SAGE JE ENKRAT KONEC

VSAKE SAGE JE ENKRAT KONEC

Oddaja
18. 1. 2016 - 20.30

15. decembra je bil v Slovenski kinoteki prav poseben večer. Ob praznovanju 20-letnice Slovenskega filmskega centra so premierno pokazali legendaren, sveže restavriran film Matjaža Klopčiča Sedmina iz l. 1969. Temu prazniku se je seveda prišla poklonit vsa sivolasa in belolasa filmska srenja, ki kaj šteje in velja. Take gneče malo in ozko kinotečno preddverje gotovo že dolgo ni videlo. Gospodje in gospe so se trli s kozarci rujnega, bilo je hrupno ter za zimske plašče morda celo malo pretoplo in zadušljivo.

A prizor je kmalu postal še bolj nenavaden. Na vratih je nenadoma zašumelo po svežem, čebljajočem zraku. Zdelo se je, da se sliši šumenje valov, in sveži vetrovi so zapihali iz žepov tistih, ki so se poskušali prebiti v dvorano na naslednjo projekcijo. Slika se je nenadoma prelomila na dvoje: iz oči v oči sta si stali dve generaciji slovenskega filma, legenda je srečala legendo.

V Kinoteki se je namreč tisti večer obetal še en praznik. Po skoraj štirih letih umirjenega valovanja se je namreč znova dvignil, še zadnjič, kot je pisalo v podnaslovu, Krasni novi novi val. Četrtič.

 

Najdražje in najdražji. Dobrodošli v Temni zvezdi. Danes je večer slovesa. Morje se je umirilo in zvezde so potihnile in se utrnile v galaksijo drugačne filmske materije. Krasni novi novi val je namreč napovedal svoj konec.

Krasni novi novi val je bučno prihrumel na zaspano, vkalupljeno in zdolgočaseno slovensko filmsko sceno pred kakšnimi šestimi leti, ko se je pisala jesen 2009. Bili so mladi, nekje v zgodnjih dvajsetih. Radi so gledali filme. In tudi sami so imeli kaj povedati in pokazati. Mimobežnice interneta in skupnega ponočevanja so nebo nad njimi izrisale široko razpeto, oni pa se te širne praznine niso ustrašili.

Niso potrebovali struktur, razpisov ali žigov. Z demokratizacijo filma in internetom to niti ni več tako težko, predvsem finančno zahtevno. Imeli so kamero. In prijatelje z raznimi možnimi veščinami, znanji in navdušenji. Njihove škrge so dihale na entuziazem in kolektivni duh, v katerem vsi počnejo vse. Tako so danes Shupackface, fužinski zombiji in druge povsem običajno nenavadne prigode bizarno zasukanega mladostniškega vsakdana z razširjenimi spin-offi postali del ljubljanskih urbanih legend.

Ob tem precej romantičnem opisu geneze KNNV-ja, kot so ga v spremnih tekstih na svojem blogu sicer zarisali sami, pa lahko poskušamo razmisliti o njihovem vzniku tudi v širši perspektivi slovenske filmske krajine. Vznik gibanja, kot je KNNV, kaže na hibe in manke na institucionalizirani domači filmski sceni, ki se izkazuje za rigidno in zaprto. Pri tem imamo v mislih predvsem produkcijski, distribucijski kot delno tudi izobraževalni nivo, saj se omenjene strukture za živi duh filmske industrije izkazujejo kot vse preveč toge. To je, sploh glede na majhnost domačega trga, vsekakor nepotrebna ovira. Vzemimo le enega izmed očitkov domačemu filmu, na primer pomanjkanje žanrske raznolikosti, ki slovenski film večinoma stereotipno sidra nekam v polje družinske drame. Medtem pa se vzporedno, a neodvisno od nacionalne filmske politike razvija tudi plodovita linija žanrskih izdelkov, kot je med drugim dokazal tudi program 18. FSF-ja, npr. grozljivke, noirja in sorodnih, v slovenski filmski zgodovini gotovo povsem zapostavljenih žanrov. Da je žanr želen in vreden zanimanja tako gledalcev kot ustvarjalcev, je očitno jasno vsem, razen institucionaliziranim financerjem, saj je žanr za zdaj bolj ali manj potisnjen v neodvisne vode.

Krasni novi novi val ima eno samo, če hočete, teoretsko izhodišče. In to je najbolj preprosto in prepogosto pozabljeno. Film je užitek. Pika. Obenem pa ima še tisto posebno cinefilsko dodano vrednost – film je tudi dogodek, ki ne poteka samo v ena na ena pogledu s filmskim platnom, ampak se v živahni interakciji širi po in izven kinodvorane. Pozabite na tišino in trdo temino – komentarji, aplavzi, smeh in šušljanje se v luči mobilnih zaslončkov veselo širijo po dvorani. Tako bi z drugo besedo, ki povzema omenjeni liniji, lahko rekli, da je film KNNV »entertainement« par excellence.

KNNV bi iz te, rahlo retrogradne pozicije lahko opredelili kot filmsko gibanje. Ima vštete prav vse komponente kot sorodno zveneča zgodovinska filmska gibanja oz. kolektivi, torej aktivno prepleta ustvarjalce, filmske kritike in publiko, ki je običajno sestavljena v liniji prijateljev in znancev iste generacije, sorodnih duš bivajočega zeitgeista.

Čeprav zgodbeno, slogovno in žanrsko precej raznoobrazni, imajo kratki in celo en celovečerni film KNNV-jevcev ta isti frivolni, igrivi značaj postmodernističnega teksta, ki deluje v parametrih travestije, transpozicije in trasha. Obenem pa filmi v omenjeni liniji ohranjajo ravno pravo distanco in ravnovesje zajebancije in resnosti, da ne zaplavajo v čisto parodijo s prizvokom cinične estetizacije filmske podobe.

Avtorji so večinoma samouki in tako na ravni vsebine kot tudi forme izhajajo iz lastne izkušnje. Kot dobri učenci in predvsem intuitivni ter inteligentni gledalci princip posnemanja presegajo z inovativnostjo, brez predsodkov in tabujev ter obilico humorja, ki predvsem na način stalnega preigravanja stereotipnih elementov filmske forme kot tudi vsebine gradi izvirne filmske metatekste.

Kot najbolj redne in od samega začetka prisotne lahko izpostavimo Petra Bizjaka, Luko Marčetiča, Andraža Jeriča, Juša Premrova in Matevža Jermana ter seveda pravcato legendo neodvisne ljubljanske filmske scene, Diega Menendesa. Pri tem smo seveda spustili imena premnogih sodelavcev-avtorjev. Vsak izmed njih je razvil svojevrsten slog, ki na svoj način ujame poteze vsakdana in jezdi zeitgeist svoje generacije.

Po štiriletnem premolku četrti in z odločitvijo ustvarjalcev zadnji KNNV še vedno kaže elan in svežino ustvarjalne volje ter moči teh mladih filmskih gverilcev. Obenem pa je zadnjo edicijo podkrepil tudi nov naraščaj režiserjev, med njimi Neža Grum, Peter Cerovšek, Fabris Šulin. Sveži podrastek KNNV gotovo kaže na živost same scene ter očitno željo in potrebo po platformi, ki se ali kot se je vzpostavila s KNNV.

Vendar, kaj ob vsem tem pomeni samovoljni konec KNNV? Vsekakor eden od razlogov tiči, kot so se krasni novi novi valovci izrazili sami, v samem življenju, ki jim ga je prineslo naproti. Čeprav si tega »zakaj« ne želimo reducirati do tako esencialnih, predvsem socialnih komponent, ki so zbrane v okviru sintagme »človek pri tridesetih«, je razlog verjetno res tako banalen. Obenem in posledično se je razrahljala tudi trdnost neodvisnega jedra delovanja samih KNNV-jevcev, ki počasi tudi sami prehajajo v resnejše vode, pod okrilja služb in institucij, ki zožujejo, če ne drugega, vsaj in prvenstveno prosti čas s poudarkom na ustvarjalni vrednosti. Po drugi strani pa razlogu, da »življenje gre naprej«, ne moremo očitati banalnosti, saj filmi KNNV izhajajo prav iz življenja in užitka ob preigravanju mask resničnosti.

Čeprav bo KNNV morda za vedno ostal otrok neke generacije, s katerim se je ta učila in razvijala svoje potenciale, pa je obenem tudi pojav, ki bo ostal odlično in vedno zabavno ogledalo časa neke mladosti, ki je ujeta na dovolj univerzalen način, da bo vedno znova našla svojo publiko.

Trejler KNNV #4https://www.youtube.com/watch?v=GUYBTamW_u8

Blog (KNNV #1, #2 in #3)http://novinovival.blogspot.si/2009_09_01_archive.html

Prejšnje edicije si lahko ogledate kar na internetu:

KNNV #1 (2009)https://www.youtube.com/watch?v=4cPcquRZhSI&list=PL5B8A678DE14EFD07

KNNV #2 (2010)https://www.youtube.com/watch?v=sYPMrwPS3Tk&list=PL021D09C730822552

KNNV #3 (2011)https://www.youtube.com/watch?v=9JRJGnxoyzI&list=PL0ED5DAC0B7A268DB

(KNNV-ju se v slovo in z upanjem na spin-offe klanja Anja Banko.)

 

V filmskem novičniku pa se bomo posvetili še eni od posledic mačehovskega odnosa do kulturnih institucij. Nace Zavrl nam iz Londona poroča o težavah kinematografske topografije, namreč o rušitvi kultnega londonskega kina Curzon Soho. Še ena zgodba o slovesu.

Na neprekinjen proces urbane gentrifikacije niso imune niti najbolj utrjene kulturne ustanove londonskega mestnega središča. Če so bili pod izsiljevalskimi pritiski nepremičninskega kapitala pred leti v selitev prisiljeni prebivalci vzhodnega, večinoma proletarskega Shoreditcha in sosednjega Hoxtona, je val urbane »regeneracije« danes geografsko vseprisoten. Trademark hipsterifikacije bivših delavskih con (ter posledičnega dviga cen nepremičnin in lokalnih nakupov) ostaja šordiški Cereal Killer Cafe – kjer človek za skodelico mlečnih kosmičev odšteje slabih pet evrov. A vendar se gentrifikacijska razdrobitev, pogosto alternativnih, družbenih skupnosti danes pojavlja v več oblikah kot kdajkoli prej.

Osrednjelondonski Soho, nekoč multikulturno nočno središče queer scen, spolnih delavk in nenormativnih kultur, danes predstavlja predvsem bazo oglaševalske industrije, luksuznih butikov, z občasnim sex shopom ali gej barom, razpršenim med bledo franšizno ponudbo trifuntnih latte macchiatov. Na južni meji med Sohom in spodnjim Chinatownom se nahaja Curzon Soho, tridvoranski kinematograf, ki na trenutni lokaciji obratuje slaba 104 leta, pod trenutnim imenom pa od sredine osemdesetih. V vedno bolj skrčeni in monotoni kulturni ponudbi londonskega West Enda – kjer so enormnim najemninam kos le največji in najkomercialnejši – lokalni Curzon ponuja sprejemljivo zmes arthouse in mainstream produkcije za kar najrazličnejša občinstva.

Curzonu od predlanskega decembra grozi izselitev in prisilno rušenje zaradi gradnje 29-biljonske mega železnice Crossrail 2, naslednice enako kontroverzne Crossrail 1, trenutno največjega gradbenega projekta v Evropi. Enka naj bi s 120-kilometrsko podzemno progo povezovala skrajni vzhod in zahod prestolnice, dvojka – trenutno v pogajalni fazi - pa jugozahod in severovzhod. Obe naj bi ublažili prenapolnjenost londonskega transportnega sistema in neposredno povezali sicer oddaljene predele mesta. Čeprav je centralni del trase večinoma podzemen, torej naj mestnega dogajanja ne bi oviral, Sohov Curzon po besedah vladnih predlagateljev predstavlja “površinsko interesno lokacijo”. Z drugimi besedami naj bi se na mestu kinematografa postavila potniška blagajna in vhod v tunelno postajo, s katero naj bi se do leta 2030 dnevno prevažalo 400.000 potnikov.

Pri predlaganem uničenju Curzona ne gre za neposredno obliko vseprisotne gentrifikacije – torej višanja cen nepremičnin in izpodrinjanja skupnosti z nižjimi prihodki. Prej gre za njeno podkategorijo, t. i. »bežifikacijo«; termin, ki je le pred kratkim dosegel resnejšo omembo. Namesto prisilnega izseljevanja in razdiranja lokalnih družbenih vezi gre pri bežifikaciji za podiranje unikatne kulturno-zgodovinske dediščine v zameno za generične, franšizno enolične ustanove, bodisi Starbuckse bodisi železniške postaje.

Seveda naj bi po trditvah zagovornikov pri Crossrailih šlo za investicijo v javno dobrobit, za enostavnejši in predvsem hitrejši transport v središče mesta. A gradnja za lokalne prebivalce hkrati pomeni predvsem večletne motnje javnega dogajanja, prisilno izseljevanje in rušenje ter ne nazadnje še dodaten porast cen nepremičnin v neposredni bližini predlagane trase. Crossrailu je že podlegel ikonični klub Sohove LGBT-scene Astoria, naslednji pa bo očitno Curzonov Soho. Za dvanajst let dolgo gradnjo pa naj bi se hkrati zaprl bližnji park Soho Square, ključno družabno zbirališče in edina zelena površina v okolici. Na njem naj bi namesto dreves stali dixiji in odlagališče za odvečni material. Od Curzona Soho bi po oceni revije Time Out najboljšega londonskega kinematografa, nedvomno pa enega izmed bolj obiskanih umetniških kinov, čez slaba štiri leta, če bo načrt odobren s strani župana in parlamenta, ostal le vhod v tunel.

Curzon sicer ni nikakršen primer herojskega odpora proti razslojevalni gentrifikaciji in elitizaciji kulture. Gre za verigo enajstih kinov, večinoma londonskih in predmestnih, kjer človek za večerno vikend vstopnico odšteje nič manj kot 15 funtov – 20 evrov torej. A cena je kljub vsemu slabih pet funtov nižja kot v sosednjih multipleksih Odeon na trgu Leicester Square. Kljub Curzonovi nedvomni vlogi pri profitnem omejevanju kulturne dostopnosti gre za stavbo arhitekturne in kulturne vrednosti. Soho je eden izmed edinih britanskih kinov, zgrajenih pred prvo svetovno vojno, in prvi z dvoranami v celoti pod zemljo. Čeprav po estetskih merilih nikakor ne gre za pretirano lep prostor, je kino neprecenljivo kulturno zbirališče, ki bi kmalu lahko postalo le prometna postaja.

Aktivistična kampanja proti rušitvi že dobro leto konstantno nabira nove podpornike. Ustanovni člani organizacije Save Soho, ki se poleg uničenja Curzona bori proti prevzemom klubskih, gledaliških in alternativnih kulturnih ustanov, so med drugimi Benedict Cumberbatch, Stephen Fry, Idris Elba, Eddie Izzard, Bondovca Guy Hamilton in David Arnold ter Whojevca Roger Daltrey in Pete Townshend. Uradna spletna peticija je minuli vikend dosegla 31.000 podpisov. Rezultat pogajanj in končno odločitev vlade podporniki še čakamo, za zdaj pa je jasno, da bi morebitna rušitev prinesla močan pretres in desetletje dolge motnje v kulturnem delovanju celotne soseske. Za rešitev Soha je že kakšnih deset let prepozno. Za rešitev Curzona morda še ne. Pred projekcijami se te dni po celotni verigi Curzona vrti kratek video, ki naj za konec govori zase.

(Nace Zavrl)

 

Po londonskem intermezzu pa zavijamo nazaj na domačo sceno. Zimski, izrazito nefestivalski del leta si lahko popestrite s prebiranjem novega KINA!, ki je izšel konec lanskega leta.

V tokratni številki vas čakata dva obsežnejša sklopa, od katerih se eden vije po zgodovinskosti filma. V njem si lahko preberete nekaj o velikih francoskih mojstrih novega vala, Jeanu-Lucu Godardu in historizaciji filmske podobe ter o njegovem sodobniku Philippu Garrelu in kolektivu Zanzibar, ki je predstavljal poetično vzporednico mainstreamovske novovalovske produkcije. Preden si ogledate nov Tarantinov vestern Podlih osem, lahko svoje poznavanje žanra poglobite ob članku o njihovi špageti različici kot ironiji moralnega perfekcionizma.

Tematski fokus 27. številke KINA! se tokrat usmerja v misterij, žanr, o katerem ne kritika ne teorija nista soglasni, ali to sploh je. Definicija misterija je izredno široka, saj zaobjema vse od karakternih potez trilerja, erotike, fantastike, grozljivke in še česa. Vsekakor pa se kot osrednja poteza kaže naracija, ki se tekom razvoja trdno opira na simbolno. V reviji je zbranih nekaj zanimivih premislekov ob izbranih filmskih naslovih, ki segajo vse od avstralskega novega vala s filmom Petra Weira Piknik pri Hanging Rocku do zdaj že skorajda legendarne ameriške grozljivke Davida Roberta Mitchella Zlo za petami.

Poleg knjižnih recenzij Derridajeve Arhivske mrzlice in Lobatovih Sivih ekonomij filma najdete v poglavju o televiziji še odličen tekst o Oglaševalcih, Pravem detektivu in še čem. Blazinice pa razkrivajo dve zanimivi korespondenci o dokumentarnem filmu in feministični filmski kritiki ter iz arhivov NUK-a potegnjeno čudovito šolsko nalogo Jureta Detele o filmski umetnosti.

Za konec pa povabimo še v Slovensko kinoteko, ki v četrtek s filmom Pod rimskim soncem otvarja retrospektivo danes prepogosto prezrtega Renata Castellanija, predstavnika italijanskega t. i. rožnatega neorealizma. Kako rožnata je italijanska pokrajina petdesetih in šestdesetih, pa preverite sami.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.