Aaaahhhh, melanholija

Aaaahhhh, melanholija

Oddaja
Melanholija
30. 3. 2014 - 20.00
 / Teorema

Začnimo s študentom: “Obstajata dva glavna razloga, zakaj so študentje tej bolezni podvrženi pogosteje od drugih. Prvi razlog je v tem, da študenti živijo sestradano, samotarsko življenje, ne razgibavajo svojih teles in se ne zabavajo na način, kot se zabavajo drugi ljudje: kadar se temu pridružita še nezadovoljstvo in brezdelje, kar se dogaja vse prepogosto, so nemudoma pahnjeni v to brezno: ...“ Navedeni odlomek ni plod kakšnega okostenelega nezadovoljneža z modernim študentskim načinom življenja, pač pa so zgornje besede stare skoraj štiristo let. Če iz navedka izvzamemo košček o samotarskem življenju, bi ga skoraj brez problema spojili z današnjikom.

Aktualnost dela Anatomija melanholije Roberta Burtona, ki je leta 2012 izšlo pri Studii Humanitatis, pa se potegne še nekoliko naprej. Ko govori o študentu, humanistu in vseh nadlogah, ki ga tepejo v letih izobraževanja, pride skozi naslednje besede naposled do ključnega vprašanja tudi našega časa: „A denimo, da se s svojim bronastim telesom uspešno izogne vsem tem neprilikam, da je zdaj izpopolnjen in zrel, da se mu je njegov študij obrestoval in da se mu je vse prav sijajno izteklo: po mnogih izdatkih je zdaj pripravljen na službo, a kje naj jo stakne? Temu (po dvajsetih letih) ni prav nič bližje kot prvi dan, ko je prispel na univerzo. Kakšno pot naj ubere zdaj, ko je usposobljen in nared?“

Koščki modernosti in preteklosti, ki ob branju posameznika že počasi pričnejo približevati tistemu, kar smo se namenili raziskati v pričujoči oddaji, to je občutenju melanholije. V pomoč pri tem raziskovanju nam bo poleg Burtonove knjige še nedavno, pri Študentski založbi izdano delo Saturn in melanholija, ki so ga v prvi polovici dvajsetega stoletja napisali Raymond Klibansky, Erwin Panofsky in Fritz Saxl. Obe obravnavani deli sta vsaka na svoj način močno zaznamovali razmišljanje o melanholiji, Burton kot prvi, ki se je s temo ukvarjal v tako širokem obsegu, zadnji avtorji pa kot izjemni raziskovalci predvsem zgodovine pojma, pa tudi odlični interpreti nekaterih grafičnih upodobitev in razmislekov o melanholiji prek umetnosti.

A nadaljujmo s študentom. Da bo melanholija še večja, prisluhnimo odlomku Burtona, ki zopet zrcali v naših očeh unikatni čas, kjer razlaga, kaj je moč videti v začetku sedemnajstega stoletja: „Videli bi sholarja, kako za kos kruha klečeplazi in se prilizuje nepismenemu kmetu, medtem ko je pisar bolje plačan, če sestavi eno samo zadolžnico, videli bi sokolarja, ki zasluži več kot študent, odvetnika, ki je v enem samem dnevu plačan toliko kot filozof v celem letu in ki v eni sami uri zasluži toliko kot sholar v svojem dvanajstmesečnem študiju. Tistega, ki zna naslikati Taido, zaigrati na gosli, česati lase itd. cenijo bolj od jezikoslovca ali pesnika.“

In ker je aktualnost Burtona še večja in da bo naše približevanje melanholičnemu uvodu še prepričljivejše, si privoščimo še en odstavek: „Če je to vse spoštovanje, če je to vsa nagrada in vsa čast, ki si jo lahko obetamo, potem nam pustite, da se odrečemo svojim knjigam in da spremenimo tok svojega življenja; čemu naj bi sploh študirali? Le kaj so mislili naši starši, da so nas napravili za sholarje, ... Če ni več nobenega upanja, da bomo kdaj nagrajeni, nobene druge spodbude, potem, ponavljam, postanimo vojaki, prodajmo svoje knjige, kupimo si meč, orožje, kopje ali prekinimo z vsem skupaj, zamenjajmo svoja filozofska oblačila za mlinarjeva, kot je to nekoč storil Kleant, v življenju raje uberimo kako drugo pot, kot pa da še naprej vztrajamo v tej bridkosti.“

Vsi študentje, diplomanti, magistri in doktorji, ki v našem času bijete bitko z eksistenco, ste se po teh uvodnih ogrevalnih vajah že približali melanholiji, vsi drugi, ki vas zgoraj omenjeno ne tangira, pa boste svojo točko melanholičnosti morali poiskati kasneje, predvsem pa poteptati moderno masko večnega zadovoljneža, zakaj kot v samem začetku izpostavi omenjeni avtor: „In tej melanholični dispoziciji ne ubeži noben človek na tem svetu, ubraniti se je ne more noben stoik, pa naj bo še tako moder, tako srečen, tako potrpežljiv, tako velikodušen, tako pobožen, celo božanski; nihče ni ukrojen tako umetelno, da bi ga občasno vendarle ne doletela melanholija.“

A kaj melanholija pravzaprav sploh je? Njena predstava se danes vije predvsem okoli otožnosti, duševne utrujenosti, potrtosti in trpečnosti. V veliki meri je povezana z negativnimi predstavami in kot nekaj, česar si ne želimo. Biti melanholičen pomeni v veliki meri biti apatičen in brezvoljen, brez prave življenjske energije, brez potrebne vitalistične moči in sle po delovanju. Melanholičen se danes v kliničnem izrazoslovju močno približa pojmu depresije, četudi je enačaj težko postaviti in kot bomo videli, je skozi celotno zgodovino bilo le težko reči kaj dokončnega o pojmu melanholije. Slednji je v preteklosti doživel številne razlage in nihal vse, od izrazito negativnega stanja pa do relativno redkih pozitivnih interpretacij. Da bi pojem podrobneje spoznali, se bomo v naslednjih minutah s pomočjo dela Saturn in melanholija spoznali s zgodovino pojma.

Najzgodnejša pojmovanja melanholije se vsa po vrsti osredotočajo na Quattuor humores, torej na človekove štiri temeljne telesne tekočine, ki so gradnik bivanja, istočasno pa tudi opredeljujejo posameznikovo razpoloženje, temperament ali osnovno zadržanje. Sam nauk o štirih tekočinah pa ima tudi svojo predzgodovino, ki jo je na tam mestu treba razjasniti, zato, da ne bi sami temelji ostali prazni. Gre za osnove, ki jih je medicina pravzaprav vzela iz filozofije in so doživljali svoje logične permutacije in napredovanja. Ti predtemelji se osredotočajo okoli praelementov, ki so sami po sebi nedeljivi in sestavljajo vsa ostala sestavljena telesa kozmosa. Nadalje je treba razjasniti število tistih Quattuor v sintagmi štirih tekočin, naposled pa raziskati tudi usklajenost in ravnovesje, ki ga zahteva sama teorija več raznorodnih fundamentalnih elementov.

Kar se tiče števila, se je najprej treba ustaviti pri pitagorejcih. Slednji so ravno temu številu pripisovali poseben pomen, ali kot beremo v delu Saturn in melanholija: “Prisegali so ˝pri šterici, ker je bila najbolj zavezujoča prisega˝, pri čemer se jim je zdelo, da štiri počela, katerih mesto so videli v možganih, srcu, popku in spolovilu, ne obvladujejo le narave nasploh, temveč še posebej tudi z umom obdarjenega človeka. Pozneje so v smislu števila štiri obravnavali celo dušo, ki je zajemala um, vedenje, mnenje in čutno zaznavanje. Pitagorejci torej nudijo osnovo za razdelitev telesnih tekočin v štiri, četudi se je kasneje kazalo, da to morda ni najbolje izbrano število, še posebej glede na same kvalitete, ki so jih imele posamezne tekočine.

Pitagorejcem gre tudi del zaslug za razumevanja ravnovesja med ekstremi, ki je potrebno zato, da kompleksni sistemi delujejo. Četudi pitagorejcem ne moremo pripisati samega nauka o štirih tekočinah, pa so ponudili osnovo v vsaj dveh vidikih, torej v številu in razumevanju sredine, kot najboljše med štirimi samostojnimi elementi. Kot poročajo obravnavani avtorji, so bili nadalje potrebni vsaj še trije predpogoji zato, da se je lahko oblikoval sistem štirih tekočin, ki je kasneje služil za oblikovanje razmišljanja o štirih temperamentih. Najprej se je moral iz te relativno abstraktne štirice konkretizirati nek nauk, ki je tudi v samem kozmosu prepoznal kvaliteto slednjega števila. To je bilo sprva relativno nezamisljivo, saj so začetni naravoslovci temelj sveta povečini iskali zgolj v enem samem elementu. Tales je pratemelj sveta našel v vodi, Heraklit v ognju, Anaksimen v zraku in tako dalje. Začetni misleci so bili prepričani, da je pratemelj kot nekakšen atom, ki mora biti sam, en in enoten. Enost je popolnost, mnogoterost pa je lahko zgolj posledica sestavljenosti in s tem na nek način odvisna in tudi manj vredna od osnovnega, temeljnega.

Takšno prepričanje je veljalo vse dokler se ni pojavil Empedokles, ki je storil ravno ta premik, da kreiranosti kozmosa ni več razumel kot posledico enega temeljnega elementa, pač pa je v svoj sistem vključil pitagorejsko štirico in kot štiri temeljne gradnike sveta postavil vodo, zemljo, zrak in ogenj. Tudi pri Empedoklu pa obstaja neke vrste podstat, v kateri se kaže potreba po ravnovesju sistema. Poleg tega je človek veljal za najbolj popolno bitje, saj so se v njem vsi elementi enako uravnotežili in s tem ne silijo v ekstreme. V koliko se kateri od elementov razbohoti nad ostalimi, pa prične prihajati do odklonov v obnašanju.

S tem je že postavljena večina gradnikov. Za pojmovanje o štirih tekočinah pa so iz štirih že omenjenih elementov najprej morale nastati štiri kvalitete, torej vlaga, suhost, hlad in vročina, od katerih pa je kasneje pri zgodnjih medicinskih raziskavah prišlo do povezovanja s štirimi temeljnimi telesnimi tekočinami, kar naj bi prvi, tudi na podlagi Empedoklovega učenja, storil v spisu O človekovi naravi, Hipokrat. Da je do tega dejansko prišlo, so morali prekiniti z nekaterimi tradicionalnimi pogledi, saj so med tekočine, ki so povečini veljale za nekaj negativnega, bili primorani dodati tudi kri, hkrati pa so žolč razdelili na dva dela, kar sicer je realen pojav, a gre skorajda za isto snov, z različno pigmentacijo. Skratka, okoli leta 400 pr. n. št. dobimo prvič zapisano tetralogijo telesnih sokov kot sestav krvi, rumenega žolča, črnega žolča in flegme oziroma sluzi.

In zakaj so ti sokovi tako pomembni za razumevanje melanholije? Preprosto zato, ker se je melanholijo tesno povezovalo s črnim žolčem in vsem, kar je slednji predstavljal na mikro in makro kozmološki ravni. Poleg prej že omenjenih štirih elementov se sedaj v enačbo povsem konkretno s svojimi štirimi sokovi vključi tudi človek. Kri je tako povezovana s toplim in vlažnim, rumeni žolč s toplim in suhim, črni žolč s hladnim in suhim, flegma pa z hladnim in vlažnim. Nadalje se je te štiri sokove povezovalo tudi z letnimi časi, ki nam že dajejo slutiti kvalitete posamezne tekočine oziroma temperamentov. Kri se tako povezuje s pomladjo, rumeni žolč s poletjem, črni žolč z jesenjo in flegma z zimo. Naposled pa je moč te štiri sokove povezati še s fazami človekovega življenja, ki so ga včasih delili na štiri obdobja po dvajset let, torej deška, mladeniška, zrela in starčevska leta. Vsako izmed življenjskih obdobij naj bi imelo svoj temperament, oziroma tekočino, ki prevladuje in tako naj bi se življenje pričelo s povečano količino flegme, sledi kri, nato rumeni žolč, smrti pa se približujemo s povečano količino črnega žolča.

Še danes o teh kvalitetah in vseh izpostavljenih povezavah lahko slišimo veliko odmevov; tako govorimo o vročekrvnem ali vodenem posamezniku, žolčni razpravi ali recimo o prizemljenem in umirjenem. V antiki so se na podlagi teh štirih sokov oblikovali psihološki tipi, in sicer so govorili o sangviniku, ki ga povezujejo s krvjo, koleriku, ki je opredeljen z rumenim žolčem, flegmatiku, ki ga zaznamuje sluz in melanholiku s povečano količino črne sluzi. Kar se tiče melanholika, morda ni odveč izpostaviti tudi črnine, kot tiste temne negativne barve, ki spet nakazuje na značajske lastnosti, ki se jih pripisuje melanholiku, četudi črni žolč dejansko sploh ni črne barve.

Vse te povezave in naštevanje bomo sklenili z nekaterimi predstavami o posameznih tipih, oziroma o njihovih karakteristikah. V ta namen najdemo v delu Saturn in melanholija prav posebno tabelo, mi pa bomo našteli zgolj nekatere lastnosti, zato, da nas od vseh teh informacij ne bi pograbila še dodatna melanholičnost. Skratka, sangviniki so pri večini avtorjev v antiki veljali za prijazne, lepe, dobrodušne, šaljive, nasmejane, vedre in kar je še podobnega. Koleriki naj bi bili jeznoriti, ostroumni, iznajdljivi, skrajno požrešni, ognjeviti itd. Flegmatike naj bi povezovali z lenobo, ravnodušnostjo, zamišljenostjo, zmanjšano drznostjo pa tudi neumnostjo. Naposled pa so melanholiki veljali za otožne, zaspane, plašne, a tudi lakomne in zahrbtne, zavistne, pohlepne in še kaj. Vsekakor se v luči sedanjosti pri vsakem od naštetih tipov znajde tudi nekaj presenetljivih lastnosti. V antiki so skušali te duševne karakteristike združevati tudi z fizičnimi lastnostmi, a so pri tem pogosto naleteli na težave, ki so jih povečini reševali s takšno ali drugačno dodatno podrobnostjo in relativizacijo.

Preden se poslovimo od antike, pa omenimo zgolj še eno pomembno delitev, ki je nastala v tistem času in to je razumevanje teh štirih karakteristik glede na sredino. Gre za razumevanje zgoraj naštetih tipov bodisi kot temperamente bodisi kot bolezensko stanje. Če je bilo sprva govora o štirih temperamentih, ki jim ustrezajo posamezna življenjska obdobja, posamezen letni čas, določena hrana in podobno, se je kasneje ravno prek melanholije pričelo govoriti o bolezenskem stanju. Torej, če gre sprava za nekakšno vrojeno podmeno posameznika, ki skorajda predstavlja njegovo sredino, pa je kasneje prišlo prepričanje, da nobena od teh lastnosti ne more predstavljati prave sredine, pač pa so vse po sebi že neke vrste odkloni. Seveda se iz tega razvijejo različne težave, če nič drugega, je sangvinik načeloma toliko pozitivno vrednoten in kri kot edina izmed sokov glavni vir življenja, da je bilo tovrstnega človeka težko okarakterizirati kot odklonskega.

Poleg teh dveh videnj melanholije pa se je šele veliko kasneje razvilo videnje melanholije kot lastnosti, ki jo je bilo moč pripisati skorajda vsemu in smo zato lahko pričeli govoriti tudi o melanholični pokrajini ali konkretni predmetnosti. A naj bo na tem mestu dovolj zgodovinskega pregleda. Izpostaviti je treba, da je nauk o štirih sokovih temeljno opredelil razumevanje melanholije, da se je ta predstava skozi stoletja širila in ožala, v sami osnovi pa vedno nosila temeljno otožnost, hladnost in prizvok negativnega, četudi bomo v drugi oddaji pregledali tudi nekatera drugačna videnja. V tokratni oddaji pa bomo zaključili z Burtonom in njegovim videnjem ter razumevanjem vzrokov za melanholijo. V kolikor smo iz obsežnega dela Saturn in melanholija zaenkrat obravnavali zgolj košček, naj pri tem povemo, da je dvesto petdeset strani dolg slovenski prevod Burtona prevod izdaje, ki zajema približno zgolj šestino celotnega dela, v nadaljevanju pa bomo pregledali zgolj posamezne koščke.

Pri obravnavi Burtona moramo poudariti, da tudi melanholijo sam razume na ozadju štirih tekočin. Prav tako postavi delitev na razumevanje melanholije kot stvar čudi in stvar navade. Pri tem je čud možno povezati s temperamentom, kjer je opaziti nekakšno razumevanje nihajoče čudi, ki občasno nujno zapade v melanholijo. A sam ne bo govoril o tovrstni melanholiji, pač pa napove: „Melanholija pa, ki jo nameravamo obravnavati, je navada, kronična ali dolgotrajna bolezen, ustaljeno razpoloženje, kot pravijo temu Avrelijan in drugi, torej nič prehodnega, ampak nekaj stalnega; in ker se je dolgo časa krepila, tako, da je naposled (...) prerasla v navado, jo le stežka odpravimo.“

Vzroke za melanholijo Burton razdeli na nujne, naključne in pa ljubezen do učenja. Med nujnimi vzroki se na prvem mestu znajde aktivnost. Beremo lahko naslednje vrstice: „Nasprotje zaposlenosti pa je brezdelje (značilnost plemstva) ali pomanjkljiva dejavnost, strup za telo in duha, dojilja nepridipravosti, mačeha discipline, glavni krivec vseh mogočih nesreč, eden od sedmih smrtnih grehov in ključen vzrok vseh teh in mnogih drugih bolezni, blazina hudiča, njegov vzglavnik in njegov najljubši počitek. Kajti duh nikoli ne počiva, ampak vselej o nečem premišljuje; če ga ne zaposluje nobeno pošteno opravilo, potem zapade melanholiji. Tako kot je škodljiva prekomerna in silovita vadba, je škodljivo tudi brezdelje, ki napolni telo z ravnodušjem, z gostimi sokovi, izločki, katarjem, zastoji in zaprtji vseh vrst.“

Že v samem začetku je torej razvidno, da sta škodljiva oba ekstrema, tako prekomerna vadba kot lenoba, saj oba pripeljeta do melanholije in vseh mogočih fizičnih in psihičnih težav. Vsi vzroki so obravnavani na podoben način in popisujejo, kako se vzpostavlja melanholija oziroma zakaj. Med vzroki je moč najti še žalost, sram, tekmovalnost, sovraštvo, jezo, ljubezen do igre na srečo, ljubezen do samega sebe, pretirano veselje in marsikaj drugega. Povsod gre za podobno matrico obravnavanja, kjer nam avtor skuša razložiti, zakaj in kako pride do negativnih občutji.

Posebno podpoglavje oblikuje ljubezen do učenja. Gre za nekaj, kar tradicionalno ne pojmujemo kot vzrok za melanholijo, vseeno je Burton v svoj razmislek vključil tudi ta dejavnik. Nekaj citatov smo navedli že na začetku oddaje, od koder je vidno, da študij kot tak predstavlja težavno dejavnost, prinaša pa pogosto premajhen končni učinek. Pozoren poslušalec je opazil, da sta v uvodnem citatu bila napovedana dva razloga, zakaj so študenti podvrženi melanholiji. Poleg dejavnikov, kot so osamljenost, telesna neaktivnost, skrbi, itd., nam torej manjka še drugi razlog, za katerega Burton pravi: „toda splošni vzrok melanholije pri študentih je prekomeren študij; prekomerno učenje (…) vodi v norost; tu torej učinkuje druga skrajnost.“ Dragi poslušalci, nikar torej pretiravati z učenostjo.

Naposled so tukaj še naključni vzroki. Med slednje se uvrščajo grozote, norčevanje, hlapčevstvo, revščina in pomanjkanje, smrt bližnjega pa tudi vzgoja. O norčevanju in obrekovanju beremo: “Star izrek pravi, da 'beseda zareže globlje od meča': mnoge ljudi obrekovanje, kvantanje in neslane šale, klevete, paskvil, satira, basni, epigram ali kakšna uprizorjena igra ujezi enako kot kakšna druga nesreča. Kraljevičem in potentatom, ki so sicer srečni in imajo vse pod nadzorom, ki so brezskrbni in svobodni, ti sramotilni spisi in satire povzročajo precej nadlog.“ Tudi tovrstna dejanja torej lahko pri posamezniku povzročijo melanholično stanje, četudi se zdi, da v primeru naključnih vzrokov to ni tako nujno kot sicer.

Približujemo se koncu oddaje in z eno nogo smo že pri njenem nadaljevanju. V tem delu smo skušali orisati nekakšno klasično razumevanje, kaj je melanholija, od kod razumevanje in osnovno pojmovanje melanholije, ki se je v veliki meri ohranilo tudi danes. A, pozor! Naš zgodovinski pregled je bil pristranski. Favorizirali smo tiste odseke knjig, ki se dobro skladajo z današnjim videnjem melanholičnega. V celoti pa smo zamolčali, tudi sicer v zgodovini nekoliko bolj obrobno pa, vseeno, prisotno in z enako močjo verodostojno teorijo, po kateri je melanholija tudi nekaj svetlega. To je točka melanholije kot vrline izjemnosti, točke ekstrema, prek katere se kasneje oblikuje videnje melanholika kot genija. Tu je povezava melanholije in ljbezni, ljubezni in pesništva ter naposled poezije in melanholičnega.

Zaključiti moramo torej z zavedanjem o ambivalenci melanholije, predvsem zgodovinskega pojmovanja melanholije, kar bomo zopet pregledali prek dela Saturn in melanholija. Po drugi strani nam Burton v svojem delu poleg ambivalentnosti razkriva še njen logični nasledek, za katerega se zdi, da je redko izpostavljen, to je relativizem. Burton na slednjo ambivalentonst in relativnost opozori že v svojem, kot ga sam poimenuje Satiričnem predgovoru k pričujoči razpravi. Predgovor se giblje med akademsko razpravo in norčavostjo, kulminira pa v zaključku, kjer nam avtor spodmakne tla izpod nog, tako da več ne vemo, kaj je namen tega predgovora k sicer resni razpravi in resnemu preostanku. Na kak način se ta satirični pregovor sploh vključuje v preostanek?

Prisluhnimo delu predzadnje strani: „Ne zanikam, da nekaj tega, kar sem povedal, diši po Demokritu; možno se je šaliti in vendar govoriti resnico. Povedano je malce pikantno, priznam. Toda pikantne omake spodbujajo apetit. Zato sitnari in ugovarjaj kolikor hočeš, z Demokritovim ščitom bom vse odbil, njegovo zdravilo bo moja rešitev. … Zakaj ne bi smel svobodno in odkrito govoriti? … Če bo kdorkoli užaljen, naj se me loti, za to se ne brigam. Nič ti nisem dolžan (dragi bralec), nikogar ne prosim za uslugo, neodvisen sem in neboječ.“

Takoj za temi smelimi besedami pa sledi obrat: „Ne, vse to prekličem, ne bom, skrbi me, bojim se, priznam svojo napako, priznavam prestopek, prenaglil sem se, spregovoril nespametno, prehitro, prenagljeno, neumno – razčlenil sem lastno norost ...“ Sledi še pol strani opravičevanja, potem pa v samem zaključku predgovora zopet obrat: „A čemu vse to? Upam, da nikomur ne dam razloga za užaljenost,; če pa že, potem bom (v skrajni sili) vse zanikal, vse preklical, zavrnil čisto vse, kar sem povedal, če bo to kdo od mene zahteval; opravičil se bom prav tako zlahka, kot me on zlahka obtožuje; ...“

Predgovor, ki se približuje ambivalenci in norosti. Norost, ki je odstopanje od utečenega, in genij, ki je odstopanje od tega istega v drugi smeri od norosti. Melanholija pa je bila razumljena naposled tudi kot ekstrem. In potem je tu še drugi del, z naše strani še neobravnavan, to je del o zdravilih za melanholijo. Zdravila, pri katerih se zdi, da Burton izpostavlja zgolj relativnost sveta. Ker pa nam že zmanjkuje česa, bomo naslednji, drugi, nekoliko manj leksikalen del preložili za naslednjo oddajo, v katerem bomo skušali narediti tudi preskok iz medicinskega v umetniško, zgodovinskega v ustvarjalno, pozitivnega v negativno, in naposled iz sangvinične dobrohotnosti in svetlosti v temna brezna temeljne melanholičnosti.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness