PRVIČ: TEORETSKI UVOD

Zdi se, da je o anarhizmu lahko govoriti, še posebej če o njem nič ne vemo. Splošna podoba o anarhizmu po navadi tako ni nič drugega kot skupek medsebojno nepovezanih predsodkov: utopizem, radikalnost, nasilje, politična impotentnost in teoretska naivnost. Tudi če pogledamo medijski diskurz, vidimo, da v njem anarhizem, vsaj kot neka resna politična pozicioniranost, ne obstaja. Prej je nekakšen grozljiv prepad, v katerega lahko zapademo, če gremo v določeni miselni liniji predaleč: če smo proti vsemu, če ne znamo oceniti določujoče moči obstoječega ali če smo pripravljeni za dosego cilja uporabljati tudi nelegalne metode. Anarhizem je pogostokrat, vsaj za konservativno kritiko, dojet kot tisto na levici, kar je najbližje iracionalnemu terorizmu.

Podobna je percepcija anarhizma znotraj velikega dela teoretske levice: »Potrebujemo novo teorijo države, potrebujemo Hegla, ne pa anarhizma,« je denimo svoje predavanje v okviru društva Aufhebung zaključil Mladen Dolar. Alain Badiou je v Komunistični hipotezi zapisal, da se mora danes vsaka emancipatorna politika odvrniti od partijskega sistema, pri tem pa se mora paziti tudi druge skrajnosti, torej zdrsa v anarhizem, »ki nikoli ni bil nič drugega kot le domišljava kritika ali senca komunističnih partij«.

Ne trdimo sicer, da so vse tovrstne kritike anarhizma neupravičene, ignorantske in da povsem zgrešijo naslovnika. Ne trdimo tudi, da je treba anarhizem v ednini vedno in povsod zagovarjati. Problem je kompleksnejši. Kot ugotavlja Tjaša Pureber, urednica anarhizmu posvečene tematske številke Časopisa za kritiko znanosti, ki se ji bomo v današnji Teoremi podrobneje posvetili, anarhizem noče, niti ne more biti poenoten. Anarhizmov je več. Pri eni obliki lahko najdemo tudi radikalno kritiko druge oblike. Toda če so vizije delovanja lahko povsem različne, če lahko znotraj anarhizma uvrstimo tako anarho-primitivizem kot tudi anarho-komunizem in včasih celo anarho-kapitalizem, kaj potem je tisto, kar druži vso to neskladno raznolikost?

Menimo, da pri tem pluralizmu ne gre zgolj za površinsko vljudnostno toleranco med različnimi anarhizmi, temveč za enotno jedro anarhizma, ki druži raznolikost pod enotnim označevalcem, nekakšno paradoksno univerzalno definicijo anarhizma. Anarhizem zavrača enotno in vrhovno doktrino, zavrača hierarhičnost posredovanja vednosti. To zavračanje samo pa je skrajno dogmatično, zato je iz skupka anarhizmov izključena vsaka doktrina, ki skuša podrediti druge in se pretvarja, da je vrhovna ter zahteva brezkompromisno uboganje ter sledenje. Ta isti paradoksni motiv izključitve vsega univerzalnega in tolerantnosti do vsega neuniverzalnega se pojavlja tako v anarhističnih praksah kot tudi v teoriji. Pravzaprav je ravno določen paralelizem med prakso in teorijo druga skrajna konsekvenca tega istega načela. Poglejmo podrobneje.

Rečeno poenostavljeno in shematično: vrhovni zakon prepoveduje obstoj vsakega vrhovnega zakona. Ravno ta skrajni monizem načela ustreza skrajnemu pluralizmu pojavnih oblik, če parafraziramo sintagmo Deleuza in Guattarija. Nenavadna konsistentnost, natančnost in sistematičnost anarhizma se nam zdijo njegova unikatna teoretska prednost, ki je pogosto spregledana. Anarhizem je morda filozofsko najbolj radikalna politična misel, ki pa je obenem tudi skrajno intuitivna. Podobno kot pri Heglu na začetku ne sme biti nikakršne danosti, ki bi pogojevala nadaljevanje. Nič ne sme štrleti navzven, vse mora biti konsistentno izpeljano in nič predpostavljeno. Anarhistična teorija mora biti povsem prekrita z anarhistično prakso. Med obema instancama se ne sme vzpostaviti nikakršna hierarhija, nikakršen razmak. Ne gre za čakanje na udejanjenje teorije skozi prakso, niti ne za natančno teoretsko snovanje neke konkretno določene prakse. Politična sredstva morajo vseskozi ustrezati političnim ciljem, kot opozarja David Graeber v Fragmentih anarhistične antropologije. Anarhist mora vseskozi performirati svojo teorijo in tudi teorija, ne glede na to, ali jo pojmujemo kot cilj ali sredstvo, tako ne sme reprezentirati ničesar, le prakso, iz katere je bila producirana. Praksa pa ne sme prestopiti mej zakonov lastne teorije, kar pomeni, da zakonitosti iz teorije ne sme sprejemati kot neke določujoče zunanjosti. Teorija, ki bi bila dogmatično sprejeta, ne da bi bila ponotranjenja, ni anarhistična teorija, četudi se vsebinsko gledano zdi anarhistična.

Vse to je mnoge anarhiste zapeljalo k zavajajočemu zavračanju teorije. Toda morda je, kot pravi Daša Tepina, dovolj zgolj specifično razumevanje pojma teorije: ne nekaj elitnega, temveč nekaj specifičnega za vsakega akterja kolektivnih družbenih aktivnosti: »Individualna misel se steka in dopolnjuje skozi kolektivno prakso in ne more obstajati v vnaprej določenih okvirih znanosti in njene ekskluzivne vloge v družbi.« In ravno na tem prepletu individualne teorije in kolektivnega delovanja se pojavi problem: ali je mogoče delovati učinkovito in enotno, ne da bi predpostavili določeno hierarhijo vednosti? Ali je mogoče ta model aplicirati tudi na kolektive, ki so širši od kroga prijateljev in poznanstev ali celo na sfero produkcije in makropolitike? Nadalje, ali ni ravno vztrajanje pri nepodredljivosti posameznika tisto, ki individualistični anarhizem Stirnerjevega tipa neskončno približa neoliberalizmu, kot v svojem prispevku opozarja Gabriel Kuhn? Ali torej tovrstna skupnost z mnoštvom teorij ne razpade na neko antiskupnost, znotraj katere skuša vsakdo izpolniti sanje svoje teorije in ravno zato v drugem, ki dela isto, uvidi konkurenta in sovražnika?  

Klasični anarhizem 19. stoletja, utemeljen na razsvetljenskem racionalizmu in humanizmu, se zlahka zavaruje pred tovrstnim sklepom: svobodna in nehierarhična interakcija ne bo pripeljala do naravnega stanja vojne vsakega proti vsakemu, zato ker je človeška narava v osnovi dobra, kooperativna in nagnjena k sočustvovanju. Peter Kropotkin je skušal to dogmo celo znanstveno utemeljiti in pokazati na primarno vlogo sodelovanja in medsebojne pomoči v evoluciji, ki naj bi se zoperstavljala Darwinovemu načelu »boja za preživetje«. Vsak konsenz, ki se vzpostavi v nehierarhični skupnosti, bo torej dober in nefašističen konsenz, saj je zgolj družbena hierarhija tisto, kar zakriva dobro človeško naravo in je vzrok zla, ali kot tovrstno stališče parafrazira Todd May: »Če je človeško bistvo že blagohotno, ni nobene potrebe po ubeseditvi, katere vrste človeških dejavnosti so dobre in katere so slabe: tiste človeške dejavnosti, ki jih ne ovirata moč in predstavništvo, so dobre, medtem ko so dejavnosti, ki so ovirane na ta način, slabe oziroma obstaja nevarnost, da so slabe.« Kako se torej izogniti tej teoretsko naivni predpostavki dobre človeške narave in obenem ohraniti anarhistično logiko radikalnega vključevanja drugačnosti?

V tem kontekstu se nam zdi plodna smer razvoja tako imenovani postanarhizem, ki ga v tematski številki Časopisa za kritiko znanosti zastopa tekst Saula Newmana. Ta, kot pravi Richard F. Day, namesto enotnega temelja v razsvetljenstvu najde določene anarhistične elemente v delih francoskih poststrukturalistov, ki se spoprijemajo z Nietzschejevo kritiko zahodnega humanizma in jo poglabljajo. Anarhizem nasploh razpoznavajo kot »skrito referenco« sodobne emancipatorne politične misli, četudi tega imena njeni protagonisti nočejo izreči. Postanarhisti tako skušajo konceptualno strogo utemeljiti in z mišljenjem konkretnih političnih bojev povezati nekatere koncepte, ki znotraj klasičnega anarhizma nastopajo preveč intuitivno, koncepte kot so hierarhija, oblast, nasilje, moč, enakost in svoboda.

Glavni poudarek se tu premesti: kako združiti ideal egalitarnosti, ki seveda vključuje tudi ekonomsko enakost, z idealom svobode, na katerega danes poleg anarhistov stavijo samo še liberalci? Kako torej raztrgati vez med svobodo in kapitalizmom in kako konsistentno pokazati, da je, kot pravi Newman, »mogoče popolno svobodo doseči le s popolno enakostjo«? Kot pokaže Noam Chomsky, se anarhizem ni pripravljen povsem odreči pojmovanju svobode iz liberalne tradicije, niti pojmovanju odprave razredne družbe iz marksizma ter skuša najti na videz nemogočo točko prešitja med obema velikima diskurzivnima formacijama.

Tudi zaradi te težave smo skušali definicijo anarhizma izpeljati neodvisno od marksistične tradicije, četudi sta oba zgodovinsko globoko povezana. Prva razlika je prav odnos do zgodovinskosti: nesmiselno je vzporejati vloge Bakunina ali Kropotkina v anarhizmu z vlogo Marxa v marksizmu. Zgodovina anarhizma ni zgodovina enotnega diskurza, temveč zgodovina, polna diskontinuitet in razpršenih izvorov, kar na primeru zgodovine anarhizma v našem prostoru pokažeta Daša Tepina in Adin Crnkić. Temelji anarhizma so mnogi: anarhistično gibanje iz 19. stoletja, revolucionarna šestdeseta leta, punk iz osemdesetih, prakse skvotiranja, antiglobalistično gibanje in tako dalje.  

Drugi problem je enačenje anarhizma z nekakšnim libertarnim marksizmom. Kritika kapitalizma in kritika avtoritete ter hierarhije se ne prekrivata povsem. Problematiko, ki nastaja na tem presečišču, lahko na tem mestu zgolj naznačimo. Res je, da je za vzpostavitev kapitalizma potreben trk delavca in kapitalista, ki je po definiciji hierarhični trk med dvema neenakima identitetama. Potrebna je prvotna akumulacija, prvotna vzpostavitev ekonomske razlike. Toda po drugi strani se zdi hierarhija v vsakem produkcijskem načinu neodpravljiva, saj je neločljiva od delitve in organizacije dela. Verigo produkcije vseskozi spremlja tudi veriga določujočih ukazov. V vsakem primeru bi bilo potrebno natančneje definirati pojem hierarhije in pokazati na natančno točko njene emanacije. V čem se denimo razlikuje avtoriteta čevljarja, ki mu prepustimo odločitve, ko gre za čevlje, od avtoritete politika, ki mu zaupamo upravljanje z državo? Ali je nadalje sploh mogoče na nehierarhičen način organizirati kompleksne družbene sisteme, kot je javno zdravstvo ali prevoz?  

DRUGIČ: POLITIČNA KONKRETNOST

Konceptualna problematika s pojmi enakosti, svobode in oblasti ni s politično konkretnostjo povezane le posredno in obrobno. Ne gre za vprašanja, ki so zanimiva samo za tiste, ki hočejo zgolj analizirati politično delovanje in njegove premike. Nasprotno, konceptualne alternative in zoperstavljanje se utelesijo v različnih družbenih silah in konfliktih ter se v njih samih premeščajo in plastično preoblikujejo. Razmerje je obojestransko: koncepti zahtevajo preoblikovanje realnosti in realnost zahteva preoblikovanje konceptov.

Protestniško dogajanje sta v zadnjih letih zaznamovala dva nova tipa govora, ki sta obenem tudi dve novi zastaviti političnih strategij, ki postopoma iz roba vedno bolj prodirata v sam center političnega diskurza. Na eni strani imamo razcvet marksizma in politične ekonomije, ki ugotavlja, da je treba v sedanje neoliberalno stanje ponovno uvesti kritiko ideologije prostega trga in pojme razrednega boja ter presežne vrednosti. Na drugi strani imamo porast diskurza o problematiki nemožnosti posameznikovega vpliva na oblikovanje ključnih družbenih odločitev. Demokracija ima meje in tiste najpomembnejše odločitve se zgodijo ravno preko njenih meja, v nedemokratičnih, zaprtih in elitnih krogih. Anarhistični avtorji pogosto opozarjajo na tovrstno strukturo popolne nemoči posameznika nasproti sistemu. Rešitev vidijo v vzpostavitvi sistemov, ki bodo omogočali, da bo volja posameznikov lahko direktno vplivala na obliko družbe in njene makroodločitve. Gre za sisteme neposredne demokracije, sisteme skupnega odločanja od spodaj navzgor, samoupravljanja in tako dalje.

Posameznik v kapitalizmu je, kot ugotavlja John Holloway, kot čebela v panju: tirnice gibanja so trdno določene, posamezne delavke nimajo nikakršne možnosti, da bi preoblikovale strukturo panja, recimo odstavile matico ali se znebile trotov. Joseph Baruch nadalje to vseobsegajočo silo, ki posameznikovo gibanje usmeri v vnaprej določene tirnice, imenuje »obstoječe« ali celo »civilizacija«, ki s svojimi navadami in gotovostmi širi konformistično apatijo. Tudi pogostokrat očitano anarhistično prakso, nagnjeno k nelegalnosti in nasilju, lahko razumemo in konceptualno upravičimo v tem kontekstu: potrebno je direktno in takojšnje soočenje, konflikt s to ukazujočo pošastjo, ki jo pogosto uteleša policija, ne pa podrejanje ali čakanje, da se bo sprememba zgodila sama od sebe, nekje od zgoraj. Kot pravi Graeber: »Če vidite lačno žensko, ki stoji nekaj metrov stran od velikega kupa hrane, obstaja razlog, zakaj ne morete kratko malo vzeti nekaj te hrane in ji je dati. Prišel bo moški z veliko palico in vas zelo verjetno udaril.«

Na eni strani imamo torej določeno idejo spremembe izkoriščevalskega produkcijskega načina, izhajajočo iz marksistične znanosti, na drugi strani anarhistično idejo neposrednega odločanja, ki si lasti vso moč preoblikovanja družbe in je kot taka brez vsake apriorne vsebine. Poudariti velja, da je poimenovanje te ločnice kot ločnice med anarhizmom in marksizmom poenostavljajoče in redukcionistično, saj zgodovinska polemika med obema le deloma ustreza sodobni razporeditvi sil in političnih intenc.

A problem je, ne glede na to, kako ga poimenujemo, jasen: na eni strani zahteva po popolni neodtujljivosti oblasti, zahteva po nereprezentativni protioblasti, ki je poenotena s svojim sprotnim udejanjenjem v obliki skupnega odločanja in akcije. Na drugi strani znanstvena teorija, katere temelji ne morejo biti sprejeti ali zavrženi konsenzualno. Na eni strani grajenje alternativnih struktur oblasti, ki lahko pripeljejo v neznano, na drugi infiltriranje in posledično preoblikovanje obstoječe oblasti iz njenega centra - to pa mora biti ravno zaradi zmožnosti nasprotnika, da vso raznolikost preusmeri v svoje vzpostavljene tirnice, ideološko in teoretsko poenoteno ter strogo koordinirano. Na eni strani indiferenca do vsake vsebine, za katero je pomembno le to, da je proizvedena demokratično, na drugi trdno vsebinsko jedro, ki sploh utemeljuje politični projekt, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do konformističnega prilagajanja obstoječemu.

Vsaka izmed logik, tako anarhistična kot marksistična, je sama zase in glede na svojo analizo konsistentna, kot pokaže v svojem prispevku Tim Dobovšek, vendar pa je vsaka popolna in dokončna sprava med obema iluzija: razlika je neodpravljiva, tako na ravni metode kot tudi na ravni osnovnih zahtev, kar se najbolje izkaže s prakso. Toda ravno to priznavanje razlike je tisto, ki lahko privede do produktivnega, četudi konfliktnega soočenja. Presečišče med gibanjem in stranko denimo je vselej mesto konflikta, kot nazorno na primeru notranje organizacije Syrize prikaže Stathis Kouvelakis v nedavnem intervjuju. Različne frakcije in njihovi konsenzi prihajajo od spodaj v neodpravljiv konflikt z odločitvami in diskurzom ožjega predstavniškega vodstva, ki reprezentira stranko tudi navzven in na katerega bolj vplivajo pritiski okoliških politik, s katerimi je v stiku. Narava situacije je preveč kompleksna, da bi o vsaki potezi lahko odločali vsi. Nasprotno, situacija sili v še bolj izrazito predstavniško logiko, v še bolj poudarjeno vlogo vodilnih kadrov, česar ne smemo reducirati na nekakšen psihološko pogojen gon po oblasti, temveč na nujnost prilagoditve, ki jo terja pogajanje z obstoječo oblastjo. Po drugi strani mora struktura notranje organizacije gibanja, sledeč anarhističnemu načelu vzporednosti med teorijo in prakso že vseskozi sproti demokratično udejanjati končni cilj. Vse sile so tako usmerjene v ločitev ožjega centra od baze gibanja, uspeh pa je mogoč le, v kolikor ostaneta obe instanci tesno skupaj - toda ne skupaj v hierarhičnem razmerju, ki terja uboganje in sledenje, temveč skupaj v produktivnem notranjem konfliktu.

Podobno je tudi naš lokalni politični prostor zaznamovala dualnost teženj protestniškega gibanja in iz njega nastajajočih strank, česar se v zborniku najbolj dotika transkripcija dogodka "Misliti nemogoče: Onkraj predstavništva" in uvod k njej Lane Zdravković. Pogovor, ki je potekal v začetku leta 2013 v Infoshopu na Metelkovi, lahko danes beremo kot edinstven zgodovinski dokument, kot prikaz trenutka v času, ko se je začelo ločevanje med dvema paradigmama protestništva ostreje izrisovati, kar povsem vpliva tudi na obliko debate: "Je gibanje, ki ne rezultira v stranki, kot romanca, ki se ne konča s 'fukom', kot je takrat namigoval Marcel Štefančič? Se je potrebno sprijazniti s parlamentarno politično realnostjo in se vključiti v njena pravila igre ali nasprotno - predstavljajo stranke pasivizacijo in gentrifikacijo gibanja?"

Vsekakor se nam zdi, da je celotna polemika preveč polarna in z vseh strani polna površnih obtožb. Menimo, da bo ravno temeljit premislek, ki bo morda pripeljal do premestitve te problematike, tako za nove oblike strank kot za tiste, ki ostajajo privrženci nestrankarskega organiziranja, ključen. Poglejmo si denimo primer teksta, ki ga je pred nekaj dnevi spisal eden najbolj znanih anarhističnih kolektivov CrimethInc, z zgovornim naslovom »Syriza ne more rešiti Grčije«. Tudi če je to res, zakaj investirati toliko energije v prepričevanje in demoraliziranje tistih, ki mislijo nasprotno? Kako lahko kolektiv, ki neprestano opozarja na cinično in vzvišeno razločevanje med tem, kar je mogoče, in tem, kar je nemogoče, zapade v povsem isto logiko? Ali ni tovrstno vsiljevanje teorije od zgoraj in ustvarjanje statične politične identitete z določenimi dogmami nekaj, kar je v zadnji instanci povsem neanarhistično? Če nas z anarhističnega gledišča razjezijo univerzalni pozivi k udeležbi na volitvah in enačenje vstajnikov z določeno politično agendo znotraj njih, kako lahko zapademo v povsem isto logiko univerzalnega poziva k neudeležbi ali trdimo, da smo na protestih vsi skupaj vzklikali »nihče nas ne reprezentira«, čeprav vemo, da se je vzklikalo še marsikaj drugega? Ali tovrstno načelno zavračanje tudi ne zavira natančnejše analize, s katero bi lahko prišli do bolj specifičnih kriterijev in natančnejših razločitev med progresivnimi in konservativnimi vidiki neke specifične (tudi strankarske) organizacije?

V tekstu kolektiva CrimethInc, objavljenem v tokratni številki Časopisa za kritiko znanosti, lahko najdemo nekaj povsem nasprotnih in veliko bolj produktivnih miselnih zasnutkov. Denimo geslo: "Bori se tam, kjer stojiš!" »Boriš se lahko ne glede na svoj položaj v kapitalistični piramidi, torej ne glede na to, ali si dijak, začasni delavec, odrski delavec s sindikalnimi ugodnostmi, odvetnik ali brezdomec in brezposeln. Največ možnosti za uspeh imaš tam, kjer se z osebno izkušnjo groze soočiš na terenu, ki ga najbolje poznaš.«

Ravno anarhizem lahko preko Foucaultove analize oblasti, ki pokaže, da se ta ne nahaja v neki centralni točki in da obenem ne obstaja tudi točka, ki bi bila oblasti povsem zunanja, ponudi povsem drugačno paradigmo upora. Upor se mora razpršiti po vseh sferah. Bojne linije se morajo pomnožiti. Protestniške stranke anarhističnemu gibanju tako ne zasedejo tržne niše, saj obstaja še cela množica drugih odprtih bojnih polj. Morda bi morali zagovarjati zgolj določeno spremembo perspektive pomembnosti: strankarska politika je le eden izmed lokalnih bojev, neka majhna frakcija znotraj širše, necentralizirane, nehierarhične mreže bojev. Problem oblasti, kot pogostokrat ugotavljajo anarhisti, namreč ni samo v njeni realni moči, temveč nasprotno predvsem v imaginaciji, ki projecira "podobo" moči v določeno točko in tako reproducira njeno hierarhično vrednost. 

In s tovrstne perspektive bi bilo mogoče tudi bolj produktivno kritizirati razumevanje gibanja, kot ga pogostokrat zasledimo v tekstih, ki stavijo na dvojno paradigmo stranke-gibanja. Gibanje ni nikakršna ukročena sila, ki ji je mogoče enostavno ukazovati. Gentrifikacija vsega pod enoten okvir je neproduktivna za samega gentrifikatorja, saj ta ostane brez notranje kritike. Ukazi morajo prihajati od spodaj navzgor kot tudi v obratni smeri. Prav tako se je nesmiselno naslanjati na že obstoječe družbene hierarhije v prid izvedbe progresivnega političnega programa, kot je to predlagal Leo Panich, saj so ravno te hierarhije del problema. Pripoznani bi morali biti avtonomistična partikularnost družbenih bojev na vseh ravneh in taktična vrednost nehierarhičnega sodelovanja med njimi, sodelovanja, ki ne zahteva popolnega poenotenja.

Anarhizem po našem mnenju torej ni potreben samo v heterotopičnih otočkih, ločenih od zunanjega sveta, temveč se mora kot nekakšen virus infiltrirati ravno tja, kjer se nahaja oblast. Veliko enostavneje je denimo upoštevati anarhistična načela tam, kjer vložki niso veliki, vendar to ne pomeni, da je izziv ravno nasproten: anarhizem mora prodreti v zasebno življenje, toda morda mora prodreti tudi v institucije. Povsod bi bilo potrebno premisliti smiselnost ustaljenih hierarhičnih struktur, jih deloma dekonstruirati, uvajati transparentnost in množiti nova pravila, izhajajoča iz partikularne situacije.

Anarhizem v tej najbolj razširjeni in po našem mnenju najbolj produktivni obliki postane anarhizem v najširšem smislu, anarhizem vsakdanjega življenja, česar ne smemo zamenjati s pogostokrat očitano apolitičnostjo anarhizma. Valter Cvijić v podobnem kontekstu ugotavlja: »Anarhizem preneha biti zgolj identiteta, povezana z določeno obliko politične organizacije. Postane dejstvo vsakdanjega življenja ne glede na to, ali se ljudje identificirajo kot anarhisti ali ne.« Anarhistične ideje in organizacije tako danes vznikajo na mnogih področjih: nad anarhizmom se navdušuje zdolgočasena ameriška predmestna mladina, njegov vpliv narašča v tretjem svetu, širi se v internetnem aktivističnem delovanju in tako dalje. Vprašanje pa ostaja, kakšno vlogo naj imajo pri tovrstni razpršitvi družbenih trendov anarhistične politične organizacije v ožjem pomenu besede.

Za zaključek velja opozoriti še na organiziranje anarhizma v ožjem pomenu besede v našem lokalnem prostoru, ki ga v svojem prispevku konkretno opiše Peter Korošec. Skupno točko med vsemi praktičnimi oblikami - med skvotiranjem, študentskim in sindikalnim organiziranjem, lokalnim in internacionalnim povezovanjem, odpiranjem avtonomnih prostorov in organiziranjem protestov - je težko najti. V splošnem se zdi skupna značilnost vztrajanje pri radikalni neodvisnosti, ki se kaže tudi v zavračanju institucionalnega vira financiranja. Anarhistom prav tako ni uspelo spisati enotnega političnega programa - ali pa morda tega sploh niso hoteli. Kljub temu so orali ledino na mnogih področjih, kjer so pozneje primat zavzele bolj institucionalizirane oblike organiziranja. Zanimivo bo tudi opazovati, kako bo potekalo zgodovinjenje teh procesov, s pozornostjo na potencialni retrogradni izbris in ignoranco, kar se deloma že dogaja. Toda ne glede na pomanjkanje širše reprezentacije v družbi je ravno vztrajanje pri striktno izven-institucionalni poziciji lahko tvorilo specifičen način tvorbe kontinuitete delovanja, na katerega lahko računamo tudi v prihodnje.