Africa is not a country!

Da Afrika ni enovita celota, se je Basil Davidson zagotovo zavedel pri svojih rosnih šestindvajsetih, ko je bil, potem ko je med drugo svetovno vojno nekaj mesecev preživel kot kapitan na vojaški misiji v JV Evropi, odposlan v Kairo. In ker takrat EgyptAir še ni letel, je s hidroplanom letel do Gambije, nato pa prek Lagosa in Kartuma do Kaira. Nekje vmes je ugledal starodavno obzidje sedemsto let starega mesta Kano in se odločil, da se k njemu, vsaj simbolno, še vrne. Leta 1951 začne z afriškimi študijami, približno štirideset let kasneje spiše Breme črnega človeka - končni rezultat njegovega življenjskega raziskovanja. Tako sam zapiše v uvodu k študiji, ki prek kolonializma, nacionalizma in spornega pojma »tribalizma« oriše temeljne problematike današnjih afriških nacionalnih držav, procese pa pogosto primerja s procesi evropskih držav, ki jih je spoznal v času druge svetovne vojne: z Italijo, Jugoslavijo, Madžarsko, Romunijo. Raziskava procesa je kompleksna, zato bomo tokratno oddajo posvetili prvemu delu knjige. Z njim bomo segli do obdobja kolonializma in vzporednega nastanka nekaterih nacionalnih držav v Evropi.

Davidson začetke svoje študije vpenja v sredino devetnajstega stoletja, ko je bilo suženjstvo že nezakonito, a zato tudi ni bilo več nikakršnih minimalnih določil glede ravnanja z jetniki in njihova umrljivost se je na peklenski poti prek oceana le še povečevala. Britanska pomorska blokada, ki se je začela leta 1807, je od tihotapcev uspela »ponovno ujeti« ali »odkupiti« in osvoboditi le 50.000 sužnjev. Ti so bili po izvoru tako z obal današnje Gane, Slonokoščene obale, Toga, Nigerije kot tudi iz držav Vzhodne Afrike in so bili navkljub osvoboditvi poslej odrezani od svoje domače kulture.

Prepeljani in nastanjeni so bili večinoma v Monrovio v Liberiji - ameriško kolonijo za svobodne – ter v Freetown v Sierra Leone - angleški koloniji za svobodne. Tu se je iz mešanice kultur ter jezikov razvil nov jezik raznolike skupnosti - kreolščina, svoboda je obrodila močno lokalno trgovino, administracijo in politiko, tu so živeli pomembni izobraženi intelektualci zgodnje kolonialne Afrike. Prek njih pa so se, tudi zaradi hvaležnosti ob evropski »osvoboditvi«, ukoreninile politične ideje Velike Britanije devetnajstega stoletja. Glavni družbeni gesli sta postali krščanstvo in ustava. Poleg Freetowna in Monrovie so se kmalu vzpostavile tudi urbane naselbine: Cape Coast v Gani, Lagos v Nigeriji, Bathurst v Gambiji.

Misijonarji afriških korenin - saroji, med katerimi so bili najpomembnejši tisti z igbojskimi ali jorubskimi koreninami, torej z območja današnje Nigerije, so iz omenjenih naselbin v notranjost prenašali odlike britanske demokracije. Potomci osvobojencev imajo tako nemara največ zaslug za prenos kulture in interesov svojih osvoboditeljev drugim Afričanom. Bili so nekakšna maloštevilčna buržoazija, ki je zagovarjala kolonializem. A pojdimo korak nazaj: v šestdesetih letih devetnajstega stoletja je namreč že kazalo na opustitev kolonialnih namer. Kolonije so predstavljale strošek in imperiju so se zdele nepomembne. Še leta 1865 tako posebna komisija spodnjega doma britanskega parlamenta v smeri postopnega in dokončnega umika namenja vedno več avtonomije priznanim afriškim voditeljem. Vendar so se že v nekaj letih namere zopet obnovile.

V poprej omenjenih naselbinah se je v istem obdobju razmejeval vedno večji razkol med tako imenovanimi modernizatorji in tradicionalisti. Osvobojenci in njihovi potomci, mnogi izšolani v Londonu, so namreč menili, da po odhodu Britancev politično delo ne sme biti prepuščeno tradiciji, to pa je bila za afriške voditelje žalitev. Poglavarji in kralji so se sicer zavedali, da bo za napredek potrebna asimilacija, in modernizatorji so se zavedali nujnosti prilagoditve tradiciji, a v ideološkem boju je prevladala predvsem misel, da Afričani za razvoj potrebujejo svobodo, to pa lahko dosežejo izključno prek britanskega zgleda krščanstva in novega družbenega reda pod okriljem britanske vlade. Prav takšno misel o gradnji nacije je v svoji knjigi 'West African Countries and Peoples' leta 1868 eksplicitno zapisal tudi sin osvobojenca James Horton Africanus, ki ga Davidson izpostavi kot vzorčen primer razmišljanja novonastale intelektualne elite.  

Mantra, da se »nobena nacija ne more civilizirati sama«, se je porajala tudi siceršnjim tradicionalistom, denimo duhovniku Attohu Ahumi, ki je leta 1911 v delu Gold Coast Nation and National Consciousness zapisal, da je naloga razsvetljenih Afričanov, da »pomagajo najti pot iz najbolj temne Afrike«. Nekateri podobni avtorji so pot k modernizaciji primerjali s situacijo na Japonskem po letu 1867. A Davidson poudarja, da Japonske ni nihče zasedel; ostala je samostojna in je tako postopoma prevzemala uporabno od tuje kulture, zatorej modernizacija pri njih ni privedla do odtujitve.

Sedemdeseta leta devetnajstega stoletja so namreč prinesla preobrat v kolonialni politiki z britansko in francosko odločitvijo za vojaško prilaščanje Afrike. S tem sta nastopila prevlada evrocentrizma in rasizma. Evropejci so začeli s postopnim nadomeščanjem in izrinjanjem domačinov s položajev višjih uradnikov, obračanje od tradicije pa so pospeševali tudi misijonarji in njihove šole, nad vhodi katerih se je pogosto znašel predrugačen dantejevski: »O, vi, ki vstopate, Afriko opustite!«

Odtujitev je bila najbolj vidna pri ameriških Liberijcih, torej potomcih sužnjev, ki so željo po ustvarjanju nacionalnosti želeli doseči brez kakršnihkoli afriških temeljev. Prezir belega uradništva do izobraženih Afričanov se je povečeval. Tem bolj so slednji, čeprav so še vedno verjeli v osvoboditev v skladu z imperialnim modelom, dokazovali svoje znanje in upravičenost do enakopravnosti, med drugim z organizacijo učenih družb, debatnih klubov, glasbenih krožkov, izdajo časopisov in tako dalje, bolj so bili odrinjeni. Tako so denimo leta 1909 iz 'West African Medical Service' kljub izobrazbi in ustreznemu raziskovalnemu delu izključili vse afriške zdravnike. Za izobražene Afričane ni bilo več druge službe kakor tiste pisarniških uslužbencev ali policistov.

In če so bili Britanci najbolj jasni glede imperialistične vlade in niso dajali praznih obljub o asimilaciji, piše Davidson, so Francozi vztrajali pri jakobinskih floskulah, Belgijci, Italijani in Portugalci pa so se skrivali za krščanstvom. Rasizem imperialnih vlad se je vedno bolj opiral na koncept »divjine«, na katerega so zvajali vse, kar se je navezovalo na tradicijo. Tradicija je postala sinonim za stagnacijo, spekulativne misli so bile bodisi zatrte bodisi dojemane kot sovražni socializem, zahteve ljudstva pa so bile slišane le takrat, kadar so bile izražene v okviru pojma nacionalnosti. Graditev nacije in odtujitev od tradicije sta bili torej edini sprejemljivi usmeritvi do osvoboditve in v to so bili celo nekje do osemdesetih let dvajsetega stoletja pogosto prepričani tudi izobraženi Afričani.

Davidson med osvobajajoče učinke antirasizma umešča tudi zanikanje trditve, ki je pomagala opravičevati kolonizacijo in razlaščanje; trditev, da Afrika nima zgodovine. Dovolj bodi dejstvo, da se relevantne študije o zgodovini Afrike pojavijo šele po letu 1945. Avtor kot primer predkolonialne ureditve tako v nasprotju z omenjeno trditvijo podaja primer kraljevine Asante, ki je v tropskem zaledju Zlate obale nastala okoli leta 1690, ko je okonfo - svečenik Anokye - združil klane ljudstva Akan, s čimer je povezan mit o zlatem stolu, ki naj bi se takrat od bogov spustil iz neba. Omenjeni stol je nekakšen mitski knežji kamen, mit v funkciji realnosti, je artefakt praktičnega državništva in samopotrditve. Uvedeni so bili združitveni zakoni, postopoma pa se je vzpostavila nekakšna država, ki se je, ko je enkrat dosegla enotnost in neodvisnost, spopadala s sosedi in si jih podredila ter tako postala tudi močna imperialna sila.

Izvršna moč države Asante, piše Davidson, je izhajala iz upoštevanja temeljnih načel: vladavine prava, razpršenosti izvršne oblasti in zavezanosti le-te političnemu in pravnemu nadzoru. Vsaj dve stoletji, dokler ni nastopilo kolonialno prilaščanje, v državi namreč ni prišlo do nobene večje strukturne krize. Podobne politične skupnosti so seveda nastajale tudi pri drugih ljudstvih, na primer Mosijih, Jorubih, Mandikih. Političnost je bila torej razvita in od nekaj 100 skupnosti, o katerih zgodovinopisci posedujejo precej izčrpne podatke, jih je približno 60 delovalo na podlagi uveljavitvenih identitetnih pogodb.

Davidson se zatorej sprašuje, zakaj tem vodilnim afriškim skupnostim ni uspelo prilagoditi svojih proizvodnih in menjalnih načinov? Trdi namreč, da bi bile tako lahko pripravljene na imperializem. Odgovarja si, da do prilagoditve ni prišlo iz preprostega razloga, in sicer zato, ker je strukturne reforme, za katere so politične skupnosti sicer imele ves potencial, prehitela grožnja imperialnih ambicij. V osemdesetih letih devetnajstega stoletja so tako Asantom ponudili partnerstvo z britanskim kraljevim monopolom in velikanske trgovinske koncesije, s čimer so sprejeli britansko trgovinsko invazijo in želeli odvrniti vojaško, ki pa se je vseeno začela leta 1874. Pristojni britanski ministri so želeli tudi lastništvo ozemlja, saj bi s tem zaustavili Francoze, potreba po teritorialnem lastništvu pa je postala nekakšna imperialna obsesija in zahteva domače javnosti.

Podobno kot pri Asante je leta 1895 južnoafriški kralj Lobengula ljudstva Ndebele podaril koncesijo družbi British South Africa Company, a so jih vseeno razlastili. Kolonialna razlastitev seveda ni omogočila lastnega razvoja v podjetnost, zavržena je bila predkolonialna ureditev freetownovskih osvobojencev, Afričane pa so odstranili iz položajev odločanja. Kakšnih 60 let kasneje so imperialisti sicer prišli do zaključka, da od teritorialne posesti dobijo premalo – a leta so bila že zapravljena in na vseh ključnih življenjskih področjih so bile domačinske inštitucije zavržene, kolonizirana ljudstva pa so bila s tem oropana možnosti za samostojen razvoj.

Davidson dalje v študiji poudarja nujnost upoštevanja vrednosti izkušnje pred kolonialno razlastitvijo. Zatrjuje, da je treba vztrajati pri tem, da Asante ni bila izjema, marveč primer splošnega procesa dolgega in kompleksnega političnega razvoja na velikem delu afriške celine. Sam predstavi pojem »afriške železne dobe«, obdobja, ki se je začelo z vpeljavo železnega orodja in posledičnim obdelovanjem kovin in je nekakšno veliko osrednje obdobje razvoja celine. Trajalo je nekje od leta petsto pred našim štetjem, končalo pa se je v devetnajstem stoletju zaradi ustvarjanja lastnih potreb, ki jih strukture železne dobe niso več mogle zadovoljiti, in zaradi evropske razlastitve. To je obdobje, ko so afriška ljudstva dosegla najvišjo stopnjo predindustrijske produkcije. Obdelovanje zemlje je z različnimi tehnikami kmetovanja zadostovalo potrebam po hrani za prebivalstvo, ki je počasi raslo; po ugibanjih naj bi bilo okoli leta 1850 v Afriki nekje med sto in sto petdeset milijoni prebivalstva. Zdi se, da sta bili vse do takrat rast prebivalstva in količina proizvedene hrane uravnoteženi, družbe pa so se upravljale same v okviru vladavine prava.

Davidson piše, da je zunanji svet predkolonialni razvoj težko razumel, saj so popotniki in opazovalci po letu 1850 hodili pretežno po deželah, ki jih je pustošila razmeroma nova trgovina s sužnji, ali pa tam, kjer je omenjena trgovina že usihala, a je pustošila že prej. Obenem je omenjeno predkolonialno vladavino prava moderni svet dojemal le kot religiozni pojav, saj so bila njena pravila pojasnjevalna, takšna, ki so ljudem omogočala, da so poznali vzroke zanje in vedeli, zakaj je preživetje odvisno od tega, ali se po njih ravnajo. Pravila so bila plod opazovanja in proučevanja prsti, podnebja, narave in človeške narave v okviru lastne regije in kulture. Davidson princip opisuje kot izjemno razumen, nepregledno raznolikost verovanja pa strni v nekaj širših usmeritev, ki so bile skupne mnogim družbam: načelo ohranjanja, stalno nezaupanje do izvršne oblasti in nujna participacija pri vladanju.  

Davidson naprej opisuje koncept politične formacije regnum v Evropi, kot ga v svojem delu The Historical Experience of Nation-Building in Europe iz leta 1963 definira Joseph Strayer. Strayer namreč regnuma ne enači s pojmom države in dokazuje, da regna v Evropi niso bile etnične enote ter niso imele etničnih meja, a so običajno delovale prek vladanja dominantne vojaške skupine, območje pa je bilo definirano glede na vladarja. Vseeno so Strayerjevi zgodovinarski sodobniki trdili, da v Afriki niso poznali nikakršne učinkovite in smiselne politične participacije, čemur se Davidson čudi, saj sam vidi jasne vzporednice s srednjeveškimi evropskimi regna v istem zgodovinskem obdobju. Trdi, da je vsak regnum produkt ambicioznega jedrnega ljudstva, cilj tega pa ni krepitev kulturne enotnosti, ampak bogatenje na račun davkov in dajatev. Ta ljudstva so pospeševala trgovanje in proizvodnjo, vendar niso bila naklonjena nacionalizmu. V odnosu jedrno ljudstvo–podložna ljudstva je vladala etnična raznolikost. Davidson pa poudarja, da za kolonialiste prav nobeno ljudstvo, ki ni ustvarilo svoje nacionalne države, ni bilo legitimno. Nacionalne države so bogastvo kultur le poenostavile in ga osiromašile.

Davidson nadaljuje z obdobjem kolonializma in v njem išče izvore nacionalizma ter njegova protislovja. Novim nacionalistom se je v petdesetih letih dvajsetega stoletja zdelo bogastvo etničnih kultur moteče, nanj se je gledalo kot na »tribalizem« ter nazadnjaštvo in zato je z močno podporo kolonialnih sil prišlo do umetnega ustvarjanja novih plemen oziroma ljudstev. Ta so zajemala segmente skupnosti ali več skupnosti hkrati, saj je to olajšalo administracijo, obenem pa so se zdeli argumenti enega zagovornika interesov v nasprotju z argumenti mnogih močnejši in prepričljivejši. Tako zvarjena ljudstva se poimenovanjem niso upirala, v njih so pogosto videli tudi osebne motive za nove enote, ki bi jih lahko vodili. Oziroma kot piše John Iliffe v A Modern History of Tanganyika: »Evropejci so bili prepričani, da Afričani pripadajo plemenom, in Afričani so ustvarjali plemena, da bi jim pripadali.«

Novi nacionalisti so vedeli, da mora biti zavzemanje za Afriko z lastno zgodovino del boja proti kolonialnemu rasizmu, a so obenem za potrebe osvoboditve zahtevali popolno izenačenje etnične pokrajine. Raznolika preteklost je tako ostala del tako zvane »divjine«. Ob novem nacionalizmu je hitro prišlo tudi do spopada med »podedovanimi privilegiji poglavarstva« in »pridobljenimi privilegiji izobraženstva«. Tudi Britanci so bili ujeti v protislovje; do konca štiridesetih so denimo v Zahodni Afriki podvojili prizadevanja, da bi v svojih kolonijah uvedli vladavino poglavarjev, pa čeprav je kolonializem prej naredil vse, da bi jo spodkopal. Tako je nacionalistom naproti stala hierarhija »sil prednikov« in z njimi sodelujočih kolonialnih policistov ter njihovimi šefi. A ko so izobražene elite ustanovile stranke, so se namenile na lov za volivci. Potovali so naokoli, naslavljali družbene problematike ter nujnost sprememb in tako na svojo stran pridobili nujno potrebne množice. Žal pa, kot piše Davidson, je bil družbeni konflikt po odmiku kolonialnih sil v večini primerov povsem podrejen nacionalnemu.   

Čeprav so se v obdobju pred osvoboditvijo med izobraženci pojavljale tudi ideje o interteritorialnem federalizmu, te niso imele nobene možnosti za uresničitev. Nobena velika in konstruktivna reorganizacija obstoječih meja ne bi ustrezala imperialnim silam, ki so si želele ohranitve neokolonialne moči in s tem interesov. Tako je nastalo približno toliko držav, kolikor je bilo kolonij in takšne meje so postale svete.

Davidson ideje za nastale države v nadaljevanju išče pri afriških pionirskih nacionalistih, ki so si za zgled vzeli predvsem narodne osvoboditve in vzpone nacionalnih držav v Evropi v šestdesetih letih devetnajstega stoletja. Podaja primer nastanka Italije, piše o tem, kako je Giuseppe Garibaldi s 1.150 prostovoljci in podporo Velike Britanije osvobodil Sicilijo in južno Italijo ter s tem dosegel osvoboditev izpod oblasti klerikalnih vladavin. A Italija se je po združitvi leta 1861 tudi sama spustila v kolonialne vode, pa tudi Britanci glede Afrike niso prevzeli istih prizadevanj za nacionalno osvoboditev kot v Italiji.

Davidson evropski nacionalizem devetnajstega stoletja označi za prizadevanje vzpenjajočih se srednjih slojev s pomočjo nižjih slojev in citira Hobsbawmov Čas kapitala, ki politične revolucije, ki so Evropo razdelile na nacionalne države, vidi kot »neposredno anticipacijo družbene revolucije delovnih revežev«. Politična angažiranost nižjih slojev, ki je sicer rezultirala v nacionalni državi, trdi Davidson, je bila usmerjena v družbene in ne nacionalne ideje, doktrina nacionalne države pa je bila le formula za reševanje problemov ljudstev pod tiransko oziroma tujo vladavino. A obljuba svobode je bila povečini, tako kot v Afriki po letu 1950, prelomljena prav zaradi zmage »nacionalnega« nad »družbenim«. Davidson kot primer navaja nastanek Romunije, ki se je leta 1880 osvobodila izpod Turkov. Na področju Moldavije in Vlaške so bili namreč nižji sloji, večinoma kmetje, v odnosu do tujih zemljiških posestnikov – bojarjev - popolni tlačani, katerih položaj bi lahko primerjali s suženjskim. Peščica izobraženega srednjega sloja je zato izkoristila jezo kmetov in z njihovo pomočjo izborila državo, a je nato na njihove zahteve tudi pozabila, zaradi česar je kasneje prišlo do več kmečkih uporov. Med drugim je upor leta 1908 vojska zatrla in pobila približno 10.000 ljudi.

Davidson nadaljuje s primerom madžarskega nacionalizma, ki je postal močan v začetku devetnajstega stoletja in je začel z zahtevami po uradnem pisanju in govoru v madžarščini, kar se je poprej počelo v nemščini. Modernizirana madžarščina je s trudom nacionalistov postala uradni jezik, pa čeprav je bila Madžarska do leta 1918 pod Habsburško monarhijo. Avtor tu tako zopet poda primer osvoboditeljev, ki postanejo zatiralci. Omenja zatiranje Slovakov, Romunov, Judov in Srbov, med drugim nasilen poskus madžarizacije vojvodinskih Srbov leta 1848, ob katerem se je populacija Novega Sada z 20.000 zmanjšala na približno 7.000 prebivalcev. Obenem Davidson opisuje srbsko ustanavljanje »etničnih gibanj« vzajemnosti, v katerih vidi ekvivalente »plemenskih skupnosti« pozne kolonialne Afrike. A poudarja, da prvotni namen teh ni bila neodvisnost, temveč predvsem pomoč znotraj etnije.

Davidson poglavje o evropskem vzponu nacionalizma zaključi z mislijo o mnogih nasilnih konfrontacijah ob razrednem konfliktu, ki se je izrisal med cilji peščice, ki je uporabila državno oblast, in cilji množice, proti katerim jo je ta peščica uporabila, ter zatrdi, da se je po podobnem vzorcu izrisala tudi osvoboditev afriških držav v drugi polovici dvajsetega stoletja, le da so pri slednjih še vedno močno vpletene bivše kolonialne sile.

Na tem mestu premisleke zaključujemo do naslednjič, ko se bomo v drugem delu Teoreme, ki prebira knjigo Breme črnega človeka Basila Davidsona, natančneje posvetili afriškemu izzivu nacionalizma v drugi polovici dvajsetega stoletja, konceptu »tribalizma« in vsemu ostalemu, kar je osvoboditvi kolonij izpod imperija sledilo.