Pozdravljeni v Teoremi na Radiu Študent, v kateri bomo tokrat skušali misliti rasizem in suvereno oblast. Če se zdi, da je rasizem v sodobnem dezorientiranem svetu in še posebej po prihodu migrantov leta 2015 v hitrem porastu, se zdi, da suverena državna oblast zaradi nadnacionalnih vpetosti slabi. A kot bomo skušali pokazati, rasizem bolj kot v ksenofobnem resentimentu množice deluje skozi birokratske prakse in varnostne probleme. In če se je zaradi tega toliko pomembneje spraševati, kdo izvaja rasistične prakse, je za mišljenje suverenosti bistveno vprašanje, kje se izvaja in koga s tem zajema. Suvereno oblast bomo tu, sledeč Giorgiu Agambenu, dojemali kot zmožnost razglasitve izjemnega stanja, ki je sicer vpisana v sam običajni pravno-politični red, a ga v aktivaciji suspendira. Izjemno stanje torej sodi predvsem v polje prava. V ustavi Republike Slovenije je zapisana možnost razglasitve izrednega stanja, v času Cerarjeve vlade sprejet predlog Zakona o obrambi ob izrednih razmerah uvaja tudi možnost prenosa policijskih pooblastil na vojsko, nedavni predlogi Zakona o tujcih pa so skušali uvesti svojevrstno sintagmo za izjemno stanje, v katerem bi lahko zavračali prošnje za mednarodno zaščito. In čeprav je pravo privilegirano polje oblastnih bojev, bomo skušali pokazati, da se izjemno stanje v praksi že izvaja. In izvaja se na strukturnih institucionalno-administrativnih mestih nacionalne države: na polju izključevanja tujcev oziroma migrantov.

Nedavno sta v javni razpravi odmevala predloga spremembe Zakona o tujcih in Zakona o mednarodni zaščiti. Predloga v več točkah uvajata bolj omejujočo migracijsko in integracijsko politiko ter skušata legalizirati že uveljavljene in za zdaj še protizakonite rasistične prakse.

Med spornejšimi praksami, ki jih uvaja predlog Zakona o tujcih, je dodatno omejevanje pridobivanja dovoljenja za zadrževanje. To je namenjeno tujcem, ki jih država ne more deportirati v njihove izvorne države, in naj bi veljalo šest mesecev, a hkrati predstavlja pot do legalne ureditve bivanja. Če namreč uspejo ti tujci trikrat podaljšati dovoljenje za zadrževanje in imajo tako dokaz, da v Sloveniji prebivajo že dve leti, si lahko uredijo status za začasno prebivanje. Predlog z instrumentom podaljševanja roka za prostovoljni odhod iz države, ki ga bo treba vsak mesec znova podaljšati, v večji meri zamenjuje šestmesečno dovoljenje za zadrževanje. Migrante tako še dodatno peha v pravni limbo in jim otežuje ureditev statusa.

Še eno sporno določilo predloga spremembe Zakona o tujcih pa je de facto poskus legalizacije protipravnih izgonov migrantov na meji s Hrvaško. Slovenska policija namreč od junija 2018 sistematično vrača migrante, ki domnevno nezakonito prečkajo mejo, na Hrvaško. Hrvaška policija jih rutinsko pretepa, jim jemlje telefone, denar, pa tudi oblačila in jih preko zelene meje izžene v Bosno in Hercegovino. Slovenska policija migrante vrača, četudi ti najavijo prošnjo za azil. Predlog zakona v 10.a členu uvaja ugotavljanje tako imenovane »kompleksne krize«. Če bi notranje ministrstvo prepoznalo »kompleksno krizo«, bi lahko vladi predlagalo aktivacijo 10.b člena, ki omogoča zakonito vračanje tujcev, tudi kadar ti zaprosijo za azil. Predlog se razen spremembe sintagme v 10.a členu ne razlikuje od predloga spremembe zakona v času Cerarjeve vlade, ki pa ga je ustavno sodišče v lanski razsodbi razveljavilo, češ da je bil neskladen z mednarodno in ustavno določbo o nevračanju v države, kjer bi lahko bili vrnjeni tujci podvrženi poniževanju ali nečloveški obravnavi – po domače mučenju.

Ustavno sodišče je 10.a in 10.b členu Zakona o tujcih v lanskoletni sodbi označilo za neustavna. Sodišče je člena presojalo tudi na podlagi opredelitve izjemnih razmer v 10.a členu. V tem členu je zakon uvajal tudi po mnenju parlamentarne Zakonodajne-pravne službe nejasno sintagmo »spremenjenih razmer na področju migracij«. V primeru grožnje javnemu redu in notranji varnosti bi lahko državni zbor na predlog notranjega ministrstva oziroma vlade uvedel člen 10.b. Ta bi ‒ razen v nekaterih izjemah ‒ omogočal zavrnitev vstopa v državo in s tem tudi prošnje za azil, o čemer bi za nameček odločala policija. Kot rečeno, je ustavno sodišče presodilo, da pooblastila o vračanju niso v skladu z mednarodnim pravom in ustavno določbo o nevračanju, po kateri je državi prepovedana odstranitev ali izgon tujca v državo, v kateri bi lahko bil podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. A o tem je presojalo na podlagi običajnih razmer, torej ne da bi upoštevalo veljavnost izjemnega stanja, ki ga je uvajal zakon, saj to ni bilo enako ustavno predvideni uvedbi izrednega stanja. Skratka, ker je omejitev človekovih pravic možno presojati le v običajnem ali izrednem stanju in ker spremenjene razmere v zakonu ne ustrezajo izrednemu stanju, je sodišče presodilo, da v običajnih razmerah določbe o omejitvi vstopa migrantom niso v skladu z ustavo.

Da je presoja drugega člena predpostavljala običajne razmere, ne pa spremenjenih, kot je predvideno v 10.a členu, je bil tudi temeljni očitek v ločenem mnenju ustavnega sodnika Klemna Jakliča. Ob medijskih očitkih o politični obremenjenosti avtorja ločenega mnenja je ostala njegova argumentacija nekoliko ob strani. Kot je zapisal Jaklič, se lahko na slovensko ozemlje »izlijejo večmilijonske pomoči potrebne množice«, ki zaradi omejene infrastrukture in surovin ogrozijo že prisotne državljane in tujce, še posebej tiste na socialnem dnu. Citiramo: »Bistvo izjemnih scenarijev je v tem, da pokažejo na neovrgljivo dejstvo, da v življenju žal obstajajo tudi takšni ‘trki’ dveh ‘absolutnih’ in enako temeljnih ter celo istih pravic, ko je država soočena z nehvaležno dilemo: nezmožnost izključitve mučenja ali nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve na eni strani in v opisanih okoliščinah še bistveno hujše mučenje in nečloveško ravnanje masovnih razsežnosti na drugi strani. Kdor bi trdil, da nehvaležna dilema ne obstaja ali ne more obstajati, ne bi govoril resnice oziroma ne bi ravnal intelektualno pošteno in bi se bilo treba vprašati po njegovem namenu.« Konec citata.

Da je ločnica napačno postavljena – da se je treba vprašati tudi po funkciji takšne zastavitve dileme – in da tovrstno protislovje istih pravic, ki privede do medsebojnega trka, temelji na fantazmatskem scenariju, je jasno. Kljub temu da deluje bizarno, ne preseneča niti to, da je ksenofobna ideologija v tako izčiščeni obliki del ustavnega sodišča, saj je ta institucija v preteklosti že večkrat proizvedla ideološke narativne formule različnih provenienc. In teh nemara ne proizvaja kljub temu, da je varuh pravno-političnega reda, temveč ravno zaradi tega. Prav tako prisotnost ksenofobne ideologije, ki je skupna vardam, vaškim stražam in političnim strankam v srcu ustavnega sodišča, niti ni tako apokaliptična, saj gre za osamljen glas, hkrati pa se rasistična izključevanja v praksi dogajajo drugje. Medtem ko vaščani skupaj s političnimi strankami organizirajo proteste proti sprejemanju migrantov, policija mirno in sistematično zavrača prošnje za mednarodno zaščito ter protipravno množično izganja migrante – od junija 2018 je slovenska policija hrvaškim varnostnim organom vrnila 22 tisoč migrantov, pridržanih zaradi nezakonitega prečkanja meje. Bolj kot učinki te osamljene fantazmatske naracije je zanimiva logika večinske razsodbe, ki se opira na ključno vprašanje pristojnosti, lastne suvereni oblasti, da razglasi izredno stanje. Kot je poudaril poznavalec migracijskega prava Samo Bardutzky, je bila odločitev sodišča tudi utrditev stališča liberalnih pravnikov, ki poudarjajo, da so za uvedbo izrednega stanja in hkratnega suspenza običajnega prava potrebni vnaprej določeni pogoji. Pa vendarle, kot rečeno in kot bomo skušali pokazati v nadaljevanju, ustvarja suverena oblast pogoje izjemnega stanja drugje, izven sodnih dvoran in črke ustavnih zakonov.

Suvereno oblast bomo tu dojemali kot arbitrarno moč, ki se nahaja v sivi coni med notranjostjo in zunanostjo družbenega reda, od koder hkrati postavlja mejo med zunaj in znotraj. Čeprav bo druga izpeljava postavljena v nekoliko drugačen teoretski okvir kot običajno, bomo suvereno oblast dojemali predvsem z dveh vidikov: ker je instanca, zvedljiva na strukturno možnost geste postavljanja ločnice, je opredeljena z močjo, da suspendira običajni red in razglasi izjemno stanje. Hkrati pa odloča o smrti oziroma povečevanju možnosti zanjo. Oblast, ki v tej obliki vznikne na pragu moderne, pogojuje sprememba srednjeveške suverene oblasti. Če je »stara« kraljeva suverena oblast temeljila na tem, da »pusti živeti ali usmrti«, deluje oblast, ki začne prevladovati v moderni, po principu »omogočiti živeti in pustiti umreti«. Nova – biopolitična – oblast investira v življenje: telo individuuma disciplinira v vse bolj pretanjenih in pikolovsko investiranih oblikah institucij ter ga regulira na ravni biološke vrste. S tem, ko nova oblast namesto izključujočega »ali« uporabi vključujoči »in«, obrne razmerje prejšnje sintagme. Biopolitična oblast pusti umreti, s tem ko ne investira v institucionalne pogoje, ki omogočajo življenje in ki so za običajno življenje sedaj toliko bolj pertinentni. Odločitev oziroma mehanizem, ki izbere investicijo v življenja nekaterih, drugim pa odreka fizično, politično in socialno življenje, imenuje Foucault – od njega namreč povzemamo opredelitev delovanja biopolitične oblasti – rasizem. Rasizem je strategija biopolitične suverene oblasti.

Rasizem 19. stoletja je te delitve izvajal na podlagi biološke rase. Poglavitni princip je izhajal iz biologije – na isti način sicer poteka tudi danes prevladujoče rasistično ločevanje na podlagi kulturnih razlik. Rasizem dojema boj med rasami obratno sorazmerno. Življenje druge rase tako rekoč sorazmerno ogroža življenje prve, dominante rase, ki domnevno brani družbo. Bolj ko je drugemu onemogočeno živeti, bolj lahko družba živi – prevedeno v pravniški pojem pravic bi, če sledimo zgoraj opisani fantazmi ustavnega sodnika, rekli, da gre za neizogibni »trk«. Rasizem izključuje »nezdravo in škodljivo« prebivalstvo v imenu varovanja družbe, a bolj ko so birokratski državni aparati postajali avtonomni, bolj se je mehanizem rasističnega izključevanja iz eksplicitno artikuliranega obratno sorazmernega odnosa spreminjal v bolj anonimne oblike delovanja, ki proizvajajo učinke skozi vednost stroke in policijske prakse varnosti. Za to, da deluje in proizvaja učinke ločevanja, ne potrebuje »sovražnega govora« – zadostujejo birokratski jezik in varnostne dileme. Rasizem, vpet v varnostno-policijske oblastne tehnologije, ne potrebuje eksplicitne substancialne predstave naroda, ki ga brani. »Mi«, v imenu katerega deluje, je utajen, njegovo ritualno zaklinjanje pa nadomestijo strokovni diskurzi, ki branijo družbo z ocenjevanjem varnostnega tveganja. Policijske prakse in strokovni diskurzi napravijo migracije za varnostni problem: skozi prakse in govor je ta najprej kot tak vzpostavljen, nakar taista oblastna tehnologija vanj intervenira s statističnim izračunavanjem in omejevanjem domnevnega varnostnega tveganja, s čimer proizvaja učinke selekcije vstopa v »našo« družbo.

Pred poslano depešo policijskim postajam, s katero je slovenska policija maja 2018 začela sistematično protipravno izganjati migrante, sta policija in Direktorat za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo naročila posebno postopanje v primeru migrantov iz Alžirije in Maroka.

Ta, kronološko prva navodila velevajo, da se migrante iz Alžirije in Maroka zaradi pogostih prekrškov in kaznivih dejanj, predvsem pa zaradi domnevne zlorabe azilnega postopka po nastanitvi v – sicer nedomačem – azilnem domu pošlje v center za tujce pri Postojni, kjer je njihovo gibanje omejeno, ter da se v predvidenih štirinajstih dneh obravnava njihovo prošnjo za azil. Ukrep je bil kasneje posplošen na vse migrante, ne glede na njihovo državo izvora, temeljni razlog pa je ostala zloraba azilnega postopka – pojem, ki docela tehnično deluje kot prekršek, a se je vendarle usidral v javnih protimigrantskih manifestacijah. Ko so po ugrabitvi Miroslava Moravca protestniki skupaj z vidnimi predstavniki Slovenske demokratske stranke predlani v Črnomlju vzklikali, da hočejo varno državo, so se nanašali na domnevne zlorabe azilnega postopka, kar je v javnosti začela prva oznanjati ravno policija. Ob tem ostajajo sistematične prakse prisilnih izgonov zamolčane, policija pa se kiti s številom prijetih tihotapcev, čeprav sta tihotapstvo in njegovo preganjanje mogoča le zato, ker so meje zaprte in podprte z izgoni. Julija lani so osmino vseh zapornikov v slovenskih zaporih predstavljali tujci, obtoženi tihotapstva.

Čeprav prakse rasističnega izključevanja, še posebej na meji ob »tehničnih ovirah«, poglavitno potekajo v pojmovnem aparatu varnosti, je strogo gledano to pojmovanje rasizma preširoko. Kljub temu da obstaja tudi v tem oziru med migranti in revnimi razlika, je ta le stopenjska. Zaprtost v nepremičnosti vsakdana azilnega doma, zakonsko določeno devetmesečno čakanje na pridobitev dovoljenja za delo, dodatno oteženo iskanje stanovanja zaradi tega, ker si migrant – vse to je v tej perspektivi le nadaljevanje in potenciranje istih praks izključevanj revnih slojev prebivalstva. A če pogledamo varnostno-policijske tehnologije in taktike, s katerimi disciplinirajo in regulirajo migrante, ki so zunaj državnih institucij, pa še vedno v državi, naletimo na položaj, simetričen strukturi suverene oblasti. In v primerih, kot so ti, lahko torej jasno razpoznamo strukturno formulo reda suverenosti.

Carl Schmitt, pravni teoretik, na katerega se je Bardutzky nanašal v izjavi, je opredelil suvereno oblast kot oblast, ki odloča o izrednem stanju in ki je v tem politično arbitrarni temelj prava. Vsako pravo predpostavlja neko področje življenja, norma, na katero se nanaša in ki jo ureja, pa se vzpostavi tako, da ji je odrejena izjema, pri kateri norma ni več norma in na katero se zato pravo ne more nanašati. Če citiramo Girogia Agambena: »Zato […] je izvorna struktura norme vedno tipa: ‘Če (realno dejansko stanje […]), potem (pravna posledica […])’, kjer je neko dejstvo vključeno v pravni red prek svoje izključitve in kjer se zdi, da kršitev predhodi določenemu elementu in ga določa.« Konec citata.

Zato, da pravo deluje, si mora zamejiti področje svojega delovanja, to področje pa je vzpostavljeno z opredelitvijo, kaj to področje ni. Primer te izjeme je ponavadi domnevno golo nasilje, zgodovinsko gledano pa se je za vzpostavitev moderne družbe skupaj s pravno ureditvijo uporabljala fantazma naravnega stanja. Moč, ki se nahaja na pragu med normo in izjemo in ki ni niti eno niti drugo, temveč je mesto njune indiference ter lahko zato odloča o izjemnem stanju, je suverena izjema – izjema, ki potrjuje pravilo, hkrati pa ga s to gesto šele vzpostavlja. To ima dvojno posledico za delovanje prava: prvič, če pravo temelji na politično arbitrarni odločitvi suverene oblasti, referent prava niso življenje in njegove oblike, temveč pravu lastna praznina, ki jo je zaradi njene neulovljivosti primorano ponavljati. Ne gre za dejanske prekrške, ki so, če hočete, kronološko gledano storjeni najprej in zaradi realnosti katerih se nato izoblikuje pravo. Gre za samo logiko prava, ki ga preganja luknjičavost norme – nujnost njene izjeme –, zaradi česar se pravo vselej vzpostavi s tem, da zgreši dejansko stanje in ga nadomesti s svojo predstavo. In drugič, pravo primarno ne deluje tako, da določa normo, temveč deluje z zapustitvijo. Pravo samo vzpostavi možnost za lastni suspenz, s tem ko odredi prostor izrednega stanja – ker je celotni mehanizem notranji pravu, je izjema način, kako pravo pride do svoje lastne začasne razveljavitve; je njegovo strukturno nujno streljanje v koleno, od katerega šele zares živi. Ker pa je to njegov bistven mehanizem, kljub lastnemu suspenzu deluje. In v tem deluje v svoji najčistejši obliki.

Ker je to moment, ki deluje kot sama ločnica med izjemo in pravilom ter med zunanjostjo in notranjostjo, je na delu tudi pri izključevanju in odstranjevanju tujcev. Od leta 2017 slovenski kazenski zakonik kot sankcijo za kriminalna dejanja predvideva tudi izgon iz države. To je na primer doletelo ugrabitelja Miroslava Moravca, ki sta bila poleg leta in devetih mesecev zapora obsojena tudi na petletni izgon iz Slovenije. Leta 2017 je bilo na takšen način iz Slovenije odstranjenih 7 tujcev, leta 2018 49, lani pa 130. Druga oblika izključitve tujcev so deportacije, praviloma iz centra za tujce pri Postojni. Po podatkih policije je bilo na podlagi Zakona o tujcih in meddržavnih sporazumov od leta 2010 do vključno lanskega leta deportiranih 3510 tujcev. Število deportacij je poskočilo leta 2018. Če je bilo do leta 2017 vsako leto povprečno 240 deportacij, jih je bilo leto kasneje 771, do novembra leta 2019 pa že 803. Iz centra za tujce so nam sporočili, da so letos deportirali 97 tujcev, od tega 79 na Hrvaško.

A če je ta oblast na delu že v samem aktu izključevanja, je še toliko razvidnejša v brezpravni coni samega procesa odstranjevanja in delovanja institucije centra za tujce. Tisti

migranti, ki prihajajo iz držav, s katerimi Slovenija nima sklenjenih meddržavnih sporazumov, ali pa nimajo ustrezne dokumentacije, niso deportirani, hkrati pa so po zakonodaji v centru za tujce lahko nastanjeni za največ šest mesecev, kar lahko oblast podaljša za nadaljnjih šest mesecev. Prav tako so na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti v center za tujce za tri mesece zaprti prosilci za azil, kar se v zadnjih mesecih dogaja vse pogosteje – tudi brez pravne podlage izreka omejitve gibanja – ko se tja tako kot v tranzitne begunske centre na Madžarskem množično zapira migrante oziroma prosilce za azil. Ministrstvo za notranje zadeve je namreč v junijski direktivi Policijski postaji Koper velevalo poskusno zapiranje prosilcev za azil v center za tujce. Zaradi domnevnih zlorab azilnih postopkov naj bi ta migrantom, ki bi jih policisti ujeli pri nezakonitem prečkanju meje in ki bi zaprosili za azil, v mesecu juniju poskusno omejila gibanje v centru za tujce do izvršitve negativne odločbe, ko bi jih lahko vrnili v izvorno državo ali državo, iz katere so predhodno prišli. In medtem ko v juniju in prvi polovici julija lani ni bila vložena nobena pritožba zoper omejitev gibanja, je bilo letos pritožb na nezakonito zapiranje v istem času kar 75. Od teh primerov jih je upravno sodišče kot primere zakonitega zapiranja prepoznalo le 22. Razmere v centru za tujce so – kot je nedavno pokazala tudi gladovna stavka enajstih tam zaprtih migrantov – nevzdržne. Center za tujce je brezpravno območje, izredno stanje, a vendarle strukturno vpeto v institucionalno administrativno logiko nacionalne države.

Prav tako pa 81. člen Zakona o tujcih kot alternativo zapiranju predvideva, da se migrantu odredi omejitev gibanja na kraj bivanja in obvezno javljanje na najbližji policijski postaji. Pogostost javljanja ni določena z nobenim pravilnikom, temveč jo od primera do primera arbitrarno določi policija, kar lahko pomeni javljanje tudi vsak teden ali pa vsak mesec. Če pravni mehanizmi delujejo tudi in predvsem v tem, da se nanašajo na subjekte, ki niso vključeni v normo, a hkrati strogo gledano še niso izjema, potem lahko delovanje prava v njegovi najčistejši obliki razberemo iz okoliščin migrantov, ki niso v azilnem postopku, a jih država še ni deportirala. Če kje, je suverena oblast razvidna na delu prav tu, v nedefiniranem območju položaja migrantov, ki živijo v pravno-statusnem limbu – ne glede na odločitve ustavnega sodišča je izredno stanje že del, celo bistven del naše normalnosti.

Brez podpore socialnih prispevkov in socialnih služb države ter brez dovoljenja za delo in možnosti lastnega preživljanja v zasebni sferi je za edini stik migrantov z državo stik z represivnimi aparati, ki delujejo kot suvereni. Bivanje v čakanju na deportacijo, muhavost njenega udejanjenja in statusno-pravna siva cona, v kateri je država reducirana na svoje represivne aparate, kakopak delujejo v funkciji tega, da bi migranti čim prej zapustili državo. In seveda je kljub specifičnosti tovrstnih situacij v njih nekaj univerzalnega: v vsakdanjem postopanju s pravom sicer v veliko manjši meri kot v opisanih primerih, v hipotetičnem primeru razveljavitve osnovnih pravic v izrednem stanju pa še toliko bolj akutno, smo vsi v strukturnem odnosu zapuščenosti pravno-političnega reda. Ker pravna struktura, zaradi katere imamo status državljana in vse ostale pravice do skrbstva državnih institucij, temelji na svoji majavosti in možnosti suspenza, so strukturni pogoji možnosti položaja državljana in migranta isti.

Potencialno smo pač vsi migranti. A vendarle je ta potencialnost vsakokrat outsourcana na specifične institucije in na specifični del prebivalstva, ki jo ta trenutek doživlja na svoji koži.