Lani je pri založbi Studia Humanitatis in v prevodu Jaše Drnovška ter Roka Benčina izšel zbornik Estetika in politika. V originalu je sicer izšel leta 1977 pri založbi Verso in od takrat zavzel prvo mesto na svetovnem seznamu marksističnih teoretskih del, katerih tema je estetika. Gre za zbirko besedil različnih marksističnih avtorjev – Adorno, Benjamin, Bloch, Brecht, Lukács, Jameson –, ki se časovno raztezajo čez približno trideset let in se med seboj močno referirajo. Besedila so urejena v štiri sklope glede na stopnjo navezovanja besedil, vsak sklop pa ima tudi uvod, ki nekoliko pojasni zgodovinske okoliščine nastanka besedil. Čeprav se vsi avtorji prištevajo med marksiste, preči besedila več linij sporov, ki so v veliki meri določili okvire debate o estetiki tudi izven marksizma.

Mi se tokrat ne bomo lotili povzetka, pregleda, kritike ali komentarja posameznih besedil ali celote. Raje bomo postopali zelo formalno in v parafrazi Brechta zavzeli svoje stališče z montažo fiktivnih stališč omenjenih avtorjev. Formalni postopek bo enostaven. Izpostavili bomo sedem točk, ki so se izkazale za pomembne v tem kontekstu in pri vsaki navedli nekaj anonimnih citatov iz knjige, čemur bo sledil kratek komentar, ki bo povzel osnovno linijo posamezne točke.

Prvič: TOTALITETA

»Lukacs povsod predpostavlja resničnost, ki je sklenjeno povezana in v kateri za subjektivni moment idealizma sicer ni prostora, zato pa ga ima neprekinjena »totaliteta«, ki najbolje uspeva v idealističnih sistemih in s tem tudi v sistemih klasične nemške filozofije.«

»Totaliteta ekonomije je sama nekaj historično spremenljivega. Toda te spremembe obstajajo predvsem v širjenju in krepitvi objektivne povezanosti med vsemi posameznimi ekonomskimi pojavi, torej v tem, da se »totaliteta« vse bolj širi in da postaja vse bolj napredna. Po Marxu je odločilna zgodovinsko napredna vloga kapitalizma prav v tem, da vzpostavi svetovni trg, s čimer celotno svetovno gospodarstvo postane objektivno povezana celota.«

»Pod temi pogoji bi bila funkcija novega realizma jasna: upirati se moči reifikacije v potrošniški družbi in ponovno odkriti kategorijo totalitete, ki jo danes sistematično spodjeda eksistencialna fragmentacija na vseh ravneh življenja in družbene organizacije.«

Komentar

Spor glede totalitete, katerega vir je marksistična teorija, ima odločilne konsekvence za splet estetika-politika. Gre za vprašanje odnosa subjekta – umetniškega, političnega, umetnostno-političnega – do sveta. Ta odnos ni enak glede na to, ali je svet razumljen kot totaliteta ali kot ne-totaliteta. Vprašanje se lahko izteče v nasprotje subjektivnega in objektivnega, pri čemer velja subjektivna razdrobljenost za učinek objektivne enotnosti kapitalističnega produkcijskega sistema. V tem primeru je naloga umetnosti preseganje subjektivnega in razkrivanje objektivno danega, kar implicira vulgarno idejo realizma v umetnosti. Kritika takšnega poenostavljenega razmerja mu očita odsotnost pravega dialektičnega mišljenja, iz katerega bi sledilo kompleksnejše razmerje in večja formalna odprtost pri umetniški produkciji. Od pojmovanja totalitete je odvisno tudi, kaj je sploh možno storiti. Pojem totalitete v zadnjem citatu se zdi drugačen – nastopa kot nekaj, kar ni nujno vnaprej dano, ampak je do njega šele potrebno priti.

Drugič: SUBJEKTIVNOST

»Ker Lukacs operira z objektivistično-sklenjenim pojmom realnosti, zavrača pri ekspresionizmu vsak umetniški poskus razgradnje podobe sveta (četudi je ta podoba kapitalistična). Zato vidi v umetnosti, ki razkrajanje površinske povezanosti izkorišča ter skuša v votlinah odkriti novo, zgolj subjektivistično razkrajanje; zato eksperiment razgradnje enači s stanjem propada.«

»Zaradi objektivne strukture tega gospodarskega sistema se zdi površina kapitalizma »raztrgana«, sestavljena iz momentov, ki se objektivno nujno osamosvojijo. To se samoumevno zrcali v zavesti ljudi, ki živijo v tej družbi, torej tudi v zavesti pesnikov in mislecev.«

»Moderne literarne smeri imperialističnega obdobja od naturalizma do nadrealizma, ki druga drugo hitro zamenjajo, so si podobne v tem, da resničnost jemljejo tako, kot se neposredno kaže pisatelju in njegovim likom. (…) Toda vse ostajajo tako miselno kot čustveno pri tej neposrednosti, ne brskajo za bistvom, se pravi za resnično povezanostjo njihovih doživljajev z resničnim življenjem družbe, za skritimi vzroki, ki objektivno proizvedejo te doživljaje, za tistimi posredovanji, ki te doživljaje povežejo z objektivno resničnostjo družbe.«

»Vendar bi moral ravno Lukacs, ki zahteva radikalno historično mišljenje, vedeti, da je prav ta osamljenost v individualistični družbi posredovana družbeno in da ima v bistvu zgodovinsko vsebino.«

»'Posredovanje', ki ga pogrešam in za katero se mi zdi, da ga zakriva materialistično-historiografsko zaklinjanje, ni nič drugega kot prav teorija, ki jo Vaše delo izpušča. Izpuščanje teorije pa prizadene empirijo. Na eni strani ji podeli varljiv epski značaj, na drugi pa fenomene, ki jih izkusimo le subjektivno, oropa njihove resnične zgodovinsko-filozofske teže.«

»Vživljanje v blago se samoopazovanju ali pa notranjem izkustvu kaže kot vživljanje v anorgansko materijo (…). Toda načeloma je vživljanje v blago najbrž vživljanje v menjalno vrednost samo.«

Komentar

Brez komentarja.

Tretjič: RESNIČNOST

»Blochova napaka je zgolj v tem, da to stanje zavesti neposredno in brezpogojno enači z resničnostjo samo, da podobo, ki obstaja v tej zavesti, v vsej njeni spačenosti enači s stvarjo samo, namesto da bi ob primerjanju podobe z resničnostjo konkretno odkrival bistvo, vzroke, posredovanja popačene podobe.«

Realist »ve, kako mišljenje in čustvovanje rasteta iz družbene biti ter kako so doživljaji in čustva del celotnega kompleksa resničnosti. Pri tem kot realist kaže, kam v celotnem kompleksu življenja sodi ta del, odkod iz družbenega življenja je prišel, kam gre itn.«

»Da bi prišel do zakonitosti objektivne resničnosti, do globlje ležečih, skritih, posredovanih in neposredno nezaznavnih kontekstov družbene resničnosti, vsak pomemben realist – tudi s sredstvi abstrakcije – predela svojo doživljajsko snov.«

»Če se zelo ne motim, potem tej dialektiki nekaj manjka: posredovanje. Vseskozi vlada težnja, da bi pragmatične Baudelairove [bodlerove] vsebine neposredno navezali na sosednje poteze socialne zgodovine njegovega časa, po možnosti na takšne, ki so ekonomske vrste.«

»Umetnost obstaja v realnosti, ima v njej svojo funkcijo in je v sebi na raznolike načine posredovana z realnostjo. Kljub temu pa stoji kot umetnost, po svojem lastnem pojmu, antitetično proti stanju stvari, kakršne so.«

»Tudi Lukacs bo komajda lahko preskočil dejstvo, da vsebina umetniških del ni resnična v istem smislu kot realna družba. Če bi bila ta razlika odpravljena, bi vsako prizadevanje za estetiko izgubilo svoj substrat.«

»Vsaka od obeh alternativ z drugo negira tudi sama sebe: angažirana umetnost zato, ker – čeprav kot umetnost obvezno odmaknjena od realnosti – zanika razliko od nje; umetnost l'art pour l'art zato, ker s svojo absolutizacijo zanika tudi tisto neodpravljivo povezanost z realnostjo, ki je v osamosvojitvi umetnosti glede na realno vsebovana kot njen polemični a priori.«

»Diferenca med empiričnim bivanjem in umetnostjo zadeva njuno najbolj notranjo sestavo.«

»Z močjo protislovja med tem v sliki spravljivim, namreč v subjekt spontano sprejetim objektom, in realno nespravljivim zunaj, umetnina kritizira realnost. Je njeno negativno spoznanje. Po analogiji z danes običajnim filozofskim načinom govorjenja bi lahko govorili o »estetski diferenci« obstajanja: samo s pomočjo te diference, ne z njenim zanikanjem, postane umetnina oboje, umetnina in pravilna zavest.«

Komentar

V citatih je opaziti strukturno podobnost obravnave umetnosti in zavesti v razmerju z resničnostjo. Ne enega ne drugega ne gre enačiti z njo samo, a oboje je nek del realnosti oziroma je z njo v odnosu. Zavest je primarno popačena podoba realnosti, a s posegom umetnine, katere funkcija je kritična orientacija, se rodi pravilna zavest.

Četrtič: REALIZEM

»Izvirnost koncepta realizma pa je v njegovi zahtevi tako po miselnem kot po estetskem statusu. Kot nova vrednota, sodobna sekularizaciji sveta pod kapitalizmom, ideal realizma predpostavlja formo estetskega izkustva, ki obenem terja zavezujoče razmerje do realnega, torej do tistih področij vednosti in prakse, ki so bile tradicionalno ločene od področja estetskega, vzpostavljenega kot čisti videz, ter njegovih brezinteresnih sodb. Toda izjemno težko je na ustrezen način zajeti obe omenjeni lastnosti realizma hkrati.«

»Realističen pomeni: razkrinkati družbeni kavzalni kompleks / razkrinkavati vladajoča stališča kot stališča vladajočih / pisati s stališča razreda, ki ima najširše rešitve za najhujše težave, v katerih tiči človeška družba / poudarjati moment razvoja / omogočati konkretnost in abstrakcijo.«

»Ker si takšen realizem – od Don Kihota prek Oblomova pa do realistov naših dni – prizadeva ustvarjati tipe, mora v ljudeh, v odnosih med ljudmi in v situacijah, v katerih ljudje delujejo, iskati takšne trajne poteze, ki kot objektivne razvojne težnje družbe, celo celotnega človeškega razvoja, učinkujejo dolga obdobja. Takšni pisatelji sestavljajo resnično ideološko avantgardo, kajti žive, neposredno še skrite težnje objektivne resničnosti oblikujejo tako globoko in tako resnično, da njihovo oblikovanje potrdi poznejši razvoj resničnosti.«

»Mar sodijo zmedenost, nezrelost in nerazumnost v meščansko dekadenco zanesljivo in v vseh primerih? Mar – v nasprotju s tem popreproščenim, gotovo ne revolucionarnim mnenjem – ne bi mogle soditi tudi k prehodu iz starega v novi svet? Vsaj k borbi za ta prehod; pri čemer lahko pomaga le imanentno konkretna kritika, ne pa takšna, ki temelji na vsevednih predsodkih.«

»Realizem ni le vprašanje forme. Če bi kopirali pisanje teh realistov, ne bi bili več realisti. Kajti čas teče (…) Metode se obrabijo, čari pa odpovejo. Pojavijo se novi problemi in ti terjajo nova sredstva. Resničnost se spreminja; da bi jo prikazali, se mora spremeniti tudi način prikazovanja.«

»Za formalistična lahko označimo in kot takšna tudi razkrinkamo tudi dela, ki literarne forme ne postavljajo nad socialno vsebino, a vseeno ne ustrezajo realnosti. Razkrinkamo lahko tudi takšna dela, ki so po formi realistična. Veliko jih je.«

»Brechtove izbire so bile plod drugačnega pojmovanja vloge politike v estetiki. Po njegovem razumevanju je bil »realizem« politični in ideološki cilj, medtem ko so bila sredstva, s katerimi ga je mogoče doseči, lahko različna glede na čas in kraj.«

»Ali je neko delo realistično ali ne, ni mogoče ugotoviti tako, da zgolj pogledamo, ali je podobno obstoječim delom, ki jim pravimo realistična, delom, ki jim v njihovem času pravimo realistična, ali ne. Opis življenja je treba v vsakem posameznem primeru (namesto zgolj z nekim drugim opisom) primerjati z opisanim življenjem samim.«

»V svetu, v katerem je znanost eksperiment in igra in v katerem sta spoznanje in delovanje obliki produkcije, stimulativni sami po sebi, si lahko predstavljamo didaktično umetnost, ki več ne ločuje med učenjem in ugajanjem. Ideja realizma v Brechtovi estetiki ni zgolj umetniška ali formalna kategorija, ampak narekuje odnos umetniškega dela do realnosti, določa stališča do nje. Duh realizma označuje aktivno, radovedno, eksperimentalno, subverzivno – z eno besedo, znanstveno – držo do družbenih institucij in materialnega sveta.«

Komentar

To, kar za nas pomeni realizem, je odvisno od tega, kako razumemo resničnost, kar nadalje vpliva na problem umetnostne forme. V kolikor je resničnost nekaj enotnega in je naloga realizma odslikavanje objektivno danih razmerij onkraj subjektivne napačne zavesti, potem je realistična umetnostna forma zelo strogo omejena. V kolikor resničnost ni totalna oziroma v kolikor je subjektivni moment prav toliko resničen kot zunanjost zavesti, potem realizem ni formalno zamejen, temveč prej označuje specifičen odnos realistične umetnosti do njenega okolja.

Petič: FORMALIZEM

»Ker ima umetnik nenehno opravka s formalnimi stvarmi, ker nenehno formira, moramo to, čemur pravimo formalizem, skrbno in praktično formulirati, sicer ne bomo umetniku ničesar povedali.«

»Kot nujna posledica drže, ki ji je resničnost tuja ali pa je resničnosti celo sovražna, prihaja v »avantgardni« umetnosti na področju vsebin do vse večje revščine, ki se v svojem razvoju stopnjuje do načelne vsebinske izpraznjenosti, do načelne sovražnosti do vsebin.«

»Formalne težave so izjemne, ves čas moram izdelovati modele; kdor bi me videl pri tem delu, bi mislil, da me zanimajo le vprašanje forme. Te modele izdelujem, ker bi rad predstavil resničnost.«

»Občutek takšne izumetničenosti se mi vselej vtisne tam, kjer delo namesto zavezujoče izjave postavi metaforično.«

»Stilistično ravnodušje je sicer skoraj zmeraj simptom dogmatične otrdelosti vsebine.«

»Četudi je Vaše delo dialektično, pa ni takšno, ko gre za samo avtonomno umetnino; delo spregleda elementarno izkustvo, ki je zame v mojem lastnem glasbenem izkustvu vsak dan bolj očitna, namreč da prav skrajna doslednost v spoštovanju tehnološkega zakona avtonomne umetnosti to spremeni in jo namesto tabuizaciji in fetišizaciji približa stanju svobode, nečesa, kar je mogoče zavestno proizvesti, kar je treba napraviti.«

»Ravno to je razvidno pri resnično avantgardističnih delih. Objektivizirajo se estetsko, v nezadržnem, monadološkem pogrezanju v lastni formalni zakon, in so s tem posredovana tudi nasproti lastnemu družbenemu substratu.«

»Tehnike klasične pripovedi, zabavne pesmi ali ekspresionističnega gledališča so bile del umetniškega instrumentarija, iz katerega je izbiral in kombiniral elemente glede na zahteve danih okoliščin. Iz tega je nastala estetika, ki je bila vsaj po svoji zamisli zaradi spremenljivih vrednosti form veliko bolj živahna od Lukascevih študij tradicionalne literarne preteklosti ali Adornovih zahtev po visoki avantgardi.«

Komentar

Pri vprašanju formalizma se pojavlja več rab tega pojma. Lahko nastopa v negativnem smislu kot izpraznjenost vsebine, ki implicira odsotnost politike. V drugem primeru je prav formalnost tista, ki umetnini zagotavlja njeno avtonomnost ter s tem potencialne politične učinke. Navsezadnje je forma lahko sredstvo, ki se ga umetnik neobremenjeno poslužuje za politične ali druge namene.

Šestič: POLITIKA

»Kot Adorno ugotavlja v zaključku, je prava uganka modernih estetskih razprav po nujnosti v problemu odnosa med delavci in intelektualci znotraj revolucionarnega gibanja.«

Brecht obsodi delavske proteste proti režimu vzhodnonemške vstaje leta 1953: »Demonstracije 17. junija so s svojo »brezciljnostjo in nesrečno nebogljenostjo« razkrivale, da je delavski razred »znova talec razrednega sovražnika, obnovljenega kapitalizma fašističnega obdobja«. Toda tudi v svojem »izprijenem stanju« je še vedno izkazoval moč »vstajajočega razreda«, ki je »edini zmožen končati s kapitalizmom«.«

»Omejitve obeh mož postanejo očitne ob njuni sklepni nejevolji do občinstev, za katera sta pisala. Brechtova zmedenost ob uporu proletariata, ki je izdal (realiziral) njegovo politiko, je petnajst let kasneje našla svoj odmev v Adornovi zadregi ob uporu intelektualcev, ki so izkrivili (si prisvojili) njegovo filozofijo v velikih študentskih demonstracijah v šestdesetih letih.«

»Ko je oktobra 1956 na Madžarskem izbruhnil upor, se je Lukacs – čeprav je lucidno ocenil možnosti uspeha spontane družbene eksplozije – brez omahovanja postavil na stran upornih delavcev in študentov.«

»Sistem je zmožen prevzeti in nevtralizirati potencialno še tako nevarne oblike politične umetnosti z njihovo preobrazbo v kulturno blago.«

Usoda modernizma v potrošniški družbi: »Kar je bilo nekoč, na začetku 20. stoletja, odporniški in antidružbeni pojav, je danes postalo dominantni slog produkcije blaga in nepogrešljiv sestavni del pogona njene vedno hitrejše in zahtevne produkcije.«

»Jedro teorije ostaja dogmatično. Vsa moderna književnost, kolikor ji ne ustreza formula kritičnega ali socialističnega realizma, je zavržena in brez obotavljanja ji je podtaknjen odium dekadenčnosti, psovka, ki ne pokriva samo v Rusiji vseh strahot preganjanja in iztrebljanja. Uporaba tega konservativnega izraza je nezdružljiva z naukom, katerega avtoriteto bi Lukacs in njegovi predstojniki prek njega radi približali narodni skupnosti.«

Komentar

Čeprav je vsaka teoretska ali umetniška praksa obenem že politična praksa, ne gre niti iz teorije niti iz umetniške prakse neposredno sklepati o real-političnih dejanjih. Tukaj ne obstajajo vzročno-posledična razmerja. Politične konsekvence neke teoretske ali umetniške prakse gre analizirati na nivoju tega, kako ta praksa deluje.

Sedmič: METODOLOGIJA

»V skladu s tem torej dialektične podobe v zavest ne bi smeli prenašati kot sanje, temveč bi morali sanje skozi dialektično konstrukcijo povnanjiti, imanenco zavesti samo pa razumeti kot konstelacijo zavesti.«

»Ne gre namreč za nič drugega kot za to, da se mi zdi metodološko neposrečeno, če posamezne očitne poteze iz območja nadgradnje »materialistično« obrnemo tako, da jih neposredno in najbrž celo kavzalno povežemo z ustreznimi potezami podlage. Materialistična determinacija kulturnih značajev je možna le s posredovanjem skozi celotni proces.«

»Videz sklenjene faktičnosti, ki se drži filološke raziskave in raziskovalca očara, izgine v meri, v kateri je predmet skonstruiran v historični perspektivi. Bežnice te konstrukcije se stekajo v naši lastni zgodovinski izkušnji. S tem se predmet vzpostavi kot monada. V monadi oživi vse tisto, kar je bilo kot besedilni izvid v mitski otrplosti.«

»Noben bradati tajni svetnik ne bi mogel o umetnosti dolgoveziti na umetnosti tako tuj način; v tonu nekoga, ki je navajen katedre, ki se ga ne sme prekinjati, ki ne odstopa od daljših izvajanj in je očitno izgubil tisto možnost reagiranja, ki jo pri svojih žrtvah ožigosa za estetično, dekadentno in formalistično, ki pa edina sploh šele dopušča neki odnos do umetnosti.«

»Besedilo se komajda kdaj pokori disciplini specifične umetnine in njeni imanentni problematiki. Namesto tega se izdajajo ukazi. Pedantnosti duktusa ustreza nemarnost v posameznem.«

»Na drugi strani »znanost« po Brechtu ni stvar vednosti in epistemologije, ampak prej čistega eksperimenta in praktične, skorajda fizične dejavnosti. Njegov ideal je bližje ljudski mehaniki, tehnologiji, domačemu kemičnemu priboru in šušmarjenju Galileja kot pa »epistemam« in »paradigmam« znanstvenega diskurza.«