1. MEDIJ KOT HSFI

Ponovimo: če medije razumemo kot diskurz ali reprezentacijo, jih razumemo v kontekstu ideologije ali hegemonije, če jih razumemo kot dispozitiv, jih razumemo v pomenu, kako nas preko tega, ko rabimo določeno tehnologijo, postavijo za nekega točno določenega subjekta. Kaj pa pomeni, če medije in komunikacijske prakse razumemo skozi foucaultovsko določeno perspektivo izkušnje in temu pripadajočih tehnologij sebstva?

Tehnologije sebstva so prakse, s katerimi se dobesedno proizvaja neka samo(trans)formativna izkušnja, se pravi izkušnja, s katero se lahko subjekt de- in re-subjektivira. Rečeno s Foucaultovimi besedami, medtem ko tehnologije oblasti »z določanjem obnašanja posameznikov in z njihovim podrejanjem določenim ciljem ali dominaciji objektivirajo subjekt«, ter medtem ko so to „način[i], kako smo začeli prek kakšne politične tehnologije posameznikov sebe prepoznavati kot družbo, kot element družbene entitete, kot del nacije ali države“, tehnologije sebstva »posameznikom omogočijo, da sami ali prek drugih delujejo na svoja telesa in na svojo dušo, na svoje misli in obnašanja ter na svoj način obstajanj; da se transformirajo, zato da dosežejo določeno stanje sreče, čistosti, modrosti, popolnosti ali nesmrtnosti«. Tehnologije sebstva so prakse in postopki, s katerimi posamezniki delujejo sami nase, da bi se (trans)formirali in si konstituirali neko sebstvo, ali, drugače, sebstvo v strogem smislu ni nič drugega kot korelacija različnih in raznovrstnih tehnologij sebstva. Tako ne more obstajati univerzalno sebstvo in posledično univerzalni subjekt.

Na praktični ravni so tehnologije sebstva mnogotere kulturne prakse: filozofija, znanost, politika, šport, umetnost, glasba. Sploh pa vprašanje ni več, kaj je tehnologija sebstva, marveč, kako je neka praksa tehnologija sebstva. Gre le za to, da se obrne perspektiva na način, da različna delovanja mislimo kot delovanja, s katerimi posamezniki delujejo sami nase, da bi dosegli nek odnos do sebe in nek način eksistence. Da pa ne bo pomote: tehnologije sebstva kot zgodovinsko obstoječi načini konstrukcije odnosa do sebe, so »zapisane« že v prakso samo in niso enostavno predmet posameznikovega psihološkega in družbenega konteksta ter izbire. Filozofija kot tehnologija sebstva ni enaka glasbi kot tehnologiji sebstva, ta pa spet ni enaka športu kot tehnologiji sebstva – za razumevanje in pomen vsake tehnologije sebstva bi morali narediti posebno in posamično genealogijo. Kar pa je skupno vsem tem praksam, je, da lahko postanejo prakse, s katerimi posamezniki delujejo sami nase, in da so odgovor na temeljno eksistencialno zagato, »kako biti«, prav zato Foucault realnost odnosa do sebe misli kot etiko.

Vendar pa se odnos do sebe nikoli ne proizvaja sam od sebe, temveč s historično singularno formo izkušnje oz. HSFI, tridimenzionalnim historičnim apriorijem. Vsakdo, ki vsaj površno pozna Foucaultove zgodovinske analize, ve, da s tridimenzionalnim historičnim apriorijem merimo na osi vednosti, oblasti in odnosa do sebe oz. sebstva kot tri temeljne konceptualne koordinate Foucaultovega miselnega sistema.

HSFI so imanentni pogoji vznika neke posamične izkušnje, skozi katero se producira tudi neka posamezna subjektiviteta. Ali, če rečemo takole, izkušnja se producira z dispozitivi v pogojih razmerij moči, vezanih na določene režime vednosti, pa vendar tudi skozi določene odnose do sebe. Prav zato je izkušnja vedno politično-etična, vedno vladljiva, vključuje postopke vladanja sebi in drugim. Toda HSFI ni le enostaven podaljšek koncepta dispozitiva, temveč tudi kvalitativna nadgradnja in metamorfoza, ki realnost misli na drugačen način. To počne nekako takole: HSFI vključuje določeno senzibilnost, ki povzroči, na kakšen način v neki kulturi vidimo in govorimo o nekem objektu.

Skratka, ko govorimo o HSFI, govorimo o naravi vezi, ki v popolnoma historični in popolnoma singularni, pa tudi popolnoma imanentni potezi veže proces konstitucije vednosti, oblastnih razmerij in odnosa do sebe. Natanko v temu neksusu vezi vednosti-oblasti-odnosa do sebe kot HSFI pa se konstituira neka konkretna forma subjekta, ki jo po Foucaltu lahko mislimo le skozi neko konkretno izkušnjo, sam je npr. na ta način največ govoril o izkušnji seksualnosti.

Kolikor izkušnjo razumemo s perspektive medijev, in obratno, kolikor medije razumemo s perspektive izkušnje, se vednost in oblast, vednost-oblast, reproducirata z dominantnimi medijskimi diskurzi in dispozitivi, ko pa temu dvodimenzionalnemu sistemu dodamo še os odnosa do sebstva mediji in različne komunikacijske prakse postanejo del različnih izkušenj. Rečeno drugače, dominantni odnosi do sebe kot del dominantnih izkušenj se reproducirajo skozi delovanje medijev. Nič čudnega, če imamo v medijih številne diskurze, ki govorijo o tem, kakšen odnos naj posamezen subjekt vzpostavi do sebe. Množični mediji so postali glavni motor produkcije odnosa do sebe.

"Stilizirane podobe življenja in reprezentativnih biografij v množičnih medijh igrajo vedno pomembnejšo vlogo za oblikovanje in regulacijo sebstva. S tem ne želimo reči, da se ljudje v večji meri socializirajo skozi medije, temveč, da se neznansko širi medijska ponudba t. i. tehnologij sebstva, torej repertoar receptov, podob, zgodb, za upravljanje s človekovim vedenjem in ravnanjem (od kuharskih šovov ali revij za opremljanje stanovanja do psevdopsihološke literature)", zapiše Breda Luthar.

Pri tem pa nas seveda ne zanima le to, kako mediji reprezentirajo naš odnos do sebe, temveč kako se skozi uporabo teh medijev ta odnos tudi realno vzpostavlja. Upoštevati namreč moramo tudi samo materialno, pravzaprav tehnološko razsežnost vsake izkušnje.

Pa vendar s tem odnos do sebe, kakor ga razumemo, še ni izčrpan; nasprotno, ker imamo mnogovrstne tehnologije sebstva, imamo posledično tudi mnogovrstne odnose do sebe, mnogovrstne eksistence posameznih subjektivitet. Kot pove že Melita Zajc, uporaba medijev nikoli ni enovrstna, zato različne, alternativne rabe medijev in komunikacijskih praks funkcionirajo kot alternativne tehnologije sebstva, ki ustvarjajo različna sebstva, različne izkušnje sveta in samega sebe, različne izkušnje subjektivitete. Šele v teh primerih lahko govorimo o tem, kako uporaba medijev in komunikacijskih praks deluje kot samo(trans)formativna izkušnja v foucaultovskem pomenu ter kako uporaba medijev deluje kot tehnologija sebstva. Vsled tega treba vprašanje cepiti na dva dela, na vprašanje, kako določene – in zakaj prav določene? - medijske prakse funkcionirajo kot tehnologije sebstva?

Ali, če to razliko artikuliramo nekoliko drugače in bolj jasno, ne zadostuje le perspektiva, skozi katero lahko zremo, kako se skozi delovanje medijev in temu pripadajočih komunikacijskih praks vzpostavljajo različne izkušnje, pač pa kako samo delovanje medijev vzpostavlja neko izkušnjo. Natanko to počne mcluhanovsko inspirirana teorija medijev ali teorija medijev, ki poleg diskurzivnega privzame tudi dispozitivni obstoj medijev. Ko in če pa privzamemo foucaultovsko inspirirano teorijo izkušnje, in ko znotraj te teorije privzamemo, da lahko uporaba različnih praks funkcionira kot različna tehnologija sebstva, ki vzpostavlja različne odnose do sebe, potem lahko o medijskih in komunikativnih praksah govorimo z vidika odnosa do sebe in posledične konstrukcije samo(trans)formativne izkušnje. Še drugače rečeno, šele potem lahko zares govorimo o perspektivi medijev in komunikativnih form s perspektive subjekta in ne le s perspektive diskurza, reprezentacije, ideologije, hegemonije ali konec koncev, dispozitiva.

Da bi razumeli, o čem govorimo, bomo v nadaljevanju oddaje obravnali radikalno medijsko prakso, ki po našem lastnem mnenju predstavlja in ustreza pojmovanju medijev kot izkušnje in tehnologije sebstva.

2. (FAN)ZINI KOT TEHNOLOGIJE SEBSTVA

Kot pove že ime samo, so (fan)zini historično vezani na vznik fanovske (sub)kulture, so dobesedno tiskovine, producirane s strani občudovalcev določenega dela popularne kulture. Kljub temu da za prvi takšen fanzin velja znanstveno-fantastična revija The Comet, ki je z izhajanjem začela leta 1930, pa so najštevilčnejši glasbeni fanzini. Prav zato Petra Kolmančič edino celovito domačo študijo fanzinovske kulture začne ravno z razvojem specializiranega glasbenega tiska, med katerega sodi tudi fanzine tisk in prav zato so fanzini v veliko primerih vezani na različne glasbene subkulture, predvsem punk in hardcore, ter, dalje, prav zato lahko zapišemo, kot to še stori Kolmančič, „da so fanzini temeljno komunikacijsko sredstvo nekaterih subkultur. […] Pripadniki določene subkulture v teh medijih izražajo svoja stališča in poglede na svet. Te refleksije so v marsičem specifičnem, saj oponirajo uveljavljenim družbenim vzorcem. Opozicionalno stališče lahko razberemo v specifičnem načinu produkcije fanzinov in v neodvisnosti teh medijev od vladne politike“.

Še več, fanzini niso le komunikacijsko sredstvo nekaterih subkultur, niti niso le komunikacijsko sredstvo fanovskih (sub)kultur, pač pa medij z lastnimi vsebinskimi in formalnimi specifikami na eni strani ter posebnimi produkcijskimi pogoji na drugi strani. Tako lahko namesto fanzinov govorimo o zinih oziroma fanzine lahko razumemo kot določeno obliko zinovskih medijev. To med drugim meni tudi Chris Atton, ko trdi, da gre pri zinih pravzaprav za obrat k sebi. „V veliko primerov se tisti, ki ustvarjajo zin, obrnejo k sebi, k lastnemu življenju, k lastnim izkušnjam, te pa postavijo za predmet svojega pisanja“. Zine kot tehnologija sebstva, kot izkušnja v foucaultovskem smislu.

Z besedami in koncepti, kakršne uporabljamo v tej oddaji, so zini ime za specifičen medijski diskurz in specifičen medijski dispozitiv, pa tudi in predvsem specifična medijska izkušnja, ki vzpostavlja specifičen etično-političen odnos do sebe. Fanzini so medij, ki se konstituira iz neke konkretne bodisi kolektivne bodisi individualne izkušnje. Ta pa je, kot vemo po Foucaultu, že zgodovinsko in oblastno zaznamovana.

Da so (fan)zini takšna osebna tehnologija sebstva, z drugimi besedami pove pravzaprav vsaka analiza tega specifičnega medijskega fenomena, ki ne more mimo tega, da so (fan)zini izrazito personalizirani. Tako piše Kolmančič: „Subjektivni in osebni način pisanja, ki predstavlja nasprotje objektivnemu poročanju v komercialnem tisku, bistveno zaznamuje vsebino teh fanzinov. Zato so fanzini, čeprav so namenjeni širšemu krogu ljudi, zelo intimni, vsebina fanzina v mnogočem razkriva svojega ustvarjalca“. Vendar, pravi Atton: „Če ima zine kakšen specifičen pomen onstran vseobsegajočega koncepta za vsako samo-izdano ali po nakladi malo periodiko, potem ta pomen leži v osebnem. Kar ne pomeni, da so pomembni le perzini – se pravi, tisti, ki ekskluzivno sporočajo le o urednikovem vsakodnevnem življenju“. Nasprotno, subjektivna zaznamovanost zine medija pomeni natanko to, da lahko kot zine opredelimo specifično komunikacijsko prakso, ki za objekt lastnega diskurza privzame ravno neko konkretno izkušnjo.

Ta in takšna personalizacija zine medija se pravzaprav kaže na ravni zina kot dispozitiva – se pravi, na ravni sklopa diskurzivnih in nediskurzivnih elementov v prepoznavno medijsko formo, imenovano zine, in na ravni narave vezi, diagrama produkcijskih sil, ki te elemente veže v to formo, ki odgovarja nekemu imanentnemu imperativu. Kot pravi Stephen Duncombe, so „zini neprofesionalne in po nakladi male tiskovine, ki jih ustvarjalci producirajo, publicirajo in distributirajo sami“. Kolmančič pa doda: „Ustvarjalcem fanzinov pripada popolna avtonomija nad izdelkom: ponavadi velja, da določen fanzin ustvarja ena sama oseba, redkeje je fanzin plod sodelovanja in skupnega dela večjega števila privržencev“. Ni pa toliko pomembno, da so zini večinoma individualni mediji, temveč da so podvrženi etiki naredi-si-sam, ki predpostavi posebne produkcijske načine in odnose. „Poleg ekonomskega nista potrebna niti visoko-kulturni niti izobrazbeni kapital. [...] Vsakdo lahko producira zine, vsakdo ga lahko bere, govori filozofija zinerjev: na ravni participacije skoraj ni preprek“, meni Atton.

Artikulacija konkretne osebne izkušnje, ki je, kot ugotavlja Duncombe, praviloma izkušnja izključenosti in komunikacijske podrejenosti, je neločljiva transformaciji produkcijskih pogojev in sredstev, za katere Walter Benjamin uporabi koncept tehnologije. Po Benjaminu koncept tehnologije omogoča materialistično analizo produkcijskih pogojev, ki ni vezana le na ideološko vprašanje, kakšen vsebinski odnos neko umetniško ali drugo kulturno delo vzpostavlja do produkcijskih pogojev neke konkretne situacije, temveč v kakšnih produkcijskih pogojih se to delo producira.

Raba tehnologije pa se, kot smo povedali v prejšnji oddaji, neposredno kaže v določenem mediju, medij smo namreč opredelili kot določeno rabo tehnologije. Nič čudnega, če Duncombe Benjaminove teze aplicira na zine in zapiše, da je natanko specifična amaterska produkcija bistvena komponentna politike zinov. Potemtakem so zini prepoznavna medijska forma z določljivimi diskurzivnimi in nediskurzivnimi elementi, ki so zaznamovani z alternativno rabo tehnologije. Ta in takšna alternativna raba tehnologije se manifestira skozi apropriacijo dominantnih rab tehnologije in skozi postopek montaže in remiksa.

Pa vendar, zini niso le poseben medijski dispozitiv in posebna apropriirana raba medijskih ter drugih tehnologij, katerim na ravni diskurza priteče artikulacija osebne izkušnje, temveč kot že vseskozi govorimo predvsem posebna izkušnja v foucaultovskem pomenu. Natančneje, zini niso le artikulacija izkušnje, temveč predvsem konstrukcija neke samo(trans)formativne izkušnje, ki skupaj z drugimi izkušnjami konstruira subjektiviteto tistega, ki ustvarja zine. Prvo in drugo pa tu kakopak ni ločljivo.

Kot smo že rekli, se ustvarjanje zina veže na izkušnjo tistega, ki ta zine ustvarja, prav tako kot se veže na princip naredi si sam. Spet Atton: „Sporočilo, ki ga dobimo od zinov, je, da ne smemo le prejemati sporočila, pač pa jih tudi ustvarjati. Kar ne pomeni, da vsebina zinov – pa najsibo anti-kapitalistična polemika ali individualna ekspresija – ni pomembna. Toda, to, kar je pri politiki zinov in undergorund kulture unikatno in posebej vredno, je poudarek na praksi naredi si sam“. Imperativ naredi si sam tu z drugimi besedami pomeni izražaj se sam, mimo dispozitiva množičnih medijev in institucionaliziranih komunikacijskih form, namen te ekspresije pa ni nič drugega kot vzpostaviti nek poseben odnos do sebe.

Prav zato in prav v tem smislu so zini primer tehnologije sebstva, točneje, medijske tehnologije sebstva, ki ima za svojo primarno funkcijo konstitucijo odnosa do sebe kot postopka etične samotransformacije. Temu se prav nič ne čudimo, že na začetku oddaje smo povedali, da so ravno mediji tisti, ki v družbah in kulturi, zaznamovani z množičnimi mediji, odločilno vplivajo na izkušnjo tako samega sebe kot realnosti nasploh. Zato se zdi nujno vprašati, kakšne so te tehnologije v primeru zinov – kakšno etika in politika sebstva se tu konstituira in kakšna subjektiviteta?

Ne moremo odgovoriti drugače kakor z aplikacijo Foucaultove četverne matrice odnosa do sebe na zine kot specifično tehnologijo sebstva. Prvič, lahko bi rekli, da kot predmet odnosa do sebe, prve koordinate Foucaultove matrice, nastopa takšen ali drugačen vidik neke konkretne izkušnje, odvisno od vsebine samega zina. Lahko pa rečemo, podobno kot to stori Timothy O'Leary, da preko posamične dimenzije konkretne izkušnje kot predmet odnosa do sebe nastopa konkretna forma subjektivitete. Spomnimo se, da imamo na določeni točki v zgodovini opraviti z zgodovinsko določenimi subjektivitetami. „Te vključujejo celotne načine življenja, ki določajo naše načine biti, misliti in delovati, kolikor pa te subjektivitete postanejo problematizirane, kolikor postanejo nevzdržne, postanejo material, substanca etične intervencije in transformacije“.

Tako lahko kot način podrejanja natančno določenemu delovanju, drugi koordinati Foucaultove matrice, ki odgovori na vprašanje, zakaj naj bi deloval na ta točno določen način, v primeru zin kulture prepoznamo to, kar Foucault imenuje za estetiko eksistence ali z drugimi besedami za politično-estetsko izbiro. Ta se pri Foucaultu veže – kako pa drugače – na grško kulturo in etiko, ki ni podvržena moralnemu ali pravnemu zakonu, temveč vzpostavitvi načina eksistence, ki ima prepoznavne estetske atribute. Kot se spodobi, ima estetika eksistence pri Foucaultu tudi drug, aktualen, če ne celo reaktualiziran smisel. »Če sem se zanimal za antiko, sem se med drugim tudi zaradi tega, ker ideja morale kot podreditve zakonu izginja, pravzaprav je že izginila. Temu pa mora korespondirati iskanje estetike eksistence«.

Ključno pri tem je, da si estetike tu ne moremo zamisliti vsebinsko, kot tisto, kar zadosti režimu lepega, ampak formalno, kot postopek, lasten umetniškemu postopku. »Za Foucaulta je etična praksa, kakršno zahteva naša sodobna situacija, estetska preprosto zato, ker vključuje, tako kot vse umetniške prakse, konstrukcijo neke forme. Govoriti o posamezniku kot umetniku lastnega življenja pomeni predpostaviti, da je konstitucija posameznika kot etičnega subjekta vprašanje, kako življenju podeliti nek stil, ne pa vprašanje, kako slediti kodu ali iskati resnico lastne subjektivitete«, še govori O'Leary. To pa zato, ker subjekt ni substanca, ampak forma, ki je zgodovinsko ter kulturno pogojena, in ker posledično ni nikakršnega univerzalnega principa, na podlagi katerega bi se lahko utemeljil določen način biti, določena etika. Kot pravi Nietzsche, moramo življenju podeliti nek stil, postati moramo to, kar smo – kar pomeni, da smo le to, kar smo postali – ne pa dešifrirati resnico in avtentičnost samega sebe.

Prav to pa počne tudi zin kultura – in že samo dejstvo, da lahko govorimo o zin kulturi, priča v prid temu, da lahko o zin kulturi govorimo kot o estetiki eksistence. »Res je, da [zinerji] nočejo sprejeti vrednot in identitet dominantnega sveta, vendar prav tako ne želijo oživiti pristne identitete, ki bi eksistirala zunaj mreže družbene konstrukcije. Pravzaprav so skozi zine vpeti v nasprotno: manufakturo samega sebe«, meni Duncombe. Zini niso praksa, ki skuša odkriti in dešifrirati avtentični jaz, pač pa nasprotno, praksa, ki skuša sebstvo šele vzpostaviti, in sicer v točno določenem estetskem avtopoetičnem smislu. Da je temu res tako, priča tudi to, da ni nemalo perzinov, ki konstrukcijo naracije o avtorjevi identiteti gradijo na popolnoma fiktiven način.

Hkrati pa zini tudi niso preprosto komunikacijski medij subkultur, kot se glasi naslov edine domače obravnave zin kulture izpod rok Petre Kolmančič, ampak medij, ki producira lastno (sub)kulturo, lastno estetiko eksistence, ki pa spet ni preprosta simbolna razrešitev materialnih kontradikcij, kot so za subkulturne stile menili zgodnji teoretiki subkulturnih študij.

Vprašanje praks, s katerimi se vzpostavi sebstvo, kar Foucault opredeli kot tretjo koordinato etike subjekta, si potemtakem odgovori že kar samo. Kot takšna praksa nastopa medij zina, in sicer kot specifična pisava sebstva. Preprosto povedano, pisave sebstva so diskurzivne prakse, katerih objekt je sebstvo samo in katerih funkcija je delovanje na samega sebe. Ali povedano še drugače, pisave sebstva so prakse, ki za konstrukcijo sebstva in, kot pravimo sami, za uporabo samega sebe uporabljajo medij pisave. To so lahko dnevniški ali katerikoli drugi znanstveni ali literarni diskurzi.

Kot telos odnosa do sebe, četrte koordinate Foucaultove matrice, kakršen se vzpostavi preko medija zina, preprosto označimo za – „svobodo“. Med drugim Foucault trdi, da ni oblastnega razmerja brez svobode. „Povedati je treba tudi, da lahko oblastna razmerja obstajajo le, če sta subjekta svobodna. Če bi bil eden izmed njiju povsem na voljo drugemu, če bi postal njegova stvar, objekt, nad katerim lahko izvaja neskončno in brezmejno nasilje, ne bi bilo oblastnih razmerij. […] To pomeni, da v oblastnih razmerjih nujno obstaja možnost odpora“. Svoboda pa ni le ontološki pogoj razmerij moči kot oblastnih razmerij, ampak tudi etike. „Svoboda je ontološki pogoj za etiko. Etika pa je refleksivna oblika, ki jo prevzame svoboda“.

Te in takšne trditve nas ne smejo preveč zmesti, svoboda, o katerih govori Foucault, ni svoboda niti v transcendentalnem niti idealnem niti v pravno-političnem smislu, temveč sama zmožnost transformacije subjektivnih in intersubjektivnih razmerij moči. Kot povzema O'Leary: „Tako kot oblast svoboda obstaja le v konkretni možnosti posameznikov, da se uprejo, da rečejo 'Ne'. Na primer, da rečejo 'Ne' načinu, na katerega so vladani, ali načinu, na katerega si vladajo. Ta kapaciteta odpora, kapaciteta, ki v stanjih dominacije obstaja le v zelo omejenem obsegu, omogoča kreativno delo tako etike kot politike“.

Lahko še rečemo, da je svoboda sila zunanjosti, sila, ki povzroča spremembo tako subjektivnih kakor intersubjektivnih razmerij moči. Natanko zini pa so v kontekstu množičnih medijev sile zunanjosti, s katerimi določeni posamezniki ali skupnosti prakticirajo svobodo v tem in takšnem smislu, na ta način pa si konstruirajo etiko in politiko odnosa do sebe, ki omogoča vznik transformirane izkušnje in transformirane subjektivitete. Takšno radikalno razumevanje zin kulture in medijev pa ima za posledico tudi radikalno drugačno razumevanje medijske in komunikološke teorije, da o praksi, kako delovati v medijih in kako delovati kot medij tu niti ne govorimo.

Oddajo Teorema, in sicer drugi del iz cikla, imenovanega H genealogiji medijev, so pripravili in realizirali: Robert - tekst, Tegla in Valentina - branje, Makis - tehnična izvedba.

* Na naslovni fotografiji: eden izmed najbolj znanih in razširjenih fanzinov vseh časov: Maximumrocknroll