Naša civilizacija je trgovino potisnila v območje umazanih dejavnosti. Za razliko od serije umazanih dejavnosti, ki ne prinašajo zaslužka, je trgovina nosilka tistih, ki ga prinašajo - ki ga prinašajo v obliki umazanega denarja. Boj proti trgovini je zavezan z nekaterimi "plemenitimi" idejami, kot so recimo antikapitalistične v nekaterih naivnejših izpeljavah. Obliko teh naivnih izpeljav pa predstavlja tudi dogodek, ki smo ga spravili v območje grozot, namreč holokavst. Težko je zanikati, da del antisemitizma, ki je pripeljal do odločitve o eksterminaciji Judov, ne izhaja iz kapitalističnih mistifikacij v sferi trgovanja, in vemo, da so to sfero obvladovali pripadniki te etnije oziroma kulturne identitete. Če se ozrem na območje, ki mi je blizu, to je na območje kulturne politike, ugotovim, da je trgovina v našem delu sveta že desetletja razumljena kot del profane sfere, ki v kulturo ne sme vdirati. Ravno ta razmejitev na sveto umetniškega ustvarjanja in profano trgovanja pa omogoča vzpostavljanje oblasti na polju kulture in reprodukcijo številnih drugih delitev: na visoko in nizko, na umetnost reprezentacije in umetnost prezentacije, na logiko ideologije in logiko označevalca in tako dalje, in to vseskozi v korist prvih elementov omenjenih dvojic.

Vendar ni bilo in ni vedno in povsod tako. Raparji nas učijo, da umetnost in trgovanje nista nujno ločeni; da je lahko umetnost objekt trgovine prav tako kot je trgovina lahko objekt umetnosti. Na začetku filozofije stoji Tales, trgovec, in tudi prerok zadnje abrahamske religije je bil po poklicu trgovec. Prvi je včasih razumljen kot izumitelj nekaterih špekulativnih trgovinskih prijemov, drugi pa si jih je prizadeval omejiti, kar ima v celotni zgodbi svojstven pomen, ki pa ga tukaj ne bom obravnaval. V tej oddaji tudi ne gre za historični razvoj trgovine kot neke dejavnosti, ampak za opis globinske strukture vzpostavljanja relacij, ki je pri tej dejavnosti na delu. Zato bom govoril o Trgovini z velikim T. Pokazati želim, da je status Trgovine, kakršen prevladuje v naši situaciji, ključen tudi za stanje te civilizacije same, za stanje, ki je nihilistično. Pokazati želim tudi porajanje velikih stvari iz duha Trgovine.

Začel bom s sklopom nekih bolj ali manj znanih Deleuzovih konceptov, ki se osredinjajo okoli koncepta transcedentalnega polja. Transcedentalno polje je predrefleksivna zavest, ki je ne najdemo niti v domeni objekta niti v domeni subjekta; transcedentalno polje je zaznamovano z ravnino imanence, ki se ne nahaja v nečem in ne vsebuje ničesar, ne pripada nobenemu subjektu in ni odvisna od nobenega objekta. Imanenca je imanenca zgolj sama sebi in čisto stanje takšne imanence je neko življenje. Deleuze poda primer nekega življenja, kakor se odraža v Dickensovem pisanju. V enem od njegovih prizorov srečamo lokalnega ničeta, popolnega marginalca, ki se znajde na robu preživetja, v nekakšnem stanju nezavedanja, napol komi. Ljudje, ki ga v tistem trenutku oživljajo, čutijo do njega izjemno naklonjenost in sočutje; na vso moč si ga prizadevajo oživeti. To je trenutek, v katerem ničvrednež niha med življenjem in smrtjo, in v takem stanju je življenje popolnoma brezosebno in predsubjektivno. V naslednjem trenutku, ko se tehtnica prevesi na stran življenja in ko protagonist pride k zavesti, se tisti, ki so ga oživljali, od njega nenadoma obrnejo. Kaj nam to sugerira? Namreč neko ključno komponentno nekega življenja, nahajanje onkraj dobrega in zlega. S tem, ko je bil ničvrednež razsubjekten, je tudi izpadel iz sita dobrega in zlega - in ravno zato je bil s strani skrbnikov deležen ljubezni.

Trgovina ima strukturo smučarskega skoka. Ta je sestavljen iz tipičnih faz, ki se dogajajo na tipičnih lokacijah na profilu skakalnice in se končajo v gledalski areni. Skakalec, ki ga v tem primeru vzporejam s Trgovcem, se na začetku postavi na najvišjo in robno točko svoje subjektivnosti. Gre za točko, na kateri privzame amoralno držo, držo onkraj dobrega in zlega, ki je v smislu, kakršnega v tekstu Nasilje, fascinacija, teorija opisuje Fifi, tudi brezrezervna.

Če želimo razumeti nadaljnji potek skoka, se moramo na tem mestu vprašati, kaj je zadnja konsekvenca amoralne brezrezervnosti. Ali je to brezrezervnost sama? Ne. Takšni konsekvenci sta lahko le dve: prvič, ne-brezrezervnost v okrilju instance, ki jo Fifi imenuje "konsistenca teorije" in je neposredni izraz moraličnega platonističnega diskurza o resnici, ki prevladuje v naši civilizaciji, in drugič ter posledično, brezrezervnost, ki jo opredeljuje neka transcedenca skozi etiko onkraj dobrega in zlega. Denimo etiko, ki je višja od Zahodno razumljene morale.

Če resnično ne želimo ostati v okrilju naše starosvetne morale, moramo poiskati bežiščnice iz vsega, kar je tej civilizaciji sveto.

Moji bežiščnici sta dve: linija predplatonikov in linija islama. Linija predplatonske filozofije, ki je izenačena z življenji in osebnostmi predplatonskih filozofov. In linija al-Ghazalijevskega vernika, katerega gotovost se ne porodi iz resničnostnega diskurza platonskih filozofov, temveč iz čistega vdora transcedence (natanko iz te situacije izhaja slovita islamska enotnost verovanja in delovanja, materializem transcedence - in dosledno razblinjanje binomov, kot sta profano-sveto ter, kot ravno izpeljujem, transcedenca-imanenca).

Kar pomeni, da bom naredil tisti skrajno perverzni korak, ki ga Fifi v svojem tekstu ni mogel, saj je ostajal, tudi če čisto na njegovem robu, ujet v nihilizem platonskega resničnostnega govora in teoretske konsistence - brezsramno in brezrezervno bom eksploatiral njegov tekst, vse dokler bo služil mojim etičnim namenom, potem pa ga bom preprosto odvrgel. Naj poudarim, da tudi če Fifi v zadnjem odstavku svojega teksta omenjeni kriterij teoretske konsistence ritualizira in jo s tem sam relativizira, kar je tudi namen te kritike, to te kritike ne ovrže, saj afirmira nek ritual, ki je absoluten in ga torej ni mogoče relativizirati - ravno s tem pa pokaže na nemoč Fifijeve relativizacije, da bi bila absolutna.

Transgresija, ki jo občutimo ob takšni amoralni drži, kot ugotavlja Fifi, predpostavlja neko instanco moralne prepovedi, neko teleologijo, najsi bo ta v obliki boga in sodnega dneva, naj si bo to v obliki svetnika Marxa in revolucije. Na tem mestu se spomnimo na trgovski poklic preroka islama in na strujo te religije, sufizem, ki je izvorni nauk pripeljala do njegove dosledne izpeljave. Omenjena predpostavka instance moralne prepovedi v sufizmu ni nič nezavednega, temveč je nekaj, kar je inkorporirano v samo verovanje kot njegov ključni moment. Brezrezervna sufistična ljubezen do Boga in posledično do vseh ostalih bitij (spomnimo se, da je sufistična šola v obliki bratovščine iz Basre v 10. stoletju dekonstruirala antropocentrizem) se vzpostavi šele v amoralni drži, ki zase zahteva življenje, ločeno od partikularnega družbenega, torej moralnega življenja, in ki zahteva transgresijo - sufi ljubi Boga, ker mu ta omogoča trangresijo. Ibn Arabi v svoji znani zbirki haditov, to je Mohamedovih izrekov, po Abu Dharru prenaša Mohamedove besede, prejete od Boga: "O Moji služabniki, če bi vsi med vami - od prvega do zadnjega, človek in džin - bili kot tisti med vami z najbolj predanim srcem, to ne bi dodalo ničesar Mojemu kraljestvu." Ter: "O Moji služabniki, če bi vsi med vami - od prvega do zadnjega, človek in džin - bili takšni kot tisti med vami, ki imajo najbolj brezbožno srce, to ne bi ničesar odvzelo Mojemu kraljestvu." (iz angleščine prevedel avtor oddaje).

Bog torej zapoveduje ljudem moralo, obenem pa je sam od njenega upoštevanja ali neupoštevanja popolnoma neodvisen - njegova celovitost ni v nobenem trenutku ogrožena in te celovitosti ni mogoče povečati. Obstoj božje bitnosti je brezbrižen do obstoja dobrega in zlega. In natanko tega se sufi zaveda - v svojem izjemnem občudovanju Boga ga priproša, naj mu ponudi še kanec vpogleda v njegovo nedoumljivo samozadostnost. Zato se umika na samo, kjer se mu ni potrebno predajati banalnostim moralnega družbenega življenja. Vednost o tem lahko človeku vcepi le Bog sam, ki deluje po svoji milosti in glede na človekovo prizadevanje.

Tako je tudi al-Ghazali, veliki učenjak in antifilozof svojega časa, ki je v nekaterih pogledih anticipiral tako Descartesa kot Kanta, stanje končne gotovosti o realnosti svojega obstoja pridobil šele skozi neposrednost uvida, ki ga je v obliki luči, ki je švignila skozi njegovo notranjost, poslal Bog. Tudi v primeru preroka Mohameda naletimo na takšen neposredni vzor transcedence - Mohamed se je glasu, ki ga je nagovarjal k preroštvu, sprva upiral, ko pa je videl, da ga videnje angela spremlja ne glede na smer, v katero se obrača, je Božji ukaz sprejel.

Razlika med sufijskim svetnikom (ki ni opredeljen moralično), kot je bil Ibn Arabi, in prerokom, kot je bil Mohamed, je, po besedah samega Ibn Arabija, v tem, da se prerok, za razliko od svetnika, po neposrednem uvidu vrne na Zemljo in aktivno participira v političnem življenju svoje skupnosti - ta participacija pa, če sledimo tukajšnji izpeljavi, ni več moralična, temveč etična. Mi, ki nismo ne eno ne drugo, lahko do vpogleda v to razliko in do spoznanja smiselnega islamskega življenja dostopamo preko branja svetega teksta, preko haditov in preko razlag svetnikov - sami svetniki pa do uvidov prihajajo preko posameznih prerokov, od katerih je lahko preko Mohameda priti do najcelovitejšega.

Če sledimo tej poti, lahko amoralno brezrezervnost razumemo kot stanje popolne negacije, ki sproti poraja popolno afirmacijo. In tukaj bi rad pokazal, kako mora amoralnost biti razumljena kot pogoj etičnosti. Moralnost ne more biti brezrezervna; vedno pozna rezervo v obliki nekoga, proti kateremu je usmerjena. Vedno služi interesom partikularne skupine in obenem ničenju neke druge skupine ali individuma. Pri etiki gre za nekaj povsem drugega, namreč za obstoj ali neobstoj, za ohranjanje ali izničenje sveta kot takega, ki se odloča na vsakem posamičnem konkretnem primeru, saj je svet kot tak prisoten zaradi prisotnosti vseh svojih delov.

Tako slavno koransko mesto, ki enači uboj enega človeka z ubojem celotnega človeštva in rešenje življenja enega človeka z rešenjem življenja vseh ljudi, ni moralistično; podaja strukturni uvid v značaj etike in njene brezrezervnosti. Ko sufi(ji) iz bratovščine iz Basre piše(jo) knjigo, v kateri živali na sodnem dnevu sodijo človeku za njegovo ravnanje z njimi in pred njim na novo utemeljujejo svoj ontološki status, izhajajo natanko iz te logike celovitosti sveta, v katerem lahko pride do razločitve med soljudmi, vrednimi pomoči, in živalmi, namenjenimi klanju, zgolj na podlagi potlačitve te celovitosti. Po kateri je Mohamed v času islamske kulturne revolucije znatno dvignil status in standard živali.

Skakalec-Trgovec se torej med Trgovanjem spusti v popolno afirmacijo. Ko drsi po naletu, se tej afirmaciji pridruži postopno razsubjektenje. Tu je mogoče potegniti analogijo s sufijsko razpustitvijo v Bogu. Odriv predstavlja odriv Trgovca nad brezno Drugega. Vzporedno z razpustitvijo lastne subjektivnosti se dogodi tudi razpustitev subjektivnosti tistega, s katerim Trgovec Trguje; Trgovati je tako mogoče tudi z lastnimi sovražniki, z ljudmi, do katerih imamo predsodke, ker pravzaprav ne gre za te iste ljudi. Gre za fazo, v kateri pride do stika dveh nekih življenj. Dolžina skoka predstavlja mimočasovno trajanje tega stika, ki ima potencial presubjektivirati posameznike; in posledično spreminjati scene, povzročati kulturne revolucije in podobno.

Če je v naši civilizaciji Trgovanje s sovražnikom razumljeno v pejorativih, gre tu za visoko stanje. Rezultat tega trajanja in stika nekih življenj, če do njega pride in je skok uspel, je odziv gledalcev v areni okoli izleta, ki ga razumimo kot omenjeno stanje kulturne revolucije in širših družbenih sprememb nasploh. Nasmeh dveh politikov nasprotnih provinienc med rokovanjem, ki ga vidimo na televizijskih ekranih, je morda res zlagan, ampak ne z moralnega vidika; zlagan je kot imitacija nasmeha, ki se porodi pri rokovanju dveh Trgovcev.

Tales je izumitelj znamenitega filozofskega koncepta vode kot prvega počela sveta. Če privzamemo, da je produkcija konceptov glavna poklicanost filozofije, lahko vidimo njeno povezanost s Trgovino. Izum znanstvenega koncepta, še posebej v domeni militantne teorije, zahteva totalno subjektiviranost. Izum filozofskega koncepta zahteva neko situacijo idiotske asubjektivnosti. Tisto, kar se zdi čista špekulativnost filozofije, se poraja v letu nad nekimi asubjektivnimi brezni, nad nekimi življenji. Intelektualni napor ni dovolj, potreben je poseben polet iz samega sebe, potrebna so nova ušesa za novo glasbo. Splošno mnenje ima popolnoma prav, ko v filozofiji opaža nek idiotizem; ravno to je ta idiotizem, ki je nevaren za vladajoči red. In ker obravnavam razmerje med znanostjo in filozofijo, naj poudarim, da je Tales tisti emblematični lik, ki je to razmerje najbolje prezentiral znotraj svojega življenja in dela.

Obrnimo se zdaj še k omenjenim raperjem. Gangstarap je briljantno prikazal povezanost transgresije, trgovine in etike. Posamezni raperji izdelujejo like kriminalcev (ki vznikajo iz njihovih realno obstoječih izkušenj reaganovske in postreaganovske Amerike), ki bi jim lahko rekli pojmovni liki. Nanje je napet moment umetniške transgresije, ki je šibkejša, a je njen mehanizem na nekaterih in zgolj na nekaterih točkah podoben mehanizmu sufijske transgresije. Ko skozi pojmovne like rapajo o prodajanju drog in rešetanju tolpašev iz nasprotnih tolp, neprestano proizvajajo tok totalne afirmacije, ki buči iz zvočnikov. In ta afirmacija vzporedno zelo pogosto eksplicitno povezuje s trgovino kot Trgovino z velikim T. Gangstarap ni etičen po najočitnejši vsebini svojih besedil, temveč po motorju, ki ga celota rap komadov generira. V zelo lepem komadu Gold, ki ga je posnel GZA, najdemo to afirmacijo izraženo z izjemno natančnostjo (ki sega od ritma, v katerem je zarepan – ta spominja na ritem smučarskega skoka - do uporabljenih poetičnih orodij) :

»Yo, the fiends ain't coming fast enough

There is no cut that's pure enough

I can't fold, I need gold, I re-up and reload

Product must be sold to you.«

Fiends razumimo kot neka življenja. Product razumimo kot sam subjekt, ki je razpuščen v transakciji dveh nekih življenj in podarjen Drugemu, nad katerega breznom smo prileteli.

Trgovino želim torej razumeti v teh terminih: v terminih popolne afirmacije in popolne subverzije, ki ni v nasprotju s transgresijo, in ne v terminih negacije in podreditve vladajočemu redu, ki bi šla z roko v roki s transgresijo. Če je Trgovina amoralna, je zato, ker je etična.

Tisto, kar ovira trgovino, je Fašizem. Fašizem razumem kot (mentalno ali fizično) dejavnost, ki je obratna heideggerjevski poiesis. Če je ta poisesis proces dostavljanja skritega, me-on, v neskrito, te-on, in je njena glavna poklicanost postajanje, je glavni proces Fašizma dostavljanje neskritega, te-on, v skrito, me-on, njegova glavna poklicanost pa ničenje. Fašizem razumem v nekem smislu, ki je osvobojen znanstvenega historiziranja, kot neko po-stavje. V kolikor scientifistični marksizem Fašizem razume v zamejenem historičnem smislu in sankcionira drug tip interpretacije, je tudi sam fašističen, ker dostavlja razkritost po-stavja v njegovo nerazkritost. Vsaka obsodba fašizma sama je v nevarnosti, da postane fašistična.

V zadnjem času lahko na vsakem koraku opazujemo to protislovje med silami, ki jih razumemo kot nazadnjaške, in tistimi, ki jih razumemo kot napredne. Nazadnjaške sile denimo v skritost prevajajo bogastvo distinktivnih značilnosti beguncev in teh značilnosti med begunci samimi, napredne sile pa v skritost prevajajo celoto kulturno-ekonomskih razlogov, ki prvo dovajanje gojijo. Razliko med desnim Fašizmom in Fašizmom liberalnega gospostva lahko razumemo v oblikah, na katerega neko pojavnost s procesom prevajanja v skrito pripeljeta do statusa tujka. Zadnja konsekvenca tega dovajanja je eliminacija.

Desni Fašizem razume prisotnost Drugega kot motnjo v delovanju svojega organizma. Drugega projicira vase in ga v zadnji konsekvenci od tam izloči kot tujka. Fašizem liberalnega gospostva Drugega razume kot potencialno dopolnilo svojega organizma, v katerem pa se nahaja tujek, ki mora biti pred pripojitvijo iz njega izključen. Vidimo lahko, da je Fašizem liberalnega gospostva pervertirani desni Fašizem. Ta pervertiranost se kaže v dveh gestah: prvič v namenu pripojitve namesto v namenu razločitve in drugič ter posledično v posredni dovedbi v skritost, to je redukciji na status tujka namesto v neposredni.

Ta oblika fašizma je odlično upodobljena v risanem liku deklice Elmyre, ki neprestano lovi živali, ki jih prižema k sebi, medtem ko te živali neprestano iščejo način, kako bi pobegnile iz trpljenja v njenem objemu. V tem je tudi vsa imbecilnost glasov generacije z njihovimi srčki, namenjenimi tistim, ki se z njimi ne strinjajo, z njihovim imperativom "moj nasprotnik potrebuje samo moj objem". Kadar delovanje Fašizma liberalnega gospostva odpove, regresira v desni Fašizem. Primer takšne regresije je javno razmišljanje Mihe Šaleharja o koncentracijskih taboriščih, v katere bi zapirali domnevno neuke ljudi z ruralnih področij, ki naj bi bili povzročitelji krize kapitalizma. Natanko to - paranoičnost, ki se goji na skritosti, in mistificirana skritost adekvatnih razlogov za trenutno slabo situacijo ter redukcija Drugega na tujka skozi dovajanje v skritost so ključni sestavni deli dispozitiva desnega Fašizma.

Antiteza Fašizma je Antifašizem. Kadar Fašizem prepreči Trgovino, vznikne Antifašizem. Najosnovnejša operacija Antifašizma je zarisovanje demarkacijskih črt med Fašizmom in Antifašizmom. Če demarkacijska črta ni zarisana, ne more biti Antifažizma. Tisti, ki Antifašistom svetujejo, naj se ne ubadajo toliko s svojimi nasprotniki, saj jim s tem "delajo reklamo", se poslužujejo natanko Fašističnega govora - govora, ki spodbuja prevajanje neskritega v skritost. Da se temu reakcionarnemu početju, ki se vedno bolj zalezuje v Antifašistične sile, izognemo, je potrebno zarisati še eno demarkacijsko črto, namreč med demarkacijsko linijo med Fašizmom in Antifašizmom ter Fašizmom samim. Nikoli ne smemo zapasti v enačenje demarkacijskih črt s fašističnim utajevanjem Trgovine.

Ta črta je zarisana s samo antifašistično prakso. Od obeh prevladujočih tipov Fašizma se razlikuje po tem, da ne izvaja redukcije na tujka in sploh ne dovaja neskritega v skrito. Demarkacijska črta med Fašizmom in Antifašizmom predstavlja zaletišče, s katerega Antifašizem skoči direktno v organizem Fašizma, da bi ga transformiral od znotraj. Antifašizem torej ne želi skriti Fašizma, niti ne želi eliminirati njegovega organizma, izvesti najskrajnejšo operacijo prevajanja v skritost, temveč ga želi ohraniti transformiranega. Antifašizem je torej oblika Trgovine.

In ker etika ni morala dobrega in zlega, temveč ohranjanje sveta v njegovi celovitosti skozi ohranjanje mnoštva njegovih delov, je Antifašizem, ki ohranja organizem Fašizma skozi njegovo transformacijo v Ne-Fašizem od znotraj, oblika etične prakse.