Kaj naj storim? Vprašanje, v katerem je Kant tako uspešno strnil jedro etike. Ali je res možno na to vprašanje podati kakršenkoli racionalen odgovor? Čeprav je formulacija novejša, pa odgovor nanj čakamo že od najzgodnejših časov medčloveške interakcije. Tudi to, da dokončnega odgovora še ni, lahko vzamemo kot neke vrste pokazatelja. Bodisi je to pokazatelj o težavnosti naloge ali pa je pokazatelj o popolnoma napačnem iskanju rešitve. Rešitev se je v zgodovini iskalo predvsem v »raciu«, a vse bolj se dozdeva da »racio« pri delovanju pač nima nobene vloge. Je kaj takega sploh možno? Mar nismo racionalna bitja, mi, ljudje? Mi, animal rationale!



Prva kvaliteta razuma, ki nam jo nudi, je njegova obča veljavnost. Razum podaja in spoznava objektivne, lahko rečemo tudi znanstvene trditve, ki veljajo vedno in povsod. A pri etiki se je zataknilo. Zapovedi, kot so kategorični imperativ, utilitarna etika, različne religiozne zapovedi in vsi ostali absolutni moralni sistemi, so se izkazali za neresnične. Nam to lahko nakazuje, da morala ni absolutna? Bi lahko iz tega neuspešnega iskanja sklepali, da je morala ravno obratno absolutnemu? Mar je možno, da je morala nekaj relativnega, naposled celo neracionalnega?



Čeprav se pri večini ljudi ob besedi relativizem vzbudi neko temeljno nezaupanje, češ da gre za nekoherentno in celo notranje protislovno teorijo, pa bom s pomočjo obravnavanih avtorjev poizkušal v tokratni oddaji predstaviti samo teorijo moralnega relativizma. Teorija nikakor ni mlada, v zadnjih letih in desetletjih pa doživlja nekakšno renesanso. Menim, da upravičeno. V nadaljevanju bomo zato predstavili jedro teorije, nekatere njene zagate in naposled posledice, ki bi jih nosili ob njenem morebitnem občem sprejetju.



Da je teorija stara, pričajo že nekatera antična poročila. Na filozofski ravni bi lahko kot prve moralne relativiste šteli sofiste, ki so se tudi prvi intenzivneje filozofsko pričeli ukvarjati z etiko. Pred njimi so se namreč ukvarjali predvsem s kozmološkimi in ontološkimi problemi. Znan je rek Protagore - homo menzura - merilo vseh stvari je človek in njegov enostavni primer, ki govori: »Ali ni včasih tako, da ob pihanju istega vetra enega izmed naju zebe, drugega pa ne? In enega, da komaj čuti, drugega zelo?« … »Kako torej: ali porečeva, da je veter sam po sebi mrzel ali nemrzel, ali pa bova verjela raje Protagori, da je mrzel le za tistega, ki ga zebe, za onega, ki ga ne zebe, pa ne?«



Poleg tega obstajajo tudi zgodovinsko antropološka poročila, recimo Herodota, ki pravi: »Ko je Dareos za svoje vlade sklical Grke, ki jih je imel pri sebi, ter jih vprašal, za kakšno ceno bi bili na red jesti trupla svojih očetov, so mu odvrnili, da bi tega ne storili za noben denar. Nato je poklical Kalatijce, kot se imenujejo, indijsko pleme, ki jé svoje starše in jih v pričo Grkov - ti so poslušali po tolmaču - vprašal, za kakšno ceno bi bili voljni sežigati trupla svojih očetov: oni pa so kriknili od groze in ga za božjo voljo prosili, naj takih besed ne jemlje na jezik. Tako je pač: zoper šego nič ne opraviš, in Pindar ima po mojem mnenju prav, ko trdi, da je običaj vsemu svetu kralj.«



Znano je, da se je s trojico Sokrat, Platon, Aristotel začel zaton sofistike, istočasno pa se je pričela vzpostavitev filozofije, ki bi jo lahko imenovali bolj klasična. To je filozofija, ki je bila na tak ali drugačen način deležna racia in torej absolutne gotovosti, ki jo slednji prinese s seboj. Tukaj je poznan Platonov svet idej z najvišjo idejo dobrega in tudi Aristotelova teorija je močno na strani racionalnega, čeprav se velikokrat prepleta z drugimi elementi. Kljub stranskim potem misticizma, okultizma, skepticizma in drugih je racionalna filozofija prevladovala večji del zgodovine, kulminirala pa je v Kantu in njegovih treh kritikah. To kratko pot sem orisal kot uverturo v antagonizem med racionalno, ali za naš primer prikladneje - absolutno pozicijo in iracionalno, ali za naš namen primerneje - relativistično pozicijo.



Na tem mestu nam pomaga Niel Levy, ki dobro razloži razliko med absolutnim in relativnim, in sicer v njegovem delu beremo: »Sodba je absolutna, če je njena resničnost (ali napačnost) odvisna samo od dejstev o objektu, ki jih zadeva sodba, in ne od dejstev o kontekstu, ki gre čez to. To lahko spet ilustriramo s primerom izjave o temperaturi. Če bi rekel namesto "danes je relativno toplo", da "je temperatura ambienta trenutno 18° Celzija", potem bi naredil absolutno izjavo. Resnica te trditve je odvisna samo od trenutne temperature zraka in ne od dejstev o preteklem dnevu ali od česarkoli drugega.« To, da je temperatura zraka trenutno 18°C, je objektivna izjava, saj ta izjava ni odvisna od kakršnegakoli subjektivnega momenta. Na drugi strani imamo izjavo ˝danes je še kar toplo˝, ki je pogojena z opazovalcem. Medtem ko se bo Eskimu zdelo 10°C zelo toplo vreme, pa bo nekdo iz območja Karibov trdil prej nasprotno, da je vreme ta trenutek dokaj mrzlo. Skratka, gre za klasično razliko med objektivnim in subjektivnim, kjer je objektivno pač neodvisno od subjekta, subjektivno pa je pogojeno ravno s subjektom.



Čeprav se večina ne sprašuje več, ali je spoznanje o zunanjem svetu, ki zadeva predmete, objektivno ali subjektivno, saj je znanost na nek način pokazala, da je tako spoznanje lahko samo objektivno, pa se pri nekaterih drugih področjih te ločnice ne da tako hitro začrtati. Eno takih je zagotovo etika, kjer spor ni razrešen, čeprav se zgodovinsko tehtnica močno nagiba k absolutni poziciji. Dober primer absolutne ali objektivne etike je zagotovo Kant s svojim kategoričnim imperativom, ki se glasi: »Deluj tako, da lahko velja maksima tvoje volje vselej hkrati kot načelo obče zakonodaje.«



Kant torej trdi, da je nekaj absolutno pravilno in s tem neodvisno od česarkoli. Seveda pa je bilo v zgodovini absolutnih moralnih sistemov veliko, še posebno pogosto se pojavljajo znotraj religij. V Krščanstvu je tovrstnih zapovedi ogromno, morda najbolj eklatanten primer predstavlja ravno dekalog, ki na noben način ne dopušča izjem. A ti absolutni sistemi imajo ravno zavoljo svoje občeveljavnosti pogosto probleme z intuicijo. Znan je primer pri Kantu, ki laganja ne dopušča v nobenem primeru, četudi bi s tem rešili življenje nedolžnega človeka, kar pa se nam intuitivno zdi nesprejemljivo. Po drugi strani lahko relativizem takšne zagate hitro odpravi.



A ravno zavoljo svoje širine predstavlja moralni relativizem marsikomu vir vsega zla. Papež Benedikt XVI vidi kot enega največjih problemov dobe ravno v širjenju relativizma, seveda pa je tu imel v mislih tudi in predvsem moralni relativizem. Marsikomu se ob besedi relativen namreč pojavi asociacija brezmejnega, ki dopušča vse in ne prepozna nobenih pravil. A temu seveda ni tako, kajti relativizem v prvi vrsti nakazuje, da je določeno področje relativno in s tem odvisno od nečesa.



Tudi Einsteinove teorije relativnosti ne smemo mešati s kaotičnostjo, ampak nam slednja pravi predvsem to, da čas ni absolutna kategorija, ampak je odvisen oziroma relativen glede na hitrost. Relativno torej ne pomeni kaotičnosti, ampak nakazuje odvisnost. Levy razlaga relativizem na sledeči način: »Reči, da je nekaj relativno, je enako kot reči, da je nekaj kar je, odvisno od - relativno – nečesa drugega.« Če torej rečem, da je vreme nekaj relativnega, seveda ne mislim, da lahko jaz rečem, da je sedaj 15 stopinj, čeprav jih je 10, lahko pa v nasprotju z nekom, ki trdi da ga zebe, trdim, da je meni toplo.



Preden nadaljujemo s samo teorijo, je potrebno odbiti najosnovnejši napad, ki se pri marsikomu javlja čisto intuitivno; in sicer ta argument pravi, da je moralni relativizem notranje protisloven. Tukaj je potrebno potegniti ločnico med spekulativnim in moralnim relativizmom. Pomagajmo si z daljšim citatom Levya: »Da bi videli, kako se zdi spoznavni relativizem notranje protisloven, se moramo vprašati, kakšen naj bi bil status relativistove lastne spoznavne trditve. Spoznavni relativist trdi, da so vse faktične trditve resnične v odvisnosti od standarda ali okvira. Ampak sama ta trditev je faktična in s tem mora sama sebe podvreči strukturi, ki jo vsiljuje spoznavnim sodbam. Če so vse faktične sodbe resnične samo v odvisnosti od okvira, potem je trditev 'vse faktične trditve so resnične, odvisno od okvira' sama resnična samo v odvisnosti od okvira! Ampak če je resnična samo v odvisnosti od okvira, potem nimamo nobenega razloga, da bi vanjo imeli zaupanje. Kajti naposled je srž doktrine spoznavnega relativizma prepričati nas, da prenehamo verjeti, da so kakšne spoznavne sodbe resnične stalno in povsod.«



Torej spoznavni relativizem ima dejansko problem samoaplikativnosti. Če rečemo, da je vse znanje relativno, potem je tudi ta izjava sama relativna in s tem ni absolutna, kar pomeni, da velja samo v določenem okviru, a je tudi ta okvir potem težko določiti, saj so vse izjave odvisne od okvira, ki ga zaradi njihove fleksibilnosti ni mogoče zajeziti. Podobno je z izjavo, "ta stavek ni resničen." Spoznavni relativizem zadeva samega sebe in se s tem spusti po spolzki klančini, kjer ni več ene trdne in oprijemljive točke.



Po drugi strani pa moralni relativizem ni samoimplikativen. Izjava, da je morala relativna, same te izjave ne zadeva in s tem stavkom ostajajo vse faktične trditve neprizadete. Takole nadaljuje Levy: »Moralni relativist trdi: a. Moralne trditve so resnične samo v odvisnosti od določenega standarda ali okvira. Ker stavek sam po sebi ni moralna trditev, ga ni kontradiktorno zatrditi. Brez kontradikcije lahko rečemo, da nobena moralna trditev ni (absolutno) resnična in bo pri tem a. še vedno (absolutno) resnična.« Moralni relativizem je tako kot moralni absolutizem z vidika spoznavne teorije povsem koherentna pozicija in si na spoznavni ravni ne nasprotuje.



Sedaj, ko smo odbili ta začetni in najbolj pogost napad, lahko nadaljujemo s samo teorijo moralnega relativizma. Slednji se v svoji osnovi loči na tri večje dele, in sicer lahko govorimo o deskriptivnem ali kulturnem, normativnem in metaetičnem moralnem relativizmu. Deskriptivni relativizem je pravzaprav obzervacijski in se sklicuje na dejansko stanje. Ta pristop je v samem jedru antropološko-sociološki in se morali približa z opazovanjem različnih družb. Takšno opazovanje pa nas kaj kmalu pripelje do zaključka, da imajo v različnih okoljih različne moralne sisteme. Tako najbolj razvpiti primeri razhajanja vključujejo različne poglede na smrtno kazen, splav, poligamijo, ipd.



Normativni moralni relativizem je na prvi pogled podoben deskriptivnemu, a se razlikuje v sami upravičitvi morale. Medtem ko se deskriptivni moralni relativizem niti ne ukvarja toliko s tem, kako in zakaj ima določena skupina lahko svojo moralo, pa je za normativni relativizem pomembno ravno to. Pravzaprav gre za obligacijo izvrševanja norme, ki je posledica neke skupne ali individualne odločitve. Zavoljo tega se tudi normativni relativizem cepi na dve polji, in sicer na individualnega in socialnega. Pri individualnem je posameznik zavezan k določenim moralnim standardom, neodvisno od okolja, in se zaveže, da jih bo spoštoval. Pri socialnem pa mora posameznik ravnati v skladu z normami posamezne skupine ali družbe, v kolikor se je ta skupina glede te morale strinjala. Metaetični relativizem pa trdi, da na področju morale in etike v nobenem primeru ne moremo govoriti o resničnosti in neresničnosti, in s tem predstavlja najbolj skrajno pozicijo, o kateri ne bomo podrobneje govoril.



V nadaljevanju se bom posvetil predvsem prvima dvema vrstama moralnega relativizma, saj sta tudi s filozofskega vidika najbolj zanimiva. Menim, da sama po sebi ne eden ne drugi v celoti ne zadostita nekemu holističnemu pogledu na moralni relativizem, saj je deskriptivni pravzaprav brez neke zadostne teoretske podlage, medtem ko normativnemu manjka ravno empirična podkrepitev. Zavoljo tega bom najprej podrobneje predstavil deskriptivni relativizem in nekatere mehanizme za njegovo vzpostavitev, nato pa tudi preko Nietzscheja poizkušal pokazati možnost posameznikovega preboja iz deskriptivnega relativizma v individualni normativni relativizem.



V okviru deskriptivnega relativizma bomo kratko omenili samo enkulturacijo. Levy o teoriji enkulturacije pravi: »Ta teorija trdi, da ima vsakdo med nami vrednote, ki jih ima zavoljo procesa enkulturacije; in sicer zavoljo odraščanja v določeni družbi in na določen način.« Enkulturacija je torej proces oblikovanja posameznika s strani okolja in na način, ki ga to okolje sicer izvaja. Čeprav se zdi, da je enkulturacija resnična teorija, pa ji po mojem mnenju nekateri pripisujejo prevelik pomen in pozabljajo na individualno voljo, ki prav tako oblikuje posameznika, ki po mojem prepričanju ni zgolj in izključno produkt okolja, kar bi lahko sledilo iz teorije enkulturacije.



Sledi predstavitev nekaj izjemnih analiz, ki jih v svojem članku Izziv kulturnega relativizma opravi James Rachels. Avtor opozori na nekaj logičnih napak, ki bi jih lahko zagrešili ob prehitrem pogledu na moralni relativizem, in napak, ki so najbolj pogosto prezrte ob začetnem navdušenju nad moralnim relativizmom, v prvi vrsti nad deskriptivnim moralnim relativizmom. Prvi argument poimenuje Argument kulturne raznolikosti, ki se osredotoči na prehitro sklepanje iz premis antropoloških ugotovitev.



Rachels za ta namen uporabi zgodbo Herotoda o pokopavanju mrtvih. Prva premisa v sklepanju nam pravi, da obstajata vsaj dva načina pokopavanja mrtvih. Medtem ko Grki svoje mrtve pokopljejo ali zažgejo, pa jih indijsko pleme »Kalatijciji« pojejo. Nekateri iz te raznolikosti potegnejo sklep, da ni objektivne resnice o načinu pokopavanja mrtvih, torej je to relativno oziroma odvisno od vsake družbe, da izbere sebi najljubši ali najbolj ustrezen način. A tak sklep logično ne vzdrži. "Problem je v tem, da sklep ne sledi iz premis - torej, četudi je premisa resnična, je sklep še vedno lahko napačen. Premisa namreč zadeva to, kar ljudje verjamemo. V nekaterih družbah ljudje verjamejo v eno stvar; v drugih ljudje verjamejo drugače. Sklep pa po drugi strani zadeva, kaj dejansko je. Težava je v tem, da ta vrsta sklepa ne sledi logično iz te vrste premis.«



Torej, ne moremo iz številnih različnih moralnih pozicij enostavno potegniti sklepa, da ni objektivne resnice in da pač vlada relativizem. Lahko da tega objektivnega merila še nismo odkrili in so nekatere etike kljub temu zmotne, čeprav tega zaenkrat še ne moremo dokazati. A kot poudari Rachels, s tem še ni dokazano, da moralni relativizem ni resničen, pač pa je enostavno ovrgel najpogostejšo napako, ki jo zagreši večina deskriptivnih relativistov, da iz observacije in faktičnega dejstva o koeksistenci različnih moral že hitijo sklepati na resničnost moralnega relativizma.



Nadalje se Rachels sprašuje, do kakšne mere oziroma v kakšni obliki se moralne oziroma etične zapovedi različnih družb sploh razlikujejo. Če Eskimi prakticirajo detomor, potem sploh ni nujno, da se vrednostno močno razlikujejo od nas, ki ga obtožujemo. Ob podrobnejši analizi se namreč izkaže, da ima detomor upravičitev v preživetju skupine, ki bi sicer bila ogrožena. Torej je njegovo glavno vodilo preživetje, s čimer pa se že lahko poistovetimo oziroma je to tudi del naše vrednostne kulture. Prisluhnimo Rachelsu: »Poanta je v tem, da več dejavnikov vpliva na nastanek običajev družbe. Vrednote družbe so le eden teh dejavnikov. Ostali, kot so religiozna in faktična prepričanja posameznikov in fizične okoliščine, v katerih morajo živeti, so prav tako pomembni. Ne moremo sklepati, da zavoljo razlikovanja običajev obstaja tudi nestrinjanje okoli vrednot. Razlikovanje v dejanjih lahko pripišemo tudi kakšnim drugim aspektom socialnega življenja. Torej je lahko okoli vrednot manj nestrinjanja kot se nam zdi.«



Zadnje izmed opozoril okoli relativizma, ki nam ga poda Rachels, obravnava strinjanje oziroma nestrinjanje z določenimi navadami, običaji in naposled tudi etičnimi zapovedmi drugih. Sklep nekaterih moralnih relativistov gre v smeri, da moramo biti skrajno tolerantni in ne smemo dajati nobenih vrednostnih sodb o tem, katera dejanja druge skupine ali posameznika se nam zdijo dobra ali ne. Ti relativisti so prepričani, da bi v nasprotnem primeru že pristali na strani absolutne etike, saj bi postavljali nek kriterij, kaj je absolutno dobro in kaj ne. A je na tem mestu potrebno postaviti ločnico. V obravnavanem delu beremo sledeče: »A postaviti moramo razliko med (a) prisojanjem praksam kulture moralno pomanjkljivost in (b) mišljenjem, da moramo obelodaniti to dejstvo, izpeljati kampanjo, izvesti diplomatski pritisk ali poslati vojsko, zato, da ukrepa.«



Sedaj prehajam na normativni moralni relativizem in njegovo prepletanje z mislijo Nietzscheja. Če se za kratko spomnimo, lahko normativni moralni relativizem delimo na individualnega in socialnega, in takoj lahko povemo, da se Nietzsche ujema predvsem z individualnim, zato se bomo tudi tukaj osredotočili predvsem na slednjega. Poleg tega je socialni moralni relativizem zelo blizu deskriptivnemu, samo da pristopa z drugega konca. Medtem ko deskriptivni moralni relativizem ugotavlja predvsem stanje in se ga niti ne trudi upravičiti s spekulacijo, pa se socialni moralni relativizem ukvarja predvsem z upravičitvijo oziroma pravico vsake družbe, da se odloči za svoj tip morale.



Kot rečeno, se individualni moralni relativizem zavzema za posameznikovo osebno izbiro morale. Tukaj lahko hitro zapademo v nerazumevanje, da je takemu posamezniku naposled dovoljeno vse, kar pa ni pravilno oziroma je resnično samo v enem primeru. Etika je najprej skupek napotil, kako ravnati v določenih situacijah oziroma kaj je dobro in pravilno. Pri individualnem moralnem relativizmu si torej vsakdo sam izbere moralo, a mora ta morala biti notranje konsistentna in deluje po principih logike oziroma obče veljavnosti. Če torej sprejmem, da je umor nekaj dopustnega, potem s tem dopuščam, da lahko nekdo umori tudi mene, ne da bi s tem bil v nasprotju z mojo moralo. Pri individualnem izbiranju morale nas torej najprej skrbi občeveljavnost, v katero smo vključeni tudi sami. To pa služi tudi kot omejitev za preveč skrajne osebne morale, saj je odstotek samomorilsko ali morilsko nagnjenih ljudi zelo majhen.



A kaj nam pravzaprav daje legitimnost za izbiranje lastne morale. Mar res ne obstaja vsaj širše družbeno potrjena morala ali morala, ki bi jo kot nekdaj upravičeval in zapovedoval bog? Nietzschejeva analiza gre natanko v tej smeri. Na nek način je v svojih kasnejših delih samo opisal spremembe, ki so se takrat odvijale z manjšanjem vloge cerkve, po drugi strani pa je že napovedal prihodnje dogajanje in ga poizkušal legitimirati.



V znanem odstavku Nietzschejev norec ubije boga in se sprašuje, kako mu je to uspelo oziroma kaj bo sedaj vodilo. Ta odstavek gre tako kot večino Nietzschejevega pisanja jemati predvsem metaforično. Ne gre samo za smrt boga in zmanjšanje vpliva vere, ki je tudi in predvsem na področju etike puščala velik vpliv, gre tudi za odstranitev metafizične absolutne vednosti oziroma za odstranitev absolutne etike, ki izhaja iz transcentendalne gotovosti, kot je na primer poskušal pokazati Kant. A če ni več nobenega trajnega ali absolutnega vodila, kaj je dobro, na kaj naj se potem zanesemo, po čem naj se ravnamo, kaj naj bo naše novo sonce, ki naj mu sledimo?



Levy takole koncizno strne Nietzschejevo mišljenje: »Nietzsche je bil mnenja, da če je transcendentalna morala zapustila svet, potem je na nas, da ustvarimo lastno moralo. Zato je pozval k 'prevrednotenju vseh vrednot'. Sami bi morali na moralo inponirati lastno voljo, jo preoblikovati na način, ki nam je všeč, in to storiti v dobrem zavedanju.« Volja oziroma volja do moči je tista, ki nam lahko edina služi kot vodilo pri vzpostavljanju morale. Na noben način več razum in racionalnost, ki bi logično induktivno ali deduktivno poskušala priti do neke absolutne morale, temveč samo lastna volja, ki želi, kar pač želi in je sama sebi poslednji temelj.



Vprašamo pa se lahko, kaj pravzaprav sploh pomeni, da je volja tista, ki nam daje napotila za delovanje. V prvi vrsti se ljudje zgodovinsko jemljemo kot animal rationale in ne kot produkt naše volje. Volja in želja sta prej kot ne bili vzeti kot nekaj negativnega, kar je potrebno krotiti in kar je potrebno usmerjati z raciom. Razum pa naj bi bil tista prava instanca, ki nam daje upravičene napotke, kaj naj storimo in kaj ne. In ker je bil razum postavljen za razsodnika etičnosti, so se posledično oblikovale tudi takšne teorije oziroma je zavoljo tega v zgodovini prevladovala racionalna absolutna etika. Na tem mestu pa si bomo pomagali z Jonathanom Haidtom, ki poskuša pokazati možnost, da je samo volja tista, ki nam lahko daje napotilo, kaj naj storimo, medtem ko je razum zgolj advokat volje.



Nekaj podobnega je problematiziral tudi Aristotel, ki je izpostavil problem neobvladanosti, a je naposled le dal prednost razumu. Akrateia je namreč problem, ko se razum odloči, da je nekaj najboljše, a potem posameznik tega ne stori. Naj na tem mestu zadostuje kratka razlaga, ki jo poda Aristotel, ko zatrdi, da se to zgodi zaradi napake v praktičnem sklepanju, ker razum pri izpeljavi sklepa stori napako in zato pride do neujemanja z dognanim sklepom. Čeprav Aristotel sklene razmislek o neobvladanosti na ta način, pa nam problem akrateie da slutiti, da se naposled ne odloča razum, ampak nekaj drugega, po vsej verjetnosti volja.



A vrnimo se k Lukesu in Haidtu. Slednji pravzaprav postavi trditev, da so naše odločitve vedno hitre in iracionalne, potem pa jih poskušamo racionalizirati samo zato, da bi nameri dali tudi neko racionalno podkrepitev, predvsem za druge. V ta namen Haidt uporabi metaforo z jahačem ali vodilcem slona. »[...] če prisluhnete pozorno moralnim argumentom, lahko včasih slišite nekaj presenetljivega: da je dejansko slon tisti, ki drži vajeti in vodi jahača. Slon je tisti, ki se odloči, kaj je dobro in slabo, lepo ali grdo. Občutki, intuicija in hitre odločitve so avtomatične in stalno na delu [...], a samo jahač lahko postavi smisel in ustvari argumente za druge ljudi. V moralnih argumentih gre jahač preko tega, da slonu samo svetuje; postane advokat, ki se bori na sodišču javnega mnenja zato, da bi prepričal ostale v slonov pogled.«



Pred koncem poglejmo še enega glavnih problemov, ki zadeva moralni relativizem. Čeprav se nam na nek način zdi, da smo že na dobri poti uspešnega zagovarjanja moralnega relativizma, pa v ozadju stalno tli problem, ki se nam tudi intuitivno kaže kot zelo velik in ki ob nezmožnosti razrešitve skoraj zagotovo pomeni tudi konec moralnega relativizma. Levy na samem začetku knjige formulira težavo, ki ga spremlja neprenehoma. Prisluhnimo njegovim besedam: »Kaj bi lahko moralni relativist rekel o 11. septembru? Najprej bi lahko rekel, da izvajalci tistih dejanj niso menili, da so storili karkoli narobe. Daleč od tega, da bi se svojih dejanj sramovali, saj so teroristi ponavadi na svoja dejanja ponosni [...]. Na to dejstvo lahko reagiramo na dva načina. Rečemo lahko, da je nezmožnost teroristov, da bi obžalovali svoja dejanja, moralno hujše od dejanj povprečnega morilca, za katerega upamo, da ima slabo vest. Ali pa se lahko sprašujemo, če dejstvo, da so teroristi na svoja dejanja ponosni, kaže, da sploh niso napačna, ali da vsaj niso napačna za njih.« Eden glavnih problemov relativizma tiči ravno v tem, ali lahko potem vsi počnemo vse?



Če pogledamo bolje, se nam formulacija tega problema ne zdi nič drugačna od klasične zagate svobode. V teoriji lahko svoboden posameznik počne vse, a če bi vsi lahko počeli vse, potem bi kmalu zavladal nered oziroma bi se posameznikom kmalu zdelo, da drugi posegajo v njihovo pravico svobode, s tem, ko izvršujejo svojo svobodo. Seveda se nam pri početju teroristov zdi nekaj narobe, četudi smo zagovorniki moralnega relativizma. Čeravno je to teorija, ki dopušča veliko in marsikaj, pa je po mojem mnenju v samem jedru tudi omejevalna in sicer ravno iz istega naslova kot je permisivna. Levy nekega odgovora na ta problem ne najde oziroma ga izpelje v smeri, ki se prej kot ne strinja, da moralni relativizem pač dopušča vse in s tem tudi umor, v kolikor se to nekomu zdi sprejemljivo, sam pa bom poizkušal orisati verjetnejšo različico preko svetovnega etosa in zlatega pravila.



Svetovni etos naj bi namreč bil temelj morale, ki združuje celoten svet. Oblikovale naj bi ga štiri zapovedi, vključujoč zlato pravilo, ki so dokazano antropološko prisotne v skoraj vseh svetovnih kulturah in v vseh časih. In ravno nekaj takega bi moralo služiti tudi kot okvir moralnega relativizma, ki mu sicer dejansko grozi, da si lahko dopusti vse. Namreč v primeru, da sprejmemo nekaj takega, kot je svetovni etos, pri tem pa svetovni etos že narekuje svobodno odločanje o ostalih manjših moralnih zapovedih, smo potem uspešno zajezili moralni relativizem, po drugi strani pa ga tudi potrdili.



Naj tukaj na kratko izpeljem lastno razmišljanje o zlatem pravilu, ki nam daje dobro osnovo omejevanja, a takega, ki ni radikalno, ampak je hkrati pravzaprav odprto. Namreč v zapovedi, da ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da on tebi, je sicer prepoved, ki pa vseeno dopušča vse. V kolikor se ti in drugi o nečem strinjata, potem je to za ta mikrokozmos pač sprejemljivo, če pa glede nečesa ne najdeta soglasja, potem je to pač prepovedano. Podkrepljeno s primerom, bi lahko rekli, da v kolikor se posameznika ali širša družba strinja o poligamiji ali dopustnosti kraje, potem je to nekaj, za kar so se skupaj odločili ter se s tem strinjajo in lahko to v okviru svojega kroga tudi počnejo. Načeloma lahko to predlagajo tudi drugim, a če se ti s tem ne strinjajo, potem nam zlato pravilo govori, da jim tega pač ne smemo vsiliti. Torej, zlato pravilo je hkrati relativistično in absolutno. Absolutno je kot neka vrhovna zapoved, ki pa hkrati dopušča in sploh omogoča relativizem v obliki, v kateri je edino koherentno izvedljiv. Kajti v primeru, da je vsem dovoljeno vse, lahko govorimo samo o relativizmu močnejših, ki uspejo uveljaviti svojo voljo, kar je neko primitivno stanje, za katerega pač ne potrebujemo opravičitve etike.



Kot vidimo, se moralni relativizem spopada z nekaterimi težavami, a v danem okviru ponudi nadvse zanimivo, privlačno, lahko bi rekli tudi resnično pozicijo. Historično je bil relativizem vse od sofistov naprej omalovaževan in se mu je pripisovalo trditve, ki enostavno ne držijo. Ta oddaja je bila v prvi vrsti poskus širšega prikaza moralnega relativizma, za katerega menim, da je povsem kompatibilen z nekaterimi etičnimi teorijami, ki uživajo trenutno več podpore, ne da bi se njeni podporniki sploh zavedali podmene relativizma. Zavoljo tega menim, da bo o moralnem relativizmu v prihodnje slišati še več razprave, ki bo na vsak način pripomogla k celostnejšemu razumevanju etike.