Ime in priimek avtorja: Peter Mlakar; naslov dela, ki mu kazalo v oklepaju pripiše pojasnilo, »Kaj je pred NI in JE«: NAD; podnaslov: NEKATERE VSEBINE IZ MEONTOLOGIJE, APOFATIČNE TEOLOGIJE IN ABSOLUTNEGA IDEALIZMA; vsebina: 1. razdelek 1. poglavja - ta si mimogrede naslov deli s samim delom: ŽE NEKAKŠEN REZULTAT; 2. razdelek: HEGLOVA POMOČ; 3. razdelek: PRELUDIJ; 4.: PODLAGA ... in zaključni peti: NAD KOT ABSOLUTNA NEGATIVNOST ALI NEPOJMLJIVA DOBROST.

2. poglavje, naslovljeno SEBSTVO ALI V KAKŠNEM RAZMERJU SO MOŽGANI Z MIŠLJENJEM, se otvori z razdelkom EMPIRIJA IN NEEMPIRIJA; sledi mu drugi z naslovom POPPER IN ECCLES, soočenju analitičnega filozofa Karla R. ter nevrofiziologa in nobelovega nagrajenca za medicino Johna C. pa NADALJEVANJE RAZVITJA RAZMERJA MED NASEBNOSTJO JAZA IN Z NJIM POVEZANEGA UMA TER EMPIRIČNIMI MOŽGANI z zaključnim četrtim razdelkom ABSOLUTNA NEGATIVNOST KOT TEMELJ SEBSTVA.

Teoretska razglabljanja nosilnih dveh poglavij dopolnjujeta DVE Mlakarjevi PRIDIGI, za piko na i pa je kot lep vzorčni primer, kako bi bilo filozofijo mogoče večkrat ponucati v praksi, še BESEDILO PROSLAVE DNEVA DRŽAVNOSTI. Skupaj circa 130 strani v mehki vezavi, ki jo je v nakladi 500 izvodov izdal oddelek za čisto in praktično filozofijo pri NSK na založbi z istim imenom oziroma kratico. Razen belih zapisov sta naslovnica in zadnjica ali drugače rečeno ovitek v vijolični barvi.

Odločitvi za izbiro teme tokratne Teoreme je v precejšnji meri botrovalo posvetilo – po res tehtnem premisleku ter kljub vse prej kot temu naklonjenim okoliščinam – zapisano s strani avtorja knjige, ki jo bomo vzeli v precep. Takole gre, če preskočimo z odvečnim »gospodom« okrancljana priimek in ime nagovorjenega, se pravi mene: »za dopolnilo k njegovemu pohodu k filozofskim vršacem in da poišče v stvari kakšne luknje.« Suve! Vnaprej dopuščena možnost lastnega hendikepa; torej, če kje v besedilu je kakšna teoretska rupa, jo mislec očitno lahko mirne volje shendla. V mislih je imel seveda tiste hard core luknje: brez sirčka naokoli oziroma navzven, not pa »samo zaboravi prstace«! Kakor skala, kamen, kost ... osteoporoze! Ko so soočene filozofske odskočne dile in vrtoglavi miselni preskoki, ki iz modrecev konec koncev tako rekoč usput delajo debile. No, ni ne – iskreno – tako hudo ... Imamo pa pač opraviti z razburkano strastjo tako imenovanega NADMUDRIVANJA!

Ampak ta, se pravi strast oziroma to – torej nadmudrivanje – je bila/bilo v mojem tokratnem primeru že od samega začetka malček nevtralizirano, pa naj bo razlog za to nepredelana fascinacija z legendarnostjo oziroma kar street credom lika, NSK kliko, ki jo Mlakar klejma, ali pa nenazadnje več kot le prijetno vzdušje literarnega večera ali raje rečeno filozofskega simpozija v organizaciji kolege Jerneja Terseglava. Kot se za simpozije spodobi, je namreč na predstavitev svoje nove knjige Mlakar lastnoročno pritrogal ... rujno vince, tako belo kot rdeče, ki se ga je potem srkalo v luštno pisani družbi knjigarniške staroste Majde Kne, bolj ali manj še zmeraj panksa Perčija Gnusa, ali pa npr. ex-babiškega pisatelja Kazimirja Kolarja, ki je – mimogrede – na svet pomagal spraviti enega od otrok prav tako prisotnega filozofa Roka Svetliča ... kar je fejst na mestu glede na to, da je bila filozofija »že pri Sokratu babiški poklic, torej stvar rojevanja – rojevanja v mislih«! Nenazadnje pa me je ob tudi še navzočih nekaj odstotkih skupine Laibach začela preganjati dolgo odlašana zahvala oziroma opravičilo za dogodek, izpred več kot petnajst let ... V danes že davno zaprtem ljubljanskem klubu Central sem šel namreč takrat enkrat mimo Mlakarja, ki je v mlakah po mizi popljuskanega piva omagal v pozi dolenjskega supermana, ravno v trenutku, ko je predenj kelnarica postavljala od frižiderja lepo orošeno zeleno stekleničko, ozaljšano z logom rdeče zvezde. Skratka, Superca Pero po mojem skromnem mnenju tistega pirčka ni več potreboval; priložnost dela tatu, občutek krivde pa še danes nosim tetoviranega na nosu!

Posledično že zaradi slabe vesti ne morem obljubiti popolne objektivnosti, ki običajno pritiče kritiki. Ne da bi zdaj z Mlakarjem delal kot v rokavicah ali nanj gledal kot na Boga ... Na tem mestu želim izpostaviti predvsem to, kako zlahka misel postane talka takšnih ali drugačnih ne-umnosti. Tudi tisti, ki naj bi bili formirani kot filozofi, še zdaleč nismo imuni na raznorazne lajke in bolj ali manj cenjene znamke; »znaš me – znam te«, ko akademske avtoceste postajajo pretresajoče ter tudi pretresljive makadamske offroad ride in obratno. Različne mislece se povsem lahkotno označuje za drugorazredne in slabe, pacifiste za pedre, feministke za zatežene babe, ass pa se obenem liže povsem brez sramu v vse smeri. Kdorkoli že, se ukvarja s filozofskim – res pogojno rečeno – »poslom«, ni že kar po defaultu »nad situacijo«! Mainstream se, če se le da, pljuva, underground pa govori za hrbti. Furajo se družbeni mehurčki, usluga za uslugo, najraje pod pultom, oko za oko, kdo komu POP-puši ... Jezdeci prepotentnega teoretskega kurca pa naj bo tema obskurna ali pa this is the end trendi. Saj veste, klasični NIČ NOVEGA! Le s foušijo poflekana opomba k Platonu ...

Na tem mestu se lahko končno spravim na delo oziroma k igri, kakor vam je bolj drago. Po Mlakarju bi bilo še posebej najs štartati z naslednjim citatom, čeprav se mu ta zapiše šele na 58. strani:

»Hipostazirati Boga«, se pravi prosto po SSKJ-ju, spremeniti ga v osnovo oziroma podstat, »kot nadbitnega ali nebitnega se lahko sproži v zagati uma samega, upoštevajoč, da je um temeljno že stvar nebiti, je iz Ne-biti, ker se mora mučiti ali ukvarjati z nebitjo. Saj če ga kot misel skušamo na kaj reducirati, na koncu naletimo na njega samega, na praznega, na nič. In le um (kdo pa drugi!) lahko sproži dvom v to, da Nadbitno, da Bog je. Razen, ha! Boga samega. On lahko to sproži. Bog, ki je neposredno res nič. Um torej lahko reče, Boga ni. Toda to je šele začetek. In to je lep začetek.«

Krasno izhodišče torej, še posebej zato, ker je vzeto iz nekje vmes, iz že dodobra načete knjige, daleč od uvoda, hkrati pa tudi zaključka. Skratka, um, ki pravi, da boga ni! Negacija, ki šviga sem in tja na razdalji od mišljenja do boga. Um - mučen s strani ne-biti, ki zna biti božja. Zagata sprožilca; kdo prvi za drugega zatrdi, da ga ni? Ha, TRIGGA HAPPY NI-GA ...

Ampak, stop igra, v trenutku too much vsega, zadeva do konca skoncentrirana, vas pa najbrž vendarle zanima »kakšna luknja« ... Mlakarja je pač užitek brat, tip gre deep, nenazadnje sta njegova glavna sogovornika Dionizij Areopagit in Hegel, v bistvu mu nimam nič za očitat ... Eee, ne bo šlo! Ravno Nič mu lahko očitam! Za vse ostalo je pač tukaj njegova knjiga in vanjo zajeta dosledna razmišljanja, splača se jo brat, ker da misliti, je pa res, da sem sam - žal ali pa tudi ne - med tistimi, ki jih prej kot negacija rajca afirmacija - zaradi katere pa morda, to velja opozoriti, današnja Teorema ne bo prišla dlje od miselnega, predvsem pa besednega igračkanja?

Mlakar »ABSOLUTNI NEGATIVNOSTI«, ki nas sili misliti, nadeva različna imena. Npr. »NEPOJMLJIVA DOBROST« ali pa »MIR« ... »ENO«, pa kljub temu včasih tudi »DEL«! »RED«, »DUH« in seveda naslovni »NAD« ter celo »CILJ«! Jebemti BOGA, ki je obenem tudi eno od imen zanj, vse polno enih poimenovanj za »NIČ«!

»Res ni zanj ne imena ali določila ne misli ne spoznanja, ni ničesar, kar bi mu ustrezalo,« pravi. Ampak če sem se še tako praskal po glavi ter kopičil tafini prhljaj z raznoraznimi iči & skreči, mi ni bilo zato absolutno negativno čisto nič bližje ... Vselej ga je nekaj ušlo oziroma prestopilo med pluse! U-HIGH-JANJE ... Človek očitno čuti nujo poimenovati nič, ga misliti, postaviti na piedestal, četudi sumi, da ta opcija sploh ne obstaja ... Če ima mislec še tako polno glavo in še tako polna usta niča, ga fejka in pika ... slednja seveda le kot ein drittel tropičja ... Če že, gre za zanikani nič, ne-nič oziroma ič, poslovenjeni grški den, o katerem smo na tej radijski frekvenci že govorili.

Bi morali zaradi domislice ABSOLUTNEGA NIČA le čičat pa čakat? Pa saj tudi sam Mlakar s svojo knjigo ves čas dokazuje, da ne! Nič samega sebe absolutno ne prenese! Je ABSOLUTNA RESNICA, ki se ima ves čas in od nekdaj dovolj, pun kurac in kufer hkrati. Sabotira svoje absolutno, ves čas iz tira, se meče ven ... iz niča v prostor ... strorniran božji račun. Nič gre nad Nič, ob tem pa vselej ostane nek ič. Če Nič nima Nič za povedat, pa ič ves čas gobca, bogca ima polna usta. Mišljenje je pobeg Niča od sebe samega, lastno zanikanje, razlika?

Kje je zdaj opevana afirmacija? Od paradoksa do paradoksa bežijo misli ... Nič je begav, ker se ne prenese drugače, kot da mu dogaja ič! Samega sebe uničuje, ker je tak prida-nič. Da le ne bi bil nič, ampak ič! Kaj pomeni misliti? Nič, ki si reče: »Po meni je!« Pomen-kuje se sam s sabo! Kuje pomen. Kovač ič. Iča kovač. Iča Kovačič, če želite ime in priimek.   In nadimek? Ič! Slabič in hkrati dobričina IN ...IN ... IN ... vezljivostni IN: inavguracija, posvetitev, slovesna umestitev, postavitev, podelitev častí – otvoritev, slovesno odprtje, začetek delovanja IN-a, veznika ... N-ič, zapisan z vezajem med veliko začetnico in končnico, části! Ničkoliko gluposti?

Vsaj meni je dala Mlakarjeva knjiga misliti predvsem to, kaj vse potegne za sabo oziroma kakšne učinke na mišljenje ima nič, če je ta ves čas priviligirana orientacijska točka, vselej veljavni »važi« kažipota, edina opora, vektor, glavni namig, vzor, mera, magnet, norma, MODEL - al ipak niko i ništa ... Ufurana špura, ki jo imajo naštudirano božji posredniki, ki BOGA nadomeščajo na Zemlji, ali težnja po nenehno novi bežiščnici?

Še najbolj luknjičava, razsveseljivo problematična, se mi zdi ravno naslovna besedica, nekakšna črkovna preobleka niča: NAD ... Naduvana nadloga logosa, ki pogostoma nima drugega dela, kot da nadira vse vesolje: »Pod kritiko ste, poden, za nič!« NAD - za izražanje premikanja k zgornji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja; nadalje za izražanje presežene mere; predvsem pa za izražanje premikanja, usmerjenosti s sovražnim namenom! Npr. iti NAD nekoga ali nekaj z gorjačo! Pa menda ne nad življenje?

Pojmovnost, imenovana NAD; vzvišena, presežna, božja. Pojem kot vršac. Pojmi, hohštaplerji, V besedi je moč, od višine se zvrti ... Ker gre pri mišljenju pogoja biti same po Mlakarju za »temo, ki ni podložna času«, »časovna prislova »pred« in »po«, s katerimi si ontologija tradicionalno pomaga pri temporalnem mišljenju tistega onstran biti, zamenja s prislovoma »pod« in »nad«, da bi tako segel prek sebe – iz biti v nič« – čin pa tako poviša prostoru! Generalno gledano torej le bit podredi prostoru? Nič dobi čin, dobi drugega, višjega in tako v neskončnost ... PIČKIN DIM DIMENZIJ!

Zakaj bi mišljenje na tak ali drugačen način – pa magari le na besedni ravni – tlačili tja nekam gor v nebo, nad oblake, u božjo mater? Ala misli se z možgani ... Ampak da bi imeli te prekrvavljene, vendarle potrebujemo srce in tako dalje, a ne? Zakaj misel ne bi bila tu, na dohvatu ruke oziroma na dlani? Pred nosom? Zakaj ne na koncu jezika? Smo res nad situacijo, ko leni možgani nočejo imeti opravka s koleni? Možgane šmirglamo, ja, ne pa ... preostalega telesa oziroma njegovih delov od glave do pet? Npr. nadlaketi ali še bolje podlaketi? Zakaj ne bi nadaljevali te kalvarije do vrha lobanjskega svoda, duh je, če beremo Hegla, na neki točki vendarle kost. In nad njo meso in koža in če ni človek plešast, čupa. Od tasladkega laska do dreadov, od trajne do bundesa. Razlika! Ves čas branja Mlakarja sem si pulil lase ... zakaj NAD in POD in ne VMES?

Na eni strani vršac negacije in prislov »ne«, na drugi pa prislov »da« oziroma »ja« dna, jadna mu majka. Gazda nad nami, mi pa na dnu? Ali raje podanik, ki postaja gospod: GOSPODANIK ...

Pa ja ne zato, ker bi bilo misliti po sebi nekaj vzvišenenega, nadrejenega? Mišljenje je vselej le predpostavka. Pred-po-stavka, zapisana z vezajema za prislovoma »pred« in »po« zato, da bi poudarili tisto VMES, pri katerem pa ne gre za stavko ... Štrajk mozga, kot je naslovil svojo peto plato Edo Maajka.

Za konec: asociacija ... Nekakšen vizualni povzetek Mlakarjevega »napora pojma« in nadaljne kreacije, ki sem jo na podlagi tega skušal iztisnit iz sebe, bi lahko bila naslovnica in vse njeno ozadje letos izdane plate Paraffin rap dua Armand Hammer, roke in kladiva skritih v imenu in priimku. Črno bela fotka Alexandra Richterja iz New Yorka. Črnka z otrokom v naročju in z belo barvo nasprejanim grafitom »GOD«, se pravi »BOG« za njenim hrbtom. In god we trust, zapisano na dol$u, beli bog, beli ič, belič. Vidimo le še žičnato ograjo s ključavnico. Nobenega moškega; nič mož; mož nič; mošnjiček-it-out: nadajati otroka, narečno za dojiti ... BOG IN JA ... BOGINJA!

Nietzschejeva filozofija kladiva, ki razcepi pojem NAD na dvoje, osel pa k temu zariga svoj I-A: NAD + JA: NADJA ...

Nadja, Bretonovo ikonično delo francoskega surrealizma, ki se začne z vprašanjem: »Kdo sem jaz?« Nad-jaz ...

Ob koncu nekega promocijskega intervjuja za omenjeno plato je dreadasta polovička Armand Hammer duo primerjala s povodnim konjem. Ti so plečati z vampi v blatu na prvi pogled videti dobrodušno, a so krvavi pod kožo smrtonosni. Hipoteza kot hip hop. The Hippopotamus, komični roman Stephena Frya izhaja iz enako naslovljene pesmi T.S. Eliota, ki bo z le dvema verzoma vse tole lepo zaključila: »Povodnemu konju mine dan v spanju, ponoči lovi; Bog deluje skrivnostno – cerkev pa lahko hkrati žre in spi.«