ODPRITE MEJE, FAŠISTI PRIHAJAJO!

ODPRITE MEJE, FAŠISTI PRIHAJAJO!

Oddaja
15. 5. 2016 - 20.00
 / Teorema

V tokratni Teoremi bom poskušal vrezati nekaj mišljenjskih linij v prevladujoče teorije in historizacije fašizma. Nadejam se, da se bodo na ta način odprla vprašanja in pokazale aporije, ki jih ta obsežni korpus pisanja nosi v sebi. Fašizem in nacizem uporabljamo kot zamenljiva pojma, čeprav je zagotovo potrebno upoštevati zgodovinske specifike obeh, a kljub temu izpostavljam univerzalnejše, obema skupne vidike.

Začnimo z najbolj površnim, a tudi trdovratno vztrajajočim razumevanjem fašizma. Na eni strani demonski voditelj, mojster manipulacije, na drugi zmanipulirana množica. Tiha predpostavka te sheme je, da demagog zgolj aktivira v množici že »vsajene« predsodke, sodbe in »background beliefse«. Teorije, ki se osredotočajo na demonskost fürherja torej priličujejo fašizmu neko enostavno teorijo množične psihologije. Zaskrbljujoče pri takšni zastavitvi je poleg njene predteoretskosti investicija, malce cinično rečeno, lastne fašistične želje v hipostazo iracionalne super-moči, ki prisiljuje v brezpogojno podreditev.

Če smo še malo bolj cinični in »nacional-redukcionistični«, lahko nadaljujemo v slogu s tezo, da je fürher popraskal duševne usedline nemškega človeka. Takšne "nacional-zgodovinske" partikularnosti zagotovo meglijo širši kontekst, a so v publicistiki in medijih prisotne. Zagotovo sta relativno pozna nacionalna združitev Italije in Nemčije skupaj z "znamenito dediščino" nemške avtoritarnosti pomembna dejavnika pri razlagi historičnega nastanka fašizma. A sama po sebi ne povesta veliko. Poglejmo za začetek raje, kako je fašizem opredelil eden najbolj prepoznavnih zgodovinarjev Emilio Gentile. Njegov splošen model fašizma mi bo služil kot empirično izhodišče nadaljnjih teoretskih izpeljav. Kaj je torej fašizem, v treh točkah:

1.) Prvo revolucionarno nacionalistično gibanje, organizirano v stranki – milici, ki se je polastila monopola politične oblasti in porušila parlamentarno demokracijo z namenom, da oblikuje novo državo in prerodi narod.

2.) Prva stranka, ki na oblast pripelje mitično misel in z dogmami, miti, obredjem in simboli ter zapovedmi izključne in integralistične politike sakralizira politiko v uradno vero.

3.) Prvi politični režim, ki so ga označevali za totalitarnega, kasneje pa in po analogiji so to razširili na nacionalsocializem in boljševizem.

Jasna je metoda, ki se je Gentile poslužuje, in na kakšen način je prišel do te nominalne opredelitve. A s takšnim predteoretskim empiričnim opisom ne pridemo daleč. Morda do webrovskih idealnih tipov ali kvečjemu do zelo vprašljivega pojmovnega aparata. Vzemimo primer totalitarizma, ta pojem naj bi imel ultimativno razlagalno moč. A v resnici ne pove nič drugega kot to, da so vsi segmenti družbe pod totalnim ideološkim in represivnim nadzorom oblasti. Ne pustimo se ujeti v vedno nove eksplikacije in pojmovne razjasnitve, ki se jih gredo sociologi in zgodovinarji, še posebej takrat, ko v imenu revizionizma vlečejo analogije med fašizmom in komunizmom prav s pomočjo tega pojma.

Drugi razlagalni model ali skupina teorij o fašizmu je historični materializem. Tukaj se lotevam tistega grobo ekonomskega, ki fašizem zvaja na agenturo finančnega kapitalizma. Fašizem je organizirano nasilje, ki v določeni historični epohi odkrito udari po delavskem razredu. Bojda prav zaradi strahu pred bližajočo se revolucijo, pred zaključkom zgodovine. Fašizem kot nasilna reakcija, ki v svoji destruktivnosti izraža avto-destruktivnost samega kapitalizma. Ta teza, ki jo je v 30. letih zagovarjal marksist Georgi Dimitrov, je vplivala na mnoge marksistične teorije fašizma. A empirija žal ni bila na njegovi strani. Italijanski fašizem je namreč nastopil, ko se je delavsko gibanje lomilo pod lastnimi protislovji. Spomnimo se le na primer spora okoli intervencionizma, predvsem pa usihanja revolucionarnega vala iz Rusije.

Mladen Dolar v knjigi Struktura fašističnega gospostva pravi, da je fašizem nastal, ko je buržuazija bitko z delavskim gibanjem že dobila. Poleg tega ta ostra razredna nasprotja, ki naj bi jih fašizem pritiral do roba odkritega obračuna, v primeru sestave fašizma ne držijo povsem. Množična mobilizacija kot osnova fašizma je segala tudi do proletariata. Potrebno bo torej analizirati to množično osnovo fašizma, kar pa ne pomeni, da nastanka fašizma ne moremo povezovati s strahom pred rdečo Rusijo. Eden očetov neoliberalizma Ludwig von Mises je na fašizem paradoksalno gledal podobno kot njegovi največji sovražniki komunisti, saj je v njem videl prepotreben vojaški škorenj, ki bo pohodil komunistično golazen. Neoliberalci tistega obdobja so v fašizmu videli zdravilo za evropsko civilizacijo.

Če se vrnemo na pot historičnega materializma, se pred nami razgrne analitična dilema: razred ali množica? Imamo torej dva pristopa; nad zgodovino vzvišen ideološki pogled marksizma in/ali tezo o zmanipuliranosti brezoblične gmote množic. Pri slednji nas sili pojasniti psihološke dispozicije in mehanizme, ki omogočajo njeno konstitucijo. Zakaj je neka ideologija uspešna in druga ne? Primat produkcijskih razmerij in vpetost v konkretna razmerja razrednega boja zahteva sočasno analizo mehanizmov reprezentacije, prek katerih se logika produkcije reprezentira kot ideološka in politična. Torej je potrebna neka genealogija konstituiranja ljudstva. In če je fašizem neprikrito gospostvo kapitala, zakaj se mu subjekti podrejajo?

Razumevanju ideologije kot sprevrnjene zavesti je potrebno dodati zunanjost ideologije. Ideologija deluje na križišču subjektove notranjosti in zunanjosti, če sem namenoma plastičen. Vzeti jo je nujno v njeni materialnosti in v primeru fašizma ugotoviti, v kakšnem odnosu je s produkcijskimi razmerji, je z njimi zraščena ali od njih „emancipirana“. Zdi se namreč, da tu deluje politična ideologija neodvisno od ekonomske logike. O tem več kasneje, potreben je še en ovinek.

Mladen Dolar v že omenjeni knjigi lepo pokaže, kako meščanske teorije fašizma zakrivajo ideološko premiso. Fašizem poskušajo vedno razmejiti od normalnega toka meščanske – liberalne družbe. Fašizmu se naprti izkrivljeno podobo sicer zdrave družbe. Fašizem je danes „plavajoči označevalec“, ki je izpraznjen neke koherentne semantične vsebine. S tem postane del dimne zavese, ki zakriva mehanizme, ki v tej domnevno zdravi družbi reproducirajo strukture, iz katerih je nastal historični fašizem. Ali se torej v samem jedru liberalnih demokracij poraja fašizem, je vprašanje, ki me tukaj zanima. Potrebno je iti onkraj abstraktnega ideologiziranja obstoječih fašističnih praks, prav tako ni zadostna stara „frankfurtska“ maksima: da se o fašizmu ne sme govoriti, ne da bi govorili o kapitalizmu.

Bodimo konkretnejši. V zadnjem obdobju se okoli tako imenovane „begunske krize“ spleta očiten državni rasizem, legitimiran z ekonomskimi in kulturnimi vzroki. Očitki o fašistični državi in splošni fašizaciji prebivalstva, ki so leteli s strani „levičarjev“, niso prebili hegemonskega diskurza. Stigmatiziranje s fašisti in parole proti militarizaciji državnega aparata ostajajo v koordinatah bojevanja za cause liberalne demokracije. Naivno pozivanje k odprtju meja je najbolj očiten primer tega. Hkrati je namreč nujno problematizirati oziroma vsaj premisliti celotno ideološko konstelacijo: državne suverenosti, vezane na teritorij, ideologema nacionalne države, razredno pozicijo izjavljalcev itd.

Vprašanje, kako pravzaprav zares odpreti meje, je ključno vprašanje aktualne „begunske krize“. Antifašizem levičarjev se je tako v večini primerov iztekel v pedagoško moralično držo, ki skuša transformirati domnevne fašiste, ali pa v ignoranco. Od kje torej fašizem v srcu liberalne demokracije? In kako izmeriti oziroma kako zapopasti takšen fašizem, ki ni vzniknil kot jasno opredeljena zgodovinska epoha? Rastko Močnik v knjigi Koliko fašizma? odgovarja na vprašanja, ki sem jih odprl zgoraj. Za Močnika obstajata dva vzroka „fašistotvornosti“: to je predvsem njegova strukturna nujnost v obdobjih krize parlamentarne demokracije in legitimacije nasilja za ohranjanje taiste demokracije.

Parlamentarna demokracija strukturno ne izpolnjuje lastnih pogojev. Nemogoča je v razmerah, ko so nacionalni kulturni aparati fašistoidno organizirani. Močnik to demonstrira z analizo slovenskega šolskega sistema, natančneje z analizo šolske književnosti. Čas nastanka knjige je seveda botroval takšni investiciji Rastka Močnika. Takrat je DEMOS blestel s pozivi k lustraciji, ravno se je zgodil izbris ex-sodržavljanov, ekstremna - ulična desnica je bila v vzponu in nacionalne kulturne proslave so mitizirale slovenstvo do triglavskih višav. A tudi aktualni čas je poln primerov, ki potrjujejo Močnikovo analizo. Pri nedavnem „zakonu o vojski“ smo bili priča fašistotvorni legitimaciji nasilja, o kateri je pisal Močnik. Najbolj je morda šokirala nonšalantnost, s katero je vlada le pokazala na tisto, kar je v jedru liberalnih demokracij, in to je velika količina organiziranega nasilja. Sploh nasilja, ki se izmika pravnemu redu. Razglasitev izjemnega stanja pa po Giorgiu Agambenu pomeni glavno določnico suverenosti.

Suveren je opredeljen kot nosilec monopola nad odločitvijo o izrednem stanju. Prav suverenost pa je tudi prag, kjer je življenje obenem zunaj in znotraj prava. To je ena od točk, kjer lahko fašizem povežemo s teorijami biopolitike, a o tem več kasneje. Nasilje, ki se z zakoni o izrednem stanju loči od normalne zakonodaje, je Walter Benjamin poimenoval čisto nasilje. Nasilje v tej zunanjosti izgubi zvezo s pravnim redom, saj ga ne ohranja niti ga ne vzpostavlja. To nasilje ni konstitutirajoče niti konstitutivno, ampak pretrga vez in postane nasilje, ki zgolj deluje in se kaže. Takšno nasilje v povezavi s stalnim stanjem izjeme vodi v fašizem. Pomislite na taborišče kot absolutni kraj izjeme. Nacistična taborišča so bila prostor suspenza prava, kjer so Židje izgubili vsakršno pravno identiteto in ohranili le golo življenje. Izjemno stanje Agamben opredeljuje kot pravni instrument, s katerim se pravo nanaša na življenje in ga vključuje vase, tako da samo sebe suspendira. Begunci bi tako potencialno postali »instrumenti« nasilja nad golim, razpoložljivim »človeškim materialom«.

Vzemimo pod drobnogled še drug Močnikov gradnik fašizma, fašistoidni kulturni aparat, in ga aktualizirajmo. Multikulturalizem v današnji Evropi naj bi zagotavljal kulturno avtonomijo manjšinskih skupnosti in hkrati omogočal enakovredni dostop do javne sfere in institucij večinske države. Kot je pokazal Močnik, je javna sfera zmeraj že kontaminirana s hegemonsko nacionalno kulturo, ki kodira vsa polja javnega delovanja. Multikulturalizmu torej nujno spodleti že na tej začetni točki.

Michel Houellebecq v aktualni knjigi Submmision morda nehote zadene prav to šibko točko nacionalnih držav. V knjigi v ne tako daljni prihodnosti sledimo zmagi zmerne islamske stranke na nacionalnih volitvah. Ta torej končno kapitalizira svojo demografsko dominacijo. Predstavljate si, da začne islamska stranka postopoma spreminjati visoko ritualiziran in elitističen politični milje Francije. Groza in šok ni, kot bi pričakovali, v opolnomočenju pripadnikov islama, večinoma pripadnikov proletariata. Tudi ne gre za odkrito islamizacijo družbenega z uvedbo šeriatskih sodišč. Pisec si z ostalimi francoskimi buržuji deli skrb, da bo islam počasi kontaminiral nacionalni korpus in kulturne aparate države. Paradoksalno lahko to prepreči najbrž le impotentnost strankarske politike. Tudi islamska stranka mora neizogibno sprejeti konsenz, ki šele omogoča delovanje strankarske politike, in ta konsenz je še kako francoski.

Preidimo sedaj na vprašanje, ki je povezano prav z nacionalno kuturo, to je: kako se konstituira ljudstvo in kako je reprezentirano? In nadalje, kako se sploh proizvede vez, ki skupaj drži množico ali ljudstvo kot osnovno kategorijo moderne politične teorije. In nadalje, ali so in kako morda niso vsakdanje mikro–relacije med ljudmi fašistične. Kako se torej premakniti iz scientističnega zgodovinjenja fašizma v močvirje mikro-fašizma.

Pri vprašanju oblikovanja rojaške vezi oziroma konstituiranju ljudstva ali celo javnega mnenja se spet srečujeta liberalizem in fašizem. Vzemimo neoliberalizem v njegovi prevladi ekonomije nad politiko. Rekli smo že, da je lastnost historičnega fašizma morda prav dominanca političnega nad logiko produkcije. Tomaž Mastnak v knjigi Liberalizem, fašizem, neoliberalizem prav v neo različici liberalizma vidi realizacijo tihe želje liberalizma po depolitizaciji ljudstva. Knjiga dobro argumentira tezo, da si liberalizem in demokracija niti približno nista usojena.

Neoliberalizem torej poenostavljeno rečeno reprezentacijo ljudstva, njegovo političnost prepusti spektaklu medijev. Demokracija postane golo upodabljanje. Centri moči upodabljajo politiko, ljudstvo pa je reprezentirano le še skozi medijski „simulker“. Fašizem je prav zato lahko nastopal kot kritika liberalizma v tem oziru. Fašizem naj bi zopet afirmiral političnost ljudstva. Reprezentiral naj bi tisto avtentično ljudstvo, to je nacionalno ljudstvo, torej narod. A ta afirmacija političnega se je zgodila prav skozi depolitizacijo ljudstva, v imenu katerega je zasedla državo. V pamfletu Država, gibanje, ljudstvo Carl Schmitt, eden ideologov nacionalsocializma, na kratko strne vizijo nove politike: „Na državo v ožjem delu lahko gledamo kot na politično statičen del, na gibanje, kot na politično–dinamičen del in na ljudstvo kot na nepolitično plat, ki raste v senci in zavetju političnih odločitev.“ V nacizmu se ljudstvo do konca depolitizira in se zlije z odločitvijo führerja. Izvršilna oblast v nacizmu odpravi zakonodajno. Carl Schmitt se je zavedal razvoja tehnologije in njenega pomena za oblikovanje javnega mnenja oziroma za upodabljanje obče volje.

Mastnakova knjiga se zaključi z namigom, da je prav opisana depolitizacija ljudstva skupna fašizmu in liberalizmu. So ti notranji mehanizmi liberalne demokracije zgolj po svoji logiki pripeljali do te bližine s fašizmom? Kakorkoli stvari vseeno niso tako preproste in vsaj nakazati moramo, kako deluje ideologija na ravni posameznikov. Razložiti subjektivni faktor. In vsaj namigniti na lastno fašistoidnost.

Felix Guattari v članku Notes on Power and Meaning vpelje sintagmo semiotična dominacija, ki pomeni dolgo verigo tehnologij oblasti. Iz nje izhajajo sintaksni, relacijski in drugi smisli ter pomeni. Guattari govori o primatu mikro-politične pragmatike nad fonološkimi, sintaksnimi in semantičnimi komponentami jezika. Formacije oblasti se na ta način „vtiskajo“ v nezavedno. Semiotična podreditev poteka na vseh ravneh: telo-socius-gestikulacija-mimikrija-govor-ples-solze... Nezavedno je strukturirano kot jezik v smislu, da je formirano preko oblasti, Guattari parafrazira Lacana. Gilles Deleuze to pove preprosteje: kako zmoremo govoriti, ne da bi ukazovali, ne da bi reprezentirali nekoga ali nekaj?

Gre torej za jezik oblasti, ki vse moduse semantike podreja temu jeziku, tako je sama produkcija govora v svoji totalnosti vedno izraz semantične podreditve temu jeziku. K temu dodajam: kako ustvarjati nove pomene, nove zgodovine in kako se izogniti scientifičnemu historiziranju fašizma, kako torej subvertirati historične „apriorije“, kot bi rekel Michel Foucault. Takšno semiotično modeliranje se izvaja na telesu. Način, kako plešemo, kakšnih telesnih tehnik se poslužujemo, nenazadnje kako in zakaj jočemo. Vso to semiotično „receptivnost“, ki nas priličuje birokratskemu kapitalističnemu sistemu, vsiljuje par tistih Močnikovih fašistoidnih kulturnih aparatov. Če je telo mesto tega „vpisa“, pa smo blizu biopolitike. Razmerje med telesi je gotovo esenca fašizma.

Spomnimo se, da zgodovinar Emilio Gentile kot eno glavnih prvin fašizma izpostavi preporod naroda. Zdravje, bolezen, smrt so najpogostejše besede nacističnega diskurza. Žid ni zgolj ekonomski parazit, tisti simbol trgovstva, rentnik, ki se masti zgolj v polju cirkulacije kapitala. Je tudi tisti, preko katerega se skupnost nacistov vzpostavi kot prerojena skupnost. Za večno zdravje reicha je bilo potrebo proizvesti takšno enormno količino smrti. Morda imajo na tem mestu teorije biopolitike kakšen pameten odgovor.

Poglejmo si na kratko koncept imunizacije, kot ga zasnuje italijanski filozof Roberto Esposito. Ta z uvedbo imunskega principa na novo začrta razmerje med življenjem in politiko na način, ki je zanimiv posebej za razumevanje fašizma. V biomedicinskem besednjaku je imunost razumljena kot oblika izjeme oziroma zaščite pred boleznijo. Podobno v pravni terminologiji imunost nastopa kot izjema pri upoštevanju splošnega zakona ali plačila dajatev. V obeh primerih imamo torej zaščito pred določenim tveganjem, ki mu je izpostavljena celotna skupnost. Skupnost nosi v sebi vedno svojo negativnost, imunizirana je takrat, kadar v „lastnem“ proizvede zunanjost, drugost. Prav ta razširitev življenja preko svojih meja, prav ta zunanjost približa immunitas njenemu antinomičnemu polu communitas. Razmerje med življenjem in tistim, kar mu je tuje in zunanje, a ga istočasno ohranja. Nacizem je to pritiral do skrajnosti. Antsemitizem je na ravni biopolitične regulacije ras pogoj za vzpostavitev čiste arijske skupnosti in kontinuirane zahteve za njeno samozaščito.

Agamben je, kot smo že videli, prav v izjemnem stanju kot esenci suverenosti prepoznal stik prava in življenja. Politična skupnost je kraj, kjer se golo življenje transformira v dobro življenje, v kvalificirano življenje. To pa se, kot smo videli pri analizi izjemnega stanja, vedno zgodi preko izključitve golega življenja. To produciranje ne–ljudi pa ni zgolj posebnost zgodovinskega fašizma. Marina Gržinič tako izključene imenuje nekropolitični državljani in ilustrira njihov „status“ z grozljivo prigodo. Italijanske oblasti so namreč evropsko državljanstvo podelile stotinam pribežnikov, ki so se leta 2014 utopili v enem samem dnevu. Za italijanske oblasti je seveda bilo bolj ekonomično podeliti državljanstvo mrtvim in jih pokopati kot pa trupla pošiljati svojcem v Afriko ali na Bližnji vzhod.

Eden vodilnih neoliberalnih ekonomistov Gerry Becker resno verjame, da je vsaka smrt istočasno tudi neke vrste samomor, saj je „kandidat“ za smrt premalo vlagal vase in se praktično prostovoljno privedel do brezna smrti. Tržna uspešnost je torej zanj edini regulator življenja in smrti. Ta dva primera skrajnega cinizma nas postavita pred pomislek o „univerzalnsoti“ biopolitike. Je njena rasistična matrica vpisana v številne politične režime ali je specifične narave in torej singularen zgodovinski pojav?

Za konec lahko rečemo, da če je fašizem izšel iz družbenih mehanizmov in struktur, ki so v temelju moderne politične oblasti, potem je bila vojaška zmaga nad fašizmom leta 45 pirova. Odstranili smo vnanjost fašizma, njegove najbolj očitne znake. A problem ostaja. Kako danes torej prepoznavati in govoriti o fašizmu? Kako in kje se ta generira. Upam, da sem uspel vsaj nakazati nekaj miselnih izhodišč za mišljenje fašizma.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.