Ljubezen je teren, kamor redko zaidejo misleci jasnih odgovorov in čistih konceptov. Italijanski filozof Umberto Galimberti je o nevarnostih konceptualiziranja ljubezenske izkušnje napisal sledeče: »V ljubezni smo dejansko vsi Adam in Eva na dan stvarjenja, kajti izkušnja drugih nas o ljubezni ne nauči ničesar. Ne pove nam, da je ljubezen način življenja, pa tudi ne, da ta način vedno presega zmožnosti človeške narave.«

Kot premišljevalka brez trdnega znanja ali želje po reificirani koherentnosti tako ponujam svoje branje knjig dveh italijanskih mislecev. O ljubezni je eno od del Umberta Galimbertija, ki so ga lani pri založbi Modrijan 12 let po izidu izdali še v slovenščini. Galimberti je pri nas znan po razmišljanju o apatičnosti mladih in bolni družbi ter po tem, da je ob zadnjem obisku Slovenije napolnil Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Svojo knjigo o ljubezni ta pop filozof začne z vprašanjem »Zakaj knjiga o ljubezni?«

»Zato, ker je ljubezen v dobi tehnike dobila povsem drugačno obliko, če jo primerjamo s prejšnjimi obdobji.« Ta oblika se bralcu ne pokaže prav jasno – tehnika oziroma specifike tehnokulture ter položaja ljubezni v njej so v knjigi nakazane, stvar ugibanja in iskanja vrzeli. Tako sem se po usmeritve in spekulativno inspiracijo podala v knjigo The Sex Appeal of the Inorganic: Philosophies of Desire in the Modern World. V italijanščini je bilo to delo filozofa Maria Perniole objavljeno leta 2000, v angleščini pa so ga pri Continuumu izdali leta 2004.

Ponovno mešanje jabolk in hrušk, bi se kdo obregnil ob mišljevine nerazsodne kulturologinje. A kaj, ko je ljubezen tista domena, kjer nam zdrsi v seksualnost povedo več od stabilnega traktata, usmerjenega zgolj na ljubezen. Tako vam maham s poljan spontane antropologije in delam nemogočo nalogo: izkopavam besede mislecev, ki so si drznili ubesediti neubesedljivo, polje, kjer je racionalnost najtežje dosegljiva.

Toda v kompleksnem svetu, pri kompleksni temi, do smisla pridemo ob preskakovanju ograd. In izkaže se, da nas prehajanje od ljubezni do seksualnosti prek fetiša pripelje nazaj na začetek – k ljubezni, a vendar k zlitju slednje s tistim, kar pravkar počnemo. To novo obliko bivanja v dobi tehnike Galimberti nakaže, Perniola pa jasno pokaže v svojem delu o seksapilu anorganskega in filozofijah poželenja modernega sveta.

Zakaj izbira dveh italijanskih, in to dokaj obskurnih teoretikov? Preprost odgovor bi bil stereotipen - »Italijani so narod ljubezni in vzvišene poetike« - za bolj kompleksen odgovor pa se obrnimo k Pernioli, natančneje k njegovemu eseju o drugačnosti italijanske filozofske kulture. V njem zapiše, da italijanski filozofi delujejo nekje med filologijo in civilnim aktivizmom, brez odločitve za en ali drug način delovanja. Po njegovem kolebajo med odločitvijo za hermetičen in specializiran jezik in med odločitvijo v prid razumljivosti širšim množicam, pri kateri zanemarijo rigorozno besedišče. Rečeno drugače: v svoji filozofiji tudi neposredno mislijo namen in pomen filozofije danes.

Perniola zapiše, da se italijanska filozofska kultura razlikuje od zahodnjaške. Filozofiji in organizaciji kulture pripisuje manjši pomen, je eklektična oziroma militantna. Po njegovem je v Italiji filologija redko tudi resna filozofija, vzpostavlja namreč preproste razlike med kompleksnimi objekti študija. Eden izmed takih objektov je po mojem mnenju ljubezen. Perniola v eseju zapiše, da italijanske kreativnosti ne gre iskati v vsebini, ampak v formi. Ne gre za pisanje resne teorije ali kulturno organizacijo, pač pa za strategije in načine izkoreninjenja ter dekonstrukcije filozofske in kulturne tradicije Zahoda.

Pri razmišljanju o ljubezni izhajam iz Galimbertijeve knjige, sestavljene iz 19 poglavij. V teoretski knjigi, ki se bere kot ljubezenska knjiga za samopomoč, ljubezen postavi ob bok transcendenci, svetemu, spolnosti, sprevrženosti, samoti, denarju, želji, idealizaciji, zapeljevanju, sramu, ljubosumnosti, izdajstvu, sovraštvu, strasti, poistovetenju, posedovanju, zakonu, jeziku in blaznosti. Zanima ga, kaj oziroma kakšna je ljubezen v tehnično organizirani družbi, kjer je ljubezen tudi edini prostor, v katerem se posameznik izraža zunaj zunanje določenih vlog. In prav zato, pravi Galimberti, je ljubezen »prizorišče skrajnega individualizma, kjer ljudje iščejo sebe, v odnosu pa bolj kot povezanost z drugim možnost za udejanjenje najglobljih plasti svoje osebnosti.«

Posledica življenja v tehnično organizirani družbi je po Galimbertiju to, da je ljubezen pogoj za samouresničitev, obenem pa neuresničljiva, »kajti v ljubezenskem odnosu ne iščemo drugega, temveč preko drugega samouresničitev.« Kakšen je torej ta drugi, h kateremu težimo? In kako si nas drznem zapeljati v »mi«, če pa je ljubezen stvar tako zelo situirane, partikularne izkušnje? Po vizijo tega drugega, h kateremu nas vleče, se torej odpravljamo k filozofu Mariu Pernioli, ki v The Sex Appeal of the Inorganic preseneti s svojim ekstremnim razvijanjem misli o seksualnosti. Poruši meje med disciplinami in v navezavi na seksualnost ter anorgansko razmišlja o delovanju arhitekture, glasbe, literature, seksologije, družbene teorije in zgodovine idej. Naslov njegove knjige izhaja iz koncepta seksapila anorganskega, katerega avtor je Walter Benjamin in govori o življenju v družbi potrošnje, družbi stvari in simulacij.

Tovrstno poblagovljenje se odraža tudi v brisanju konceptualnih meja, na primer med masturbacijo in seksom. Masturbacijo imenujejo tudi solo-seks, in seks v takšnem pojmovanju izgubi nujo recipročnosti in interakcije z drugim. Tovrstno iluzijo subjektivnosti so nedavno začeli razvijati in slaviti s tako imenovanimi socialnimi roboti in pa redkobesednimi, a vendar ozko inteligentnimi lutkami za seks. Živimo v času, ko v Evropski uniji debatirajo o pravicah elektronskih oseb in ko je meja med objektom in subjektom vedno bolj zabrisana. Poleg tega je vedno bolj zabrisana tudi meja med masturbacijo in fukom, fukom in making love, making love in zaljubljenostjo, zaljubljenostjo in ljubeznijo. Vedno bolj je zabrisana tudi meja med biti in delati, med gibanjem in inertnostjo. V zvezi s tem Perniola v svoji knjigi ne le nakazuje na brisanje meja, pač pa samo odsotnost meja izrabi za svoj politični, a vendar strogo konceptualni projekt.

Galimberti v knjigi o ljubezni v dobi tehnike zapiše, da spolnost ni v tolikšni meri odnos z drugim, kot se nam običajno dozdeva. Toda dodaja, da za spolni akt kljub temu »potrebujemo drugega, ki nas spremlja, ko izgubljamo sami sebe in ko se dvigamo iz lastnih globin.« Perniola se v knjigi o seksualnosti strinja, da je drugi predpogoj za akt. Toda kakšni so minimalni pogoji za vzpostavitev drugosti? Njegov premislek o seksualnosti v dobi tehnike vnaša nekoliko drugačen materializem, ki ga je težko zamejiti. Najpomembnejša inovacija njegove knjige je nova ontološka kategorija, kategorija čuteče stvari. Njene pojavne oblike najde pri Descartesu, Kantu, Heglu, Heideggru in Wittgensteinu. Pri tem pa se mora ustaviti pri virtualnosti, ki omogoči premik od reprezentacije k razpoložljivosti. Virtualne stvari so nam neprestano na voljo: vse je ponujeno in prav ta ponudba je bistvena za virtualnost.

V delu o ljubezni se Galimberti sicer ne podaja v ontološke eksperimente, prepozna pa moč virtualnosti v dobi tehnike. Pripomni, da telo več ne zadovoljuje želje. Telo je v dobi tehnike zastarelo in v tem vidi vzrok za vzpon virtualne spolnosti, ki v mnogih primerih nadomesti dejansko. Perniola pa ne govori o virtualnosti, o kateri pogosto govorimo v navezavi na digitalno tehnologijo. Ne gre za virtualno, katerega proizvajalec je zaslon. Virtualnost, virtualna seksualnost je po njegovem dostopna prek filozofije, ki ustvarja konstantno razburjenje in vzburjenje. Po njegovem je filozofija afrodiziak, ki v nas prebudi filozofsko-seksualnega kiborga.

Perniola predstavi dva načina, na katera se odmaknemo od običajnega razumevanja seksualnosti in postanemo stvar oziroma filozofsko-seksualni kiborgi. Če vas ob tem skrbi, da smo zašli predaleč od ljubezni, imejte le malo potrpežljivosti. Prav potrpežljivost je namreč potrebna, da se prikopljemo do ljubezni, konceptualne ali organske.

Torej, kako postanemo filozofsko-seksualni kiborgi? Prvič tako, da del partnerjevega telesa postane samostojen objekt, točka ekstremne pozornosti, spolne investicije, ki ga loči od živečega organizma. Tu pa Perniola opozori, da organa ne smemo razumeti v naturalističnem pomenu, na primer tako, da si predstavljamo, da svoje roke, usta ali jezik potopimo v vagino kot v usta psa, kurac vlečemo kot kačo, anus dojemamo kot cvetlico kože. Tak biološki naturalizem, ki ga Perniola povezuje s Freudovim razumevanjem fetišizma, ni emancipiran od narave, od vitalizma. Biološki naturalizem in tovrstno dojemanje seksualnosti se namreč končata v orgazmu ter ostajata v primežu življenja ter malih smrti. Perniola nas skuša odrešiti želje, organskega, orgazma in omejenosti.

Drugi način nastanka filozofsko-seksualnega kiborga je impliciran v telesu brez organov. Perniola se v delu ne sklicuje na Deleuze-a, kar na nek način kaže njegov odnos do filozofije pa tudi odnos do obstoječega. Telo brez organov Perniola razloži kot defunkcionalizacijo celotnega telesa, ki se izide v to, da telo ni več razumljeno kot stroj. Posameznika privede do nevtralnega in neosebnega občutka, do brezobličnosti, kar primerja z morjem brez valov ali zapuščeno plažo. Telo brez organov ne pripada nikogaršnji želji, ne uboga nikakršnega projekta – ni doživetje, pač pa eksperiment, ki uspe le takrat, ko je subjektivna izkušnja onemogočena.

Virtualnost tovrstnega spolnega akta se skriva v tem, da je koitus dosežen med telesoma, ki udeležencema ne pripadata. Med telesoma, ki sta lastnina drugega. Koitus je tu eksperiment, zunanji našemu telesu, ki ga živimo kot organsko entiteto. In prav to, da se nekomu ne damo kot telo, kot subjekt, pač pa kot anonimen in neoseben kiborg, vodi v neobveznost orgazma. Kot zaključi Perniola: »V trenutku, ko vstopimo v nevtralno seksualnost telesa brez organov, se je vse že zgodilo.«

Ta precej zapletena razlaga stremi k deseksualizaciji spolnih organov in seksualizaciji drugih entitet, kar zveni kot nekakšen prisiljen fetišizem. Perniola glede fetišizma pripomni, da je freudovski fetiš le karikatura seksapila anorganskega. Gre torej za nekaj več. Umetno seksualnost pri prvem načinu, prepoznanju organov brez telesa, napravi prostetični efekt. Drugi način, modalnost telesa brez organov, sledi iz razširitve čutov in čutečnosti. Perniola omeni še tretji način, to je čutna deprivacija, ki jo opiše kot fejkanje smrti z zaprtimi očmi - prepustitev drugemu na vse ali nič.

Na tej točki je treba povedati, da je The Sex Appeal of the Inorganic poln metaforike, ki se zanalašč odmika od organskega, od živosti. Jezik Perniole je še bolj neživ kot jezik Bataillove Zgodbe o očesu, ki upravlja z organsko metaforiko in se naslaja nad mrtvim, ki je bilo nekoč živo. Bataille je namreč lahko transgresiven, potuje od živosti do neživosti, Perniola  pa stremi k brezobličnosti, k uničenju omejitev, zato tudi transgresija ni možna v klasični obliki. Kritizira psihoanalizo in feminizem, ki bivanje ohranjata v domeni organskega, obenem pa psihoanalizi na koncu knjige prizna sorodnost – z njo namreč tekmuje v seksualizaciji lingvističnega univerzuma.

Ne glede na to, koliko so umetni, nam zgornji trije načini – organi brez telesa, telo brez organov in čutna deprivacija - niso dostopni, kot bi naivno pričakovali, v kolikor delujemo sami ali s strojem. Potrebna je interakcija med inteligentnimi in občutljivimi partnerji. Perniola tu dodaja, da socialnost filozofsko-seksualnega kiborga ne temelji na intersubjektivnem odnosu, pač pa na odnosu vmesnika, odnosu, ki ne poteka med dvema subjektoma, pač pa skoraj-stvarema, reificirano bitjo.

V poglavju o ljubezni in zapeljevanju Galimberti zapiše, da smo izšli iz obdobja, ko je bilo telo dvojno zaznamovano – telo za delo je pripadalo moškemu, telo za razmnoževanje pa ženski. Meni, da je telo vredno vedno manj, posledično pa je tudi razmnoževanje »vedno manj pomembno, čedalje več dela je prepuščeno stroju, zato imamo vedno več opravka s telesi, ki se osvobojena pravil obešenjaško igrajo z nepredvidenimi pomeni in usmerjajo njihov smisel v beg, tja, kjer se izgublja sistem vrednot, ki mu je tradicija podredila telo, namenjeno delu, in telo, namenjeno razmnoževanju.«

Kar pa ne pomeni, da telo ni ponovno vkleščeno: »osvobojeno« telo je le na nov način vpleteno v mrežo trga. Trg preusmerja poželenja in uprizarja predstavo zapeljevanja, ki pa telo spremeni v najvišje merilo. Telo je, kot zapiše Galimberti, »ideološko svetišče, v katerem človek do konca použije svojo odtujenost«. Vitalne funkcije in produktivnost telesa služijo seveda ekonomskemu sistemu, telo s svojim videzom in posameznik s svojo dušo sta seveda še zmeraj izkoriščana. Perniola v svoji transhumanistični maniri ne verjame v možnost povratka k primitivnemu ali naravnemu, k originalu. Tako je tudi telo zanj nekaj, kar je treba v popolnosti preseči.

Tri modalnosti neosebne seksualnosti - organi brez telesa, telesa brez organov in čutna depriviranost – nakazujejo na neko seksualnost, ki tako seže dlje od teles. Perniola jo imenuje nevtralna seksualnost. Čuteča stvar zanj ni preprosto kiborg ali robot. Perniola to eksplicitno zavrne, saj govori o ontološko novi kategoriji - stvari, ki čuti. Poudari, da čuteča stvar ni blago, kiborg in robot pa sta poleg tega preblizu človeški normalnosti. Prav tako, kot je človeški normalnosti in vitalizmu organskega preblizu freudovski fetišizem.

Perniolov The Sex Appeal of the Inorganic je tako razmislek o tem, kaj sledi, kaj bi lahko v dobi tehnike glede na privlačnost anorganskega sledilo Tinderju in hajpu v zvezi s seks roboti. Med ljubeznijo Galimbertija in seksualnostjo Perniole bi lahko bila nepremostljiva vrzel. Toda kreativno branje Perniole nudi odgovore na vprašanja, ki jih nakazuje Galimberti. Jabolka pač niso hruške, a priznajmo si, da ob trganju z drevesa spoznanja vrsta sadeža ni bistvena. Ljubezen v dobi tehnike ni nekaj tehničnega, bistvo tehnologije pa ni nekaj tehnološkega. V dobi tehnike se odmikamo od teles – tinderizacija je morda le stopnja na poti k breztelesnemu dvorjenju, k solo-seksualnosti, ne le solo-seksu ali emancipirani masturbaciji.

V dobi, ko v ljubezni iščemo predvsem sebe, lahko le sebe tudi najdemo. Nevtralna seksualnost, o kateri piše Perniola, se odmika od boga, živali in človeka – je seksualnost kraljestva stvari. V kraljestvu stvari smo ljudje in ostala živa ali pa sveta bitja reificirani ali popredmeteni. Reifikacija nas vznemirja in teži, in tako je smiselno, da Perniola svojo razlago čuteče stvari izpelje iz vznemirjajočih, transgresivnih aktivnosti. Sadizem, mazohizem, fetišizem in nekrofilijo združi pod pojmovni okvir filozofskega principa čuteče stvari. Združi čutno in stvarno dimenzijo, s tem pa poveže filozofijo in seksualnost. Perniola kot pravi transhumanist z reifikacijo in alienacijo nima težav, nasprotno – vidi ju kot dobrodošlo, emancipatorno silo.

Filozofsko-seksualna stvar je maksimalna abstrakcija in maksimalna reifikacija, ki triumfira čez subjekte in uporabne objekte, čez svet pričakovanja in instrumentalnosti, čez vladavino banalnosti in očitnega. Galimberti in Perniola se strinjata, da za spolni akt potrebujemo drugega, a ta drugi je drugačen. Prav tako kot moramo ontološko drugačni postati tudi sami, če si želimo preseči omejitve mesene seksualnosti.

Perniola svetuje, naj v spolnem aktu ne stavimo na prihajajoče in odhajajoče življenje, na nihanje vzburjenosti, pač pa naj si predstavljamo, da smo tkivo. Da smo obleka, in to ne obleka, ki naredi človeka, pač pa smo mi sami čuteče oblačilo. Poroka filozofije in seksualnosti tako povzroči nevtralno seksualnost, osvobojeno narave in subjekta. Nujen predpogoj zanjo je lojalnost paradoksalni inovaciji.

Filozofija stvari in iz nje izhajajoča čuteča stvar seksualnost osvobodita odvisnosti od organskega, h kateri sta jo – kot kritizira Perniola - vezala psihoanaliza in feminizem. Nevtralna seksualnost pa filozofijo odreši bledikavega vitalističnega spiritualizma, v katerem sta jo držala etika in estetika. Biti oblačilo je razburljiva ideja, ki prebudi čutečnost in živi v in od nevtralne seksualnosti.

Če Galimberti izpusti bistveno, se zaustavi pred pojavnimi oblikami ljubezni v dobi tehnike, pa sta ljubezen in seksualnost pri Pernioli odmaknjeni od bitja. Poleg nevtralne seksualnosti, ki jo predstavi na tri načine - organi brez telesa, telesa brez organov in čutna depriviranost – se ob tem pojavi še neka druga, natančneje četrta vrsta ljubezni. Srednjeveška dvorna ljubezen, strastna baročna ljubezen, romantična ljubezen. Perniola zapiše, da moramo v kontekstu seksapila anorganskega poleg treh velikih ljubezenskih oblik, koncipiranih na Zahodu, omeniti še četrto. To je fetišistična ljubezen, ki nas prepusti reifikaciji celotnega kozmosa in se v nasprotju s predhodnimi tremi pojavnimi oblikami ljubezni odmika od čutnega. Tako smo, ali pa bomo, v takšnem univerzumu živeli obdani z idejami, odmaknjeni od čutnega ter organskega.

Da bi razumeli sedanjost, moramo po njegovem postati čuteče stvari, ne pa brati zgodovine. Četrta stopnja zahodnjaške ljubezni, fetišistična ljubezen, ki je ali pa še bo, je povezana z ljubeznijo do filozofije in umetnosti. Toda za vstop v anorganski, a čuteči svet, moramo biti hendikepirani. Za Perniolo to pomeni, da moramo duševno in fizično zaostajati za normalnostjo.

Hendikep, o katerem govori, izhaja iz zastarelosti umetnosti ali filozofije. Hendikepirani smo tisti, ki ostajamo tam zadaj, in še zmeraj konzumiramo umetnost in filozofijo. V seksološkem smislu, dodaja Perniola, je čuteča stvar in z njo povezana nevtralna seksualnost torej perverzna. Perverzna zato, ker vzburjenje pri nevtralni seksualnosti izhaja iz – splošno razumljeno - nezadostne stimulacije. Njeno razburjenje namreč izhaja iz konceptov, števil, zvokov, prostorov, objektov, pisarij. Torej stvari, ki jih normalni ljudje pojmujejo ne kot objekt poželenja in ljubezni, pač pa delce funkcionalno-utilitarističnega dolgčasa.

Civilni aktivizem, s katerim se ponaša v svojem eseju o italijanski filozofski kulturi, v The Sex Appeal of the Inorganic ni prav jasen. Toda v zaključku razloži, čemu tak konceptualni obrat, obrat od subjekta k čuteči stvari. Prevprašuje položaj filozofije in umetnosti v sodobni družbi in pravi, da nista več njen organski del. Tako se mu zdi legitimno  vprašati sevprašanje, ali ni prišel čas, da odpravimo spiritualno-vitalistične metafore in se obrnemo k anorganskemu. Sodobna družba tehnike je zanj namreč anorganska.

Filozofija ali ljubezen do modrosti je tako reificirana ljubezen, vezana na fetišistično ljubezen, ljubezen dobe nevtralne seksualnosti. Seksualnosti, ki se odmika od subjekta in oblike. Perniolova rešitev, prešitje ljubezni in seksualnosti v dobi tehnike, je seksualizacija umetnosti in filozofije, odmik od organov, subjektov in teles, k brezmejnosti filozofije. To nujnost seksualizacije umetnosti in filozofije sicer razume kot perverzno, nepredvideno in nezaželeno posledico njune politične nepomembnosti.  

Toda Perniola si želi še bolj perverznih posledic. Zadovoljilo bi ga to, da bi seksapil anorganskega ponovno vzpostavil živ odnos med filozofijo, umetnostjo in družbo. Pri Pernioli gre torej za seksualno revolucijo, odmaknjeno od teles, ljudi, bogov in živali – za nevtralno seksualnost, ki je lahko drugo ime za filozofijo oziroma ljubezen do modrosti ali razkrivanja. Perniola je mislec ekstrema, ki razume, da ne more imeti torte in je obenem pojesti. Razume tudi to, da ljubezen lahko ustvari, ne pa poseduje, in to le na način njene virtualnosti.

Galimberti in Perniola sta zanimiva pisca, ki se odmikata od običajnega postopanja filozofije. Prvi je ljudski, razumljiv in enciklopedičen, drugi pa ekstremen, a pri svojem igranju s formo tudi presenetljivo oprijemljiv. O ljubezni in The Sex Appeal of the Inorganic postrežeta z miselnimi obrati in obenem s selektivno, a vendar dosledno analizo ljubezenskega in seksualnega koncipiranja Zahoda. Na ta način vzpostavljata italijansko razliko, o kateri sem pisala na začetku.

Premislek, ali je fetišistična ljubezen tisto, kar sledi romantični ljubezni, nas lahko prek Perniolinihovih nastavkov vrne nazaj k Galimbertiju in njegovim sopostavitvam ljubezni in konceptiov. Kot smo že slišali, Galimberti zapiše, da v dobi tehnike v ljubezni ne dobimo drugega, pač pa sebe. V ljubezni iščemo samouresničitev, sebe in ne drugega. In to je podobno kot filozofija, iskanje samega sebe in svoje vzdržnosti pod pretvezo iskanja tistega drugega, tistega objektivnega, stvarnosti.

Ljubezen lahko primerjamo s filozofijo in umetnostjo, saj sta v dobi tehnike obe, ali pa kar vse tri, podobno nekoristni in obstranski. Tisti, ki še verjamemo v organsko, The Sex Appeal of the Inorganic beremo kot svarilo in vabilo v brezoblične, a vendar substancialne mišljevine. Ljubezen in seksualnost je bolje živeti kot pa pisati. In ne glede na to, da Perniola v svoji knjigi svari pred veseljem in užitkom, njegovo delo ponuja užitek ob moči misli, razpotegnjene čez svoje omejitve.