Poguba prekariata

Poguba prekariata

Oddaja
6. 5. 2018 - 20.00
 / Teorema

Naslovna fotka: instalacija The Precariat Karen Mc'Lean

 

Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Študent ... Se morda počutite raztresene, vam prihodnost uhaja iz rok, so ljudje do vas pokroviteljski, imate eksistenčne težave, za katere ne veste, kako bi jih artikulirali in komu posredovali, se počutite preveč zadete, osamljene, kronično prestrašene, se vam zdi, da mediji lažejo o gospodarskem razcvetu, da vaš študij nima nikakršne vrednosti, da delo opravljate brez smisla, ne veste, če boste čez nekaj časa še imeli dom, sploh ne veste več, kaj je dom, se vam kdaj dozdeva, da ste ničvredni, nesposobni in vam zato ne gre v življenju, obenem pa se spopadate z občutki, da se vam dogaja krivica in si tega protislovja ne znate razložiti?

Za nekatere od teh problemov najbrž ni kriv zgolj kapitalizem, verjetno pa k njim izdatno prispeva. Če vas to vsaj malo tolaži, ne gre zgolj za vaše težave, težave skupine ljudi, s katerimi se družite, niti ne samo za lokalne. S tem se spopadajo milijoni in milijoni mladih ter ne tako mladih ljudi na današnjem vedno bolj divjem Zahodu. Če potrebujete dokaz za to, si lahko preberete nedavno pri založbi Krtina izšlo knjigo britanskega ekonomista Guya Standinga, naslovljeno Prekariat: Nevarni novi razred. Morda se ne počutite nevarne in morda za branje knjige nimate časa, ker ste pač del prekariata.

Toda v vsakem primeru delo predstavlja trdno osnovo za trditev, ki jo postavljamo, namreč, da gre za razširjen in poglabljajoč se problem. Morda marksistom ni nujno povšeči Standingova teza, da prekariat predstavlja nov razred. In v analitičnem marksovskem smislu to tudi ni, saj se po svoji temeljni strukturni značilnosti, po tem, da ne poseduje produkcijskih sredstev in da proizvaja presežno vrednost, ki mu je odtujena, ne razlikuje od klasičnega proletariata.

Standing pa gre še dlje in v sodobnem svetu dektetira več novih razredov. Denimo salariat, ki ga sestavljajo redno zaposleni posamezniki, zaščiteni s starimi delavskimi pravicami. V analitičnem marksističnem smislu sta tako salariat kot prekariat del istega razreda, proletariata: vendar ju produkcijska in s tem življenjska praksa ločujeta in spravljata v antagonizme, ki se zgoščajo recimo v stari obliki sindikatov, znotraj katerih se pri boju za delavske pravice odvijajo neenakosti med salariatom in prekariatom. Standing razrede razume v tradicionalnem smislu britanske nemarksistične sociologije, ki zajema kulturne, identitetne značilnosti in vključuje posledice produkcijskih odnosov v vsakdanjem življenju. Te pa utemeljuje s številnimi empiričnimi podatki in zgodovinskimi raziskavami.

Rast prekariata razlaga z dvema osrednjima dejavnikoma: vpeljavo neoliberalnih doktrin v gospodarstva in selitvijo industrije na Daljni vzhod, predvsem na Kitajsko. Tam obstajajo ogromne armade delovne sile, ki migrirajo s podeželja v hitro rastoča velemesta, kjer prebivajo v nemogočih, brezpravnih razmerah za izjemno nizko plačilo. Kar pravzaprav najbrž bolj ali manj že vemo. Poleg tega se tam ustanavljajo delovni kompleksi, ki zasedajo velike površine in so mesta v malem, v celoti opredeljena z delom. Samski domovi, jedilnice, centri za rekreacijo. Primer takšnega delovnega centra je Foxconn, ki je pred leti prišel v medije zaradi porasta števila samomorov, do katerega je pripeljala mešanica odtujenosti, težkega dela, s pogosto 36-imi nadurami na teden ob nizkem plačilu. Po medijski hajki je bil odziv tipičen za sodobni kapitalizem: zavarovanje okoliša z mrežami, ki preprečujejo smrtonosne padce z visokih zgradb, najem budističnih menihov za tolažbo delavcev, dvig plač, a obenem ukinitev brezplačnega bivanja, hrane in rekreacije.

 

Pokroviteljstvo in glas prekariata

 

Odziv je bil, skratka, pokroviteljski. Prav pokroviteljski odnos državnih institucij in dela sloja medijskih ideologov je tipičen za svet prekariata. Med gospodarsko krizo je Velika Britanija ob ukinjanju delovnih mest in fleksibilizaciji trga delovne sile uvedla množični program zastonj psihološke terapije. Paradoks je jasen: država omogoči razmah vzroka za psihične bolezni, potem pa z vpeljavo psihološkega tretmaja njenih posledic problem individualizira, ne da bi poskrbela za sanacijo vzrokov bolezni. Podobno lahko danes od predstavnikov medijev slišimo, da je problem za z ekonomijo povezanim trpljenjem v času gospodarske rasti v tistih, ki trpijo, samih. V svetu stalnega pokroviteljstva je prav tako težko najti glas, ki bo prekariat zastopal, tiste redke posameznike, ki probleme uspešno artikulirajo, pa lahko odpravimo denimo kot glasove predkriznega stanja ali kot pretirane pesimiste, kar izhaja iz njihovih osebnih lastnosti. Nedavno smo od nekoga, ki je želel za enega od slovenskih medijev pisati besedilo o Marku Fisherju, slišali, da je urednik dotičnega medija njegov samomor zvedel na njegovo slabištvo, njegove opise razmer v sodobnem kapitalizmu pa pripisal nekemu mitičnemu pred-po-kriznemu času.

Seveda gre pri razglašanju gospodarske rasti, ki da ima pozitiven vpliv na življenje večine prebivalcev, za poenostavljanje. Pokrizno gospodarsko rast v Veliki Britaniji je denimo spremljalo znižanje plač, aktualni gospodarski bum v Romuniji pa k njihovemu zvišanju ne prispeva. Če kot merilo kakovosti življenja vzamemo rast BDP-ja, spregledamo kompleksnost in varljivost tega dejavnika. Res je vanj všteta tudi višina plač, ne pa tudi njihova distribucija, zato lahko rast BDP-ja beležimo tudi ob povečevanju neenakosti, ob tem pa je dejavnik, ki vpliva na izračun, tudi profit podjetij, ki je, kot nas uči marksistična ekonomika , lahko povezan z nižanjem plač in fleksibilizacijo dela - ta, zaradi rasti tekmovalnosti, prispeva k samemu nižanju - in lahko kot dejavnik BDP pretehta nad plačami. Popreproščeno razglašanje odrešitve, ki prihaja z ekonomsko rastjo, in ki obenem služi kot lajšanje slabe vesti s strani tranzicijsko privilegiranega in družinsko klientelno omreženega medijskega sloja v Sloveniji, ne bo prineslo kaj drugega kot rasti jeze in kuhanja psihološke morbidnosti, ki bo morda v nekem trenutku izbruhnila na nepredvidljive načine.

Opisano pokroviteljstvo je v Sloveniji povezano s posebno postsocialistično socialno strukturo. Ideološki sloj levice je v spregi s političnimi zmagovalci tranzicije, to je liberalno politiko, od katere v obliki državnih financiranj, subvencij in političnih vez z gospodarstvom prejema zagotovila finančnega obstoja, v zameno za kar je spontano primoran braniti ekonomski red ter obenem opravičiti svoj položaj. Prvo trenutno počne s slavljenjem gospodarske rasti, ki naj bi bila povezana z dvigom standarda, individualizacija neuspeha na trgu delovne sile pa je ideološko sredstvo pri utemeljitvi idilične podobe. Poleg tega pa služi upravičevanju lastnega položaja, ki se namesto vezam pripiše lastni sposobnosti. Zmotnost takšne razlage pa je preprosto evidentna.

Iz tega sloja ponavadi pridejo tudi glasovi prekariata. Guy Standing v svoji knjigi neprestano opozarja na to, da se glas še ni oblikoval, in na uničevalne posledice, ki jih prinaša to dejstvo. Vendar nikoli ni naiven glede koherence samega prekariata: večkrat poskusi podobno razdelati učinke prekarnosti na različne skupine prebivalstva. Gotovo je, da je prekarnost nekaterim v prid, saj omogoča kasnejši prestop v salariat, nekatera prekarna dela so dobro plačana in nudijo udobja dinamičnega načina življenja, nekaterim starejšim pride prav zaradi ohranjanja njihove vitalnosti in prinašanja dodatnega zaslužka. Lahko si mislimo, da določanje vsevednih glasov prekariata, prihajajočih iz sloja, katerega delo je pravzaprav reprodukcija državne gospodarske ideologije ob zahtevah za lastne koncesije, ki jih večina prekarcev vidi kot privilegirane, pri povezovanju prekarcev ne bo imelo pravega učinka. Kvečjemu bo k občutkom prineslo še nekaj grenkobe in teme.

 

Prekarna zavest in "dank" um

Standing na večih mestih opisuje psihološke posledice slabih oblik prekarnosti. Izvemo denimo, da je danes v Angliji za mlado osebo v prekarnem poklicu pričakovano, da bo v mislih stalno imela tudi možnost brezdomstva. Življenje se odvija iz rok v usta, iz meseca v mesec. Takšna umeščenost v svet ima seveda svoje psihološke učinke.

Kdor je prebral temeljno študijo nemških uslužbencev med obema svetovnima vojnama, ki jo je napisal Siegfried Kracauer, podobno kot Standingovo naslovljeno preprosto, Uslužbenci, bo morda opazil določene vzporednice. Sloj, o katerem je pisal Kracauer, je bil idealen za privzetje fašizma. Razosebljenje, mehanizacija sta oblikovala maso ljudi, nagnjeno k živčni potrošnji hitre zabave, industrije lepote in zdravja, maso, ki je v svojih duševnih blodnjakih gojila globoko željo po preseganju osamljenosti ter vstopu v preproste odrešilne scenarije skupnosti, herojstva, ognjišča.

Šlo je za nov sloj, katerega politični pomen so večinoma zanemarjali, podobno kot je to pri današnjem prekariatu. Standing ne izpušča priložnosti, da poudari, da gre za epohalni razred; socialne spremembe, ki jih detektira, so lastne samo prelomnim obdobjem. Eden od takšnih pokazateljev je denimo podatek, da se je v Angliji in Walesu v nedavnem letu poročilo tako malo parov, kot se jih je nazadnje v drugi polovici 19. stoletja.

Številne kulturne spremembe, ki smo jim trenutno priča in ki marsikoga navdajajo z zmedenim začudenjem, je mogoče povezati s prekarnostjo. Denimo nov val feminizma. Fleksibilizacija trga delovne sile je omogočila množičen vstop žensk nanj, kar lahko med drugim najbrž pripišemo tudi temu, da ob začasnih pogodbah nevarnost za izpad dobička ob nosečnosti ni več tako velika. Vendar se tradicionalna vloga gospodinje ni spremenila. Obenem pa je ob tem, da ženske obvladujejo tako gospodinjstvo kot financiranje družine, prišlo do izginjanja modela moškega, ki služi za oba. Standing opozarja, da plače danes niso na ravni preskrbe celotnih družin in te so odvisne od zaslužka obeh staršev. Prav tako na moški ego vpliva večja konkurenca za delovna mesta in posledica, ki se kaže v tem, da se številni mladi moški po študiju vračajo v svoja provincialna rodna mesta, kjer životarijo v domovanjih svojih staršev. Na eni strani imamo žensko populacijo, ki želi uravnovesiti svoje obveznosti, na drugi strani pa moško, ki se mora odpovedati svoji tradicionalni vlogi in občutku za čast, kar vodi v strupene kulturne pojave.

Morda bi lahko v tej smeri razmišljali tudi o vzponu identitetnih politik. Stanje prekarnosti vodi v hudo osamljenost, sploh ob manku Glasu, o katerem govori avtor. Identitetna politika je morda lahko še najbolj priročen odziv na ekonomske probleme, do katerih artikulacije ne pridemo. Če se ne moremo zediniti glede vprašanj svojih materialnih eksistenc, se lahko glede rase, veroizpovedi, spolne usmerjenosti, spola, glede problemov, ki so bolj očitni in ki si jih v večji meri delimo.

Povezava migrantstva s prekarnostjo k temu seveda dodatno prispeva. Fleksibilizacija delovne sile sovpada z globalizacijo in dejstvo, da so priseljenci v centralnih ekonomijah pripravljeni delati za nižje plačilo ne zgolj dejansko prispeva k večjim težavam domačega prekariata in klasičnega proletariata, temveč tudi daje razlog državam, da priseljencem omogočijo določene socialne ugodnosti, denimo lažji dostop do socialnih stanovanj, kar jezo domačega prebivalstva še povečuje. Vemo pa, da je združevanje na podlagi izključitve drugega osnovna poteza človeške zgodovine, da je to veliko enostavnejša pot do vzpostavljanja skupnosti, kot bi bila pot, po kateri bi skupnost vzpostavljali na osnovi pozitivnih vrednot, ne pa reaktivno.

Poenostavljajoče moralne obsodbe nestrpnih množic tako zgrešijo. Res je, množice v veliki meri so primitivne, neumne, škodoželjne, nemoralne in pripravljene na uboj ... Toda k tem lastnostim prispeva in jih goji tudi krivičen ekonomski red, moraliziranje pa ob zanemarjanju te krivičnosti največkrat služi kot njegova legitimacija ter enako združevanje na podlagi izključitve drugega, tokrat množic, ki so vedno bolj prekarizirane. Takšno moraliziranje je neučinkovito ne zato, ker je morala nesmiselna, temveč, ker ne govori s položaja moralne legitimnosti. Vemo pa, da nas nekdo, ki nima moralne avtoritete, nikoli ne bo prepričal v moralnost, kvečjemu nasprotno.

Upoštevati je treba še en tehnološki dejavnik, ki ima velik vpliv na sodobne kulturne krajine, to je prisotnost interneta. Ta omogoča lažjo mobilizacijo impotentnega besa in ustvarjanje šibkih, proteznih skupnosti. Obenem pa gre za izrazito samonanašalen medij, ki v sebi združuje nepregledne množice informacij, podob in zvokov, na voljo za prosto kolažiranje. Omogoča nekakšno instantno kompenzacijo za neposedovanje produkcijskih sredstev. Z internetnimi orodji lahko nastanejo glasbeni žanri ali žanri satire, kot to izkazujejo mediji, pa tudi nove novinarske niše, lažne novice oziroma stare propagande, ki zdaj dobi nove, demokratične možnosti produkcije in razširjanja.

Samonanašalnost in šibke skupnosti so temeljni odraz prekarnosti. Oglejmo si jih za trenutek na ozadju memov in pojma "danknessa", ki kroži v meme skupnostih. Dank meme je težko opredeliti, njegova prepoznava je izjemno intuitivna. Zdi se, da v sebi združuje poteze nesmiselnosti, kombinacije naključnih ter bizarnih informacij in znakov, otročjosti, a tudi zagrenjenosti, ki se vežeta v nekakšno spiralo neskončnega regresa, na katero je napeto neprestano potrjevanje danknessa v medigri cinizma in afirmacije. Um, ki stoji za dank memejem, ki ga dank meme izpričuje, je um, ki teče v leru: leru neskončnega iskanja novih del, možnosti nikoli zagotovljenega preživetja, ki raziskuje vedno nove in nove razsežnosti lastne politične nemoči ter plasti svoje depresije. Gre za nekakšno inverzno meditativno prakso. Če čuječnostna meditacija prispeva k ozaveščanju random toka misli, zaznav in podobnega, ter posledično osvoboditvi od njih, pa kultura dank memov predstavlja samomorilno spustitev v naključni tok prekariziranega uma, ki ga omogoča neskočen nabor informacij in podob ter možnosti kombinacij med njimi.

V tem procesu se dogaja samospozaba, neprestano tekoč, naključen, nereflektiran tok domislic, ki nudijo zadovoljstvo spontane, hitre kritike lastnega izkustva, ubija kritični um, ga dela dovzetnega za sugestije, hitre sodbe in binarna nasprotja. Privzemanje in množenje binarnih nasprotij je v kulturi tako ali tako eden osnovnih modusov socialnega delovanja. Ko se proletariat enkrat razdrobi na nasprotujoče si identitete, je mogoče do svojega glasu priti le preko nasprotovanja drugim identitetam, kar vodi v regresijo binarnega negiranja.

Podobno kot izpraznjen, samemu sebi odtujen um množic uslužbencev iz tridesetih, ki je hrepenel po kompenzacijskih skupnostih, je tudi um sodobnega prekariata pogosto dovzeten za fašizem, otročje ideje o kulturah in prav tako otročje ideje o junaštvu na okopih civilizacije. Tako se moramo pri obravnavi ranljivih družbenih skupin ogniti dvem pastem: moraliziranju, kakršnega smo opisali prej, ter idealiziranju, ki je tako lastno delu levice. Da, množice so v veliki meri neumne, otročje in imajo ogromen potencial za nasilje. Prenehajmo igrati dobrodušne vzgojitelje, ki morajo ljudi samo nekoliko usmeriti, da se bo pred njimi razprla njihova dobročudna, emancipatorna narava. To je tudi samo otročje in očitno ne deluje. Esencializacija je nesmiselna tako v primeru, če želimo ljudem pripisati slabo, kot če jim želimo pripisati dobro naravo. Velike skupine ljudi, sploh, če so utemeljene na nekoherentnih, kolažiranih svetovnih nazorih, pa so nevarne v vsakem primeru, saj upravičujejo impulzivno obnašanje, tvorijo socialne mašinerije, ki ga generirajo, in ki njihovim nosilcem na perverzen način morda celo ugajajo ter od katerih jih ne bomo preprosto odvrnili z malo več truda in benevolentnosti.

 

Rešitve?

Heh. Ena stvar, ki bi jo kot prebivalci Slovenije morda včasih lahko bolj ozavestili, je, da je ta pekel, v katerem živimo, v ekonomskem oziru še vedno eden najboljših možnih svetov. Idealizirana podoba Zahoda se razblini že ob malo podrobnejšem vpogledu. Standing denimo piše o socialni pomoči v Veliki Britaniji, ki jo je ob nesprejemanju za posameznika nemogočih ponudb za delo, ob nesprejemanju razgovorov, ki povzročajo neplačane potne in druge stroške, mogoče hitro izgubiti. Velemesta so okolja odtujenosti, v katerih so pogosto razblinjena še zadnja upanja o rodbinski solidarnosti. Slovenija pa je pravzaprav nekakšna država-predmestje, v kateri so bile določene socialne pravice, denimo ta, povezana s socialno pomočjo, ohranjene. Kljub pregovorno devastiranemu družinskemu življenju, ki je lastno tukajšnji kulturi, pa mreža rodbinske pomoči zaradi geografskih in kulturnih dejavnikov s strani staršev, tu in tam še obstaja kot možnost.  V krogih mladih intelektualcev opažamo trend vračanja na državno periferijo, ki pa omogoča hiter dostop do ponovnega intelektualnega življenja v prestolnici, kakršnokoli to že je.

Socialno državo, kolikor ostaja, je zato vsaj nekoliko lažje braniti in pri tem je treba vztrajati. Vendar smo prebivalci nepomembne, polperiferne ekonomije, katere politični sloj na globalne ekonomske trende nima praktično nobenega vpliva. Ne vemo, kako do tega priti, kje začeti in če se sploh splača truditi - ampak rešitev za opisane tegobe je še vedno dobra stara ukinitev zasebne lastnine nad produkcijskimi sredstvi in ekonomska revolucija, ki bo odpravila kapitalizem. Ali do tega priti z množično, organizirano vstajo, delavskimi prevzemi podjetij, razvijanjem plodnejše prekarne identitete ter vzpostavljanjem nove proletarske skupnosti, ki bo s postopnim pritiskom prišla do predrugačenja in odprave reda, nimamo pojma. Na obzorju ni nobenega recepta, nikogar, ki bi nas popeljal v boljšo prihodnost, osmislil sedanjosti. Nobenega subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve. Zato izvolite ta zaključek brati kot puhlico. Ne pretvarjamo se, da imamo rešitev.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

čaki mal, bomo prečital takoj ...
ampak dej Muanis, dej ti si zrel - pejt dalje od tega. mal več izziva rabiš. to štekaš ok. prekarci. bla bla. kaj lahko od tu dalje naprej narediš??

1. kako lahko v časopisih, pričevanjih drugih, dokumentarcih si razvijaš lastno matrico vedenja in refleksije dalje, se torej gradiš kot avtor, in apliciraš to kar čitaš v teoriji v knjigah, na real life, na članke, na novinarsko delo. no? mislim da nisi tako zelen več a ne? in potem - kako bi lahko prekarci rešili zadevo? hm, si mogoče slišal že za en tool: Mikrofinanciranje? to je kao IN v ravijajočih se državah. kako bi to lahko uporabili pri nas v kulturi? kakšne strukture rabimo? kako bi to organizirali? pa tudi - kaj pomeni biti prekarec v LJ in kaj pomeni biti prekarec v Škofje Loki, ali Kopru, ali Mariboru? na nek način pri nas pokrajine so kot ljudje druge rase, tako majhni pač smo - klasi drugega narečja pač.

to mal tuhtaj a?

recimo: hipotetično gledano, da smo Kremenčkovi in interneta NI?

bodimo realistični :-)

Ja, to pa ni slaba ideja. Tu pri nas je tako: folk misli v SLO, da če bono čital innige Boom rešil svet in sistem. Dobra fora ja. Na zahodu ljudje nimajo časa čitat knjige, če čitajo, čitajo znanstvene članke ppomembnih ljudi. Imajo torej svoje vire pametnih tipov in bejb. To so članki 15-35 strani, ki povzamejo kar ljudje delajo tudi po par let. Kdo bo čital dolge knjige, mislim sej super, ko imaš čas - ampak debatiranje ob knjigi ti ne bo dalo blage veze kaj počet in kako rešiti zagato in situacijo. Poleg tega, bi moral prečitat ... na tone literature, ampak potem bi bil knjižni molj. A štekaš zdej problematiko Ljubljana - mesto knjige?
Ja seveda sami tipi k sedijo k kup nesreče na svojih stolčkih in poslušajo o revoluciji in o razrednem boju, če pa pride črnc poleg, delavc iz bosne al pa kitajka mimo, pa misli da je itak superioren tip, ker živi v čisti zeleni sloveniji pa to in pije dobro vodo.

akcijo rabmo akcijo, ne pa knjige za na plažo. pfff kake bedastoče!

Tu pri nas je tako: folk misli v SLO, da če bomo čital knjige bomo rešil svet in sistem.

no. lahko nam je pa tudi vseeno a ne? mal oblakce gledamo, z bicikli se okol vozimo, čitamo Marxa iz prejšnjega stoletja na piranski obali poleg smeti, ali pa uvod v knjigo: Razjezite se! - tiste ki so pa v realnosti nasilni pa damo na tablete a ne? al pa v popravne domove če so pod 18. tako lahko furamo do takrat, dokler ne bomo čisto vsi skoraj postali predstavniki prekariata, ampak takrat bo pa že prepozno.
ni niti tak velik problem v Sloveniji še - kot je pa res velik problem zunaj te države. in če ne bomo začeli spremljati paralelno kaj se dogaja izzven te zaplankane vukojebine - potem se lahko čisto simpl ponovi variacija Bosne, in to pri nas. zdej v kakšni formi? hja, kdo ve, v katero smer bo zašlo. dobro pa zihr ne bo!!! ekonomija je globalna stvar, mednarodna politika pa tudi. hočeš nočeš smo v EU, kar pomeni, da zakoni ki se sprejemajo v Bruslju morajo veljati za nas. zunaj v razvitih državah a la Nemčija in Francija, Nizozemska in Belgija imajo glave na svojih mestih, imajo univerze ki so tovarne znanja - mi smo pa le piščanci, ki so do leta 1991 čivkali o komunizmu potem pa ga zamenjali v sekundi za ferari in se dokaj hitro in klavrno zabili v drevo! in to je to! tu smo. zabiti smo.

Huxley je napisal Krasni Novi Svet že davno - tisti, ki oslepijo postanejo slej ko prej kužni, tisti ki pa gledajo, pa pač vidijo vso tragiko tega sveta - tako je pisalo v Eseju o Slepoti. ampak knjige so eno, realnost je drugo - politika je pa nekaj povsem tretjega. tisti, ki so danes ŠE normalni v tej državi, ne gledajo časopisov, ne gledajo TV-ja, so mirni in dobra do svojih frendov, ki so izbrani! in furajo Zdrav Duh v Zdravem Telesu - so izolirani, družijo se z isto-mislečimi, imajo svoj krog prijateljev na Facebuku - so torej profilirani. lahko so to tudi prekarci, furajo meditacijo in svet je lep in zelen in ekološki, vegani in podobno, yoga style ki se danes dobro trži povsod po svetu (čeprav jih večina nima pojma - kaj je to joga, meditacija in psihoanalitsko delo, ki sproti prihaja ven - ampla ok - to je IN) - in hudič je v tem: eno je mikro reklama, video, song in dialog - drugo je pa politična struktura, politične direktive - pol je slovenskih, pol je evropskih - palico ima v rokah globalni TRG! keša žal nima nihče od res normalnih ljudi. ali pa so to zelo redki, in so po pomoti uspeli. vmes so pa jebali ježa.

no, potem pa povej:
Muanis - kakšen je tvoj komentar na prvo stran DELA danes - kjer se rokujeta M.Cerar in nek anglež iz ne vem kje in piše spodaj: Slovenija je Zgodba o Uspehu.
???

evo še vic:
kako zajebeš Slovenca?
tako da mu rečeš:
spremeni svoje vsakodnevne navade!
Slovenec popizdi!

nekje je nekdo rekel: Samo dva tipa ljudi se ne spreminjata: geniji in kreteni.

medtem ko vzhodna filozofija pravi:
The only constant thing is change.

hja. pa imaš celo zagato na pladnju! ni švoh - ampak dobro pa ne bo.
levo deseo, gor in dol - vse je že tok zjeban, da smo že vsi na istem. zdej pa poglej mal naokoli Muanis! malo pobrskaj po spominu - pa je slika prava!

pa sej vsi gor govorite isti jezik, edino mal drugač poveste.
ampak vprašanji sta dve:

1. kaj predlagaš za konstruktivno rešitev problema?
2. kje so delovne skupine, ki se razumejo med sabo, govorijo isti jezik in tuhtajo kako rešiti stvar?

- za to rabiš veliko PAMETI, veliko dela moraš vložit, biti sposoben analize in presoje, moraš biti pravičen ampak realen, moraš biti zrel in ... - moraš si upat. mi nismo nič od tega v primerjavi z drugimi. vprašaj koga iz ministrstva in javne uprave kaj - mislijo da vedo vse, sploh ta mladi, ta žrtvujejo svojo dušo in delajo v dobro vseh ljudi te države.
pa še štrajkajo! že 10 let - iste delovne navade verjetno :-)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.