Približevanje

Približevanje

Oddaja
Tolažba filozofije
7. 9. 2014 - 20.00
 / Teorema

Rim. Večno mesto. Večna država. Leta 476 našega štetja pa prelom, ki je zaznamoval prehod dobe. Iz antike v srednji vek. Razpad ogromnega imperija in razdelitev ozemlja. Nedvomno turbulentni časi in v ta vrtinec, nevihto in zarezo, se je okoli leta 475 rodil Anicius Manlius Torquatus Severinus Boethius. Za mamo je znano, da je bila aristokratka iz gens Anicia, oče Flavius Manlius Boethius pa je bil ovenčan s številnimi titulami in del vladajočega sloja. Bil je prefekt Egipta, dvakrat prefekt pretorija v Italiji, dvakrat prefekt Rima in naposled tudi konzul. Vsekakor je mladi deček, ki ga v zgodovini poznamo kar pod skrajšanim imenom Boetij, bil postavljen v zavidanja vredno zibelko. Fortuna mu je bila v samem začetku naklonjena.

Naklonjenost sreče pa se ni nehala z rojstvom. Če preskočimo nekaj let, se moramo ustaviti pri njegovi poroki z Rusticiano, hčerjo patricija Quintusa Aureliusa Memmiusa Symachusa, ki je skrbel za njegovo vzgojo po očetovi smrti. Boetiju in Rusticiani se kmalu po poroki okoli 495 rodita sinova Flavij Simah in Flavij Boetij. Vmes se dogajajo različne vojne in prehodi oblasti, najpomembneje pa je izpostaviti, da je od okoli leta 490 v večjem delu današnje Italije vladal ostrogotski kralj Teodorik. Ko je slednji leta 500 vkorakal v Rim, mu je Boetij, takrat že senator, izrekel pozdravni govor.

Boetiju je družinsko poreklo skorajda ves čas zagotavljalo udobno življenje blizu kralja. Tako je v začetku leta 510 imenovan za rimskega konzula, predseduje senatu, ovenčan pa je še z nekaterimi drugimi častnimi funkcijami. Leta 522 postane magister officiorum, v tem času je glavni poveljnik telesne straže na dvoru, istočasno pa tudi vodja obveščevalne službe, postane zadolžen za skladišča in opravlja različne naloge v sodstvu. Ves čas krepi tudi svojo spoznavalno filozofsko vedoželjnost in piše, komentira ter prevaja različna dela. Predvsem se osredotoča na Aristotela in Platona, kjer si je ob prvem zadal prevesti celoten opus, kasneje pa je imel namen napisati komentar, ki bi pokazal sorodnosti dveh velikih mislecev. Skratka bogato, plodno in razmeroma udobno življenje.

A sreča ima čudna pota. Leta 523 oblasti prestrežejo pismo nekega patricija Albina, ki ga Ciprian, kraljev zasebni tajnik, obtoži izdaje in zarote proti dvoru. Boetij omenjenega patricija brani, a v neposrečenem poizkusu, ob verjetno lažnem pričevanju, v nemilost pade tudi sam. Formalno je obtožen oviranja preiskav in kontaktiranja sovražnikov, pri vsem skupaj naj bi se celo posluževal črne magije. Obtožbe, ki so ga istega leta, proti izteku poletja, vrgle iz objema toplega sonca v dno ječe, temnico polne groze, ječanja in mučenja.

Pri takem padcu človek potrebuje osmislitev. Zakaj se lahko zgodi kaj takega? Kako je mogoče, da vladajo zlobni in zakaj trpijo dobri? Tista večna vprašanja, ki so tako fundamentalna, da se zdijo že otroška. Vseeno pa njihova enostavnost ne ponudi enako preprostih odgovorov. Slednji so prej kot ne skriti, zamotani in v veliki meri ostajajo odprti še danes. Boetij je pri iskanju odgovora na vprašanje dobrega in zla ponudil zanimiv poizkus. Pregledati bomo skušali njegovo argumentacijsko pot, ki nas pripelje do nekaj presenetljivih obratov, naposled pa bomo vseeno morali kritično pretresti glavno trditev. A sledimo najprej dogajanju. Boetijeva Tolažba filozofije je namreč tudi izjemen tekst, poln dramskih zasukov, poetičnih vložkov, namigov, dvomov, medpomenov in sorodnih prijemov. Zgodba je postavljena v kraj, kjer je bila napisana, to je v temnico, v kateri je avtor prestajal kazen in kjer ga nepričakovano obišče sama Filozofija. Gre za strukturo, podobno Platonovim dialogom, le da se v vlogi vedno zmagujočega Sokrata tokrat znajde gospa Filozofija. Za zapahe torej.

Boetij se v začetku malo pohvali: „Ti in Bog, ki te je položil v ume modrih, vesta, da me je do administrativne službe privedlo zgolj obče prizadevanje (za blagor) vseh dobrih ljudi. Od tod vsa tista težavna in neusmiljena nesoglasja z nepoštenimi, od tod – to terja svoboda vesti – moja stalna brezbrižnost do zamere pri mogočnežih, če je šlo za varovanje pravice.“

In kasneje potoži: „Upira se mi spomniti na to, kakšne so zdaj govorice ljudi, kakšne med seboj neubrane in raznovrstne misli. Samo to naj povem, da je največje breme sovražne Fortune v tem, da za nesrečnike, ki so obtoženi izmišljenega zločina, velja prepričanje, da so si zaslužili, kar prestajajo. In jaz, pregnan od vseh dobrin, odstavljen z dostojanstvenih položajev, omadeževanega ugleda, sem dobil smrtno kazen za dobrodelnost. Da, zdi se mi, kot da vidim pred seboj sprijene zločinske delavnice, ki prekipevajo od veselja in radosti, ter vse največje pokvarjence, ki grozijo z novimi prevarantskimi ovadbami; … medtem ko nedolžni niso oropani le varnosti, ampak celo same obrambe.“

Boetijeva sogovornica tovrstnemu jadikovanju nasprotuje. Ugotovi, da je za žalost kriva spremenjena sreča. Ker boginja Fortuna ni več naklonjena njenemu sogovorniku, se slednji počuti zavrženega, oropanega, opeharjenega. Filozofija pravi, da je tovrstno videnje napačno in sklepa: “Kaj je potemtakem tisto, človek, kar te je pahnilo v žalost in tožbo? … Meniš, da se je Fortuna glede tebe spremenila. Motiš se. To so vedno njene nravi, to je (njena) narava. Še več: v sami svoji spremenljivosti glede tebe je ohranila lastno stanovitnost. … Zdaj si razkril dvojno obličje slepega božanstva. … Če jo odobravaš, izrabljaj njene nravi in se ne pritožuj. Če pa te je groza njene verolomnosti, preziraj in zavrzi njo, ki se zabava s pogubno igro: ista, ki je zdaj zate vzrok tolikšne žalosti, bi morala biti zate vzrok spokojnosti. … Če ji hočeš predpisovati zakon, kdaj naj ostane in kdaj gre, njej, ki si jo sam od sebe izbral za gospodarico, ali nisi krivičen in ali si z nepotrpežljivostjo ne greniš (svojega) deleža usode, ki ga ne moreš spremeniti?“

Skratka, kdor sprejme igro sreče, ve, da bo enkrat dobil in drugič izgubil in se nad spremenljivostjo slednje ne sme pritoževati. Na svet privekamo goli in bosi, brez vsega in samo sreči se imamo zahvaliti, da premoremo dobrine. Nihče ničesar ne dobi samo od sebe in tako ne moremo od Fortune zahtevati, naj nam pokloni nekaj, kar nam ne pripada. Naposled se moramo zavedati, da ni nič gotovega ali kot pravi eden od številnih poetičnih vložkov:

„Če svet le redko lastno obdrži obliko,

če toliko premen prestaja,

ljudi minljivi sreči kar zaupaj …

Bežnim dobrinam kar zaupaj …

Čvrsto in gotovo po večnem je Zakonu:

čvrstega ni nič, kar se rodi.“

Prvi del se osredotoča na problematičnost vsakdanjega razumevanja dobrega. Splošno gledano je dobro hkrati tudi tisto, kar nam ponavadi nameni sreča, kar nas osrečuje. Osrečuje pa nas tisto, kar zapolnjuje naše želje. Slednje zapolnjujejo pri posamezniku zunanje dobrine, lahko v obliki predmeta, dogodka, osebe, ali česa drugega. A tovrstna logika zadovoljitve potrebe je za Boetija v marsičem problematična. V eni od pesmi beremo:

„Čeprav Obilje vsem iz polnega bi roga

sipalo ravno toliko,

kolikor peska morje preobrne,

prebičano od hitrih sap,

ali kolikor zvezd na nebu sije,

ko izidejo iz zvezdnih noči,

četudi sipalo bi, ne da bi odtegnilo roko -

človeški rod ne bi nič prej prenehal hlipati

nesrečne tožbe.

Četudi blagohotni Bog poslušal njihove bi želje,

On, ki radodaren je z obiljem zlata,

in bi s sijajnimi častmi krasil pohlepne,

to, kar že je pridobljeno, bi se zdelo kakor nič.

Divja požrešnost pač raztrga, kar je zaželeno,

in na stežaj odpira druga žrela.

Kakšne vajeti bi lahko prepadno poželenje

zadržale v gotovi meji,

če želja po posesti kar priteka in plamti,

ko vedno več in več obilnih je darov.

Nikdar tisti ni bogat, ki trepetaje in ječe

si misli, da ima premalo.“

Logika želje je vznikanje vedno nove želje. Vsaka potešitev spravi v tek nastajanje novega objekta poželenja, ki je pogosto zgolj amplituda prejšnjega. Boetijevo izhodišče je zatorej prepričanje, da vsakdo, ki podlega želji in se uklanja Fortuni, po notranji nujnosti konča ravno na drugem koncu od tistega, kjer je želel pristati. Neposredna podkrepitev se nahaja v vrsticah: „Samodržec, ki je izkusil nevarnosti svojega položaja, je strahove, ki sodijo h kraljevanju, ponazoril z grozo ob meču, ki visi nad glavo. Kakšna oblast je torej ta, ki ne more pregnati ugrizov skrbi in se izogniti bodicam preplašenosti. Ti bi sicer hoteli živeti varno, a ne morejo.“

In kje se krije rešitev? Tisti, ki nekaj želi, preprosto pristaja na to, da mu nekaj manjka. Ko se zaplete v klobčič želje, pa je vedno in stalno nesrečen, saj vedno obstaja nekaj, kar mu je nedosegljivo, hkrati pa tisto, kar že ima, povzroča nove težave, skrbi in preglavice. Boetijev obrat se krije v dobro poznani antični vrednoti samozadostnosti. Na zgodnjem mestu skuša bralca spodbosti v pravo smer z mislijo: „Ste tako oropani dobrine, ki vam je lastna in vsajena v vas, da iščete svoje dobrine v zunanjih in od vas ločenih rečeh? Je stanje stvari tako sprevrženo, da je videti, da z dušo obdarjeno bitje, ki je po zaslugi svojega razuma božansko, sámo sebi ne sije, če ne poseduje brezdušne odvečnosti? In druga bitja so zadovoljna s svojim, medtem ko vi, po umu podobni Bogu, skušate pridobiti v najnižjih stvareh okrasje za svojo izvrstno naravo - ...“

A samozadostnost se sama po sebi še ne kaže nujno kot nekaj dobrega. Boetij v tej začetni fazi na nek način sicer želi pokazati, da je velika stopnja samozadostnosti živalskega sveta nekaj, kar je vredno zasledovanja, a samozadostnost še ni utemeljena v dovoljšni meri kot cilj. To je storjeno nekoliko kasneje v pasusu, ki se glasi: „Vsaka skrb smrtnikov, ki jo utruja muka mnogoterih prizadevanj, napreduje po raznih poteh, a vendar si prizadeva priti do enega samega smotra blaženosti. Ta pa je Dobro: nihče potem, ko ga doseže, ne more želeti kaj več. To je gotovo najvišja izmed vseh dobrin in vse dobrine vključuje v sebi, če bi mu katerakoli manjkala, sámo ne bi moglo biti najvišje Dobro, saj bi zunaj sebe pustilo nekaj, kar bi lahko bilo želeno.“

Dobro je torej zadržanje, ko nimamo več česa želeti. Stanje, ko nimamo več česa hoteti, stanje brez želje. Gre za samozadostnost, saj preprosto nimamo več potrebe po ničemer. Enaki smo bogu, Aristotelovemu prvemu negibnemu gibalu, ki je samo negibno, torej brez želje in potešeno, hkrati pa je dobro, torej tisto, k čemur vse teži. Vse teži ravno k tej umirjenosti, tej samozadostnosti. Napaka večine ljudi je v tem, da skušajo to dobro doseči na napačen način, ali kot lahko beremo v nadaljevanju: „To stanje, kot sem rekla, si vsi smrtniki prizadevajo doseči, a po različnih stezah: v resnici je v človeške ume po naravi vsajena želja po resničnem Dobrem, vendar pa jih zabloda zapelje na napačno pot, proti lažnim dobrinam. Ker nekateri verjamejo, da je najvišje Dobro v tem, da ti ne manjka nič, si prizadevajo kopičiti bogastvo; drugi, ki sodijo, da je najvišje Dobro tisto, kar je najbolj dostojanstveno zaradi spoštovanja (drugih), si prizadevajo preko doseženih časti dobiti spoštovanje svojih sodržavljanov. Obstajajo taki, ki postavljajo najvišje Dobro v največjo moč.“

Primerov zablod najvišjega dobrega je naštetih še nekaj, a naposled pridemo do zaključka, da je v sklepu navadnih ljudi napaka. Zamešajo vrstni red, saj tisto, za kar si sami prizadevajo bolj kot za drugim, proglasijo za najvišje dobro, medtem ko je jasno, da je pravzaprav želja zgolj najvišje dobro, hkrati pa nanj zmotno nanesejo neko partikularnost, količino dobrin, spoštovanje, ugled, plemenitost, kaj tretjega ali preplet določenih posameznosti. A nič od tega ni pravo dobro. Slednje je prej ko ne, zgolj samozadostnost na način odstranjevanja želje.

Tukaj je potrebno zavedanje ločnice med zadovoljevanjem in odstranjevanjem želje. Na primeru bogastva bi se to glasilo: „Na kakšen način se z bogastvom preganja potreba? So bogati zmožni ne biti lačni, ali morejo ne biti žejni, ali morda ne občutijo zimskega mraza tudi tisti, ki imajo denar? Toda pri bogatih, boš odgovoril, je prisotno to, s čimer utešijo lakoto, s čimer preženejo žejo in mraz. A tako lahko bogastvo le potolaži potrebo, ne more pa je povsem odstraniti; če ta namreč vedno zeva in nekaj zahteva, jo bogastvo sicer izpolni, a nujno je, da obstaja še nekaj, kar bi se lahko izpolnilo. (Sploh) ne omenjam tega, da je narava zadovoljna s čim manj, pohlepu pa ni ničesar dovolj. Če bogastvo potemtakem ne more oddaljiti potrebe in celo ustvarja svojo lastno potrebo, zakaj (ljudje) verjamete, da lahko (bogastvo) nakloni samozadostnost?“ Ali bolj poetično:

„Čeprav pohlepni bogatin iz tekočega izvira

zlato kopiči, ki nikdar ni ga dosti,

čeprav si obtežuje vrat z robidami z obale rdeče

in orje plodna polja s stoterimi volovi,

ne zapusti ga glodajoča skrb, dokler živi,

in ničevo bogastvo ga v smrt ne spremlja.“

Četudi je delo Tolažba filozofije obsežno in se dotika različnih problemov, pa bi lahko za osnovni namen, morda najbolj neposreden, označili ravno do sedaj ugotovljeno. Boetij sicer razpira tudi problem teleologije, nekatere metafizične zagate, pa tudi bolj konkretne probleme, a ravno v tej tolažbi, v utehi, da nas tuzemska naklonjenost Fortune ne more pripeljati do dobrega in sreče, je eden od vrhov knjige. Vse ostale tenkočutne probleme dela bomo zavoljo obsega morali pustiti ob strani, mi pa si za konec poglejmo problematični Boetijev enačaj in skušajmo podati razmislek o morebitni rešitvi zagate

Torej, pozor! Tukaj se pravzaprav skriva skorajda celotna težava. Najvišje dobro, ki ga dosežemo z samozadostnostjo, torej Dobro, ko nimamo več česa želeti, si klasično predstavljamo kot stanje, ko vse dejansko že imamo. To je pravzaprav pozicija boga, kozmosa, enega, vsega, kar je. Boetij pa naredi prehod od dobrega, ko imaš vse, kar je moč želeti, v prehod k dobremu, ko si ničesar več ne želiš. Ta poteza je razvidna v mislih: „ 'Toda ali tistemu, ki želi neko stvar, ta ne manjka?' 'Manjka,' sem odgovoril. 'Komur pa nekaj manjka, ni povsem samozadosten.' 'Gotovo ne,' sem odgovoril. Vprašala je: 'Ti, ki si bil poln bogastva, si torej prenašal to nezadostnost?' 'Vsekakor,' sem pritrdil. 'Premoženje torej ne more narediti nekoga, da bi bil brez vsake potrebe in samozadosten, in vendar je videti, da je obljubljalo prav to.'

Nenadoma je torej imeti vse in biti brez želje zato, ker imaš vse, izenačeno z imeti, kar pač imaš in vseeno biti brez želje. Na nek način je tukaj moč postaviti enačaj, to je predvsem v točki biti brez želje, a je razlika ravno v tem, da smo enkrat brez želje, ker vse že imamo, drugič pa smo od tega daleč in skušamo biti brez želje zato, ker menimo, da je tako prav. Četudi je ta enačaj dvomljiv, pa se vseeno postavlja vprašanje, kako pravilno je pravzaprav mnenje, da je bolje biti brez želje in da večjo pomiritev dosežemo ravno na ta način, kot preko nenehnega zasledovanja določene vrste želje.

Tukaj je pomembno izhodišče, da človek ne more biti bog. Človek ne more že imeti vsega in nikoli ne more biti samozadosten na način, da je in poseduje vse, kar je moč posedovati in bi bil s tem sam neskončen, večen in naposled samozadosten. Človekova samozadostnost se gradi iz druge smeri. Ker je pri Boetiju marsikaj dvoumno, posredno in metaforično, gre razmisliti tudi o tem dvomljivem enačaju. Boetij nas naposled ne prepričuje, da bomo kdaj dejansko samozadostni kakor bogovi, pač pa predvsem dvoje. Najprej je razbrati sporočilo, da doseganje dobrega, kot celote vsega tako ali tako ne moremo doseči. To je pač pozicija boga. Kdor misli, da bo kdaj nakopičil toliko bogastva, toliko spoštovanja in vsega drugega, da bo vsaj v daljavi podoben bogu, se seveda moti. Nadalje pa lahko razberemo, da smo najbližje samozadostnosti takrat, ko se odpovemo želji in se s tem na določeni točki približamo božanskemu. A tudi tovrstno popolno odrekanje želji je naposled problematično. Če ničesar ne želiš, kot biološko bitje naposled propadeš. Vsaj tisto osnovo pač moraš želeti, v koliko kaniš bivati.

Človeka torej omejujeta dva ekstrema želje. Lahko želiš in naposled zapadeš neskončnemu regresu, ki je nujno obsojen na neuspeh in propad. Ali pa lahko ne želiš ničesar in propadeš še nekoliko prej. Aristotelovsko gledano bi verjetno rešitev iskali v zlati sredini. Želeti ne preveč, ne premalo. Četudi se taka pozicija zdi za samega Boetija nekaj verjetnega, moramo vsaj nakazati še eno možnost. Gre pravzaprav za povrnitev k izhodiščni predpostavki, torej k tolažbi filozofije. V vsakem primeru nas tolaži resnica, a resnica ni podana direktno. V veliki meri gre za zamejevanje

Najjasnejša interpretacija, ki jo potrjuje tudi preostanek knjige, gre v smer, da se človek, ki uvidi, da tuzemsko bogastvo ne pripelje do sreče in dobrega, nima česa bati. Tako ali tako je z zasledovanjem želja več problemov kot rešitev. Četudi te torej po krivem obdolžijo, kot so Boetija, imaš vsaj to tolažbo, da tudi tvoj krvnik ne dosega prave sreče. Ali jo lahko dosežeš ti, v kolikor ugotoviš, da je prava sreča v samozadostnosti, ki pa se za človeka lahko krije zgolj v odrekanju vsakršne želje? Ali vsaj preziranju želja. Zdi se, da Boetij nakazuje v to smer.

A naposled moramo podati še eno možnost. Lahko, da nas filozofija tolaži s tem, ko razkriva dva ekstrema. Rešitev na pozitiven način pravzaprav v tem okviru ni podana, pač pa je zamejeno predvsem, česa ne storiti. V tem oziru je rešitev individualna, eksistencialistična in od posameznika zahteva napor, delovanje in naposled težavnost samoomejevanja in samospoznavanja. Človek je pravzaprav razpet med ničem in bitjo, je tista vmesna dejavnost, brez prave opredelitve, oziroma je opredeljen ravno z nastajanjem, s samozadostnostjo v toliko, da je avtonomen.

Samopostavljajoči zakon. Ravno zato se v nadaljevanju Boetiju razpira problem nedeterminiranosti. Samozadostni, avtonomni smo naposled ravno, v kolikor smo nedeterminirani, v kolikor nam je dopuščeno biti samouravnavajoč. Ravno v tem, da se samouravnamo v približevanju najboljšemu približku tistega, kar nam je na nek način nedosegljivo, je najvišja spojitev z enim. Torej biti samozadosten na način, da najdeš mejo, s katero postajaš kakor samozadostno, četudi ne v enakem obsegu. Gre za iskanje meje. Za pomanjševanje božjega v vsem, kar smo, in iskanje tiste meje, ki glede na vse paralele z božanskim naposled pripelje v paralelo tudi na področju samozadostnosti.

Fortuna in naključje. Usoda in sreča. Določenost in svoboda. Eno kot vse in gotovo in naposled še prosto. Protislovja, aporije in paradoksi. Nerazrešljivo. V zadnji instanci nam vseeno ostaja kot rešiteljica poezija, ki v svoji dvoumnosti sporoča nedvoumno:

„Kdor je veder in živi ubrano,

kdor z nogami poteptal prevzetno je usodo,

kdor pokončen zre v srečo in nesrečo,

ta nepremagljiv obraz lahko ohrani.“

Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.