Roger Chartier - Red knjig

Roger Chartier - Red knjig

Oddaja
30. 9. 2012 - 20.00
 / Teorema

(Ne)red knjig

Roger Chartier je francoski zgodovinar in profesor na College de France, ki se posveča zgodovinski, socialni in kulturni analizi pisave, knjig ter bralstva. Je avtor številnih znanstvenih monografij z omenjenega področja, med drugim tudi leta 2008 v slovenščino prevedene knjige Pisanje in brisanje: pisna kultura in literatura. Danes pa se bomo posvetili drugemu prevodu, ki je v letošnjem letu izšel pri založbi Sophia v prevodu Saše Jerele z naslovom Red knjig: Bralci, avtorji in knjižnice v Evropi med 14. in 18. Stoletjem. Knjiga je bila sicer v originalu izdana že leta 1992.

V Redu knjig se Chartier v treh esejih, ki raziskujejo odnos posameznika do besedila pred Gutenbergom in po njem, posveča metodološkim vprašanjem zgodovinskih raziskav »knjižne kulture«. Chartier namreč trdi, da knjige težijo k redu; takšni so bodisi nameni avtorja, avtoritete, ki knjigo objavi ali pa njeno objavo odobri, ali pa sama materialna podoba dela, ki prav tako proizvaja določene pomenske učinke. Obstoj diskurza se začne z obstojem v fizični realnosti, ko je besedilo zapisano ali glasno prebrano, ta diskurz pa nastaja znotraj posebnega reda, ki nosi svoj sistem pravil, stvaritev pa v svoje oblike zapiše tudi prakse in institucije družbenega sveta. Nasprotno pa, ne glede na red, obstaja svoboda bralca, ki je v po naravi upornem dejanju – branju tudi sam uporniški, da ustvarja mnenje, in svoboda besedila samega, da prevzema nove, nepredvidene pomene. Torej je pri Chartierjevi zgodovini branja bistven odnos red-svoboda, to nasprotje pa v knjigi raziskuje v kontekstu vdora tiskane pisane besede v Franciji med 16. in 18. stoletjem ter vpliv tega vdora na najštevilčnejši družbeni razred.

V predgovoru tako prevladujeta dve trditvi. Prvič: branje se nikoli docela ne ukloni prisilam in ga ne moremo izpeljati iz besedil, ki si jih prisvaja. Drugič: bralske taktike se ravnajo po določenih pravilih, logiki in vzorcih. Pomembno je torej, da se prevzame novo opredelitev knjig, ki povezuje predmet, avtorja in besedilo v nerazdružljivo enoto.

Prvi esej z naslovom Bralske skupnosti Chartier posveča spominu na Michela de Certeauja, francoskega jezuita in učenjaka, ki je v svojih delih spretno kombiniral filozofijo, psihoanalizo in družbene znanosti. V eseju osvetljuje dihotomije v njegovih teorijah, obenem pa se spopada z nekaterimi tradicionalnimi trditvami o naravi bralnih skupnosti; 1. da družbeni razredi odslikavajo kulturne razlike, 2. da so trenutne bralne prakse enake tistim v preteklosti in 3. da tekst obstaja neodvisno od oblike, ki jo prevzema. Zanika torej trditev, da naj bi različni družbeni razredi brali različne tekste in da naj bi se teksti vedno brali na isti način. Sam s primeri dokazuje, da so različni družbeni razredi pravzaprav posegali po istih tekstih, vendar so jih brali drugače, temu pa botruje predvsem fizična oblika, v kateri so jim bili ponujeni.

Prvi esej začne s citatom de Certeauja iz dela Iznajdbe vsakdanjosti: »Bralci še zdaleč niso pisatelji, ustanovitelji lastnega kraja, potomci nekdanjih obdelovalcev, ki so delali na tleh govorice, kopači vodnjakov in graditelji hiš, temveč so popotniki; hodijo po zemlji drugega, kot nomadi se prepuščajo divjemu lovu po poljih, ki jih niso napisali, in ropanju egipčanskih bogastev za lastni užitek. Pisanje kopiči, skladišči, se upira času z vzpostavitvijo kraja in množi svojo produkcijo z ekspanzinizmom reprodukcije. Branje se ne zaščiti pred zobom časa (pozabljamo sami nase in pozabljamo nanj), ne ohranja ali slabo ohranja svoje pridobljeno znanje in vsak kraj, skozi katerega gre, je ponovitev izgubljenega raja.« 

Nasprotje med trajno pisano besedo in minljivim branjem Chartier nadgradi s trditvijo, da branje ni vpisano v tekst vnaprej, tekst pa ne obstaja, če ni bralca, ki bi ga osmislil. Tekst tako postane tekst le v odnosu do bralca kot zunanjega dejavnika, z dvema vrstama pričakovanj; tega, ki organizira berljivi prostor – dobesednost, in tistega, ki organizira postopek za aktualizacijo dela – branje. Zgodovinar naj tako rekonstruira variacije med berljivimi prostori; diskurzivnimi in materialnimi oblikami ter razmišlja, kako se te razlikujejo od aktualizacije teksta, torej branja samega. Zanimati ga morajo analiza tekstov, analiza predmeta – knjige ter analiza praks, ki si te predmete prisvajajo. Chartier poudarja, da oblike prevzemajo pomen, zatorej tekst, ki je v svoji dobesednosti stvaren, dobi nov pomen takoj, ko se spremeni oblika, v katero je vpet.

V nadaljevanju Chartier izpostavlja kontraste pri prepoznavanju razlik med bralskimi skupnostmi in bralsko tradicijo. Prve so različne bralne kompetence – pri čemer predvsem ne gre sklepati, da vsi pismeni berejo podobno, saj se je pismenost v tistih časih ugotavljala s štetjem podpisov. Potem so tu še različne stopnje izobrazbe ter kontrasti med bralnimi normami in konvencijami, obenem pa tudi nasprotja med pričakovanji in zanimanji različnih skupin bralcev. Vsa ta navzkrižja poveljujejo možnim načinom branja besedil.

De Certeau se je pri takšnem pristopu raziskovanja posvetil t. i. »mističnemu branju«, s čimer cilja »na skupek bralnih postopkov, ki so jih priproročali ali uporabljali na izkustvenem polju posameznikov ali skupin, ki so jih v 16. In 17. stoletju označevali kot 'razsvetljene', 'mistične' ali 'duhovne'«. Chartier pa opozarja, da je treba odkriti celotno mrežo bralnih praks in pravil različnih bralskih skupnosti. Bralec namreč že dolgo ni več le rezultat knjige, marveč je osamosvojen, pa čeprav ga določajo  prakse skupnosti, kateri pripada, in diskurzivne kot tudi materialne oblike besedil, ki jih vzame v roke. Zato je treba odkrivati najbolj odločilne kontraste med bralskimi praksami pa tudi založniške prijeme, ki stara besedila ponujajo novemu, širšemu bralskemu občestvu v novih oblikah.

Raziskave o zgodovini knjige v Franciji so v preteklosti tako na primer ugotavljale predvsem kvantitete lastništva knjig in odstotke pismenosti pri določenih družbenih skupinah, kar pa preozko in poenostavljeno predstavi kulturne konfiguracije, saj identificiranje razlik temelji le na opazovanju neenake porazdeljenosti, brez da bi se upoštevalo proces sam, pri katerem besedilo za beroče šele pridobi pravi pomen. Tako ljudski kot neljudski bralci so si namreč prisvajali ista besedila, a so k njim drugače pristopali, na kar je pogosto vplivala mreža praks, ki urejajo načine pristopov k besedilom – bralne načine. In prav bralni načini, ki so že izginili, so morda najbolj pomembna naloga zgodovine branja. Takšna je na primer oralizacija, ki je v preteklosti tako kot fizična podlaga dala besedilu obliko.

Oblika pa sestavlja poleg teksta in branja eno od stranic za Chartierja najbolj pomembnega trikotnika, ki ga sestavljajo tri osnovne figure razmerja med berljivim prostorom in aktualizacijo. Kot prve so tu spremembe v načinu tiskanja; predvsem oblikovanje priročnejših formatov in prelomov, ki pa lahko spremeni tudi register in interpretacijo. Tako je mnoge na primer vznemirila nova navada delitve svetopisemskih besedil na poglavja in vrstice, saj naj bi razdelitev strnjenega teksta zabrisala tudi notranjo povezanost božje besede, predvsem pa bi lahko verske manjšine namesto celote uporabljale delce iz konteksta. Druga pomembna figura je oblikovanje novega občinstva, ki sledi prehodu v novo izdajo.

Takšen primer je od 17. do 19. stoletja izdajana »Bibliotheque Bleue«; založniški koncept modrih knjižic namenjenih širšemu bralstvu, ki so jih prodajali potujoči trgovci in so bile poprej prirejene ter poenostavljene, s čimer so želeli založniki knjigi dati ljudski značaj. Tu se torej pokaže založniška predstava o kupcih, ki potrjuje, da se odkrivanje družbeno-kulturnih diferenciacij in proučevanje oblikovnih in materialnih dispozitivov ne izključujeta. Tretja in zadnja figura odnosa besedilo-tiskovina-branje pa je dejstvo, da zakoreninjeno besedilo novi bralci berejo drugače, pri čemer Chartier izpostavi razlikovanje med intenzivnim in ekstenzivnim branjem ter tihim in glasnim branjem.

V 2. eseju z naslovom Figure avtorja Chartier išče koncepte literarne lastnine, kazenske odgovornosti avtorja, produkcije knjig in zgodovinske definicije »avtorja«, za okvir pa si postavi Foucaultov esej »Kaj je avtor?«. Chartier svoj esej začenja s citatom D. F. McKenziejeve, ki pravi, da sta se bibliografija in kritika v svojih pogledih dolgo ujemali prav zato, ker sta obe verjeli, da je besedilo samozadostno in procesi pred nastankom dela in po njem niso bistveni za njuno prakso. Nova kritika in analitična bibliografija se navezujeta na besedilo kot na samodejno delovanje znakovnega sistema in zavračata možnost, da bi način branja vplival na oblikovanje pomena, obenem pa razglašata smrt avtorja. Slednje se je zakoreninilo tudi v francoski zgodovini knjige; tam knjige sicer imajo bralce, ne pa tudi avtorja.

Nove teorije, vse od recepcijske estetike, novega historizma, sociologije kulturne produkcije in bibliografije kot sociologije tekstov, pa tekst ponovno združujejo z avtorjem, pa čeprav je ta odvisen in omejen, saj se podreja določilom literarne produkcije. Foucault, piše Chartier, je v grobem začrtal – pa čeprav to ni bil njegov prvotni namen – zgodovino vznika in sprememb posebnega sistema atribucije, ki besedilo identificira na podlagi njegove navezanosti na lastno ime. Opozarjal je na prelom v 17. ali 18. stoletju, ki zamenja sistem atribucije »znanstvenih« in »literarnih« diskurzov; prvi po prelomu potrjujejo svojo avtoriteto na pripadnosti sistematični celoti že uveljavljenih trditev - in ne na lastništvu avtorja kot posameznika, drugi pa nasprotno niso več mogoči brez dodeljene avtorske funkcije. Foucaultevo razmišljanje torej Chartierja napelje prav k ponovnemu premisleku konteksta pojavitve pojma literarnega lastništva, pa čeprav meni, da je neprimerno enačiti vznik avtorja z avtorskim pravom; v slednjem je treba namreč iskati nasprotja med založniškimi privilegiji in trgovskimi monopoli na eni ter pravicami avtorja in javnosti na drugi strani. Za iznajdbo avtorja, trdi, so pomembni trije skupki dispozitivov: pravni, kazenski in materialni.

Uveljavitev literarnega lastništva namreč ne izhaja iz posamezne uveljavitve individualne lastninske pravice, temveč iz branjenja knjigarniškega privilegija, ki si želi prilastiti pravice do naslova. Londonski knjigarnarji so nasprotovali statutu iz leta 1709, ki je avtorske pravice omejil na 14 let - in dodatnih 14 če avtor še živi -, zato so v prenesenem pomenu iznašli avtorja kot lastnika. Če so knjigarnarji, tako v Angliji kot v Franciji, avtorsko lastništvo opredeljevali za sad individualnega dela in se zavzemali za trajno veljavo lastnega privilegija, so nasprotniki trajne veljave avtorskih pravic na knjižna dela gledali kot na mehanske iznajdbe; kot na rezultat združitve elementov ki so na razpolago vsem – torej naj bodo takšne tudi pravice. Utemeljevanje literarnega lastništva se zato nasloni na estetiko dojemanja, ki označuje delo kot izvirno stvaritev, ki jo odlikuje posebnost izraza. Dela ne določajo ideje same, marveč način proizvajanja, združitve in izražanja pojmov, ki jih predstavlja. Estetika izvirnosti avtorja označi kot »načelo določene enotnosti pisanja« in »vir izraza«, ki se nahaja v njegovih stvaritvah.

V 18. stoletju, piše Chartier, pride do paradoksalnega izenačenja pesniškega oz. filozofskega dela s prodajnim blagom s tržno vrednostjo, ki zahteva ovrednotenje in podrejanje tržnim zakonom, obenem pa je kot izvirna stvaritev opredeljena kot proizvod navdihnjene notranjosti.

Tradicionalna figura avtorja, ki se ne preživlja z lastnim peresom, izgine, z njim pa tudi avtorjeva anonimnost, ki je bila mogoča pri dvorski književnosti in kroženju rokopisov. Jonathan Swift je zato na primer zahteval odsotnost imena na naslovni strani, Thomas Gray se je pogosto zatekal k izmišljanju zgodbe o naključno najdenem rokopisu, drugi so se posluževali psevdonimov. Realiteta, ki se po novem odraža na vidnem prostoru teksta, je uveljavitev avtorjevega literarnega očetovstva. Iz tega se je ponorčeval že Cervantes, ki je v predgovoru k Don Kihotu zapisal: »Ampak jaz, ki sem sicer videti don Kihotov oče, pa sem le njegov očim, nočem zaplavati s tokom rabe in te, predragi bralec, ne bom malone solznih oči rotil, kakor to počno drugi, da oprosti ali spreglej napake, ki si jih uzrl na tem mojem otroku.«

Sleherno delo pa se v tistih časih, tako na naslovnici kot pravno, ne nanaša le na eno ime, marveč na tri: na avtorjevo ime, na ime pokrovitelja – pokroviteljstvo z uvedbo avtorskih pravic namreč še ni izginilo - ter na ime knjigarnarja ali tiskarja založnika. Prav slednje pa je igralo pomembno vlogo pri kraljevi zakonodaji, ki deli odgovornost za objavo knjige med avtorja ter tiskarja in je bila zasnovana kot orožje proti širjenju krivoverskih besedil – Chartier za primer poda tiskarja Antoineja Augereauja, ki je bil v 16. stoletju zaradi objavljanja krivoverskih tekstov obsojen na smrt z davljenjem in sežigom.

V zadnjem eseju z naslovom »Knjižnice brez zidov«, ki sicer bolj kot na tradicionalne knjižnice spominja na sodobne projekte tipa Google books ipd., predstavi poskuse oblikovanja vsemogočne, univerzalne knjižnice, kot so se jih lotevali v 17. in 18. stoletju. Takšni poskusi so bili arhitektni načrti za vsemogočne knjižnice, katere bralni prostori v obliki bazilike bi nadomestili sakralnost cerkvenih stavb, vendar se koncepti niso posrečili.

Kako torej omejiti nemogočo univerzalnost knjižnice? Nekateri so s tem namenom knjige načrtno delili na tiste, ki jih je brezpogojno treba imeti, in tiste, ki smejo, ali pa celo morajo biti izpuščene, vendar se ta ideja Chartierju ne zdi dober približek univerzalnosti. Zato se obrne k etimološkim definicijam besede »bibliotheque« v 17. in 18. stoletju v slovarju Furetierja iz leta 1690. Prvi pomen definira kraj, kjer so knjige shranjevali. Drugi pomen omenja zbirko del podobne vsebine ali avtorjev, ki so zajemale vse, kar je o nečem mogoče povedati. Tretje – te, ki jih Chartier imenuje knjižnice brez zidov – pa so knjige, ki vsebujejo kataloge knjig v knjižnicah, ali pa celo kataloge imen in priimkov tistih, ki so te biblioteke pisali. 

Glede na Furetierja pojem biblioteka označuje dve merili: popisovati mora avtorje in ohranjati narodnostni okvir. Ta dela so bila sicer najbolj pogosto zapisana v latinščini, zapisovala pa so predvsem starejše avtorje in dela v klasičnih jezikih. Najbolj znani biblioteki sta La Libraria Antona Francesca Dorija iz leta 1550 in Bibliotheque du Maina z leta 1584. Obe v ljudskem jeziku popisujeta v ljudskem jeziku napisana dela, zapisujeta biografije nekaterih avtorjev, abecedni red pa sledi krstnim imenom, saj takšen red ne upošteva razlik pri družbenem položaju.

Chartier seveda poudari, da je vsaka v posebnem prostoru zbrana knjižnica, ne glede na to, kako bogata je, le del celote, ki jo je mogoče nakopičiti, kar so v preteklosti pogosto doživljali kot frustracijo, ki je vodila v projekte, podobne omenjenim bibliotekam. Pri teh pa se opazi tudi rivalstvo med narodi;  tako je v eni izmed francoskih bibliotek avtorja du Verdierja zapisano: »Pri nas imamo skratka toliko izvrstnih pisateljev in dobrih knjig, da si nam, kakor kaže, poslej ni več treba nobene znanosti sposojati pri drugih, saj jih vse premoremo doma, in to morda v boljši obliki ali pa vsaj bolj našemu okusu prirejene, tako da se jim lažje priučimo.«

Tudi epilog Chartier posveti knjižnici: knjižnici prihodnosti, ki jo vidi v digitalizaciji, ko pravi, leta 1992, da besedila ne bodo več ujeta v svojo izvorno materialnost, novi oblikovni dispozitivi pa bodo spremenili pogoje sprejemanja in razumevanja ter širjenja in prisvajanja knjig, namiguje pa tudi na umaknitev knjige kot metafore najmočnejše prispodobe o kozmosu, naravi in človeškem telesu. 20 let po izdaji Reda knjig se lahko njegove trditve preverjajo že v praksi. Pri tem preverjanju pa so lahko prav Chartierjevi koncepti, ki izhajajo iz raziskovanja zgodovine branja 17. in 18. stoletja v Franciji, še vedno uporabni in aktualni.

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

hud prispevek!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.