Pozdravljeni na valovih Radia Študent, kjer bomo tokrat razpredali o tem, kje se giblje meja med stripom in slikanico, če ta sploh obstaja. Marsikomu se zdi zdravorazumska razlika med obema literarnima formama povsem očitna. Stripi so slikovno-literarna dela, navadno v knjižni obliki, ki so kadrirana v kvadratkih in imajo oblačke, slikanice pa so knjige, v katerih je pod velikimi slikami ali ob njih pripisano besedilo. Vendar stvar ni tako enostavna. Stripov in slikanic je mnogo vrst. Slovenščina je pravzaprav eden redkih jezikov, ki ta dva termina – vsaj v slovarju – tako rigidno ločuje.

Slovar slovenskega knjižnega jezika vam bo ohlapno razložil, da je strip zgodba, prikazana z zaporedjem slik in z besedilom, ki je navadno v oblačkih. Slikanica pa naj bi bila otroška knjiga s slikami brez besedila ali s kratkim besedilom, navadno v verzih. Kam pa bi slovar umestil na primer neme stripe, stripe, ki ne uporabljajo oblačkov, slikanice z veliko besedila ali slikanice za odrasle in podobno? Po definiciji bi morali nemi stripi soditi med slikanice. Pa res sodijo tja?

V slovenskem jeziku imamo pri strokovni terminologiji pogosto težave, saj zaradi nerazvitosti teorije posameznega področja – v tem primeru stripa – za točno določene izraze nimamo primernega prevoda. Te zagate ponavadi rešujemo s slovenjenjem različnih tujk. Samo v primeru stripa jih lahko naštejemo kar nekaj, ki so v precej pogosti rabi. Stripovski strani risarji ponavadi rečejo kar tabla. V slovenski žargon so ta izraz iz srbohrvaščine prinesli striparji, ki so del svojega odraslega življenja preživeli še v prejšnji državi. V času Jugoslavije se je namreč razvijalo zgolj skupno stripovsko izrazoslovje. V srbohrvaščino je izraz tabla prišel iz francoščine, in sicer iz izraza tableau. Zaradi izjemne razvitosti in popularnosti francoskega stripa v primerjavi s stripi iz drugih evropskih, pa tudi svetovnih držav, ter zaradi njegove vpetosti v francoski vsakdan imenujemo Francijo pogosto kar za meko stripa. Nič čudnega ni torej, da najpogostejši izrazi v stripovski terminologiji velikokrat prihajajo prav iz francoščine.

Za izrazito slabo razvitost področja slovenske stripovske terminologije se imamo zahvaliti dejstvu, da se je strip v domačih logih razvil zelo pozno. Posamezni primeri protostripov iz časov Maksima Gasparija, Milka Bambiča in Hinka Smrekarja te forme še niso popularizirali. Poleg tega se o stripu še danes ne morete učiti v skoraj nobeni akademski instituciji. In še v tistih, kjer se lahko, je stripa komaj za vzorec, prav toliko pa je tudi diplomskih del na temo stripa in umetniških stripovskih stvaritev, ki bi nastale kot diplomsko ali magistrsko delo.

O prvi generaciji slovenskih striparjev oziroma o njihovem delu lahko govorimo šele na sredini dvajsetega stoletja. Glede na to, da velja za eno od letnic rojstva stripa leto 1895, torej leto, ko naj bi se rodil tudi film, je slovensko področje za prvoborci zaostajalo približno pol stoletja. V prvo generacijo striparjev namreč umeščamo šele Marjana Amaliettija, Saša Dobrilo in Mikija Mustra.

Domači striparji so torej šele dobro začeli ustvarjati, ko so se Superman, Batman in marsikateri drugi superjunak v Ameriki že dodobra prijeli in dobili celo že svoje prve filmske adaptacije. Zato postavljam hipotezo, da je izraz strip, ki je etimološko prišel iz angleščine, pravzaprav nadpomenka izraza slikanica, ki je bil predvidoma v uporabi že prej. Izraz strip je namreč nastal iz izraza »comic strip«, v prevodu »smešni trak«, pri čemer se je na anglosaksonskih govornih področjih bolj obdržala okrajšava »comics«, pri nas pa – ponovno pod vplivom sbrohrvaščine – okrajšava strip, torej trak. Ker se je ta beseda v Jugoslaviji uveljavila šele konec tridesetih let, zgodbe z veliko slikami pa so tu vendarle obstajale že prej, je moral najverjetneje že pred tem obstajati izraz, ki je poimenoval takšne knjige. Kot boste lahko slišali v nadaljevanju, potrjujejo tezo, da je slikanica zgolj podpomenka izraza strip, tudi nekatera zgodovinska poimenovanja forme vizualno-literarnih del.

Med forme, ki jih razumemo kot protostripe, torej kot predhodnike konvencionalnih stripovskih del, kot jih poznamo danes, prištevamo tudi rotmanovske slikanice [rótmanovske], ki so bile v slovenskih časopisih zelo popularne v obdobju med obema vojnama. Poimenovane so po nizozemskem ilustratorju Gerritu Theodooru Rotmanu, ki je živel med letoma 1893 in 1943. Kot piše Iztok Sitar v Zgodovini slovenskega stripa 1927-2017, je Rotman, citiramo, »leta 1924 debitiral v socialističnem časopisu Voorwats z mišjo zgodbo Vrtismrček in Šilinoska. Pri nas so se njegove slikanice pojavile leta 1927 v liberalnem dnevniku Jutro. Izhajale so vsak dan s po eno sličico (redkeje dvema ali več) in krajšim tekstom pod njo. /.../ Ta tip slikanice je bil tako popularen, da so ga kot nadomestek stripa prevzeli tudi vsi slovenski dnevniki in nekatere mladinske revije, kot so Pionirski list, Kurirček in Mavrica.« Konec citata.

Rotmanovske slikanice so v angleščini sprva imenovali »picture-story«, kar bi lahko dobesedno prevedli kot slikanico, danes pa jih razumemo kot protostripe. Za kakšno formo pa pravzaprav gre? Rotmanovske slikanice so sestavljene iz posameznih kadrov, ki so uokvirjeni v kvadrat. Pod vsakim kvadratom je besedilo, ki lahko vsebuje tudi dialog. Včasih so posamezni kvadratki oštevilčeni, vendar ne znotraj slike, ampak pod njo, na začetku besedila. Primer domače rotmanovske slikanice bi bil na primer Mustrov Medvedek Neewa, ki je nastal po besedilni predlogi Jamesa Oliverja Curwooda.

Na slabo razširjenost izraza rotmanovska slikanica in še slabše poznavanje dejstva, da gre pri tem za protostrip, kažejo tudi vpisi omenjenega dela v knjižno bazo podatkov Cobiss, kjer je Medvedek Neewa enkrat zabeležen kot slikanica ali slikanica za odrasle in drugič kot strip. Vsaka knjižnica ga je namreč kategorizirala po lastni presoji.

Tovrstnih oblik protostripov je še več. Rotmanovski slikanici je kronološko sledila fosterjevska slikanica, ki jo nekateri razumejo zgolj kot variacijo rotmanovske, a se od nje vseeno razlikuje. Pri fosterjevski slikanici je besedilo umeščeno v kvadratek, na sredino ali ob katerega izmed robov, in ne leži nujno zgolj na njegovem spodnjem robu. Za razliko od današnjih komercialnih stripov pa besedilo še ni posebej obrobljeno s svojim okvirčkom znotraj kvadrata, ki omejuje posamezen kader, ampak prosto lebdi nekje med slikovnim delom in robom kvadrata.

Fosterjevska slikanica je dobila ime po Halu Fosterju, kanadsko-ameriškem striparju, ki se je rodil leta 1892 in umrl leta 1982. Foster velja predvsem zaradi priredbe zgodbe o Tarzanu, ki jo je začel objavljati leta 1929, za enega od velikanov ameriškega časopisnega stripa. Ob prevodu v osemdesetih let preteklega stoletja je njegov Tarzan postal pravi prodajni hit tudi v Jugoslaviji. Še bolj znana pa je verjetno njegova saga o Princu Valiantu, nastala v enaki – fosterjevski – maniri, ki je luč sveta prvič ugledala prvega februarja 1937, na našem področju pa je še danes eden najbolj čislanih protostripov, predvsem med ljubitelji stripa starejše generacije. Princa Valianta so namreč v svežem prevodu brali v svoji mladosti.

Po obilici zgodovinskih dejstev si pred nadaljevanjem oddaje vzemimo trenutek oddiha za glasbeni premor. Prisluhnimo Črnemu Škratu s pesmijo Most na Slovenščini.

__________

Pozdravljeni nazaj v oddaji Teorema na Radiu Študent, v kateri danes polemiziramo o tem, ali je slikanica zgolj izraz, ki opisuje eno od podzvrsti stripa. V prvem delu oddaje smo se ozrli nazaj v zgodovino, v drugem delu pa bomo poskusili to tezo potrditi z nekaj primeri poskusov definiranja stripa s strani svetovnih stripovskih teoretikov. Kot boste lahko slišali, sodi pod poimenovanje strip širok nabor umetniških del, na katera ob tej besedi morda ne bi pomislili.

Začnimo z enim popularnejših teoretikov stripa, Scottom McCloudom, ki je na svoji priljubljenosti pridobil tudi zato, ker teorije ni zapisal v obliki besedila, ampak kar v obliki stripa. V svojih teoretskih delih nam tako svoje teorije odpredava prvoosebno – kot glavni protagonist. Celo v slovenščino sta prevedeni dve njegovi temeljni deli: Kako razumeti strip in Kako narisati strip.

Kot pove McCloud na začetku stripa Kako razumeti strip, tiči razlog, zakaj ljudje stripa ne razumejo, ponavadi v tem, da strip definirajo preveč ozko. Z dobro definicijo, pravi, bi lahko na laž postavil vse stereotipe in pokazal, da je potencial stripa neomejen. Tezo zaključi z besedami: »Tu pa se naše potovanje šele dobro začne.«

Najprej se vrnimo še za trenutek v preteklost. Will Eisner, stripar in teoretik, po katerem je poimenovana tudi ameriška stripovska nagrada, ki v stripovskem svetu parira oskarjem na področju filma, je strip opisoval kot sekvenčno umetnost. Če imamo torej pred seboj posamezne sličice in v neko zaporedje postavimo vsaj dve, se posamezna podoba preobrazi v nekaj več – v stripovsko umetnost. Toda pri tem gre za zelo ohlapno definicijo. Eisner je predvideval, da je strip dejansko ločen v posamezne sličice, čemur bi lahko oporekali že z domačim primerom. David Krančan je namreč v svojem raziskovanju meja stripovske forme prišel do forme, ki vključuje sodobno tehnologijo in tako omogoča, da je celoten strip narejen v enem – recimo temu – kvadratku. V času, ko je Eisner postavil to definicijo, digitalna tehnologija, ki omogoča Krančanovo formo, še ni bila v splošni rabi. A vrnimo se h Krančanu. Predstavljajmo si, da nam je na računalniku najprej predočena ena slika, na katero moramo klikniti, da se s potopom v eno od njenih podrobnosti znajdemo pred naslednjo sliko v stripovski sekvenci. Čeprav gre torej za sledenje neki sekvenci, imamo že v prvi sliki zajete vse kasnejše sličice, a nanje do prvega klika sploh nismo pozorni.

McCloud poskuša nadalje argumentirati, zakaj bi bila sekvenčna vizualna umetnost prav strip in ne na primer animacija. Po njegovem je temeljna razlika med animacijo in stripom ta, da je animacija sekvenčna v času, ne pa v prostorski jukstapoziciji, torej sopostavitvi posameznih sličic ene ob drugo. V animiranem filmu so namreč sličice vedno enako oddaljene druga od druge, medtem ko kadri v stripu z različnimi dolžinami kvadratkov ali prostorov med njimi šele ustvarjajo časovno komponento. Pri stripu bi torej morali govoriti o jukstapozicionirani sekvenčni vizualni umetnosti, narejeni iz statičnih podob. Tudi McCloudu lahko delno oporekamo, saj so s pojavom interneta in posledično internetnega stripa nastali tudi stripi, ki v svoji srži sicer ostajajo v formi klasičnega stripa, vendar so posamezni kvadratki ali njihovi deli tudi animirani. Zato bi lahko statičnost podob iz te definicije v nastajanju izbrisali .

Vedeti je treba tudi, da Scott McCloud strip kot sekvenčno umetnost razume zelo široko. V svojem razumevanju protostripov potuje zelo daleč nazaj, veliko dlje, kot smo mi potovali z omembo Maksima Gasparija in njegovih kameradov. McCloud ima za neko vrsto protostripov celo jamske poslikave v jamah Lascaux ali Altamira, če jih le razumemo kot zgodbo, torej da imajo enovit potek, in ne le kot posamezne podobe, ki stojijo vsaka zase. Morda bolj upravičeno pa med očitnejše primere protostripa šteje na primer starorimski Trajanov steber. Da bi lahko razumeli kronološko zaporedje na njem upodobljenih dogodkov, ki sta nam jih avtor in naročnik želela predstaviti, ga moramo namreč brati v točno določeni smeri, od leve proti desni in od spodaj navzgor. Čeprav med posameznimi kadri na Trajanovem stebru ni jasne, fizične razmejitve, je vseeno jasno, katere sekvence sodijo skupaj. Tudi med sodobnimi stripi najdemo takšne, ki se razmejitev na kvadratke na primer ne poslužujejo. Že nedavno prevedena Luzova Katarza, ki pripoveduje zgodbo njegovega prebolevanja smrti sodelavcev v pokolu na sedežu revije Charlie Hebdo, je primer takega stripa.

Sodobni strip se v svojem raziskovanju novih oblik pogosto vrača v preteklost. Moderni strip naj bi se razvil iz satiričnih del Rodolpha Töppferja, ki je bil med prvimi, ki so slikovno-besedilno pripoved iz različnih kadrov zamejili z več navpičnicami. Töppferjeva dela bi danes verjetno marsikdo označil za slikanice, ker so po svoje podobna formi rotmanovskih slikanic, a Töppferja vseeno razumemo kot pionirja stripa. Tako ga imenuje tudi muzej stripa v najbolj stripovskem francoskem mestu Angoulême.

Ta švicarski učitelj, ki velja za prvega pravega striparja, je svoja dela v prvi vrsti namenjal svojim učencem, ki jim je želel s podobami olajšati učenje predavane snovi. Naslov njegovih najbolj znanih stripov bi prevedli na primer kot Dogodivščine gozdnega Jože Starohrasta, v angleščini pa slišijo na ime The Adventures of Obadiah Oldbuck. Med striparje ga štejemo zato, ker so bile te zgodbe sestavljene iz šestih zaporedno kadriranih slik s spodaj pripisanim besedilom, o tej pripovedni literarno-vizualni formi pa je avtor pisal tudi teoretske eseje.

Töppferjevi pionirski stripi iz sredine 18. stoletja so uvedli tudi namerno karikiranje podob, ki je tako značilno za današnji komercialni časopisni strip. Ker pa ni bil ne izjemen risar ne literat, je formo stripa bolj ošvrknil kot res utemeljil. Vseeno pa je s karikiranjem in navpičnicami ter s kombinacijo podob in besedila, ki je prej ne zasledimo, poskrbel za svež pristop in razvoj modernega stripa. Formo so namreč hitro pograbili britanski satirični listi in jo vzdrževali vse do njenega naglega vzpona v dvajsetem stoletju.

A tudi v 20. stoletju, kot pravi McCloud, mnoga navdihujoča in izvirna dela niso bila prepoznana kot stripi. Ne toliko zato, ker bi ne imela značilnosti stripa ali ker ne bi bila kvalitetna, ampak zaradi slabega slovesa, ki se je prijel besede strip. Ponekod – pri nas denimo še danes – mnogi razumejo strip kot nekaj negativnega, na primer kot šund. Nenazadnje smo lahko v kolumni učiteljice razrednega pouka, Jožice Frigelj, sicer redne komentatorke portala Rtvslo.si, še januarja brali o tem, da so stripi zgolj, citiramo, »poenostavljene verzije besedil.« Kljub temu da je v našem prostoru umetnostni zgodovinar France Zupan že leta 1969 v reviji Problemi objavil sociološko študijo Masovna kultura – strip, v kateri ni le postavil temeljev stripovske kritike pri nas, ampak je tudi zavrnil tezo o stripu kot o zgolj šund literaturi.

Negativne konotacije, ki so se lepile na besedo strip so bile v času celotnega 20. stoletja razlog, zakaj se je marsikateri stripovski avtor raje sam označeval za ilustratorja, komercialnega umetnika ali celo karikaturista – skratka za vse, le za striparja ne. Prav s tem želimo torej podpreti tudi tezo, da so se takšne podobe z besedilom, ki jih pri nas imenujemo slikanice, zato raje imenovale z drugo, manj zaznamovano besedo. Na tem mestu se je torej treba še enkrat spomniti avtorici teksta tako ljubega citata iz Shakespearovega balkonskega prizora iz Romea in Julije, da bi »to, čemur roža pravimo, dišalo prav tako lepo z imenom drugim.« Če seveda vmes ne pride človeški napuh s slavnim citatom: »Kaj bodo pa o tem mislili drugi?«

Za zaključek omenimo še, da se je v 20. stoletju hkrati odvijal tudi nek drug fenomen, ki je strip nevede populariziral. Kljub temu da ga ni imenoval strip, pa je v popolnosti prevzel njegovo formo, sploh ko je šlo za sporočila, ki naj bi bila razumljiva v mednarodnih vodah in v različnih jezikih. Podobe je namreč lažje »prevajati« kot besede. McCloud kot primere takšnih podob v sekvencah omenja navodila za reševanje iz letala, ki so navadno nalepljena na sedežu pred nami. Tudi tem mnogi rečejo diagrami in ne stripi.

Čudoviti svet stripa torej zajema mnogo podzvrsti, med katerimi lahko najdemo tudi slikanico, pa tudi neme in eksperimentalne stripe, stripe v enem kvadratku, ki sestavljajo sekvenco, nekatere diagrame ali čisto običajne Zvitorepce, Asterixe, Garfielde in Supermane. Slikanico naj se torej razume kot le eno od podzvrsti stripa, nikakor pa ne obratno, saj je slikanica veliko ožji pojem.

Predušesili vam bomo še zadnji dokaz v prid danes obravnavani tezi. Kajti če smo že začeli s slovarsko definicijo, bomo tudi zaključili z njo, a ta prihaja iz leksikona Cankarjeve založbe o likovni umetnosti. Čeprav je izšel leta 1979, gesla slikanica sploh ne vsebuje, geslo strip pa je razloženo takole: slikanica, zgodba z zaporedjem slik brez besed ali z besedilom v »oblačkih« nad glavami figur.

V pričujoči oddaji smo želeli ošvrkniti razliko med slikanico in stripom, nemudoma pa smo ugotovili, da se zaplete že pri njunih definicijah. Definicije stripa sicer teoretiki do danes še niso povsem postavili, a po drugi strani se še danes prerekajo in teoretizirajo tudi o definicijah filma. In teoretiziranje o umetniški formi stripa je že korak naprej. Obstoj teorije posamezne umetniške forme ji namreč doda težo, jo postavi v nek nov kontekst, ki pa je vsaj za zdaj in vsaj v Sloveniji še vse preveč v povojih. Morda je 21. stoletje končno tisti čas, ko se bo lahko ta veja tudi pri nas razcvetela, vsaj do te mere, da domačih stripovskih teoretikov zadnjih nekaj let ne bomo mogli našteti na prste ene roke. A za to bo moral strip vstopiti v izobraževalne institucije vsaj v obsegu, v kakršnem je vanje že vstopila njegova podzvrst – slikanica.