"Razum je tisti, ki poraja samoljubje, refleksija pa ga krepi; zaradi njega se človek obrača vase; zaradi njega se loči od vsega, kar ga vznemirja in prizadeva; filozofija je tista, ki ga osamlja; zaradi nje si človek ob pogledu na trpečega sočloveka pri sebi reče: 'Umri, če hočeš, jaz sem na varnem!' Mirni spanec filozofa ne zmoti nič drugega kot nevarnosti za celotno družbo, samo to ga še zvleče iz postelje. Pod njegovim oknom lahko nekaznovano zakoljejo njegovega podobnika; on pa si mora le zamašiti ušesa in samega sebe malo prepričati, da ga narava, ki se v njem upira, ne bi identificirala s tistim, ki ga morijo. Divjak sploh nima tega občudovanja vrednega daru; in zaradi pomanjkanja modrosti in razuma se vedno brezglavo vda prvemu čustvu humanosti; barabe in branjevke s tržnice vlečejo narazen tiste, ki se bijejo, in preprečujejo poštenim ljudem, da bi se med seboj poklali." (Jean Jacques Rousseau)

Dragi poslušalci, drage poslušalke, vsi po vrsti barabe in branjevke, predragi homogeni redi, občestvo tistih, ki živite v predsodkih, ki mesto nasilja enačite z grozečo zunanjostjo in ki nam poštenjakom odrekate morijo! – z modrim Rousseaujevim dognanjem si pred oči kličemo grozečo podobo brezbrižnega antihumanista, teoretika zaradi teorije in pričenjamo poslednji del trilogije na vprašanje: »Zakaj nas teoretski tekst antihumanističnega tipa vrže v grozo in fascinatorni eter, podobno kot to storijo prizori krvoločnega nasilja, ki dokazujejo ničto vrednost naših ljubljenih eksistenc?«. Da ste nasploh brezvredni, da vaš obstoj ni obogaten z nikakršno opravičujočo moralno rezervo, ki bi mu dajala pečat nujnosti, smo prek zoženja Bataillove obče ekonomije v moralno ekonomijo ter njenim kombiniranjem s Balibarjevo ločnico med homogenim redom preventivnega proti-nasilja in heterogenostjo krutosti pokazali na logičnih postulatih antihumanizma, ki ga predstavlja Foucault.

Njegova zgodovinskost, utemeljena na naključno formiranih bojih, ki brez zunanjosti vršijo nikoli dovršen ter nepovraten proces transformacij subjektov, teles in oblastnih razmerij, je pokazala, da je vsako sidrišče, s katerim bi želeli opravičiti vaš boj za anticipirani obstanek in prevlado, preprosta laž. Tudi moralne rezerve so žal stvar naključnega nastanka, ki nas nikakor ne zavezuje. Naključne vrednote, ki bodo kmalu odromale na smetišče zgodovine, na prekleto stran nasilnega procesa brez povratka in moralne rezerve povzetega v Mephistovem geslu: »Vse, kar obstoji, je vredno, da propade!«. Ko celota postane nasilna transformacija, instanca nasilju predhajajočega idealnega reda, ki naj bi ga bili dolžni zaščititi pred barbarstvom, izgine ter je razkrit njegov izvor v nasilju. Obstoj homogenega reda, družbe, za katero naj bi po Rousseauju skrbelo celo brezbrižne filozofe, je postavljen na laž, ti isti filozofi pa proti Rousseaujevi veri v preostanek brige posiljujejo in raztelešajo bližnje, vzdigujejo in spuščajo giljotino nad lastno glavo, njihova brezglava trupla šušljajo: »Družbe ni potrebno braniti.«

A ne glede na to, kolikokrat smo vam pojasnili, da ni greh, če vas zadušimo z lastnimi izločki ter kljub zagotovilom, da bomo do zadnjega diha namen goltali tudi sami, si fascinacije nad sprevrženim nismo mogli pojasniti. Duh logike, mojstrstvo paralogizma in delo s koncepti, ki nadčutni eter zvajajo na ritualnost materialnih praks, nam preprosto niso zadoščali. Brezčutneži, razočarani nad razčaranim kozmosom, smo se po nasvet obrnili k strokovnjaku za perverzije, Marquisu de Sadu, ki nam je ob izbranih jedeh med govorom o revoluciji in načelih narave razjasnil naslednjo ambivalenco:

»Preljubki prijatelji zločina, gnide vse vrst, sprijenci, ki ste v tem svetu mrtvi in živi obenem in ki vas je morala do konca zapustila, v govoru vam razodevam skrivnost, ki jo običajno odkrijem le tistim, ki jih naslednji trenutek izničim v nasladi! Da bo nad zamenjavo toalete z goltancem vaših ničvrednih bližnjih resnično fascinirana, se mora vaša družba najprej prepričati, da greši! Torej, da so vaša ravnanja v razmerju do vrline napačna, da to vrlino z njimi posiljujete, vse tja do toplega droba! Navsezadnje si morate postaviti mejo, ki jo boste nekoč napram vašim anticipacijam presegli. Načelo fascinacije je transgresija! Gotov sem, da boste šele ob spoznanju te sladostrastne operacije spustili huronske količine lepke snovi!«

In drage branjevke, ve, ki mislite, da lahko zaustavite poštenje brezrezervnega klanja, ki mislite, da lahko smrt zbrcate v zunanjost, poslednjemu smotru pa čast izrečete le enkrat na leto, kot ste to storile pred dvema tednoma, prikažemo vam, zakaj ste branjevke in katera je tista oblika bivajočega, ki vaši prestrašeni nizkosti nasprotuje kot grozeča suverenost.

Suverenost je pojem, ki se v serialu Teorem z namenom eksplicitne obdelave pojavlja prvič, ki pa ga celoten cikel predpostavlja enako močno kot razlike med humanizmom in antihumanizmom, navezanostjo in apatijo, legitimiranim in neopravičljivim dejanjem, preventivnim nasiljem in krutostjo, moralno rezervo in brezrezervnim, interpelacijo in fascinacijo. Ti pojmi so suverenost namreč ves čas predpostavljali tudi sami. Ta nasprotja se lahko tudi srečajo. Meje med legitimnim in krvoločnim so na tej točki zamaknjene in zaslišane. Brezrezervna krutost se kaže kot prepovedana kršitev opravičljivega, ki ga ne priznava, opravičljivo pa hkrati, ko omogoča občutek kršenja, dvomi o lastni nujnosti, postaja svoje nasprotje – neopravičljivo. Tako bi lahko opisali transgresijo in njeno spiralno zasnovo, katere rezultat je suverenost.

Transgresija je obenem koncept, ki se prvič pojavi ob preučevanju religioznih fenomenov, ki ga je izvajal Georges Bataille. Kasneje ga je ta s področja religiologije prenesel na področja, ki sežejo vse od antropologije, politične ekonomije, zgodovine vojne pa do obravnave njenih manifestacij v literaturi. Onstran različnih področij osnove samega koncepta slonijo na antropološki predpostavki, ki življenje človeka razdeli v dva načeloma ločena svetova. Svet profanega in svet svetega. Občasno je namesto njiju uporabljena razlika med homogenim in heterogenim, ki jo bo povzel tudi Balibar. Odnos med dvojicama je enak, le zven pojmov je za razliko od prejšnjega para bolj posveten.

Prvi člen dvojice je tako vedno na strani reda, ki po definiciji stremi k zatrtju nasilnih izpadov. Tako, da jih preprosto prepove ali pa jih kanalizira v zanje določena področja. Predela nasilje v homogenem prek sublimacije, ki jo omogoči opravičilni mehanizem. V sfero legitimiranega nasilja sodijo institucije, kot sta policija in vojska, pa tudi nasilje, izraženo nad skupinami, ki se urejenim ljudem zavoljo njihovega nizkega gmotnega stanja gnusijo, na primer cipe, begunci in nizki razredi, ki bi jih bilo zaradi dionizičnih strasti treba zatreti. Legitimno nasilje je vedno prikazano kot preventivno, opravičljivo, in je načeloma zvezano z oblastjo. A kot sem že večkrat poudaril, oblastjo, v kolikor vsebuje moment odpora: tudi politične opcije, ki vladajoči garnituri nasprotujejo, svoje nasilje tavtološko prikažejo kot opravičeno, nepredvidljivo. Na primer, če bo kapitalizem, bo nastopilo barbarstvo.

Iz tega se lahko razvijejo izrazitejši politični boji, ki pa jih sam še vedno obravnavam zgolj kot razširjeno homogeno/profano. Heterogeno/sveto je barbarizem, ki ga želijo mehanizmi homogenega/profanega in razširjenega homogenega/profanega izključiti v zunanjost. Procesi, povezani z njim, gredo v nasilju do konca, če niso vezani na dosego časovno naknadnega smotra, ki bi določil, kaj naj se ohrani, kaj uniči, koga zveliča in koga zakolje. Je avtoreferenčno nasilje, krutost, ki v trenutke homogenosti vnašajo brezrezervno uničevanje in umor vsega obstoječega. Heterogeno je drugo ime za apokalipso.

Predpostavka obeh sfer je človek, ki v okviru Bataillove koncepcije nikakor ni naravna danost. Razdelitev na omenjena svetova pa je v celoti človeška, iz česar izhaja konceptualno prvotnejša ločnica med človekom in naravo. Slednja je svet kaosa, ki ne pozna ne jezika in dela, živali kot njegove stanovalke in drugo človeka pa se v celoti predajajo neposredni zadovoljitvi gonov. A del živalskega se je zaradi eksistenčne stiske odcepil od prvotno danega ter se prek subjektivacije v delu in jeziku šele vzpostavil kot človek. Tu nastopi svet profanega, kjer človek biva, podrejen svoji vlogi v produkcijskem procesu, katerega učinek je. Človek ni naravna danost, temveč v vseh ozirih učinek nastopa dela in jezika. Človek je branjevka in baraba – je eden izmed vas.

V tem je Bataille na smešen način podoben Foucaultu. Politični boj tudi pri Bataillu ne more temeljiti na osvobajanju zatrtega človeka, saj je človek po sebi že učinek podreditve delu in jeziku, ki sta svetu dodala uporaben značaj. Spremenila sta ga v red jasno začrtanih vlog–funkcij in predmetov, s katerimi po vnaprej določenih pravilih upravljajo tisti istovetni z določeno vlogo. Krutost, ki urejenost prelomi, človeka fascinira, a zgolj in samo človeka, ki se je neposrednemu zadovoljevanju gonskih vzgibov odpovedal. Gre za vse drugo kot za vračanje k naravi.

Eden od pogojev vzpostavitve sveta  je bil, kot je bilo že nakazano, v tem, da je bila količina nasilja v njem zamejena, bodisi na način absolutne prepovedi bodisi z legitimiranjem prek transformacije v tisto, čemur Balibar reče preventivno proti-nasilje. Odtlej, ko je bil vzpostavljen moralni red, so bile na njegovo vnanjost zamejene vse tiste prakse, ki so motile njegovo reprodukcijo. A prepovedi, ki so izključevale in s tem oblikovale svet prepovedanega, so predpostavljale možnost svoje kršitve v vračanju izključenega. Ponovni izbruhi so bili in so neustavljivi. Določena oblika prestopanj običajnega življenja je zato postala institucija, ki je omogočila, da so se neuničljive tendence k nasilju kanalizirale v jasno opredeljenih področjih. Njihov obstoj, običajno religioznega porekla, je predstavljal antitezo profanega, svet svetega, ki se je izrazil v karnevalih in žrtvovanjih. Obstajale pa so in so še tudi kršitve, ki nimajo religioznega značaja. V tem primeru govorimo o profanaciji kot nereligiozni obliki transgresije, ki je bodisi zamejena na zasebni prostor bodisi v celoti prepovedana. Vsaka kršitev moralnega reda je sama po sebi fascinirala, saj je nakazala, da red v nasprotju s tem, kar zatrjuje, ni večen. Kot ni večen in nujen posameznik, ki predstavlja njegov del. Transgresija je izkustvo smrti.

Kaj si mislimo o celotni Bataillovi antropologiji, ni važno. Kajti razliko med človekom in živaljo lahko vzamemo zgolj kot ilustrativen prikaz operacije, ki te opozicije prav lahko ne bi potrebovala. Specifično diferenco bi prav lahko zamenjali z razločkom med popolnim brezčutnežem in moralnim ali navezanim človekom; njuno kopulacijo pa recimo prikazali v dvoumnih sadovih likih. Tako žival kot bitje popolne apatije nad nasiljem nista fascinirana. Človek nasilje v določenih primerih legitimira v njegovem polnem izrazu, v krutosti, ki s tem, ko brez vsakega predhodnega opravičenja nakaže arbitrarnost domnevno neodpravljivih oblik človeškega življenja, doživi slovesne občutke. Človek ne verjame, da bo tisto, kar mu je ljubo ali na kar je navajen, kdaj porušeno. To se mu zdi nemogoče; njegova pričakovanja so preveč močno zasidrana v navadi. Nastop krutosti je zato tisto, kar je Goethe, ki ga Bataille pogosto citira, označil za »nemožnost, ki se nenadoma spremeni v realnost«.

Človek je fasciniran, ko se pred njegovimi očmi kljub moralnim idealnostim, ki to prepovedujejo, za trenutek pokaže ničnost sveta, procesi, ki so prikazani kot opravičljivi, zgolj ker referirajo na predstave o avtonomnem kriteriju pravilnosti, ki ga ta izkušnja spodkopava. Fasciniran je, ker je nekaj prešlo čez mejo samoumevnega, ker so bila pravila prekršena, ker je nemogoče postalo resnično. Brez pravil, ki bi bila v operaciji negirana, razlika med možnim in nemožnim ne bi obstajala in fascinacija, ki predstavlja slovesni značaj transgresije, bi gotovo izostala. Brez moralne prepovedi, ki je s tem, ko ga je ločila od brezčutneža in živali, vzpostavila človeka in njegov utilitarni značaj, transgresija ni možna. Ker pa vsaka prepoved implicira zmožnost svoje prekršitve, bi prav tako lahko rekli, da je tisto, kar nas dela človeške, biti zmožni transgresije, v kateri se za trenutek odpovemo koristim, postavljenim v prihodnost. Ne le da se je motiti človeško; bitje se mora občasno zmotiti ali pa biti vsaj zmožno zmote, če se naj imenuje človek. Da pa se lahko zmotimo vse do svoje človečnosti, se moramo najprej znati držati instance moralne resnice. V nasprotnem primeru, če naša kršitev postane frigidno, vsega užitka oprano pravilo, preprosto nismo več priznani za ljudi. To se namreč zgodi tistim, ki so zaradi svoje obnemoglosti, obupne ekonomske situiranosti, kršitev primorani transformirati v utilitarno dejavnost, podrejeno samoohranitvi. Ta pa ni nič drugega kot čisto nasprotje transgresije, izražene v himeričnem liku nizke prostitutke – človeka in svinje obenem.

»Prostitutka nizke vrste je na najnižji stopnji obnemoglosti. Do prepovedi je ravnodušna kakor žival, toda nemočna, da bi dosegla popolno ravnodušnost, ve, da drugi prepovedi upoštevajo: ne samo, da je padla, dana ji je tudi možnost, da spozna svoj padec. Ve, da je človeška. Čeprav je brez sramu, se lahko zaveda, da živi kot svinja.«

Žival in ravnodušnež se od nizke prostitutke razlikujeta, saj zanju prepovedi dejansko ni. Oba predstavljata arbitrarno zapolnitev tistega strukturnega mesta, ki je pred vsakim moraličnim kriterijem. Formi dejanj, ki jih proizvajata, sta zgolj dejanji, nikakor pa ne neopravičljiva prekršitev zakona. Sta popolnoma brezčutni bitji, ki jima je zato do konca vseeno, kaj pravi ta ali ona zapoved o tej ali oni obliki eksistence. Vse apolinične tvorbe, s katerimi bi dejanja pred drugimi postajala ljubka, bi po mnenju brezčutneža predstavljala zgolj še eno materialno prakso, proizvedeno v okviru iste površine realnosti, z namenom, da legitimira druge dele polja, ki mu ontološko pripada. Da pa jim pripišemo vrednost, ki jo same zahtevajo in na katero njihovi verniki pretendirajo, ne smemo podvomiti o avtonomnosti opravičilne instance. Naš brezčutnež je to vedno že storil, zato so bila vsa dejanja zanj reducirana na dejanja. Praskanje za ušesom je bilo dvignjeno in najokrutnejši poboj spuščen na isto višino, na raven neopravičljivega dejanja. To bi bil opis pozitivne suverenosti, kot jo poda Bataille. Opis bitja, ki premaga strah pred smrtjo, če že ne smrti same in se prepusti nedolžnosti postajanja, derridajevski inflaciji znaka, nietzschejanski maškaradi. A s tem, ko je izgubil zmožnost za strah in tesnobo, ko se je odpovedal slabi vesti, je obenem prenehal biti človek in postane nekaj več.

Človek pa ostaja temeljno prestrašen. Človeški ostaja človek zgolj, če se prestopa vzdrži, dokler verjame v večnost legitimacijskih tvorb, v neodpravljivo možnost opravičljivega dejanja. Ko vanje ob izvedbi transgresije podvomi, za trenutek izginejo vse tiste forme in pravila, ki jih je zvezal s človekom, tudi razum in pravilo identitete, ki je vzdrževalo anticipacijo istovetnosti njegovega obstoja v prihodnjiku. Transgresija je akt, ki človeka, ki verjame v večnost reda, katerega del je, in ki sebi ter določenim ljubljenim objektom pripisuje večno identiteto, v sedanjiku nakaže, da ni večen niti red, ne on, ne tisto, kar mu je najljubše. Pove mu, da svetu vlada brezrezervna smrt, da krutost, ki jo je domnevno za vekomaj odgnal iz sebe, predstavlja neodpravljivo vrvenje, gomazečo golazen, vedno-že-zmagovito gnitje, prisotno v jedru samoumevnega. In to gnitje, ki nepovratno kontaminira in uničuje s sijem največje fascinacije, glorifikacije krutosti. Kot v spisu Predgovor k transgresiji o njej poreče Michel Foucault, ta … »Služi poveličevanju tistega, kar izključuje; meja se nasilno razpre brezmejnosti, nenadoma jo presune vsebina, ki jo je bila zavrgla, izpolnjena je s tujim obiljem, ki vdira v samo jedro njenega obstoja. Transgresija prenese mejo naravnost na mejo svojega obstoja. Transgresija prisili mejo, da se sooči z imanentnim dejstvom lastnega izginotja, da se ponovno najde v tem, kar izključuje (točneje, da se prvič sama sebe zares prepozna), da doživi pozitivno resnico v svojem propadu«.

Iz transgresije smo tako lahko povlekli nasprotje med verovanjem v ohranitev specificirane eksistence, podprto z moraličnim uokvirjanjem, in nasproti njej postavljen v sedanjiku tvorjen prikaz nujnega razkroja pričakovanja prihodnosti. Vidimo lahko, da gre za razliko med moralno rentabilnim in produktivnim kot učinkom oblasti, obdelano na primeru holokavsta. Moralno rentabilno je na strani anticipacije, ki ni nič drugega kot moralna rezerva. Kajti, kaj je rezerva drugega kot anticipacija ohranitve, postavljena v prihodnjik? Produktivnost in neopravičljivost dejanja pa sta drugi imeni za brezrezervnost. Kajti, kaj je neopravičljivost drugega kot odsotnost moralne rezerve, ki bi začrtano operacijo opravičevala, redukcija na še eno materialno arbitrarnost? Nižanje vrednosti avtonomnega kriterija legitimacije na eno izmed materialnih praks bo razkrinkala lažnost besed, s katerim si je rezerviral mesto v kraljestvu morale. S tem, ko mu bo lepi določila spremenljivega prihodnjika, mu odklanja pričakovano večnost. Ta bo razkrita kot nič več in nič manj kot utvara njegovih privržencev.

A opisana razlika je obenem razlika med dvema oblikama eksistence. Prva, ki se cela potopi v uničenje, živi pod znamenjem amor fatti; moralnih rezerv zanjo ni in s tem upade tudi fasciniranost. To bivanje je igra, tisto, kar Bataille poimenuje pozitivna oblika suverenosti. Način eksistence, ki se ves čas zaveda svoje odpravljivosti, ki ves čas gleda v obraz smrti, ki predstavlja njen notranji trenutek in ne vpada vnanjih sil. Ne anticipira, saj ve, da je zgodovina naključje. Njegova dejavnost je avtoreferenčna, v celoti sedanja, nepodrejena prihodnjim smotrom, tuja vsakemu utilitarizmu. Njegovo življenje je suvereno.

Nasprotuje ji človek, ki se v brezrezervnost spusti samo občasno, operacijo pa po njeni izvedbi vedno sprejme z veliko mero slabe vesti in zgroženosti. Reče, da se je prepustil vnanjim vpadom nasilja, da ni ravnal pravilno, da storil nekaj neopravičljivega. A na skrivaj ves čas priznava, da se je v svoji nepravilnosti naslajal, ker meni, da bi prav tako lahko sledil kriterijem, ki mu jih zadaja moralna instanca. To je ohranil zato, da bi v brezrezervnosti lahko užival. Istočasno je nad kršitvijo prestrašen in fasciniran. A kot sem rekel, ti padci, ki jim pravi greh, so zgolj občasni. Svojo dejavnost človek skoraj vedno prilagaja prihodnosti. Njegova dejanja in on sam so vedno zgolj sredstva za dosego višjega, šele prihajajočega cilja, ki je v vsakem primeru reproduktivne narave: ne glede na to, ali prispeva k vzdrževanju reda bitij in stvari, zvezanim s trenutnim dispozitivom, ali pa se podvrže revolucionarnim akcijam. V obeh primerih ohranja moralni mir, vsakemu padcu v nasilje pa pripiše zunanji značaj, akterja pa prikaže kot kršilca večnega nravnega reda. To je podrejeno življenju resentimenta.

Zakaj se torej antihumanistične teorije kažejo kot suverene in zakaj se Sade popolni suverenosti odpove? Ker teorije same po sebi nimajo pretenzije, da bi z uničevanjem moraličnih legitimacij fascinirale. Eno za drugo žrtvujejo, ker konsistentne teoretske izpeljave to počnejo, ker je to esenca genealoga. Ker naj bi bil smisel teorije v tem, da izdela koncepte in izvede analizo bojev in ne da, nasprotno, piše priliznjene pamflete, ki bodo to ali ono smotlako opravičevali kot izbrano ljudstvo, razred ali raso.

Neuslišane želje sodrge kmalu zapazijo, da v svojih delih zaradi teoretske konsistentnosti antihumanist nikogar ne privilegira, da sekiro nastavlja na vrat enega za drugim. Na koncu pa, kot da bi šlo za šalo, krvnika pokliče še nadse in si rade volje oddrobi betico. A njegova smrt ga ne zaustavi v govorjenju. Moralni samomor kvečjemu pokaže, da je bil od vekomaj mrtev, da njegov glas ni nič drugega kot glas brezglavca, acephala, živega mrliča, ki sebe in druge zniža na esencialni nič. Kakor da bi mu bilo popolno vseeno za vse, kot da je prek teoretske askeze dosegel Sadu nedosegljivo stanje popolne apatije, v katerem kot edini smoter preostane njegovo lastno početje. Raja ga sovraži, obenem pa je nad njim fascinirana do obnemoglosti, kar izraža s tem, da o njem veliko govori. Na koncu ga v svojem razpredanju poenostavi in označi za aktualnega in si tako pridobi vtis družbene odgovornosti. In ravno ta odgovornost, sopomenka moraliziranja, aktualnega človeka podreja začrtani prihodnosti. Mu zapoveduje, da v svoji podreditvi razpozna pravico, resnico nemogoče transformacije, v svojem moraliziranju vidi nerazrušljiv smisel sveta, najnujnejšo obliko eksistence. Sama v celoti ni nič drugega kot ta podreditev. Ne vsebuje potlačene in zakrite notranjosti, ki bi jo morala v skladu z načeli pravičnosti osvoboditi. Je pač še en ničvreden in nepomemben učinek diskontinuirane zgodovine. Povrh tega podjarmljen učinek te zgodovine, za katerim, potem ko bo iz tega ali drugega razloga transformiran v mrliča, ne bo ostalo nič. Svoj bedni in nepomembni položaj, ki ga v srečanju s poslednjim smotrom vsake ekonomije ne bo rešila nobena revolucija, si ves čas prikriva s tem, da si ga daje kot sredstvo višjega in prihodnjega cilja, upravičenosti, nališpano voljo do življenja. Da je to zgolj njegova želja, ne pa skladnost, s katerim koli že avtonomnim opravičevanjem, si ne bo priznal nikoli. A kakor, da smrt za zagotovljeno zmago, potrebuje njegovo ovedenje in priznanje.

Nakar predenj stopi teorija, ki se kaže kot negacija vsega tega, kar mu je lastno. Ni je strah; smrti, nasprotno, gleda v obraz. Je aktivna podoba tistega uničevanja, kateremu je sam podvržen zgolj pasivno. Ni ji mar za življenje, ni podrejena prihodnosti. Je zgolj v trenutku tukaj in zdaj, brez vsakega opravičila, zgolj je, ker je sama sebi namen, teorija zaradi teorije. Nekaj, kar boječnež ne bo nikoli. Suveren v trenutku. Ta mogočnost, ki prelomi z vsem tistim, v kar je veroval, ki vse to reducira še na en naključen produkt zgodovine, ki v resničnost popelje vso grozo, ki jo je sam imel za nemogočo. Ta velika sila ga zaradi njegovega mizernega položaja in moralnosti, ki se je oklepa kot pijanec plota, ne more ne fascinirati. A fascinacija je učinek njegove majhnosti, teorija sama ni fascinirana nikoli. Je brezrezervnost zaradi brezrezervnosti, destruktivni paralogizem, nihilistična askeza in ne brezrezervnost kot prekršitev ohranjene rezerve.

Je popolna brezčutnost, tisto, kar Sadu ni nikoli uspelo doseči, saj je v svojih delih ves čas ohranjal gledišče žrtve in rezervo morale. Samo če je na monumentalne masakre in orgije, ki jih prirejajo njegovi sprevrženci, pogledal s pozicije žrtvovanega, ki nadvse ceni moralo in ki je pogosto celo morala sama, je lahko v skrunitvah užival. Brez tega bi operacija, ki sestavlja transgresijo, postala nemožna. Primerjalni užitek je zanj preprosto nujen. A ta nujnost je tudi tisto, kar mu je preprečilo, da bi na ravni spinozistične narave dosegel popolno apatičnost. Ta ga je fascinirala le, dokler je omogočala prekršitev prepovedi, ki je načelo gibanja Sadove filozofije. Nezmožnost, da bi se jim odpovedal, ga bolj kot brezčutnemu apatiku približa poceni prostitutki. Od kršitve moralnega pravila kot zakona do kršitve kot pravila namreč ni tako daleč. A Sadov libertinec se od prostitutke vseeno oddalji. Da je označen za nizkotno vlačugo, ga zabava, saj to nakazuje možnost obče prostitucije, ki jo terja smrt Ludvika XVI. V nasprotju z njim obnemogla ženska v prostituiranju ne najde nikakršnega užitka. Sadist ostaja človečnejši od nje.

Triado zaključujemo s kratko opombo na temo protislovja med suverenostjo in diskurzivnostjo antihumanističnega besedila. Ker filozofija sestoji zgolj v svoji logični celoti, ki eno propozicijo podreja naslednji sledeči v času, vsebuje način podrejenosti prihodnosti. S tem na videz zanika suverenost. Na videz, saj vse izvedbe transgresije predpostavljajo vnaprej določen ritual, ki šele proizvede izkustvo apokalipse. Žrtvovanja tako ni brez izbire žrtve, brez vnaprejšnje priprave prizorišča, brez sosledja izrekov in dejanj, ki tvorijo intersubjektivno polje med žrtvujočimi in žrtvovanim. Šele nato sledi uboj, ki šele ob zadostitvi naštetim pogojem proizvede fascinatorno izkustvo grozljive sedanjosti. Transgresije ni v specifičnem predmetu, temveč šele v povezavi intersubjektivne tvorbe človeka, bitja, ki pričakuje s samim po sebi ne fascinantnim procesom, ki z moralnimi anticipacijami vred zvede na nič tudi človekovo relevanco. Na mesto tega procesa, s katerim se srečate moralni poslušalci, pa lahko brez težave stopi tudi teoretsko veriženje destrukcij vaših na neuspeh obsojenih načrtov. Srečanja z antihumanizmom vam vnaprej zagotavlja triumf smrti in vam - poslušalci in poslušalke, branjevke, barabe, pocestnice in za konec človeštvo nasploh - v srce vrezuje naslednje: Vsi vaši upi so lažni, vaša vrednost nična, vaš obstoj preprosto nepomemben.