V današnji Teoremi bo govora o užitku ter o njegovi relaciji do telesa in želje. Užitek bomo smatrali za virus, za infekcijo, za mehanizem uničenja, za vozno linijo proti smrti. Telo bomo po drugi strani obravnavali kot puščavo užitka, kot pohabljeno hrepenenje, kot prizorišče spodletelosti, kot negativni total.

S čigavim užitkom se bomo ukvarjali? Fokus naše analize bo užitek ranjenih korpusov, užitek živih mrličev, užitek prosojnih kadavrov, užitek reliktov starih travm. Mogoče še to: stališče, iz katerega bomo izhajali pri obravnavi korpusov užitka, bo, da gre prvenstveno za entitete, ki same sebi užitek vselej dolgujejo, obenem pa si ga nikdar ne morejo dati.

Izhodiščno vprašanje: kaj si začeti z užitkom? Ga gre interpretirati kot nekaj dobrega ali nekaj slabega? Ali si je treba prizadevati za več ali za manj užitka? Dominantna družbena doktrina se v politiki užitka načeloma orientira na podlagi logike, da ga je treba disciplinirati oziroma se mu odpovedati v imenu načela ugodja. Sistematična evakuacija užitka iz telesa se prične nekako vzporedno z vstopom v Simbolni red. Užitek, ki se izmika redu označevalca, ne pristaja na logiko funkcionalnosti ter je inkliniran s patološko potrebo po repeticiji, na tej točki postane problem, ki ga je treba eliminirati. Oblast potemtakem vzame užitek v svoje roke z namenom, da bi ga zdisciplinirala,  zdresirala, obvladala, toda realna slika je takšna, da oblast užitek vsakič, ko ga preganja, dejansko predvsem utrdi. Imamo torej Foucaultove večne spirale oblasti in užitka: na eni strani je oblast, ki nadzira, preži, zaslišuje, prisluškuje, brska, otipava in spravlja na svetlo, na drugi pa je užitek, ki se tej oblasti skuša izmuzniti, jo varati in popačiti. Navkljub svojim ambiciozno zastavljenim aspiracijam oblast užitka v sklopu svojih projektov nadzorovanja in ščuvanja ne zmanjšuje in ukinja, pač pa kvečjemu potencira.

Ko govorimo o užitku, je treba vedeti, da je njegova problematičnost v glavnem povezana z dejstvom, da užitek ne pozna koncepta prave mere in se obenem ne podreja logiki konsekvencionalizma. Če rečemo, da načelo ugodja karakterizira prava mera, ki posledično terja zavezo vzdržnosti, hitro pridemo do ugotovitve, da evociranje užitka v svoji bistveni točki pomeni predvsem odpoved ugodju. Užitku je inherentna neka trajna dvoumnost: vselej je prezgoden, hkrati pa vedno zamuja, še preden sploh prispe, je že izgubljen, po eni strani ga je vselej premalo, po drugi strani pa vedno preveč. Užitek kot hkratna zaznamovanost z luknjo in presežkom, užitek kot nekaj, česar subjekt noče ter hkrati kot tisto, česar hoče zmerom več.

Ali želja meri na užitek? Nasprotno, želja teži k obrambi pred njim.  Želja, ki je po Lacanu definirana kot razlika med zahtevo in potrebo, torej kot fenomen njunega razcepa, je po svoji naravi neuničljiva in nepotešljiva ter vselej meri na nekaj drugega in nikdar na zadovoljitev, h kateri poziva. Lacan je željo sprva pojmoval kot neko radikalno, revolucionarno silo, v kasnejših letih pa je sprevidel, da je njena resnična narava povsem drugačna. Želja je namreč podložna zakonu: kar zakon prepoveduje, to želja išče. Želja išče zgolj transgresijo, to pa jo naredi v celoti odvisno od zakona Drugega, ki jo ustvarja. Ko govorimo o želji, je pri njej bistvena še ena karakteristika: njen objekt je manko in tudi sama se konstituira na presečišču dveh mankov, ki sta manko subjekta in manko Drugega. Človekova želja je po svojem bistvu vedno in vselej želja Drugega. Koncept želje kot želje Drugega na eni strani pomeni subjektovo željo po tem, da bi bil objekt želje Drugega, po drugi strani pa rezultira v tem, da je objekt človekove želje vselej objekt, ki ga želijo tudi drugi. Ker je subjekt navkljub seksualno androgenemu izhodišču človeka permanentno razcepljen, se manko manifestira v ljubezni do Drugega, ki pa ni nič drugega kot želja po zapolnitvi praznine.

Če je želja vselej želja Drugega, lahko za užitek trdimo ravno nasprotno - užitek je po svoji naravi egoističen. Povedano z lakanovci - užitek kot tak je Eden, izhaja iz Enega in sam od sebe ne vzpostavi nobenega razmerja z Drugim. Užitek gre torej obravnavati kot nekaj v svojem temelju idiotskega in samotarskega in tudi v tem smislu gre njegov koncept razvijati v permanentni  dialektiki z željo. Želja je v končni fazi ujetnica načela ugodja, ugodje kot tako pa je nasprotno užitku. Kako pridemo do užitka? Imamo notranjo težnjo gona, ki sili k ponavljanju ugodja, ker pa pri tem nima prave mere, ki je, kot zdaj že vemo, bistvena za načelo ugodja, rezultira v neugodju in prav to neugodje kot tisto, kar je pri ugodju neugodnega, je v psihoanalizi opredeljeno kot užitek. Užitek kot kapitulacija načela ugodja, ki igra vlogo regulatorja korpusove ekonomije in ki deluje v imenu ohranitve organizma skozi čas.

Imperativ načela ugodja: uživaj kar se da malo ... In če že, naj bo užitek zgolj stranski produkt, spremljevalni pojav, da ne rečemo kolateralna škoda. Filozofija skupnega dobrega in moralni nauk sleherne oblasti sta suverena v direktivah glede užitka: le-ta naj nikdar ne nastopa kot primarni razlog, da neko dejanje izvedemo. Princip družbene morale je pač načelo ugodja, v imenu le-tega pa telesu ne preostane drugega, kot da svoj užitek izda.

Če gre pri načelu ugodja za homeostazo, torej za vzdrževanje stanja najmanjše napetosti, ki se mora ohranjati, da vztraja življenje, potem gre pri užitku predvsem za prestopanje njegovih meja. Načelu ugodja je pač v interesu preživetje, medtem ko za užitek velja, da je do njega v najboljšem primeru indiferenten. Za trenutek se spomnimo Kanta in njegovega poskusa demonstracije etične avtonomije subjekta v relaciji do patoloških inklinacij. Torej, Kant na neki točki Kritike praktičnega uma vpelje scenarij, v katerem je naključno izbranemu individuumu ponujena možnost seksualnega interkurza z žensko njegovih sanj. Kant seveda ne bi bil Kant, če ne bi penetracija pri njem prišla v paketu z eksekucijo: našega ubogega norca Kant informira o tem, da lahko svobodno kopulira z objektom svoje fascinacije in obsesije, vendar pa naj vzame na znanje, da ga po spolnem odnosu čakajo vešala. Kant ponudi torej izbiro med seksom, ki mu sledi obešenje, ter med kontroliranjem in obvladanjem svoje želje in posledičnim izogibom eksekuciji, vendar pa takoj zatem da jasno vedeti, da o kakšni blazni izbiri sploh ne moremo govoriti: po Kantu bo vsak subjekt, ne glede na siceršnji individualni vrednostni sistem, izbral drugo opcijo. Odločitev bi naj bila evidentna sama po sebi.

Kantov senzualist seveda deluje pod okriljem načela ugodja. V svojih računicah špekulira, da je abstinenca v dotičnem primeru smiselna izbira ter da se kratkoročna zadovoljitev seksualne želje v zameno z dolgoročnimi posledicami smrti preprosto ne izplača. Toda ali se posameznik res vselej odloči v korist abstinence, kot nam suvereno zagotavlja Kant? Če je kaj evidentnega iz Freudove analize simptomov in patologij, je to predvsem to, da se individuumi v vsakdanji praksi rutinsko odločajo za variante, ki niso niti približno v skladu z načelom ugodja. Nevrotik pogosto izbere ponavljajočo se bolečo izkušnjo v skladu s tistim aspektom gona, ki nerazumno ignorira empirične konsekvence, torej v skladu z Wiederholungszwang ali kompulzivno repeticijo.

Kar se tiče Kanta, bodo vešala kot taka zadostna in gotova motivacija za nepotešitev želje, vendar pa dejansko ni niti logične niti moralne nujnosti za to, da subjekt ne bi izbral koitusa z objektom svojih afekcij in obsesij. Je popolnoma možno in pri nekaterih individuumih pravzaprav skorajda bolj kot ne pričakovano, da bo izbrana druga opcija. Če je neka oseba precenjen objekt tistega, ki bi ga psihoanaliza imenovala patološki subjekt, je jasno, da grožnja eksekucije ne bo zadosten motivator, da bi se izognil potešitvi svojega hrepenenja.

Zamislimo si torej situacijo, v kateri bi nek poljubni subjekt v imenu užitka revoltiral zoper Kantove spekulacije. Je njegovih problemov – vsaj za to eno noč – s tem konec? Nasprotno, pravi problem se je s tem šele pričel. Vsem pričakovanjem in žrtvam navkljub se bo anticipiran užitek, ko se  bo enkrat  udejanjil, že po defaultu namreč kaj hitro izkazal za iluzijo, za mitično popolno zadovoljitev, za nekaj bistveno neobstoječega. Za tančico fantazij je travmatična stvar in anticipiran užitek, za katerega se je naš korpus odpovedal svojemu življenju, se v dejanskosti realizira zgolj kot grdota dejanskega doseženega užitka, kot bežna, tranzitorna, živalska gratifikacija, ki ni vredna niti omembe, kaj šele življenja, ki je bilo zanjo zastavljeno. Govorimo torej o repulzivnem Realnem, ko drugi iz objekta fantazij, ko pride v bližino, postane zgolj kos mesa, za katerega ni vredno umreti. Ali, rečeno z Žižkom: ne samo, da je anticipiran užitek v bolečem neskladju z dejanskim neto užitkom, ki ga subjekt dobi iz situacije, v dejanskosti nujno pride tudi do tega, da se sam akt kopulacije iz vznemirjujoče fantazije transformira v nagnusno, ogabno, mehanizirano dejavnost, v dve prepoteni in hropeči telesi, ki se drgneta druga ob drugo in izločata telesne tekočine. Užitek ali življenje? Če izberemo prvega, bomo ostali brez obeh.

Odločitve mesa – zdi se, da so vselej napačne. Rečeno s Kierkegaardom, naj se obesiš ali pa se ne obesiš, izbiro boš v vsakem primeru obžaloval. Z užitkom so sami problemi: najprej se do njega ne da priti, potem se ga ne da znebiti, vedno ga je premalo, vselej ga je preveč, sam v sebi že manjka, hkrati pa se zmerom presega in nenazadnje, nikoli ga ni tukaj, ko bi ga človek  potreboval. Osnovno pravilo užitka: več ga imaš, bolj ti manjka, bolj se ti izmika, bolj in bolj je objekt tvojega hrepenenja in obsesije. Užitek kot nekaj že v izhodišču izgubljenega, užitek kot nekaj paradoksnega, užitek kot nekaj travmatičnega, užitek kot škandal. Pri užitku nekaj fundamentalno šepa, pa vendar vsa telesa hrepenijo in se orientirajo po njem. Ali drugače povedano: kdor ne izbere užitka, tako ni več živ, kdor ga, pa ne bo več dolgo.

Ce n'est pas ça: paradni slogan užitka. To ni to, ne tokrat, ne danes, ampak enkrat drugič - in to kmalu - zagotovo bo. Zgodba užitka - večni suspenz, večno čakanje, večna zamuda. Toda čeravno je še ni tukaj, je treba verjeti, da je zadovoljitev pred vrati, samo vprašanje časa je, kdaj jo bo korpus dosegel. Teater pa se nadaljuje: 'to ni to' ima svoj logični nasledek v 'hočem še', s tem pa je pripravljen teren za večno reprizo. Čakajoč na užitek, na sporedu vsak večer. In z vsako ponovitvijo zadovoljitev še malo bolj izostane in vsakokrat je užitek še malo bolj izgubljen.

Kakšne so same koordinate polja, na katerem se preigravajo diabolične igre užitka? Teren užitka je seveda telo. Telo kot odprta rana, telo kot genetska zabloda, telo kot polje frustracij, telo kot seksualni objekt. Telo kot zapor biti, telo kot sistemska napaka, telo kot pomota, telo kot razkroj. Telo, ki je ranjeno v svojem spolu, telo, ki je markirano z indeksom izgube, telo, ki lastnoročno piše svojo tragedijo, telo, ki se že od nekdaj žene v propad.

Kaj sploh je telo kot tako? Izhajamo iz teze, da je telo:

prvič, šiv, ki se trga,

drugič, meso, ki joka,

tretjič, žila, ki kolapsira,

četrtič, aspiracija, ki kapitulira,

petič, brazgotina, ki vztraja skozi čas.

Telo – teren, na katerem se srečujejo in prehajajo drug v drugega užitek, bolečina, greh, krivda, želja, fantazma, patologija in odklon. Vedno ista pesem: telo v svojem lebdenju sredi niča in pojemanju v neobstoj išče mehanizem, da bi se lahko v miru izgubilo. Telo bi konec koncev rado bilo predvsem srečno. Projekt seveda ni izvedljiv, nasprotuje mu celoten ustroj vesoljstva. V Freudovih besedah: »Lahko bi rekli, da v načrtu stvarjenja ni vsebovan namen, naj bo človek srečen. Kar v najstrožjem pomenu imenujemo sreča, prej izhaja iz nenadne zadovoljitve skrajno nakopičenih potreb in je po svoji naravi mogoče le kot epizodičen fenomen. Sleherno nadaljnje trajanje situacije prinaša le občutek mlačne lagodnosti. Narejeni smo tako, da lahko intenzivno uživamo le kontrast, stanje pa le v zelo majhni meri. Naše možnosti sreče tako omejuje že naša konstitucija. Veliko manj težav imamo pri izkušanju nesreče. Trpljenje nam grozi z vseh strani ...«

Zgodba užitka: Telo, ta ranjen kos mesa, ta kulisa za samozanikanje, se zaveže samemu sebi, da bo uživalo, a ko skuša svoj projekt realizirati, pri tem prav histerično spodleti. Imamo torej užitek kot nekaj neuspelega, kot obljubo, ki jo je telo dalo samemu sebi, obljubo, ki je bila prelomljena, obljubo, ki je nikdar ne more izpolniti. In obenem imamo užitek kot obvezo, naloženo s strani sadističnega Nadjaza, ki telesu zapoveduje, naj uživa in mu obenem že v izhodišču posmehljivo napoveduje, da mu bo užitek spodletel. Užitek: projekt, ki je strukturno zdeterminiran, da se ne bo dobro končal, ki pa se mu vendar ne moremo odpovedati, ne moremo ga opustiti, nepovratno smo ujeti vanj.



Užitek je namreč neskončna naloga, je full-time job, delo za polni delovni čas, in hkrati je užitek eksekutor, prazna obljuba, zamujena priložnost, akutna spodletelost, redukcija na ničlo. Če se vrnemo k politični doktrini, ki užitek preganja in prepoveduje, zdaj morda pride bolj do izraza resnična funkcija prohibicije užitka – v svoji osnovi je to prvenstveno prohibicija nečesa, kar je že tako nemogoče. Vloga prohibicije potemtakem več ni, da s prepovedjo odpravi užitek, pač pa, da z njeno pomočjo vzdržuje iluzijo, da bi užitek lahko bil dosegljiv, če le ne bi bil prepovedan.

Kam je torej prišel korpus, ko se je podal na pot užitka? Težko je s kakršnokoli gotovostjo trditi, kam ga je zadeva dejansko pripeljala. Jasno je nekaj: korpus ni našel tistega, kar je iskal, je pa uspel izgubiti tisto, kar je imel. Če je v izhodišču imel na voljo vsaj ugodje kot neko zmerno stopnjo zadovoljitve, pa mu to ni bilo dovolj, je v svojih ekskurzijah v svetove užitka uspel doseči, da je na koncu ostal tudi brez tega. Ubogi, deziluzirani, spodleteli korpus, ki lahko v Jobovih besedah toži: »da bi kdo stehtal mojo žalost!« 

Užitek boli. Užitek trga. Užitek reže, cefra, luknja, razjeda,   kruši, mesari, lomi in deformira. Aksiom užitka: hočeš ga vse več in več, dobiš pa ga vse manj in manj. Užitek zapelje in intrigira,  potem pa pohabi, oskruni in zavrže; izrodi se, poide in te pusti samega sredi bojne fronte s kolekcijo travm in tisočimi razlogi, da bi se oziral nazaj. Kar zadeva užitek, se da zanesti izključno na eno stvar: ko ga boš najbolj potreboval, bo zatajil. Užitek: delirij. Užitek: izdaja. Užitek: odsotnost. Užitek: kolaps.

Preživeti prvo polovico življenja v iskanju užitka. In potem, ko ga najdeš, preživeti drugo polovico v želji, da bi pozabil, kaj si odkril.

Kam oditi, ko permanentno dezertira užitek?