Kultura je zajebana reč. Zajebana beseda namreč. Morda je zajebana ravno zato, ker ta reč označuje toliko stvari, in stvari, ki jih označuje, so prav tako zajebane reči, zajebane stvari namreč. Redne poslušalke in poslušalci programa znanstvene redakcije so že seznanjene s celičnimi kulturami. In gotovo tudi intuitivno vedo, da ‒ če temu fenomenu pustimo dihati štiri milijarde let naravne in dvesto tisoč let nenaravne zgodovine ‒ nekateri kompleksnejši potomci teh kultur razvijejo celo lastno kulturno redakcijo, v kateri potem kulturno rokujejo s kulturnimi deli. Torej tako rekoč rokujejo sami s seboj.

Tokrat rokujemo s knjigo Blaža Kosovela, ki je izšla spomladi 2022 pri Založbi ZRC. Na najbolj površinski ravni, to je na naslovnici, delo postavlja vprašanje, ki si ga je zastavljal malo kdo. Verjetno predvsem zato, ker je dejstvo, za katero išče razloge, presenetljivo. Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo? Delo se teme loti sistematično in historično, kot lahko preberemo tako na naslovnici kot v uvodu. Avtor sicer preskoči dolgo zgodovino ameb in svojo analizo pogojev razlik med evropskim in ameriškim pojmovanjem kulture omeji na skromnejše obdobje od antike do postmoderne. Knjiga je tako razdeljena na tri poglavja – antični Rim, srednjeveško Evropo in novoveške ZDA.

Kar zadeva prvo poglavje, se bomo zgledovali po avtorju in z njim ne bomo izgubljali preveč časa. Najbolj naklonjen opis prvega dela bi bil, da uvede etimološke izvore nekaterih pojmov, katerih pomenski razvoj in napetost med njimi kasnej… – Colere: obdelovati, bivati, skrbeti, negovati, ohranjati. Od tu izvira tudi pojem cultus, iz tega pa dobro znani izraz agricultura. – Hva… – In potem imamo civis, ki označuje državljana, toda v rimskem oziroma grškem kontekstu je državljanstvo vezano na mestno … – Hvala. Je pa že v tem poglavju opaziti obris sence, ki jo mečejo teze tako imenovanega političnega marksizma in bodo ključne v drugem delu, ko je predmet knjige – pogoji za razvoj ameriške izjemnosti – prvič podrobneje obravnavan.

Preprosto bi lahko rekli, da je eden od pogojev ameriške izjemnosti sploh obstoj ZDA. In če v šoli niste sedeli na ušesih, veste, da so bile ZDA pred neodvisnostjo angleška kolo… – Ampak upamo, da ste sedeli na ušesih, ko so vas učili, da je Krištof Kolumb kao dokazoval, da Zemlja ni ploščata. To je ena najbolj razširjenih izmišljotin, ki so jih učili v osnovni šoli. Vsi so že vedeli, da ni ploščata. Preprost dokaz za to je že po… – Hvala. Razumemo. Kakorkoli, poenostavljeno lahko rečemo, da ima ameriška izjemnost nekaj opraviti z izjemnostjo njene matice. Deli knjige, v katerih avtor izpeljuje to izjemnost na podlagi izjemnih angleških družbeno-političnih okoliščin, se v razmerju do predmeta knjige zdijo najodločilnejši.

Na teh mestih nas Kosovel vpleta v tako imenovano Brennerjevo debato o izvorih kapitalizma oziroma v eno stran te večne razprave. Robert Brenner je v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja posegel v tedanje marksistično zgodovinopisje o prehodu iz fevdalizma v kapitalizem. Kritiziral je do tedaj prevladujoči »demografski« in »komercialistični model« in zagovarjal, da so bili za razvoj zgodnjega kapitalizma ključni posebni lastninski odnosi na angleškem podeželju. S tem je kritiziral ekonom… – Ekonomija: iz grškega oikos, se pravi ognjišče, domačija, gospodinjstvo. – S tem je kritiziral ekonomski determinizem uveljavljenih modelov in poudaril politični … No? – Kaj? – Ah, nič. In poudaril politični značaj izvora kapitalizma. Ker so proti ekonomskemu determinizmu poudarjali pomen političnih razmerij, se je Brennerja in klape prijela oznaka politični marksisti.

Kar je pri Brennerju kritika in predlog – to, da so predkapitalistične formacije bolj trdožive ter da je kapitalizem zgodovinsko bolj omejen in presenetljiv pojav, kot bi tedanje zgodovinopisje dopuščalo – je pri Ellen Meiksins Wood že grič, na katerem je treba umreti. Wood ponosno posvoji oznako politična marksistka, izvor kapitalizma umesti izključno na angleško podeželje 16. stoletja in izpelje formalno opredelitev kapitalizma, očiščeno ekonomizmov in izraženo v povsem družbenih mehanizmih.

Kapitalizem je, Kosovel navaja Wood, »specifičen sistem z edinstvenimi imperativi, sistem z značilno potrebo po izboljševanju delovne produktivnosti s tehničnimi sredstvi, če hoče biti kos zahtevam konkurenčnosti in maksimiranja dobička«, konec citata. V kapitalizmu so tako svobodni proizvajalci kot lastniki sredstev subjekti tržnih imperativov. Takšno stanje pa se je zares zares vzpostavilo izključno na angleškem podeželju. Zakaj izključno tam, pove zgodba, ki jo Kosovel začne v 5. stoletju, a kronologija kurioznih razlogov se ob načeti temi zdi malopomembna.

Opredelitve v razpravi o geografskem in zgodovinskem izvoru kapitalizma zase terjajo tudi opredelitev glede definicije Marxovih kategorij. Recimo glede pomena meščanskih revolucij v razmerju do zgodovine-kot-zgodovine-razrednega-boja. To pa za sabo potegne nebroj opredelitev tudi glede samega pojma zgodovine. Kosovel se v to živahno brezno marksologije ne spušča – razumljivo, saj nikakor ni marksistični zgodo… – Zanimivo pri Marxu je, da nikakor ni mogel razumeti, kako je mogoče, da se delavci identificirajo z nečim tako postranskim, kot je narod. – Ok. Kosovel nikakor ni marksistični zgodovinar, a vseeno nosi posledice metodološke izbire izbrane angloameriške marksistične tradicije, ki se v knjigi presenetljivo ujema z avtorjevimi obstranskimi liberalnimi ali romantičnimi zaključki.

V razpravi o izvoru kapitalizma je na kocki zmožnost historizacije lastne situacije. Zmožnost, ki je občutljiva tako za naturalizacijo kapitalističnih form kot za naturalizacijo popolnega reza, s katerim naj bi te forme opravile s preteklostjo. Če, na primer, poenostavljeno enačimo kapitalizem in trgovanje, nam uidejo ključne razlike med kapitalističnimi in predkapitalističnimi produkcijskimi načini. Tako postane nemogoče historizirati to, kar kapitalizem je, saj ga najdemo v vsakem izkopanem cekinu. Kar nam v tem primeru preostane, je zaključek o naravni nagnjenosti človeka k trgovanju. Po drugi strani pa formalna določitev kapitalističnega reza s preteklostjo pahne vse nezadostne konkretne manifestacije sodobnosti v neznanko. Če gre za kapitalizem – Kapitalizem to, kapitalizem ono … Ta »kapitalizem« je postal že mašilo, ki ga mistificirajo tako na levici kot desni … – Če gre za kapitalizem samo takrat, ko gre za svobodno zasebno pobudo, motivirano zaradi tržne prisile, ali lahko obstaja kaj takega, kot je kapitalistična država? Nebroj družbenih form, ki zgodovinsko pripadajo izključno kapitalizmu, a kršijo kapitalistično formulo, ki smo jo določili, postane nepojmljivih. Kapitalistična modernost kot celota spet uide historizaciji.

Recenzija nikakor ni primerno mesto za poglobljen prispevek k marksistični razpravi o prehodu v kapitalizem. A glede na to, da je knjiga tako ali tako že precej vpeta vanjo in bi morala biti še bolj, če jemlje resno odločilnost kapitalizma pri vzpostavitvi ameriške izjemnosti, je jasno, da knjiga s prehodom ne rokuje z občutljivostjo, ki jo lahko prepoznamo pri vseh resnih straneh te razprave. Sklicevanje na delo Ellen Meiksins Wood v Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo je tako v najboljšem primeru metodološka pragmatičnost. Če iščemo angloameriško izjemnost, jo bomo pri njej zagotovo in dosledno našli. A zanimiveje si je ogledati slabši primer. Morda opora na formalizem Ellen Meiksins Wood ni slučajna in omogoča ustvarjalne romantične opombe ter pojmovanje zgodovine, ki so vezivo knjige.

Že teza, da je nastanek kapitalizma slučajna posledica zelo omejenih pogojev razrednega konflikta na angleškem podeželju, ima zunaj konteksta kritike ekonomskega determinizma romantične posledice. Fevdalizem, ali pač neko predkapitalistično družbeno formacijo, napravi za notranje skladen sistem, ki bi se imel brez tega zunanjega slučaja nadaljevati do nadaljnjega.

Ozka opredelitev kapitalizma v tem primeru ne služi zgolj za prikaz angleške izjemnosti, temveč tudi za izključevanje posameznih družbenih form iz kapitalistične celote. Pomanjkanju pojma kulture v ZDA je tako nasproti postavljeno pristno starocelinsko pojmovanje kulture. Evropsko pojmovanje kulture je po tej logiki opisano kot avtonomno od notranjih protislovij ancien regima, ki jih itak ni oziroma niso notranja. Kultura pa je nadalje imuna celo proti protislovjem novega reda.

Druga prvina formalizma angloameriške tradicije političnega marksizma, ki ločuje politiko od ekonomij … – iz grškega oikos – loči torej politiko in ekonomijo, in sicer zato, da bi proti ekonomskemu determinizmu iz določil kapitalizma izločila deterministični razvoj produkcijskih sil. Toda predpostavka tez, ki naj bi v ospredje marksistične razprave zopet vnašale tako imenovani agency, je ravno, da v skritem mestu produkcije ni ađentov. Iz svoje analize posledic konfliktov na ravni družbenih lastninskih razmerij tako izloči posledice konfliktov na ravni produkcije in produkcijskih razmerij. 

Te seveda obstajajo, in to prav očitno. Vsilijo se celo v recenzirano knjigo v enem zanimivejših, a tudi bolj površnih delcev o nastanku korpo… – Korporacije! Korporacija: iz corpus, latinske besede za telo. Označuje torej nek način združevanja, kjer … – ... – Justinijanovo rimsko pravo pa pozna tri takšne oblike: corpus, universitas in collegi… – Ja, ja … Natančneje, ko nas uvaja v prigodo o znanstvenem menedžmentu, v prigodo o tako imenovanem taylorizmu.

Če kaj, je prigoda o taylorizmu zgodovinska epizoda o kompleksnem odnosu med objektivnimi pogoji in subjektivnimi zavestmi. Epizoda o družbeni ontologiji tehnologije in tehnološkega napredka. Stvari, ki delajo KLANG KLANG in KLIK KLIK, izdelujejo tisti, ki delajo HAM HAM, ampak samo, če ne bi raje delali HRK HRK.

Ne bi bilo pravično reči, da Kosovelovi zgodovinski ađenti, nekoliko grobo rečeno, nimajo trebuha. Vsekakor ga imajo in vsekakor so mestoma – na primer ob natančnejši, čeprav ponavljajoči se razpravi o suženjstvu v ZDA – odločilni. Toda prav tako se mestoma zdi, da je domet njihovega agencyja v Kosovelovem konceptu zgodovine zgolj prikaz hipokrizije tistih zavesti, ki imajo v tem konceptu privilegij pokroviteljstva.

A prevladujejo predvsem formalnopravni agenti, ki motrijo tok zgodovine z neobremenjeno radovednostjo. Stvari se zgodijo od sebe in v pojmu zgodovine ni mogoče določiti nobene nujnosti, čeprav naslov knjige namiguje nanjo. Odiseja kulture od Rima do ZDA – vsaj kadar glagoli imajo osebno glagolsko obliko – je tako pustolovščina vrlih in mudrih ugotovitev intelektualcev o ne-pravšnjosti ali ne-učinkovitosti tega in onega, takšnega in drugačnega obstoječega stanja.

Pri vzorčnem primeru o znanstvenem menedžmentu zavestno nastopajo zgolj menedžerji in Lenin. Množična delovanja bodisi v imenu lenobe bodisi v imenu sploh kakršne koli zavrnitve pa so avtomatska in avtomatom usojena. Že res, da so ljudje, pardon za kliše, »kot zobniki«, a zakaj bi molčali o človeškem izvoru zobnikov?

Tu gre za morda eno nadležnejših ironij humaniz… – Ha, veš, kaj je višek ironije? Da so bile kavbojke, pazi to, delavske hlače, v Jugoslaviji prepovedane! –

Tehnik, daj glasbeni premor, prosim.

Kaj pa je? Sam mal zgodovinskega ozadja dodajam … Za kontekst …

***

A razumeš, ker so kavbojke delavske hlače, Jugoslavija pa socialistična republika?

A lahko nazaj podlago.

Pri recenziji smo se, ker nimamo druge izbire, tako rekoč »obesili« na oglaševano »historičnost« analize. V naše veliko veselje se ta »historičnost« na ključnih mestih sklicuje na angloameriški historični materializem, na naše veliko presenečenje pa ga tudi enostavno zvede v romantični liberalizem. Seveda so v veliko nadlogo … – Oikos, grško za ognjišče, domačijo, gospodinjstvo. –

Tudi če za sekundo odmislimo vprašanje žanra, je kontrast med, na primer, Brennerjevim zastavkom in nonšalantnim tokom kuriozitet »starocelinske« široko intelektualne tradicije nekakšno razočaranje. Ampak morda takšna primerjava med zgodovinsko marksistično debato in to knjigo sploh ni bila zares na mestu. Morda komplementarnost mitelojropske romantike in angloameriškega formalizma sploh ni slučajna. Če je tako, je na mestu nekaj popolnoma drugega. Ponoven začetek debate o prehodu med produkcijskimi načini, na primer. Vsekakor se je ta zgodovinsko vedno pojavila v obdobjih velikih prestrukturacij kapitala … Ampak spet smo pri zastavkih.

Z najradikalnejšega vidika je Kosovelova knjiga liberalna kritika kapitalizma, ki v prvem koraku »kapitalizmu« verjame na besedo, v drugem pa vzpostavi neskladje med tem, kar ta o sebi »pravi«, in tem, kar ta »v resnici« je. Kritika, ki je nezadostna vsakič, ko se izkaže, da je edina, ki kapitalizmu še verjame na besedo. Kjer naj bi se zgodovinska analiza šele začela, se že konča – to »protislovje« pa se pospravi pod »mistifikacijo pojma«.

Posledice tega niso zgolj površinsko politične ali globoko teoretske, temveč tudi enostavno zgodovinske. Kaj šteje koncept kapitalizma, njegovega nastanka in njegovih sprememb, ki mu formalno zadosti zgolj ameriška revolucija, a ki izključuje suženjstvo, ki ga je ta revolucija – kot je izvrstno predstavljeno v knjigi – zaščitila. Kaj šteje koncept kapitalizma, ki francosko revolucijo degradira v provincialno pričkanje, čeprav je ta zgodovinsko morda še najjasneje formalno zaščitila neposvetno zasebno lastnino. Kaj se je dogajalo v severnoitalijanskih renesančnih manufakturah, če ne kapitalizem? Kaj se je dogajalo v Olivettijevi tovarni, če ne kulturna industrija? Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo sploh ni toliko pomanjkljiva teorija o razmerah, v katerih so nastale ZDA, kot je nikakršna razlaga, zakaj države povojne Evrope takšno ministrstvo sploh imajo. S tega vidika knjiga posveča več pozornosti misijonarski politiki zgodnjega srednjega veka, neposredni kontekst nastanka dejanskih kulturnih ministrstev pa je omenjen zgolj obrobno, kot na primer kratko čudenje povojnim ustavam.

To je še zadnja stvar, ki bi jo lahko odpisali pod žanr, saj se knjiga v uvodu in zaključku neposredno poteguje za produktiven vstop v današnje razumevanje nacionalne kulture oziroma njenega institucionalnega zastopnika. Glede tega sicer ostaja nedoločena. Evropa je obtičala v nekakšnih vicah, kjer smo že dovolj v kapitalizmu, da nam za kulturo ni več mar, a ne dovolj v kapitalizmu, da bi jo vsaj zasebniki sponzorirali.

Lahko simpatiziramo z delom, ki je na svoj najboljši dan poštena intelektualna zgodovina kulture. Malo manj pa z omejenim zgodovinskim prostorom, ki ga pušča za seboj. Vsekakor lahko simpatiziramo z gesto, ki želi učinkovito razpečati tako široko vednost, čeprav bi s twitteruditivnim žanrom lahko šla še dlje, če pač naj bo takšna usoda knjig. Velja tudi spomniti, da je knjiga predelana in razširjena doktorska disertacija Rojstvo postmodernizma iz duha Amerike. Po hitri primerjavi kazal se zdi, da je razširjena prav na enem najodločilnejših mest, razpravi o izvoru kapitalizma, tore… – Torej kupite knjigo! – 

Iskrenost želje po uspehu knjige kot knjige, ki jo morda lahko razberemo iz oblikovanja naslovnice in izbire naslova, pomirja našo sumničavost do humanističnega intelektualnega ideala, ki ga avtor želi obnoviti ali vsaj posnemati. Stegniti levico k romantičnim vrednotam in desnico k angloameriškemu marksističnemu zgodovinopisju, da bi se kavalirsko imeli radi v luči alternativnih modrosti ali pa celo rečem prišli do srednjega dna, menimo, prej trivializi… – Aha! Trivia, trivium latinsko za razpotj… – Zdej pa res dost!

Poslušali ste Teoremo, oddajo je pripravil Uroš. Lektorirala jo je Višnja. Tehniciral je Budiz. Brala sta Škoda in Živa.