Pravni red je sistemizirana in racionalno organizirana entiteta, nas učijo. Pravo niso le členi, odstavki, pododstavki, točke. Ni le učenje na pamet in neusmerjeno memoriziranje veljavne pravne vsebine. Je nekaj več: pravno normo se moramo naučiti razumeti. Jo brati skozi prizmo telosa, ki mu sledi. Jo umestiti v kontekst, a biti zavezani idealu pravičnosti. Je ne zlorabljati. Pravni red in pravna norma bojda nastopata kot teoretsko izčiščena pojma in univerzalni merili civilizacijske stopnje človeške družbe. Uvajata novo, samo sebi lastno strukturo, ki je premišljeno zastavljena kot vnaprej predpostavljajoča shema pravilnosti. Pravna pravila morajo zato biti abstraktna in splošna; pravimo, da z njimi zajemamo nedoločeno število subjektov in dejanskih stanov. Kakorkoli že.

Stika s prakso študent prava nima veliko. Vsaj ne na način, da bi mu bila dodobra približana širša perspektiva, ki vključuje realnejše družbene procese. Naučiti se mora misliti v kategorijah najstva, da jih bo lahko vse življenje reproduciral in apliciral. Pogosto, morda celo običajno, ali pa kar praviloma, je v tehničnosti pravne znanosti izgubljena tudi širša javnost. Razlogov za to je več. Morda pravni študij upravičeno velja za enega izmed najzahtevnejših?

Bodimo v tem prispevku manj pravniški, malo manj čistunski. Približajmo si izsek iz širšega dogajanja, ki na svoj način organizira način delovanja družbe in prispeva k reprodukciji tipa socialnih razmerij, v katera je vključena stranka, denimo osumljenec v kazenskem postopku, njen zagovornik, kar je tehnični termin za odvetnika, ki zastopa osumljenca v kazenskem postopku, ter družba kot posredni udeleženec ali pa kar nosilec posledic nekega pravnega občevanja.

Morda bo najlažje govoriti o kazenskem pravu. O tisti najbolj represivni, najbolj krvavi in rigidni pravni panogi torej. Na našo srečo tudi najbolj tehnično dognani. Prav v njej združno še posebej plastično nastopata človeška senzibilnost na eni in pravniško hladna racionalnost na drugi strani. Pri vsem tem ima ključno vlogo ta slavni odvetnik, čigar storitve si lahko privoščijo le redki, njegov socialni status pa je znan mnogim. Odvetnik ne nastopa v vakuumu; njegova storitev, četudi jo lahko tako sam dojema, ni zgolj oskrba patološkega stanja strankine situacije. Za nas sta na tem mestu ključni naslednji trditvi, ki ju bomo razčlenili v nadaljevanju:

Prvič – pisarna: tudi odvetnik deluje znotraj specifične ustanove; recimo, da svoje delo pretežno dejansko izvaja v prostorih svoje odvetniške pisarne, po možnosti le kot člen večje odvetniške družbe, kjer je prisotna tudi intenzivnejša delitev dela: na voljo so mu kuharji, vozniki, tajnice, vodje arhivov, strokovni sodelavci in podobni sluge, nenazadnje pa vanj prihajajo same stranke. Ta prostor ima pomembno vlogo pri oblikovanju družbene resničnosti, v kateri živimo. Odnosi znotraj njega odražajo simpotamiko specifične čustvene odtujenosti od družbenih težav.

Drugič – diskurz: V tej ustanovi odvetnik akumulira mnoštvo osebnih, uradnih in pravno strokovnih informacij. Strankine navedbe ignorira, v kolikor niso v skladu z njegovo argumentacijsko strukturo. Njegova naloga je selektivno, a prepričljivo izpodbijati dognanja druge, obsojevalne strani kazenskega postopka. Opravlja operacijo prevajanja v družbeni resničnosti tujo racionalnost. Zavoljo zmage v postopku si podredi stranko in vso okoli nje zbrano vednost, s katero manipulira in si jo začasno prisvoji.

Z drugimi besedami, opraviti imamo s procesom dvojnega odtujevanja, ki kot del odvetnikovega vsakdana v vsej svoji površinskosti pači razumevanje bistveno različnih družbenih položajev okoli njega. Čeprav bi morda lahko podobno očitali nekaterim drugim poklicem, denimo kafkovskim uradnikom, je odvetništvo gotovo edinstven primer poseganja, interpretiranja, vrednotenja in prevzemanja človekovih osebnih zgodb. Razvija se subkultura z visokim potencialom pretencioznosti, ki si svoje mesto pomembnosti v družbi utrjuje z izolacijo prostora in izolacijo diskurza. 

Izolacija prostora

Odvetnik kot izvajalec storitve svojo dejavnost usredišči znotraj določenih prostorov. Najprej jih označi vsaj z veliko marmornato plaketo; tako bo dosegel prvi vtis, ki se bo bodisi pomoči željni stranki ali vsakodnevno mimoidoči javnosti pripel v spomin, hkrati pa ju kričeče opozarjal: tukaj se opravlja resno delo. Vse, kar navzven daje videz kulturnosti, uradnosti, prav tako pa dolgočasnosti, s katero je prepojeno pravo, v latentni misterioznosti skriva dejstvo, da je v svojem bistvu težkokategorni industrijski obrat. Vzporednice med, recimo temu, klasično tovarno in večjo odvetniško družbo ali skupkom njih so zlahka prepoznavne; primer za slednjo ne bi bil lasten obrat Jimmyja McGilla, ki si ga skupaj s Kim izbori v kasnejših sezonah serije Better call Saul, temveč njegova nelojalna konkurentska družba Hamlin, Hamlin & McGill, katere ustanovni član je Jimmyjev brat Chuck. Neka tipično ameriška zadeva torej.

Preden razložimo pojem izolacije prostora, je pomembno razumeti pogoje za njen obstoj: mešanje značilnosti različnih, med seboj prepletajočih se institucionalnih okvirov. 

Pisarne, hodniki, recepcija so tako povezani v značilnem slogu korporativne ureditve: z višino posameznikovega presežnega produkta in akumuliranega ugleda rasteta površina in opremljenost pisarne, obenem pa prestižnost in splošno prepoznana pomembnost njene lokacije. Biti povabljen vanjo ali si jo imeti možnost ogledati postane privilegij, zgodbe o edinstvenosti v njej preživetih večerov pa sredstvo za kolektivno pisarniško onaniranje ambicioznih pravnikov. Z višjim mestom v hierarhiji se daljša tudi dolžina hodnika, ki ga morata stranka in tajnica prehoditi, da dosežeta portal velike pisarne. Stranki se to zdi imenitno, saj sprehod po vrhunski preprogi spodbuja občutek pomembnosti, nenazadnje pa si mimogrede lahko ogleduje na steni obešene ali ob njo postavljene dragocene umetnine. Za tajnico ima enak sprehod kajpak obratno funkcijo: z dolžino hodnika se ji povečuje količina nabranega potu, zbirke umetnin pa jo vedno znova spominjajo na vse, česar si nikoli ne bo zmogla privoščiti.

Za prevoz na obravnave so zadolženi vozniki, ki se jim vožnja novejših modelov znanih avtomobilskih znamk dejansko zelo dopade. Avtomobilski park je tudi sicer ena izmed atraktivnih lokacij, ki skupaj s pisarniškim prostorom tvori eno identifikacijsko žarišče. Po njem namreč sodimo pomembnost ljudi, prisotnih v ustanovi.

Za shranjevanje in urejanje kazenskih in drugih pravnih spisov je zadolžen arhivar. Smiselno je, da je bolj športne narave. Pri nenehnem stegovanju po visokih zaprašenih policah tako prihajata do izraza njegova gibčnost in sposobnost upravljanja z lestvijo, pri raznašanju ogromnih količin papirja iz nadstropja v nadstropje pa fizična vzdržljivost. Ne glede na njegovo spretnost pri hitrem prepoznavanju na videz identičnih kupov sodiščnih pisanj mora biti agilen tudi pri zagotavljanju vročih napitkov. Včasih si pač nekdo živčno zaželi kofeinskega oddiha. Takrat se v kuhinji sreča s čistilcem in dostavljalcem hrane.

Arhivar odvetniške pisarne se morda najbolj spozna na arhitekturo ustanove. Da bi v čim krajšem času prispel na čim več destinacij, mora iznajti najbolj smiselno pot pri prehajanju stopnišč in ugotoviti najbolj ekonomično dinamiko telesa pri izogibanju živim in neživim oviram. Z zagotavljanjem svoje prisotnosti na več mestih hkrati presega logiko zdravega delovnega mesta, vrhunec svojega razpoloženja pa doživi bodisi v primeru, ko ga nekdo ponesreči pohvali, bodisi takrat, ko lahko še pred prihodom mestnega avtobusa na postaji čez cesto s cigareto v ustih nekaj minut zadovoljno zre v svet onkraj svoje ustanove. Takrat za trenutek pomisli, kako neznan se mu zdi.

Razčlenitev dela, zlasti obstoj pomožnih in administrativno-tehničnih služb, odvetniku dvojno olepša opravljanje dela. Tako mu je omogočeno ukvarjanje s čisto vsebino pravne zadeve, obenem pa ima na razpolago napajanje z vsebinami užitka na poziv. Rečeno drugače: nekaterim izbranim posameznikom se z maloumnimi opravili ni treba ukvarjati; ker pa bi tovrstno početje lahko bilo v škodo celotni družbi, nenazadnje tudi dobičku na koncu leta, si mora ves kolektiv prizadevati, da se vsakodnevna opravila izvajajo in nevšečnosti odpravljajo brez pretiranega zbujanja pozornosti. Najbolj sposobnih se ne sme vznemirjati.

Vsak posameznik torej opravlja delo, za katerega je izurjen, na način, ki omogoča karseda intenzivno in produktivno zaporedje industrijskih dejanj. Ta vsa vodijo v končni rezultat: predložitev vloge sodišču ali pogodbe stranki. Upoštevaje povedano, slednji nista le kosa uradnih, skupaj spetih listin, temveč natančna in skrbno pripravljena intelektualna proizvoda, katerih obstoj zagotavlja skrbna organizacija delovnega prostora. Z diferenciacijo dela lahko raste število oddanih vlog, hierarhična organizacija prostora in kolektiva pa k temu pridodajata živčnost in nepotrpežljivost ter zagotavljata napredovanje sposobnejših in odpad tistih, ki ne dosegajo dovoljšnje količine produktivnosti.

Z uvajanjem korporativnih značilnosti se spodbuja vzdržljivost procesa nastajanja subkulturnih elementov. Ustanova, ki od posameznika terja popolno predanost in neoporečnost pri delu, morda le ni simbol odličnosti, s katerim se ponaša. Izolacija prostora hermetično varuje pred zunanjimi posegi človeškosti. S tem se sproža odtujevanje od drugih racionalnosti, ki tej z željo po dobičku prežeti pravni logiki niso lastne. Visoki kulturni duh, ki poveličuje le tisto, kar je lepo, posameznico postavlja pred preizkus: kako dobro ji gre nošenje visokih pet?

Povsem drug aspekt odvetnikovega dela predstavlja njegovo klinično seciranje posameznikove življenjske situacije, ki je morda že bila celo prepoznana kot družbi nevarna, socialno patološka. Tokrat bo odvetnik podvržen izolaciji druge vrste: iz kompleksnosti strankinega nemogočega položaja bo poskušal izluščiti tiste tumorje, brez katerih bo v postopku prepoznana za dovolj zdravo, oziroma bolje, za ne dovolj bolno, da bi morala družba zoper njo reagirati. Odvetnik tukaj prevzame vajeti pravne zagonetke in skrbno ignorira vse okoliščine, ki niso zrele, da postanejo del materialno- ali procesnopravnega ugovora. Njegova naloga bo, da celotno strankino življenjsko situacijo, vključno z obskurnimi podrobnostmi, prevede v svoj jezik. Ukvarjal se bo s konstrukcijo argumenta, ki bo pomenil umetno intervencijo v sodni diskurz strankine situacije.

Izolacija diskurza

S tem se odpre področje, ki uvaja novo specifiko odvetnikove dejavnosti, na podlagi katere se močno pospeši proces simbolne izolacije. Sedaj nimamo več opravka s prostorom, v katerem deluje, temveč z miselnim svetom, ki ga podoživlja. Interpretacija družbenih fenomenov se zavije v rigidno logiko pravnega in nepravnega, ki je v tem poklicu značilno nujno pristranska. “V postopku je treba zmagati,” je misel, ki roji po njihovih glavah. Tukaj odvetnikova dejavnost postane raziskovalna in ustvarjalna: pravni problem je treba najprej prepoznati, nato pa na podlagi nabora informacij, ki obdajajo situacijo konkretne stranke, ustvariti argument tistega sosledja ali nesosledja dogodkov, ki bo v celotni zgodbi prepričljivo skazil z druge strani postavljeno hipotezo.

Naj navedemo nekaj enostavnih, a strokovno nazornih primerov takšne dejavnosti.

Prvič. Neki rogovec se kljub tesno varovani okolici nekoč avtonomne tovarne uspe prebiti do stranskega dvorišča, kjer nestrpno pogleduje za izgubljeno mačko in pozabljenimi rekviziti svojega plesnega performansa. Kot bager z jasnega mu na zatilje s strehe tovarne pade eden izmed delavcev, ki ga je drugi, domnevno v šali, le blago potisnil. Za rogovca je poškodba nemudoma usodna, delavec pa utrpi le nekaj zlomov okončin. Odvetnik bo argumentiral, da padajoči delavec ne more biti kandidat za obsodbo že zaradi dejstva, ker sploh ni ravnal, temveč je nanj vplivala absolutna sila: bil je potisnjen.

Drugič. Rogovec tokrat znotraj tovarne betonira prehod med stopnišči. Zaradi potresa se nanj sesuje del stropa, kar je zanj usodno. Odvetnik kot zagovornik izvajalca gradnje, arhitekta oziroma ostalih pri gradnji sodelujočih bo argumentiral, da slednji za rogovčevo smrt ne morejo odgovarjati. Skliceval se bo na mnenje izvedenca gradbene stroke, iz katerega izhaja, da v tovarniški gradbeni strukturi ni malfunkcij in da njena potresna varnost ustreza strokovnim standardom. Vzrok za delno porušitev stropa je potemtakem prisotnost naključnih okoliščin; ni torej podana vzročnost, še posebej nenavadno je omehčana betonska struktura, sicer podobna tisti v cerkvenih prostorih, kjer zaradi uhajanja blagoslovljene vode pogosto odstopajo gradbeni elementi.

Tretjič. Rogovec iz skupnih prostorov domov vzame bong za kajenje, ki ga je že videl v neki izložbi, pa ga je hotel imeti. Ker je zakonski znak kaznivega dejanja tatvine med drugim tudi takozvana tuja stvar, bo odvetnik argumentiral, da znotraj rogovske skupnosti koncept lastnine ni prisoten, zato se vsi predmeti hkrati tretirajo kot zavrženi, to je derelinkvirani, in skupni. Rogovec zato preprosto ne more biti obsojen kot tat, ker ta zakonski znak ni izpolnjen.

Četrtič. Zaradi napada z nožem na dvorišču bivše avtonomne tovarne obleži eden izmed rogovcev. Tam ležečega ga sicer opazi nekaj posameznikov, podvrženih nekoliko močnejšim substancam, ki pa mu ne zagotovijo ustrezne zdravstvene oskrbe, prav tako ne kličejo na pomoč ustreznih institucij. Odvetnik se bo kasneje v postopku skliceval na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, iz katerega izhaja, da so bile sposobnosti omenjenih posameznikov zaradi vpliva kombinacij psihoaktivnih drog močno okrnjene, njihovo zaznavanje sveta okrog sebe pa povsem popačeno. Kot taki torej ne morejo odgovarjati za kaznivo dejanje opustitve pomoči, saj je konstrukcija krivdnega odnosa, zlasti naklepa, zaradi na podlagi prepovedanih substanc indicirane kognitivne oslabljenosti nemogoča.

Kazensko pravo tipično predstavlja pravno panogo, ki je logično-tehnično najbolj dognana. Kazenskopravna dogmatika je izraz, ki označuje teoretsko dejavnost kovanja natančnih meril, ki naj tistega, ki interpretira skladnost dejanskosti s pravnostjo – pri nas je to sodnik, lahko pa bi ga imenovali kar pravni znanstvenik – vodijo do tiste ene in pravilne odločitve. Argumenti, ki jih je odvetnik podajal v zgoraj navedenih hipotetičnih primerih, so izključno materialnopravne narave. Negirajo namreč vsebinski obstoj kaznivega dejanja, ne pa nepravilnost njegove postopkovne obravnave, ko bi denimo šlo za izločanje dokazov ali zamujanje rokov.

Iz vseh navedenih preprostih primerov izhaja, da v kazenski zadevi nastaja kompleks, ki je seveda lahko manj ali bolj zapleten in na podlagi katerega zaporedje življenjskih resničnosti postane redukcija pravno-znanstvenih kategorij; predstavljena shema je simbolična, obsežnejša obravnava pa bi bila pretirano čistunska. Kakorkoli, odvetnikova naloga je zagotavljati testno skupino argumentov, ki naj selektivno izpodbijajo dognanja druge, obsojevalne strani kazenskega postopka. Skozi procese izolacije, ki jih omenjamo, strankina človeškost, manifestirajoča se denimo v čustvenosti ob njeni težki situaciji ali v bizarnosti njenih življenjskih odločitev, postaja striktno popredmetena. Odvetnik se pri svojem delovanju ne ukvarja s širšimi posledicami svojih ravnanj. To predstavlja lastnost edinstvenosti njegovega dela. Z uspešnim ozdravljenjem socialne patologije, v kateri se je znašla stranka, vpliva na dejavnost institucij, organiziranih okrog nje, na prihodnost njenih družinskih članov ter na možnost in kvaliteto njenega nadaljnjega družbenega delovanja. 

Na nek način je odvetnikova obravnava problematičnega posameznika podobna psihiatrovi. Oba delujeta v ustanovi, kamor prihajajo stigmatizirani posamezniki. Kot strokovnjaka za težave se s posameznikom pogovarjata navidezno iskreno. Fokusirata se le na tiste okoliščine, ki bi lahko ustrezale v njuni sveti knjigi zapisani definiciji patologije. Vendar je ob tem njuno razmišljanje inverzno; situaciji, ki jo obravnavata, sta kvalitativno obratni. Spoznavni proces enega ima v središču posameznikovo družbeno situacijo, kot jo gre razumeti skozi njegovo osebno dojemanje, spoznavni proces drugega pa črpa iz posameznikovega psihičnega stanja, kot se manifestira v družbenem.

Z izolacijo diskurza merimo na posebno priložnost in potrebo po oddaljevanju od občutljivosti situacije. Na podlagi pridobljenih informacij je najprej ustvarjena celostna predstava o dogajanju. V tej fazi stranka še nekako sodeluje, saj predstavlja ključni vir informacij. Vzporeden proces, ki ga vodi odvetnik, je sprotno kategoriziranje in vrednotenje posameznih podatkov glede na njihovo upoštevnost. V kolikor neko dejstvo ni vredno obravnave, navajanja ali podrobnejšega seciranja, se ga opusti. V kolikor lahko navedba nekega dejstva privede do slabših možnosti za pozitiven izid, se njegovo izrekanje v nadaljevanju obvezno prepove. Tako je stranki ukazano, da molči, če mora v postopku podati zagovor, pa ji je predočen vnaprej napisan in skrbno pripravljen pisni sestavek, ki ga na naroku prebere.

Na tak način se ustrezno oblikuje še dovoljen interpretativni manevrski prostor; ustvarjena je strategija, na podlagi katere bo odvetnik meril svojo strokovnost in kompetentnost. Pri prevajanju v drugo, pravno racionalnost gre za ustvarjalni proces izpuščanja, dodajanja, poudarjanja in zavračanja. Takšna miselnost ustreza tudi sami stranki: prevzame jo odvetnikova prepričljiva analiza o neupravičenosti postopka, ki ji nudi nov referenčni okvir za razumevanje lastne situacije. 

Če smo na začetku trdili, bi bilo sedaj smiselno ugotavljati. Proces izolacije diskurza stimulira nastajanje tiste površinske resnice, ki zadošča za učinkovito uporabo v svetu prava veljavnih hipotez. Nils Christie, norveški sociolog in kriminolog, je govoril o kraji, ki jih profesionalizirane enote pravnikov specialistov izvajajo nad konflikti posameznikov. Ti so namesto kolektivnemu reševanju podvrženi avtomatizmu tekočega traku. S tem se lahko strinjamo; z razvijanjem takšne kulture postajajo medosebne težave neznansko odtujene, njihov razplet pa z odvetniško tarifo pogojena realnost. Čeprav se je Christie aktivno zavzemal zlasti za večjo viktimocentričnost postopka, torej za vidik, ki ga nismo omenjali, lahko nekonfliktno zaključimo, da je izolacija hkrati vzrok in simptom domnevne enoplastnosti družbenih položajev. 

Prezrtje neadekvatnosti, ki se poraja med posameznikom – elitnežem in posameznikom – ničvrednežem, vzbuja občutek tesnobe. Zaprtost in rigidnost logike ukvarjanja s težavami, prevedenimi v znova in znova ponavljajoče se pravne stavke, sta na prvi pogled le zaskrbljujoči. Otopele miselne in prostorske strukture, delujoče v izolaciji, pa so kritično iznakažene. Človeških odnosov – zlasti tistih, čustveno afektiranih – reduciranje na univerzalne enote pač ne rešuje. Katero ustanovo je treba izumiti, da bo zadoščeno čustvom?