Teorija ideologije je stara tema, Slavoj Žižek pa še živa filozofska figura, zato bomo raje začeli z umestitvijo starega v novo, kot pa s prikazovanjem novega v starem. Drugače rečeno, ne bomo predstavljali zgodovine teorije ideologije – nočemo, da Teorema v teh prijetnih nedeljskih večernih urah postane uspavanka za lahko noč. Začeli bomo s Slavojem Žižkom in pokazali, kako je prevetril marksistično-dolgočasno področje ideologije. Začeli bomo žižkiansko - z mešanjem osebnih anekdot in teorije.

*Izjava se nahaja v posnetku oddaje*

Ta primer nam ponuja vstop v Žižkovo teorijo ideologije »as it happened«. Gre namreč za problem post-ideološke dobe, »ideologije ni več« in zato rabimo priročnike ekonomsko učinkovitega in duhovno uspešnega življenja. To je kontekst, glede na katerega je Žižek gradil teorijo ideologije in izhaja iz nekakšnega konglomerata postmodernizma in poznega kapitalizma. Po tako imenovanem propadu velikih zgodb oziroma velikih pripovedi, po propadu velikih družbenih idej z drugo svetovno vojno in po njej, po še enih klavrnih realizacijah revolucij je ostal le cinizem. Ostala sta le ironična distanca in anglosaški pragmatizem s primesmi utilitarizma.

Cinična distanca, ki je kulminirala v drugem delu 20. stoletja - in kot smo slišali v posnetku trdno vztraja še danes -, je problematizirala takratna pojmovanja ideologije. Ideologija je namreč povezana z državo, torej s še enim velikim pojmom politične filozofije in marksizma, ki je s propadom totalitarnih sistemov postavljen na rezervno klop. Moč nacionalne države je tekom razvoja kapitalizma pod načelom globalizacije slabela, prevlado pa so vzpostavljale transnacionalne korporacije. Ideološki aparati države slabijo istočasno z državo, s tem pa se vzpostavlja distanca do ideologije. Bistven element tega procesa je globaliziran kapitalizem. Umiku države je sorazmeren vpliv trga oziroma tržnega gospodarstva. Neoliberalna paradigma, ki je tako uveljavljala svojo pot, je do konca razžrla vpliv države in se zažrla v vsakdanje prakse ljudi. Kaj je v tem pogledu trg, ta središčna točka kapitalizma, vsaj ko ni recesije? Za posameznika nič drugega kot vsakdanja služba, kjer služi denar, ki ga porabi v trgovinah. Nič velikega torej ni na teh praksah poznega kapitalizma - povsem banalno in postmodernizmu primerno.

Iz povedanega je razvidno, zakaj se Žižek toliko osredotoča na posamezne primere, zakaj navaja toliko osebnih anekdot, vicev, obscenih praks, praktično-političnih primerov in tako dalje. Gre torej za primere teh banalnih praks, ki s cinično distanco nosijo pretenzijo neideološkosti. To je v tem pogledu integralen del Žižkove teorije ideologije, ne pa nekakšna slabost teorije, ki se mora zatekati k popularni kulturi, da bi rešila svoje teoretske probleme.

*Izjava se nahaja v posnetku oddaje*

Slišali smo pravi paradigmatski primer Žižkove teorije ideologije, saj vsebuje vse, kar je na njem zanimivega in nadležnega. Vpeljimo na tem mestu prvi teoretski pojem: spontana ideologija. Kaj bolj spontanega, kot to, da greš na WC opravit svoje? Toda to dejanje nikakor ni čisto, niti v vulgarnem niti v ideološkem vidiku. WC-ji so pač oblikovani na določen način, ki ustreza nekemu tradicionalnemu sistemu idej in prepričanj, čemur so že pred Marxom, sicer z drugačno konotacijo, pa vseeno, pravili ideologija. Žižkova poanta je tu daljnosežna: v času, ko postmodernist vpije, da je konec velikih zgodb, konec ideologij, je takoj, ko se odpravi na WC, »do kolen v ideologiji«.

Da bi nekoliko bolje razumeli ta preveč jasen in preprost primer, se moramo obrniti na drugi teoretski pojem: fetišizem. To je točka, kjer se pri Žižku srečata Marx in Freud. Začnimo s Karlom. Marx je v prvi knjigi Kapitala razvil sloviti pojem blagovnega fetišizma, kjer gre za odnose med ljudmi in odnose med stvarmi. Blago namreč pomeni blagovno obliko, torej produkt, ki je namenjen nekomu drugemu kot producentu -  po domače: proizveden je za prodajo. Blago zato vključuje tržno interakcijo med kupcem in prodajalcem - po domače: menjava. Ta interakcija očitno ni neposredna, temveč je zaznamovana s posrednikom blagom, torej neke uporabne vrednosti v menjavi. Odnosi med ljudmi so tako zaznamovani z odnosi med stvarmi. To postane obči pojav, ko se menjava oziroma trg razvije v univerzalni temelj gospodarstva, torej ko slednje postane tržno gospodarstvo ali kapitalizem. Za kapitalizem je zato značilno, da so odnosi med stvarmi tisti, ki narekujejo odnose med ljudmi. Blagovni fetišizem. Toda če je slednji bistven za kapitalizem, ali so potem pred- in po- kapitalistični odnosi neposredni in transparentni? Po Marxu ja, po Žižku ne. Žižek namreč trdi, da so na primer v fevdalizmu odnosi neposredno fetišistični: imamo odnos gospodar in hlapec, torej neko mistificirano hierarhično strukturo. Odnosi so tu neposredni in fetišistični. Žižek v nadaljevanju v skladu z Marxom in proti Marxu izpelje še problem fetišizma v kapitalizmu: odnosi med ljudmi so v kapitalizmu na videz nefetišizirani, saj je pogoj za kapitalizem svobodno vstopanje na trg in ni neposredno mistificiranih hierarhičnih struktur; toda odnosi med ljudmi so posredovani z odnosi med stvarmi, kjer pa ne veljajo zakoni blagovne menjave, temveč produkcije, torej fetišistični odnosi eksploatacijske hierarhične strukture. Na kratko: kapitalistični odnosi med ljudmi so lahko neposredni in transparentni samo zato, ker so pravi fetišizirani odnosi preneseni v odnose med stvarmi. In še lakanovsko: simbolni red menjave lahko deluje le s potlačenimi produkcijskimi odnosi. Ta potlačena izjema je konstitutivni partikularni element, ki univerzalnemu šele omogoča univerzalnost. Ta izjema je simptom.

Nadaljujmo s Sigmundom. Freud je fetišizem razvil v istoimenskem spisu iz leta 1927. S pojavom fetišizma je imel ogromne probleme, saj fetišistov ni in ni bilo v njegovi terapiji. Bomo videli, zakaj. Fetiš je po Freudu produkt treh različnih elementov: grožnja pred kastracijo, seksualna tendenca in zaznava manka. Podoba seksualne tendence je preprosto pohotni mali pamž, ki recimo odkrije čare masturbacije - za Freuda pač običajen otrok. Prvi problem nastane, ko otrok zazna grožnjo kastracije, za kar se običajno dolži očeta. Tu je potrebno opozoriti, da ne gre za dejanskega očeta z dejansko grožnjo, da bo kastriral otroka, temveč gre za zaznavo otroka, torej da dojema nek dogodek ali pojav kot grožnjo. Toda za Freuda to še ni zadosti, saj grožnja v nekem smislu ni legitimirana, je prazna grožnja - vse dokler se ne priključi tretji element: zaznava manka. To pomeni, da se otrok seznani z ženskimi spolnimi organi, poveže »tisto manjkajoče« s »tisto grožnjo« in tako se je prisiljen odpovedati svojim seksualnim tendencam. Ker pa ni vsak otrok ponižen slabič, se vsake toliko najde kak pogumnež, ki se seveda ne spopade z očetom v viteškem dvoboju, pač pa ga ukane in ustvari nadomestek, ki omogoča nadaljevanje zadovoljevanja seksualnih želja. Temu Freud pravi fetiš ali fetiš-objekt. Fetiš je nek arbitraren del telesa, ki uteleša zmago in poraz nad grožnjo kastracije. Je čista ambivalentnost, ki na daleč omogoča seksualne dejavnosti, toda na blizu predstavlja spomenik kastracije.

Če sedaj povežemo Marxa in Freuda, dobimo razlago simbolnega reda. Slednji se vzpostavi kot univerzalni sistem z nekim arbitrarnim in problematičnim partikularnim elementom. Ta se na imaginarni ravni kaže kot veliki Pomen, ki pa na simbolni ravni deluje kot označevalec-gospodar, torej kot prazna utemeljitvena točka simbolnega reda, kjer se odlagajo razni pomeni in smisli. Primer Marx: denar je materialno arbitraren, toda nujen kot utelešenje abstraktne menjalne vrednosti v obliki splošnega ekvivalenta. Fiziokrati so na primer trdili, da je zlato po sebi - kot materialna uporabna vrednost - čisto bogastvo, da vsebuje tisti skrivnostni X, Marx pa prikaže, kako je denar nič drugega kot neka nujna materija, na kateri temelji simbolni red menjave kot obči pojav.

Vrnimo se nazaj na ideologijo. Kje je potem po Žižku ideologija? Na kateri ravni lahko govorimo o ideologiji? Imaginarna raven je za Žižka bolj kot ne nepomembna, saj gre za različne manifestirane ideologije: od nacizma do stalinizma. Simbolna raven, ki smo jo vpeljali s pojmom fetišizma, pa je temeljna raven ideologije, saj opredeljuje vse vsebinsko različne ideologije. Simbolno je torej nek red, po katerem poteka naša vsakdanja praksa. Spontana ideologija pomeni točno to, da ni spontana - in zanjo ne rabimo pojma države. V naši vsakodnevni praksi tržnih interakcij uporabljamo denar, v kakršni koli obliki že, in s tem realiziramo velike abstrakcije, namreč trg kot občost, da ne rečem absolut. Seveda, pravi Žižek, vsak povprečen anglosaški nominalist ve, da je denar le papir, ki uteleša družbene odnose, toda kljub temu se obnaša, kot da tega ne bi vedel. V tem smislu je simbolni red nezaveden sistem zakonov delovanja.

Cinizem kot distanca do vednosti je s tem spodkopan. Bistveno za fetišiste je to - pri čemer se Žižek opira na Mannonijevo formulo fetišizma -, da delujejo vednosti navkljub. Delovanje tu pomeni materialno prakso, kot je to ekspliciral že Althusser v navezavi na Pascalovo formulo: »Poklekni, moli in veroval boš!« Si marksist in ne verjameš v potrošništvo? Ni panike: vzemi denar, pojdi v City park in veroval boš! S to diskrepanco med vednostjo in materialnimi praksami pa pridemo do tretjega in ključnega pojma: ideološka fantazma.

*Izjava se nahaja v posnetku oddaje*

Od fetišizma do fantazme. Do ideološke fantazme. Kot smo že pokazali, fetišizem pomeni vzpostavitev nekega simbolnega reda. Toda ta vzpostavitev nikoli ne poteka brez problemov - fetišizem je čista ambivalentnost, smo trdili. Problem simbolnega je histerični subjekt, ki uteleša vprašanje želje: Kaj Drugi želi od mene? Zakaj ravno jaz? Ta enigma Drugega se vanj zažre in povzroči luknjo, manko Drugega. Toda Drugi ni Drugi, če ima manko, zato je subjekt prisiljen v konstruiranje fantazme. Fantazma je odgovor na vprašanje Drugemu, toda ta odgovor ne daje nič substancialnega, ni odgovor na vprašanje, 'kaj?', temveč na vprašanje, 'kako?'. Fantazma je scenarij, ki nas nauči, kako želeti. Fantazma je shema delovanja, ki strukturira našo realnost tako, da se izognemo travmatičnemu jedru Drugega, torej manka kot takega.

Če ideologijo razumemo na ravni simbolnega, potem ima ideologija ravno tako nek manko, saj simbolni red ni sklenjena, harmonična celota, ampak antagonistično ne-vse. Nekje se simbolizaciji zatakne in ta »kiks« fantazma strukturira kot »uspeh«, sicer se simbolno sesuje. Zato Lacan trdi, da ni spolnega razmerja, in zato Žižek trdi, da ni razrednega razmerja - namreč odnosi so antagonistični in ne komplementarni. In na tej podlagi se gradijo fantazme, ideološke fantazme. Sedaj moramo nekoliko popraviti prejšnjo trditev: temeljna raven ideologije ni simbolno, temveč je to raven fantazme - kot nečesa, kar ni simbolno, toda simbolno ohranja. Simbolno je resda ideološko, toda samo po sebi pripelje do antagonizma, do lastnega propada. Zato je nujna ideološka fantazma, ki strukturira realnost tako, da vzpostavi distanco do simbolnega. Tukaj je naravnost bistveno to, da fantazma ni nič drugega kot ta distanca, ki preoblikuje manko v agalmo, v skrivnostni X. Ta dvojnost se kaže v objektu mali a - objekt, ki je vzrok želje, ki kot tak predstavlja manko znotraj imaginarno-simbolnega in ki kot fantazmatski objekt predstavlja nek skrivni zaklad.

Ideologija tako dobi svojo zgostitev v objektu mali a. Toda ali je potemtakem ideologija vseprisoten pojem, ki ravno zaradi tega izgubi svojo veljavo? Ne. Ravno to je Žižkov »point«. Ta fantazmatski presežek ideologije je istočasno manko ideologije - razlika je v perspektivi, v mestu gledanja. Objekt mali a je kot manko odgovor na vseprisotnost ideologije - tam, kjer jo je največ, tam jo je najmanj. Navedimo Žižkov priljubljen primer Žida: antisemitska ideologija trdi, da Židje kradejo, da mešetarijo z denarjem, da so skopuški, z eno besedo: so zlo. Recimo, da nek naključen antisemit ugotovi, da je njegov prijatelj dejansko Žid. Tu začne delovati fetišistična formula: saj vem, da je moj prijatelj in se je skozi leta izkazal za dobrega človeka, toda kljub temu je on na skrivaj, ko nihče ne pazi nanj, zlobni Žid - zato se do njega obnašam kot do zlobnega Žida. Vednost je tu nemočna, saj se iščejo zarote v ozadju. Žid je iz vidika vednosti imaginarna točka Zla, medtem ko je z vidika realnosti fantazma, ki strukturira sámo realnost tako, da vzpostavi distanco do eksplicitne dobre narave Žida in ga spremeni v tisti skrivnostni X, v tisti sublimni objekt ideologije, ki je to, kar je v njem, bolj on, kot on sam, in zaradi česar Žid sploh je Žid.

Fantazma, objekt mali a, jouissance [žvisons], Realno - to so pojmi, h katerim se Žižek stalno vrača, jih neprenehoma analizira in premleva skozi številne praktične primere. Toda tisto, česar nam Žižek ne ponudi, je nekakšen odgovor na omenjene problematične pojme. Če ostro razločimo vednost in delovanje in ideologijo umestimo na raven delovanja, potem nevtraliziramo učinkovanje vednosti – zlasti, če simbolno utemeljimo na ravni verovanja. Zdi se, da »premočan pojem« ideološke fantazme zacementira delovanje subjekta v specifični simbolni red. S tega vidika Žižek nadaljuje lakanovsko konservativno tradicijo. To je razvidno predvsem na mestih, kjer govori o »iti skozi fantazmo«. Pomen, interpretacija in vednost so na ravni imaginarnega, fantazma pa vztraja onstran tega. Kako potem »iti skozi fantazmo«? Žižek se na tem mestu ustavi in ne gre do konca. Kaj točno sploh pomeni »iti skozi fantazmo« in ali sploh lahko gremo »skozi fantazmo«? No, morda pa Žižek vseeno lahko nudi nekakšen odgovor na ta vprašanja, toda ne v teoriji, temveč v samem prakticiranju filozofije. Zakaj se Žižek pojavlja vsepovsod, zakaj izdaja toliko knjig, zakaj se stalno vtika v politiko, zakaj provocira, zakaj Žižek flirta s stalinizmom?

*Izjava se nahaja v posnetku oddaje*