Aftershow z vladajočo majsko kraljico Izo KuntDrago poslušalstvo, v nocojšnjem mavrično obarvanem Teritoriju teatra se vam bodo razjasnila vremena. Kdo so kralji in kraljice preobleke in zakaj lahko njihovo delo povsem legitimno postavljamo ob bok drugim gledališkim žanrom? Kaj so specifike, performativne oblike in formati drega kot žanra in od kod ta sploh izvira? Odgovore na zastavljena in mnoga druga vprašanja bomo našle daleč nazaj v preteklosti. Ste pripravljene?

Stop, stop, ne še. Glede na nišnost obravnavane tematike bi bilo nemara smiselno začeti s terminološkim ekskurzom. Preden začnemo razpravljati o dregicah, navzkrižnem preoblačenju in spolnem izrazu, bi nam dobro del dopolnilni pouk o razlikah med travestijo, transvestijo in dregom? 

Leta 2009 je izšla avtobiografska izpoved Salome izpod peresa Tomaža Miheliča, v kateri je distinkcija pojasnjena sledeče:

Travestit je moški, ki se oblači v žensko za izražanje umetniških vzgibov. Medtem ko je transvestit moški, ki se počuti kot ženska in se zato zavestno oblači v nasprotni spol … 

Čak, kaj? A travestit je potem nezavestno oblečen v žensko? Pa kaj sploh pomeni biti oblečen v žensko?! Vzemimo raje drugo definicijo. 

LGBTQ slovar Kulturnega centra Q pravi, da je transvestit oseba, ki se preoblači v spol, ki ni njen biološki, tako v zasebnem kot javnem življenju …

Aghhh … poglejmo še v knjigo, ki smo jo nedavno oklicale za nepogrešljivo referenčno gradivo na področju študij trans(spol)nosti. V njej avtorica Vlado Kotnik zapiše, da konceptualno distinkcijo med transvestizmom in travestijo lažje zaznamo, če izraza beremo skozi jezike, ki imajo to distinkcijo bolj uveljavljeno od slovenščine, ki – kot ste slišale – nima nikakršnih splošno sprejetih definicij. Izraz transvestit izhaja že iz sedemnajstega stoletja, kot opis ženske, ki je nosila moška oblačila. V dvajsetem stoletju pa je nemški seksolog Magnus Hirschfeld izraz populariziral za to, čemur bi danes rekle transspolnost. Kasneje taistega stoletja, ko je v rabo prišel izraz transspolnost, smo bile pripravljene koncept transvestije pomesti na vokabularno smetišče kot zastareli seksološki koncept, vendar prav tega še danes srečujemo na prenekaterih priljubljenih družabnih omrežjih kot stigmatizirajočo žaljivko, ki »preoblečenost« enači s prevarantsko zakrinkanostjo ali pa izraz uporablja iz gole nevednosti.

V pričujoči oddaji bomo zato naslednje izraze uporabljale za opis naslednjih konceptov:

Travestija ali travestizem je oblačilna oziroma kostumska transformativna praksa, običajno manifestirana v performativnem kontekstu odra. Travestit, za katerega Kotnik predlaga prevoda kostumiranec in našemljenec, se oblači v oblačila drugega spola, vendar se ne identificira z nobenim drugim spolom kot svojim lastnim. Slovnični spol osebe, ki prakticira travestizem, se tako sklada z njenim: denimo: Janez se je našemil v ženska oblačila, Janez je travestit. Marija se je našemila v moška oblačila, Marija je našemljenka. 

Beseda travestija pa je v kontekstu nocojšnje oddaje precej neuporabna zaradi dveh razlogov: ne prepoznava namreč možnosti tega, čemur smo nekoč rekle bio dreg oziroma faux dreg. Če je Marijina odrska persona denimo pretirano feminina, ji lahko rečemo dregica oziroma kraljica preobleke, ne pa travestitka, saj ne uteleša drugega spola. Poleg tega pa ima travestija v zgodovini gledališke prakse že ustaljeni pomen. Nanaša se na upodobitev likov v operi in baletu s strani sprva igralcev, nato pa tudi igralk drugega spola. Ker se v številnih zgodnjih oblikah gledališča ženske niso smele pojavljati na odru, so njihove vloge odigrali fantje ali moški, ki jih bomo v nocojšnji epizodi imenovale travestiti. Tiste, ki imajo dreg za več kot preoblečenost, za žanr, pa dregice. Praksa pa se je ohranila še …

No zdaj pa je že res skrajni čas za ekskurzijo v preteklost.

Nocojšnja razprava se bolj kot zgodovinskih gledaliških konvencij ali tradicij tiče sodobnega žanra drega, ki pa v slednjih vendarle korenini, vendar ne tako enoznačno, kot bi morda pričakovale. A smo že tu, v renesansi!

Drage potnice časovnega stroja Teritorij teatra, pristale smo v San Gemignanu, nekje v času renesanse, in skozi okno gledamo nastop … am, klovnov? Na poti v preteklost smo vkrcale tudi dramaturga Vilija Ravnjaka, ki smo vam ga predstavile že v aprilski epizodi. Gospod Ravnjak, ali nam lahko vi pojasnite, kaj gledamo? 

Dober dan. Kar gledamo, so začetki commedie dell’arte. Gre za gledališko obliko, katere začetki segajo na sejme, med žonglerje, ulične pevce, šarlatane, mazače … 

Uf, uf, ali lahko bolj korektno rečemo ljudi iz margine?

Ja, pa dajte. Glavne značilnosti commedie dell’arte ostajajo iste. To so igralski profesionalizem, specifični igralskoumetniški kod, maska in umetnost igralske improvizacije. Kot vidite, je moral biti igralec nadarjen mimik, dober gimnastik in seveda spreten retorik. Liki commedie dell’arte so imeli značilno fizičnost, torej način premikanja in obraznih izrazov. Njihovi liki so bili vedno isti, tipizirani, označeni s posebnimi maskami, ki jim prekrivajo samo polovico obraza, tako da lahko še vedno nemoteno govorijo. Imajo tudi vsak svoj, takoj razpoznaven kostum. Vsak tip ima ime in osebno psihologijo, ki se ne spreminja.

No, tu se pa že izrisujejo določene podobnosti s sodobnim žanrom drega. Gospod Ravnjak, nam lahko podrobneje pojasnite, za kaj gre pri tako imenovanih tipih?

Ja, to so arhetipi, persone na zalogi: Pantalone, Pulcinella, Scaramuccia, Colombina in drugi. Tip v dramskem smislu pomeni potencirano in shematizirano značajsko lastnost. Igralci in igralke v commedii dell’arte so vse življenje igrali en sam lik oziroma likovski tip. Ta likovski tip postane sestavni del igralkine osebne psihe in biva v njeni podzavesti ter hodi povsod z njo. Gre za edinstven primer igralske identifikacije, v katerem je razlika med zasebnim in javnim igralčevim življenjem skorajda v celoti zbrisana. V situacijah, ki jih liki napletejo, so tipi konstante, razpleti pa vedno novi, a vselej v skladu s psihološkimi zmožnostmi tipov, ki se pojavijo v predstavi. Scene, kot vidite, skoraj ni, z izjemo kakega rekvizita.

In tudi tu vidimo še eno pomenljivo podobnost s sodobnim dregom. Omenile smo torej psihološko tipiziranost likov, masko, fizikalnost, nabor znanj od improvizacije do retorike in scenski minimalizem. Vseeno pa bi se precej prenaglile, če bi točki renesančne commedie dell’arte in sodobnega drega povezale kar z ravno črto. Pred nami je še kar nekaj stoletij. Tehnik, zaštartaj mašino, naslednja postaja: Temple Theatre v Detroitu cirka 1900.

Pred nami se je začel odvijati vodvilski šov, ki ne rabi nekega podrobnejšega opisa, kaj praviš kolega?

Am, mislim, da za obliko gledališča, tako anahrono, kot je vodvil, še kako potrebujemo podrobnejši opis. 

Z urbanizacijo družbe, ki se je pospešila v zadnji četrtini devetnajstega stoletja, se je v mestih začela na množičnem nivoju vzpostavljati tudi zabavna industrija, pretežno namenjena delavskemu razredu. V Franciji in Nemčiji so se vzpostavili kabareti, v Angliji music halli, v ZDA pa vodvil.

A to je kao isto?

Še pridem do tja. Najprej izpostavimo njihove podobnosti. Vsi so okvirji varieteja, torej gledališča z raznovrstnim zabavnim programom, sestavljenim iz glasbenih, plesnih in akrobatskih točk. V vodvilu si si lahko kupil celodnevno vstopnico in si ogledal nebroj različnih umetnikov, ki so kot srednjeveški trubadurji živeli na cesti ter služili kruh z nastopanjem od mesta do mesta. Varietejska struktura pa je za sabo povlekla filozofijo vodvila, precej sorodno šaltanju med televizijskimi kanali: torej, če ti ni všeč gimnastična točka, počakaj tri minute in na vrsto bo prišlo nekaj povsem drugega –

U, čakej, čakej, tale je res dobra.

Vodvil je poleg slišane točke, ki združuje ples in komični dialog, vseboval svega in svašta, od igranja na klavir do jedenja klavirja. Požiranje svinca in izbljuvanje kovancev. Anything goes! Posebej priljubljene so bile tako imenovane novitetne točke, ki so vsebovale to ali ono že našteto unikatno veščino. Zato ne bi smelo zares presenečati, da so se med njimi pojavili tudi našemljenci in preoblečenke.

Eden najbolj znanih je bil nemara Julian Eltinge, ženski oponaševalec, kot se je oklical sam. V svojih nastopih je oblečen v perje in ekstravagantne lasulje plesal s podpornimi plesalkami ter ustvarjal iluzijo šovov, kot jih je prirejal Ziegfeld. Na koncu točke pa si je vselej odstranil lasuljo ter razkrinkal spolno iluzijo.

Ding ding! Spet ena vzporednica s sodobnim dregom. Za razliko od operne in baletne travestije ter starejših elizabetinskih ter še starejših antičnih gledališč, kjer ženske na odru niso bile dovoljene ter so njihove vloge odigrali igralci v preobleki – travestiti, se z oponaševalci in našemljenci v vodvilu razvije samoreferenčna vsebina tovrstnih nastopov. Opozarjanje na osebnost pod lasuljo in glamurozno toaleto učinkuje kot nekakšno manipuliranje z zaznavo občinstva, kot prebijanje četrte stene.

No, ampak tudi vodvil še ni zares lastnoročno razvil sodobnih dregic. Po zatonu vodvila v dvajsetih letih dvajsetega stoletja zaradi konkurence v kinu in na radiu ter nesposobnosti produkcije novih novitet so se oponaševalci iz vodvila morali znajti drugače. Eltinge se je denimo zaposlil v Hollywoodu, kjer je pred implementacijo cenzure ustvaril kar nekaj filmov, tudi v preobleki – ne kot travestit, temveč kot ženski oponaševalec, in živel v prestižni vili. 

Druge ustvarjalke so začele ustvarjati samostojne nastope v barih in nočnih klubih, kjer se je nekoč širokogledana gledališka forma prepletla s skrito kvirovsko sceno. V evropskih kabaretih, ki za razliko od ameriškega vodvila niso nikoli imeli konotacije zabave za vso družino, se je dreg obdržal, dregice pa so poleg oponaševalnih točk igrale tudi vloge mc-jev oziroma konferansjejev. Velja pa poudariti, da se je navzkrižno preoblačenje v skritih prostorih, namenjenih skupnosti, vršilo že mnogo pred razvojem dregovskega žanra. V tako imenovanih Molly hišah so geji in trans osebe na skrivaj prirejali plese in maškarade, na katerih so se lahko oblačili, kakor so si želeli tudi v vsakdanjem življenju, pa tega niso smeli.

Iz tega časa, ko preoblačenje in šemljenje pridobi tudi jasneje zaznavno kontinuiteto, se spominjamo tudi velikih zvezd, denimo Gladys Bentley, kralja preobleke harlemske renesanse. Bentley se je v svojih nastopih vselej ukvarjala s fluidnostjo identitete in tudi metagledališkimi koncepti. Kot razkrita lezbijka je nosila androgin frak ter imela naličen obraz, kot črnka pa je s tem komentirala tudi korenine koncepta preoblačenja v rasističnem »humorju« ameriških minstrel šovov.

Toliko o vodvilu in zgodnji underground klubski sceni. Mi, drago poslušalstvo, pa se že pomikamo skozi čas proti naši zadnji postaji, v kansaške gejevske bare poznih šestdesetih let. Na tej točki pozdravljamo še našo drugo gostjo: ameriško antropologinjo Esther Newton, ki se nam je na potovanju skozi zgodovino drega priključila preko čarovnije radia. Hello Esther.

Dober dan. Preko čarovnije radia bom govorila kar slovensko, če vam je prav?

Craig Russle kot Marlene Dietrich

Draga Esther, ravno sva si ogledala oponaševalski nastop legendarnega Craiga Russla v njegovi slavni točki kot Marlene Dietrich, sicer pa naj poslušalkam omenim, da se nahajava na »terenu«, kjer ste v sklopu pisanja svoje disertacije antropološke metode preučevanja pionirsko prenesli na skupnost lokalnih dregic. V kolikor ste spremljali dozdajšnji potek nocojšnje oddaje: ali nam lahko poveste, v čem se dregovska kultura šestdesetih nanaša na prakse iz preteklosti?

Ja v svojem raziskovanju sem izhajala neposredno iz skupnosti performerk in teorijo oblikovala okoli opažanj in pričevanj informatork. Povezala sem, da v svojem delu kraljice preobleke udejanjajo veščine improvizacije, retorike in humorja. Tako kot commedia dell’arte pozna različne likovske tipe, poznamo tudi različne tipe dregic: kraljice komedije, običajno gostijo večere in izvajajo rutine stand-upa; kraljice plesa, izvajajo sinhronizirano odpiranje ustnic na glasbeno podlago ter zraven plešejo; kraljice glamurja, so tako lepe, da ne rabijo početi kaj več.

Kraljice petja in plesa se specializirajo v tem, da kvirovsko interpretirajo najdeni material ali z dobesedno ilustracijo, ki poudari njegovo izhodiščno pretiranost, ali pa s subverzijo, ki izpostavi pretiranost in izumetničenost družbenih vlog in njihovo nedosegljivost. V bistvu jih pokempajo. Naj na tej točki omenim še to, kaj kemp je, saj ste na vaši postaji v preteklosti podajali drugačne definicije. Kemp je v bistvu sistem humorja. Kemp ni stvar, ampak razmerje med stvarmi, ljudmi, aktivnostmi, lastnostmi in gejevstvom. Kemp je v očeh gejevskega malarja. Geji ustvarjajo kemp s tem, ko izpostavljajo protislovnost v stvarnem svetu. Tako so mi povedale informatoke. Ko pa sem enemu izmed njih dala esej o kempu tiste druge lezbijke, je bil razburjen, da je Sontag iz koncepta skoraj povsem izbrisala geje.

Kemp kot sistem humorja je podstat za razumevanje drega. Med sporočevalcem in sprejemnikom se ne more vzpostaviti komunikacija, če vpletena ne delita skupnih pomenov, in pri dregu imamo geje, ki poznajo kemp tako na odru kot pod njim. V bistvu je s commedio dell’arte enako. Obe izhajata iz premise norčevanja iz sveta, ki ga ne jemljeta preveč resno. Preoblačenje, kot ga v vaši državi vrši, kaj jaz vem, Mama Manka? V tem pomenu ni dreg. Manka je preoblečena in izvaja stand-up, ampak ni kraljica v pravem pomenu besede, saj ne izhaja iz skupnosti in njenega načina humorja. 

Pomen skupnosti ste tudi zelo podrobno elaborirali v svoji disertaciji in v knjigi Mother Camp, ki je na njeni podlagi izšla. 

Ja. Kraljice preobleke, ki se v tem času sicer raje imenujejo ženski oponaševalci, so integralen del gejevske subkulture. Moji informantorji so zelo poudarjali pomembnost te identitetne komponente, ki je obenem tudi življenjski slog. Veliko kraljic denimo živi v skupnih gospodinjstvih, s čimer spajajo dom z delom, ampak tudi to iz povsem eksistenčnih razlogov, saj s tem medsebojno vzdržujejo identitete, ki jih zunanja heteroseksistična družba vidi kot deviantne. Z življenjem v skupnosti deviantov pa se tega občutka znebiš. 

Hkrati pa obstoj drega predstavlja tudi nekaj, kar je v baroku predstavljal karneval. Torej ventil za izživetje svojih prikritih notranjih hrepenenj. Maškarada oziroma karneval ruši socialne, politične, psihološke in druge inhibicije, pod masko drega je v femininem izrazu zato začelo živeti mnogo transspolnih žensk, mnogi reveži pa so skozi njega živeli glamur, ki jim je bil kot družbenim marginalcem odtegnjen.

Evo nas, mi pa že hitimo nazaj v sedanjost. Skozi zgodovinsko ekskurzijo smo odkrile gledališke prakse, iz katerih so spolne manjšine dvajsetega stoletja izoblikovale to, čemur danes rečemo dreg. Da je šov preobleke lahko tudi dreg in ne zgolj travestija, potrebujemo tri ključne komponente: skupnostni prostor, kvirovski kontekst in komentiranje dominantne kulture. Znotraj tega so kralji in kraljice preobleke razvili odrske izraze, kot so imitacija, interpretacija glasbe, besedna bistroumnost in še mnogi drugi. V desetletjih, ki so sledila raziskavi Newton, je kraljica preobleke Lypsinka razvijala tudi danes vseprisotno obliko sinhroniziranja ustnic na govorjene monologe; legendarni Divine je uspelo dreg prenesti tudi v filmski format, RuPaul Charles pa je dreg popeljal v mainstream. 

Na našem potovanju sicer nismo uspele omeniti viktorijanske burleske, britanske Pantomime, neoburleske in drugih žanrov, ki so prav tako imeli ključno vlogo pri izoblikovanju sodobnega dregovskega žanra, a na tej točki bi moralo biti že jasno, da je slednji enakovreden vsem ostalim in bi zato moral biti širše strokovno prepoznan.

Ph ph, ko se katarza spremeni v razvedrilo, ne govorimo več o resnem teatru z estetsko vrednostjo. Cirkus, striptiz in programi nočnih barov, četudi umetniško zasnovani, imajo za cilj fizično seksualno vzburjenje. To so zame postestetske oblike gledališča, kjer intelektualnost izgine, ostanejo čustvene in čutne reakcije, dokler se vse skupaj ne konča v čutnem užitku, ki nastaja kot posledica gledalčine »imaginativne participacije«, ne pa seveda iz gledalčine neposredne udeležbe v »igranem« dogajanju.

Gospod Vili Ravnjak, kaj vi ste še vedno tu? To ni point. Ja, večina drega se dogaja v amaterski produkciji, zaradi naštetih razlogov. In prav to daje žanru pristnost. Prav tako, kot je dreg apriorno performativen, pa je tudi apriorno političen, vendar le v opisanih kontekstih. Če vidimo na odru Mladinca zaposlene strejt glumce v ženskih oblačilih, nam tovrstna preoblečenost ne bo dala občutka, da so vse vloge v bistvu performativne in da tudi v svetu, ki časti konformizem, lahko živimo drugače. In to je pravzaprav bistvenega pomena.

No, pa saj ni važno, počasi se bomo morale posloviti, ve, drage poslušalke, pa še ostanite z nami, po kratkem glasbenem premoru sledi še Aftershow, v katerem se bo avtor oddaje pogovarjal z vladajočo majsko kraljico Izo Kunt.

? No Doubt - Just A Girl ?

Tekoči napovednik gledaliških dogodkov:

Sistematičen pregled institucionalne produkcije je ažuriran na portalu SiGledal.

Sprotni pregled neodvisne produkcije je ažuriran na portalu Neodvisni.

Za pregled off off scene ter drugih dogodkov, ki so vsebinsko/žanrsko blizu malim umetnostim pa je tu Teritorijev mali abonma:

• ŠKUC: Impro aktivacija (impro delavnica), 11., 18., 25. maj, 1., 8., 15. junij @ Klub Monokel;  

• Pink the underground: Majska kraljica 2023 (dreg tekmovanje): 12., 20. in 27. maj @ Klub Tiffany in Zorica;

• Iglu maj, 13., 20., 27. maj @ Menza pri koritu;

• Shablam! (vouging workshop with Sebastijan Geč), 18.-20. maj @ Plesni Teater Ljubljana;

• Mare Bulc: Via Mama (stand-up performans), 19. maj @ Stara mestna elektrarna;

• The Feminalz: Tehnoburleska Tatovi podob, 24. maj @ Klub Gromka;

• Cirkobalkanin šotor v Ljubljani! Konec junija + začetek julija;

• Kulturno-umetniško društvo Moment: Prestopi 2023 (6. mednarodni festival neodvisnih uprizoritvenih umetnosti), 12.-20. maj @ Maribor:

• Luka Piletič: Pod kontrolo (solo performans)

• Le Monfort: La fuite (akrobatska burleska za vso družino)

• Matias Pilet (delavnica osnov burleske in akrobatike)

• Forced Entertainment: Quizoola! (improvizirana predstava)

Drago poslušalstvo, hvali za pozornost. Prvi del oddaje sta prebrali Živa in Škoda. Lektorirala je Neža, tehniciral pa Budiz.

Z mano v studiu je bila Iza Kunt, za reglerji pa Arne. 

Svojo stoto oddajo pa sem pravkar končal Metod.