DRAMSKI NOVI VAL 2

DRAMSKI NOVI VAL 2

Oddaja
11. 2. 2019 - 20.30

Pozdravljeni v drugem delu oddaje Teritorij teatra o dramskem novem valu. Ker prešerno sledimo kulturnemu mesecu in ker mesec, obarvan s Prešernovimi nagradami, predvideva izpostavljanje kulturnih dosežkov, smo v tem duhu želeli označiti današnji teritorij.

Če smo v prejšnji epizodi nekoliko leksikonsko mapirali imena in besedila nove generacije piscev, smo se z današnjim nadaljevanjem odločili poglobiti v samo vsebinsko in strukturno analizo dramatike že omenjene generacije. V prejšnji epizodi smo skozi pregled besedil in piscev naznačili najbolj prisotne teme, ki jih obdeluje najmlajša generacija piscev, hkrati pa smo razkrili tudi najbolj pogoste strukturne postopke pri ustvarjanju novih dramskih form, ki bi jih v današnji ediciji radi razširili in kontekstualizirali ter diagnosticirali, kaj in kakšen je pravzaprav novi val dramatike.

Ker sodobno dramsko pisanje, kljub svoji že večkrat omenjeni marginaliziranosti, zajema čedalje bolj zajetno generacijo piscev, smo se v nocojšnji oddaji odločili osredotočiti na tiste pisce, ki jih strokovne gledališke in teatrološke komisije prepoznavajo kot najboljše, najbolj progresivne in najbolj reprezentativne za svojo generacijo. Dekodiranja tovrstnega prepoznavanja kvalitete besedil se bomo lotili skozi obravnavo nagrajencev nagrade Slavka Gruma za mladega dramatika, ki je v Sloveniji edina nagrada, namenjenega mladim dramskim piscem, starim do trideset let. 

Čeprav ima nagrada Slavka Gruma že dolgo tradicijo nagrajevanja in uprizarjanja nagrajencev, pa poleg bienalnega natečaja za originalno komedijo Žlahtno pero še zmeraj ostaja edina nagrada, ki prek strokovne komisije, torej poznavalcev gledališča in dramatike, presoja in določuje, kaj so trenutno najboljša besedila pri nas ter kdo so njihovi najboljši pisci.

Od vzpostavitve razpisa za natečaj in s tem vpeljave nagrade za mladega dramatika leta 2012 se je v sedmih letih zvrstilo kar nekaj sprememb in nadgradenj. Te več kot očitno naznanjajo porast zanimanja za pisanje dramatike ter s tem posledično prispevajo k razvoju sodobne gledališke pisave. Čeprav se vsa nagrajena besedila večinoma gibljejo v polju slikanja medgeneracijskih trkov, razplastitve problemov mlajše generacije ter raziskovanja in vzpostavljanja identitete posameznika znotraj družbe, hkrati postavljajo nove uprizoritvene izzive gledališkim ustvarjalcem že skozi bolj eksperimentalno in manj konvencionalno naracijo ter kličejo po sodobnejših pristopih k uprizarjanju. 

Nagrada za mladega dramatika v svojih razpisnih pogojih poziva k sodelovanju pisce, stare do trideset let, ki uprizarjajo nova slovenska dramska besedila. Razen zahteve, da je besedilo namenjeno odraslemu občinstvu, sam razpis ne predvideva nikakršnih vsebinskih ali strukturnih omejitev, hkrati pa tudi ne obljublja nikakršnih nagrad oziroma ne predvideva odrske uprizoritve. V sedemletni praksi so nagrajena besedila praviloma prejela priznanje ter bralno uprizoritev, organizirano v okviru Tedna slovenske drame, vse nadaljnje uprizoritve ali kakršna koli druga prihodnost besedil pa se večinoma zanaša na samoiniciativnost avtorjev.

V ustanovnem letu nagrada ni bila podeljena, že naslednje leto pa je bila nagrada podeljena kar dvema avtorjema; Vesna Hauschild in Tibor Hrs Pandur. Zanimivo je dejstvo, da sta v naboru sedmih prejemnikov nagrade v sedmih letih oba in edina poleg bralne doživela tudi odrsko uprizoritev. Besedili, nagrajeni istega leta, pričata o raznolikosti dramskih jezikov znotraj generacije, saj se tako na tematski kot strukturni ravni močno razlikujeta in že v sami pisavi kličeta po drugačnem uprizoritvenem jeziku.

Inventura avtorice Vesne Hauschild, dve leti po prejeti nagradi, leta 2015, doživi krstno uprizoritev na malem odru v SNG Drama Ljubljana v režiji Ajde Valcl.O samem besedilu je Nika Arhar za Delo zapisala naslednje:

“Besedilo obravnava mlade izobražene ženske, ki vstopajo na skorajda neobstoječ in zato le še bolj izkoriščevalski trg dela ter iščejo ravnovesje med poklicnim in zasebnim, ustvarjanjem kariere in načrtovanjem družine, pri tem pa se z dinamičnimi prehodi skozi kratke prizore, bliskovitimi dialogi in lahkotnostjo navdihuje pri žanru televizijskih nadaljevank.” 

Sama dramska forma, razen omenjenega navdiha TV formata ter vpeljanega neotipljivega lika skozi glas Big sister, se v resnici drži zelo klasične strukture. Močna dialoška izčiščenost in realističen jezik formo še dodatno podpirata, medtem ko nas dogajanje, nanizano v hipne etude, uspe pahniti v ritem mehaničnosti sodobnega življenja in prekomernega dela ter v nas generirati občutek nelagodja, utesnjenosti, stresa in družbenega pritiska. Besedilo se samo po sebi ne oprijema drznejših eksperimentov dramske pisave, kljub temu pa skozi svojo premišljeno formo, tempirano v koraku sodobnega časa, v nas vzbuja ravno tista stanja, v katerih se znotraj zgodbe ujemajo in iščejo glavni dramski liki. 

Istega leta pa je bilo nagrajeno še besedilo Sen 59 Tiborja Hrsa Pandruja, ki je bilo v Gledališču Glej uprizorjeno že leta 2008 v režiji Tatjane Peršuh. Za Dnevnik o besedilu Ana Perne zapiše sledeče:

"Hrs Pandur se torej odloča za dramsko ubesedenje območja, ki je pripovedno težko zgrabljivo, saj uhaja časovno-prostorskim in drugim določljivostim, in ki z vpeljavo lastnih prevpraševanj reflektira položaj sebe kot dramskega avtorja in kot osebnosti s konkretnim odnosom do sveta."

Avtor se prek problematiziranja odnosa med moškim in žensko loteva teme ljubezni in njene telesnosti skozi zgoščen dinamičen jezik, ki združuje tako dramske kot lirične prvine. V svojem besedilu se ukvarja z vzpostavljanjem in zabrisovanjem mej med fikcijo in realnostjo, med gledališčem in sanjami, ter prek vključevanja sebe kot avtorja in sebe kot lika izpostavlja in išče odnos med avtorjem in likom ter sanjami in dramskim besedilom. S tovrstnim pristopom se avtor oprijema tudi prvin postdramskega, ki pa so onkraj omenjenega besedila manj prisotne pri drugih nagrajenih avtorjih mlajše generacije. 

Leto kasneje je nagrado prejela Tjaša Mislej za besedilo Panj, ki ga komisija oriše sledeče:

“Čeprav kot po prepoznavnem vzorcu antiutopije in postavljena v bližnjo prihodnost, je igra spisana komedijsko in humorno. Neprofesionalnost zaposlenih, obisk sekretarja z navodili iz Evrope in kulturni program varovancev nudijo obilo priložnosti za smeh in posmeh, razlika med znotraj in zunaj je tudi v tej ustanovi skoraj minimalna. Aktualna igra o tendencah sedanjosti, za katero upamo, da bo zabavna in ne morda preroška tudi v bližnji prihodnosti.”

Avtorica se besedila loti skozi konstrukt (dis)topije in podobno kot prej omenjena Inventuraizrisuje probleme nezaposlenosti in nezaposljivosti mladih v današnjem svetu. Prek fiktivno zarisanega utopičnega sveta avtorica skoraj strašljivo nagovarja prihodnost mladih ter družbeno kritiko izrisuje skozi prvine obešenjaškega humorja. Čeprav se besedilo loteva tem, ki so zelo prisotne med dramskimi pisci mlajše generacije, pa prek vzpostavljanja in kreiranja fiktivnega sveta izrisuje drugačen odvod avtorske poetike in s tem dopolnjuje seznam pristopov in orodij nove dramske pisave.

Z vsakim letom se je število prejetih besedil na natečaj občutno večalo, strokovna komisija pa je leta 2015 pod vodstvom režiserke Renate Vidič, kljub povečanemu zanimanju poudarila, da gre večinoma za dramske miniature in prve dramske poskuse. O slednjem priča besedilo Ptice selivke najmlajše med nagrajenkami, Katje Markič.

Komisija je besedilo opisala kot “igro, v kateri trije antagonisti stišano in pridušeno dramatično spregovorijo o odnosih, o skoraj nomadski naravi človeka, ki se seli med svojimi spomini, med mislimi, od govora proti tišini in nazaj. Ne samo iz enega stanovanja v drugo, ne samo od človeka do človeka ali od strani do strani v knjigi, pri čemer so najbolj pomembna prazna mesta, naša življenja so projekcija.” 

Besedilo je med vsemi nagrajenimi tudi najkrajše in morda v svoji celoti še najbolj drzno vajeniško v preizkušanju dramske forme. Avtorica se skozi sicer realistično situacijo loteva epizodičnega narativa in oprijema raziskovanja jezika skozi navedbe citatov, uporabo slovarskih obrazložitev in referenčnih vložkov, s katerimi poskuša zajeti notranje krajine človeškega obstoja. 

Strokovna komisija, enaka za oba Grumova natečaja, je praviloma sestavljena iz ekipe strokovnjakov, ki so režiserji, dramaturgi, teatrologi in literarni zgodovinarji ter se jim vsako leto pridruži tudi igralec iz kranjskega ansambla. Strokovna komisija, ki ssvojim zgodovinskim in teoretskim predznanjem ocenjuje prispela besedila, vsakoletno ob nominaciji besedil za nagrado poda poročilo o prejetem naboru besedil, v katerem poskuša izluščiti srž prispelih besedil.

Leta 2016 je predsednica komisije, literarna zgodovinarka Mateja Pezdirc Bartol, v imenu strokovne komisije podala naslednje opažanje:

“Na natečaj za nagrado za mladega dramatika je prispelo le pet besedil. Pohvalno je, da so to motivno, slogovno in formalno različna besedila, kar nakazuje, da mladi dramatiki iščejo vsak svojo prepoznavno dramsko pisavo. Vendar pa na začetku njihove pisateljske poti še ne moremo govoriti o novih dramskih taktikah, najpogosteje se naslanjajo na preizkušene vzorce dramske tradicije, opazne so začetniške težave pri spopadanju z veščinami dramskega pisanja, po sporočilni plati pa pravzaprav v njih težko prepoznamo stališča in glasove današnje generacije mladih.”

O zgoraj navedenem priča besedilo Zimske radosti takratne nagrajenke Pie Vatovec, ki se zelo vestno drži preverjene dramske strukture. Avtorica se skozi in medias res situacijo, v kateri se razširjena družina znajde v omejenem prostoru in času, loteva medgeneracijskega trka, ki prek precizno in realistično izrisanega konflikta slika pričakovanja in pritiske družine, partnerjev ter družbe.

Besedilo se v skoraj scenaristični strukturi in tekočih ter izčiščenih dialogih približuje pisavi dramske avtorice Yasmine Reza ter ponuja klasično odrsko postavitev sodobne družinske drame. Posebnost besedila pa je uvedba otroške perspektive skozi oči dveh vpeljanih likov, ki širi in bogati očišče situacije ter skozi naivnost otroškega dojemanja banalizira probleme odraslega sveta. Vpeljava likov otrok je očitno orodje in prizma, skozi katero je moč izrisati bolj alternativno dramsko pripoved, saj se jo, sicer v popolnoma drugačnem kontekstu, loti tudi Maša Pelko.

Leto kasneje sta se zanimanje in produkcija mladih dramskih piscev občutno povečala, kar je poudarila tudi strokovna komisija, ki je tokrat prvič že v samem poročilu o prispelih besedilih izpostavila nominirance za nagrado, ki v prejšnjih letih niso bili podani. Da se število piscev veča in da je pisava čedalje bolj kvalitetna ter raznolika, je v poročilu, zopet v imenu komisije, zapisala predsednica komisije Pezdirc Bartol:

“Mladi dramatiki pišejo o osebnih izkušnjah, partnerskih zvezah, medčloveških odnosih, dotikajo se vprašanj spolne in nacionalne identitete, opaziti pa je tudi družbenokritične tone, navezovanje na zgodovinske teme ipd. Prav tako je tematiziran sam proces pisanja in ustvarjanja, zato med dramskimi osebami najdemo pisatelje in pisateljice ter študentke režije. Glasovi današnje generacije mladih sporočajo o svoji dezorientiranosti v svetu, kjer ne vidijo več smisla v trdem delu in zagrizenem učenju, saj jim to ne zagotavlja niti službe niti položaja v družbi, sprašujejo se, kaj je danes sreča, kam vodijo ljubezenski odnosi, pogosto se zatekajo v alkohol, k cigaretam, drogi, tabletam. Dramske osebe so večkrat psihično poškodovane ter se spopadajo z občutji depresije in tesnobe. Kljub temu to niso pesimistična besedila, saj boleče občutenje sveta blažijo s humorjem, cinizmom ali pa jim distanco zagotavlja že sama dramska forma.”

Strukturno in v svoji osnovni dramski postavitvi se pisanja o podobni temi kot prej omenjena avtorica loteva tudi nagrajenka Nika Švab z besedilom Ujeti trenutek. Čeprav je besedilo umeščeno v konkretno situacijo, torej poroko, se tako kot Pia Vatovec avtorica tokrat loti slikanja slovenske družine ter njene mentalitete in dinamike kot vzvoda za nadaljnje konflikte in ohlapno družbeno kritiko. Kljub temu pa se Ujeti trenutek sorodnih tem loteva skozi humor in klasično žanrskost komedije ter dodaja lahkotnost z vpeljavo govorice mlajše generacije in dialekta, kar tudi potrjuje obrazložitev strokovne komisije natečaja.

“Trpka komedija, napisana v maniri situacijske komike, je spretno izpeljano dramsko besedilo, ki se ne trudi z doseganjem (kvazi)umetniških klišejev, ampak se že v začetku izkaže za natančno, domišljeno in humorno umetniško delo, za katero bi lahko zapisali, da črpa navdih pri sodobnih slovenskih komediografih Zupančiču, Möderndorferju ali Partljiču. A vseeno v njihovo družbo prinaša svežino, ki je lastna mladi generaciji piscev, najsi bodo to aktualni družbeni problemi, porušeni družinski odnosi ali vpliv televizijskih žanrov.”

Odstopanje v omenjenih temah, prisotnih v prejšnjih dramskih besedilih, pa se pojavi na lanskem natečaju, ob katerem je komisija izpostavila sledeče:

“Skoraj polovico besedil so inspirirala dela svetovne književnosti, zlasti gre za predelave antičnih mitov. Preizkušeni vzorci dramske tradicije prinašajo dovolj trdno strukturo, da lahko mladi dramatiki ob njej razvijejo lastne zgodbe, ki so duhovite, prinašajo svežino in nove perspektive znanih zgodb. Skozi dramsko formo izražajo iskanje svojega mesta v svetu, iskanje lastne resnice, spolne identitete, opazen je umik v intimo. Mladi svet doživljajo kot izrazito razpršen, brez trdnejše opore, zato tudi ni formalne ali sporočilne drznosti, a vseeno so to premišljena besedila, ki želijo sestaviti svet v formi, izrazu in vsebini.”

Izrečeno potrjuje kasneje nagrajeno besedilo Kraljevi otroci avtorice Maše Pelko, ki se skozi predelavo mita o kralju Ojdipu in Antigoni poda na slikanje tragedije in družinske drame z otroškega očišča. Čeprav bi za besedilo, njegovo strukturo in vsebino na prvi pogled težko lahko rekli, da je sodobno in drzno v sami dramski pisavi, pa se že odločitev, da bodo protagonisti otroci, izkaže kot nekaj svežega. Že otroški jezik, okrnjen konteksta, referenčnosti in nebuloz, ki pritičejo odraslim, se izkaže kot eksperiment zase, medtem ko sam naiven pogled in psihologija otroka prispevata k teži in izčiščenosti dojemanja realne situacije in posledične tragedije. Odločitev za vpeljevanje otroške perspektive v intervjuju za Sigledal obrazloži avtorica sama.

“Predvsem sem hotela spregovoriti o otrocih, nad katerimi sicer visi prekletstvo, a njihovo usodo v resnici določajo neki drugi faktorji – način, kako so bili vzgojeni, kako se sesuva družbeni red, kaj so tistega dne slišali, čigavo mnenje so upoštevali, kako so vsak iz svoje perspektive spremljali dogodke. Zdi se mi, da sama tragičnost dogodka sploh ni bila tako odločilna za njihovo prihodnost, ampak jih je bolj zaznamovalo, kako se je okrog njih spletla zgodba tistega dne in kako so nanje vplivale besede starejših, besede družbe.”

Če torej poskusimo skozi pregled analize izbranih besedil znotraj Grumovih nagrajencev najmlajše generacije vzpostaviti diagnozo sodobne slovenske dramatike, opazimo, da se tako na vsebinski ravni kot na ravni forme ne pojavljajo pretirani eksperimenti dramskega jezika. Čeprav so med samimi pisci opazne razlike v dramskih izrazih, pa se v njih redko pojavljajo prvine postdramskega, dokumentarnega, fragmentiranega, kolažnega, ready-madeprincipa, ki so bili značilni za generacijo piscev PreGleja.

Videti je, da se dramski pisci zatekajo k izčiščenim dramskim formam ter se nekoliko bolj približujejo klasičnim “aristotelskim” dramskim strukturam ali pa filmskim in televizijskim scenarijem z uporabo konkretnih realističnih situacij in približkom naturalističnega sodobnega jezika. Ker pa govorimo zgolj o nagrajencih nagrade Slavka Gruma za mladega dramatika, si je treba zastaviti vprašanje, ali gre res za besedila, ki predstavljajo glas nove generacije piscev, ali gre zgolj za največje približke dobro dodelanih klasičnih dramskih besedil. 

To isto vprašanje bi se lahko nanašalo tudi na glavno nagrado, ki, razen redkih izjem, Simone Semenič in Simone Hamer, nagrado kljub raznovrstnemu naboru prejetih besedil podeljuje zgolj že preverjenim in uveljavljenim imenom, ki pa razen sodobnejših tematik v samem jedru dramskega besedila ne izrisujejo novosti dramskega jezika ali potencialov za bolj sodobne uprizoritvene pristope.

Če se torej orientiramo po naboru besedil Grumovih nagrajencev, za katere prav tako odrska uprizoritev ni nujna prihodnost, se torej moramo vprašati, kaj je tisto merilo, ki določuje kvaliteto najboljšega novega dramskega besedila. Je to zgolj stvar dodelanosti utečenih prvin dramskega pisanja ter aktualne vsebine ali gre tudi za spodbudo spremembam v dojemanju tega, kaj vse sploh je lahko dramsko besedilo ter kje in kako se ga lahko uprizarja? 

Za večino nagrajenih besedil, tako z glavnimi nagradami kot nagradami za mladega dramatika, se zdi, da so pisana in predvidena za točno določene slovenske institucionalne odre, ki v svoji pisavi zelo vestno in skoraj načrtno pričakujejo abonentsko predstavo.Le redko so nagrajena besedila, ki - kot denimo besedila dveh zgoraj omenjenih avtoric - že v sami zasnovi dramske forme razmišljajo o drugačnih oblikah uprizoritve, drugačnih odrih ali uprizoritvenih prostorih. Videti je, da besedila, ki so v Sloveniji razglašena za najboljša, kličejo po umestitvi v gledališke institucije ter se izogibajo kakršnim koli manj konvencionalnim pristopom uprizarjanja, na primer v performativni, interaktivni, bralni, zvočni ali inštalacijski obliki. So potem to res tista besedila, ki gradijo in definirajo pojem sodobnega v slovenski dramatiki?

Menimo, da bi tovrstna nagrada morala izpostavljati novosti in eksperimente v sami pisavi in sodobnih uprizoritvenih potencialih ter na nek način izrisovati, kaj je tisto, kar je nova “era” gledališča, onkraj same vsebine, ki obravnava sodobni svet, njegovo generacijo in težave, ki ji pretijo. Zdi pa se, da med nagrajenimi besedili - izvzemši Sen 59, ki vpleta poetičen jezik in fragmentirano strukturo sanj, Ptice selivke, ki raziskujejo dekonstrukcijo jezika, ter Kraljeve otroke, ki aktualizirajo klasiko skozi perspektivo otroškega doživljaja - teksti ostajajo na zelo varni dramski liniji, brez drznejših poskusov razbijanja prežvečenih dramskih izrazov. 

Da bi po valovih dramskega zajahali tudi v druge vode, je poleg seciranja krajine mladih dramskih piscev treba zopet omeniti tudi iniciative za izboljšanje stanja dramatike. Zato se bo na dan svetega Valentina, v četrtek, 14. februarja, v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta ob 18. uri odvilo srečanje slovenskih dramatikov in dramatičark, ki bodo s skupnimi močmi poskusili stopiti skupaj in sestaviti sistematiziran program, ki bi postopoma začel odpravljati vrzeli znotraj dramske margine. Z nadaljnjimi novostmi o sodobni slovenski dramatiki in njenih morebitnih napredkih pa se vam oglasimo v aprilski epizodi Teritorija teatra.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness