Ime česa je Arturo Ui?

V pičlem mesecu in pol se je slovensko gledališče nadejalo poroditi kar najbolj žlahtni sad; saj je tudi bilo dobro pognojeno - svoje koproducentsko zaledje je ponudila evropska prestolnica kulture, Cankarjev dom je odprl svojo največjo, Gallusovo sobano, Ljubljanska drama pa je prispevala svoje igralske može iz prvih bojnih vrst, z režiserjem Eduardom Milerjem na čelu. In adut v rokavu? »Z Brechtom je težko udariti mimo.«

Ustavljivi vzpon Artura Uia je eden tistih Brechtovih komadov, napisanih s posebnim didaktičnim namenom, opozoriti na način nacističnega prevzema oblasti sredi recesije, ki po strukturi ni nujno enkraten in neponovljiv. Komad je bil pisan posebej za ameriški kulturni trg, med Brechtovim čakanjem na vizo za Združene države, v izgnanstvu leta 1941, v samo treh tednih. Naglico zato Brechtu težko očitamo, česar pa ne moremo trditi za ljubljansko uprizoritev.

Glavna strateška razlika, kar se tiče pozicije nastanka in uprizoritve, je namreč ta, da se je vmes dejansko zgodil vzpon Adolfa Hitlerja in predvsem kalvarija, ki jo pripisujemo njegovemu imenu. Brecht je pisal v naglici zaradi anticipacije globalnega masakra, ker je pač vnaprej zavohal zlo, medtem ko ljubljanski brzinski gala spektakel nikakor nima tako nedolžnega ali pa morda urgentnega zaledja. Njegova pozicija izjavljanja je povsem drugačna. Še več, ob vseh spletkah okrog EPK-ja je pravzaprav otrok nekega precej sumljivega »cvetačnega trusta«.

Sumljive politične spletke in afere, ki jih opisuje drama, imajo danes sopomenko, ki se ji reče kar aktualna politika. V dotični postavitvi jih ne dela nič bolj transparentnih, kot jih delajo vsakdanja večerna poročila, in torej ni, v kolikor cilja na didaktičnost, čisto nič bolj subverzivna. Še več – gledalca pasivizira. Temu Brechtovemu delu v dotični uprizoritvi, ki cilja na lahkotnost in satiričnost in nudi hitro zadoščenje ob prepoznanju glavnega kleča - kar priznajmo, zares ni težko - manjka natančno brechtovski moment sam.

Nekateri brechtovski potujitveni postopki so v sami režiji sicer zastopani. Tako na primer Boštjan Gombač, ki je tekom dramskega dogajanja ves čas prisoten na odru kot glasbenik ali pa eden od stranskih likov, na začetku napove zgodbo, na koncu pa jo zaključi z burkaško-kabaretnim finišem. Ta in drugi redki primeri pa so vse preveč šolski in ne preprečijo precejšnjega iluzionističnega odslikavanja realnosti, ali bolje – simulacije burkaškega simulakra, ki je nadomestil realnost.

Kljub odlični gestualni imitaciji Hitlerja v naslovni vlogi Arturja Uia s strani Jerneja Šugmana, je režijska gesta, ki ta lik postavlja, zelo vprašljiva. Na sceni se sicer zavrti napis »črno ni več črno in belo ni več belo«, a za Milerjevo postavitev se zdi, da je glede vprašanja dobrega in zla popolnoma črno-bela. Ta polarnost nikakor ni v vlogi potujitve, ampak prej posplošitve, ki ravno ne detektira prelivanja črnega in belega v sivost aktualnega političnega prizorišča. Z reprodukcijo najbolj znanega in markantnega zločinca iz zgodovine človeštva, ki je z druščino postal prava paradigma zla, se luč umakne s tistih sivin, ki jih ravno spregledamo in so zato še bolj nevarne. S tem pa se njihov vzpon nadaljuje in je tokrat pač neustavljiv, čeprav dosti bolj prefinjen in netransparenten.

Vidnost-vednost-oblast je torej ravno tisti niz, ki ostaja v predstavi vse preveč nereflektiran, prerašča ga siva mrena. S spektakelskim razkrivanjem ravno skriva danes dosti bolj subtilne oblike oblasti. To situacijo nekoliko rešuje zanimiva scena, ki s svojo monumentalno jekleno-betonsko konstrukcijo spominja na fragment metropole, na stene katere se projicirajo spreminjajoči se borzni indeksi in projekcije striptizet. V teh zagonetnih hermetičnih številkah na eni ter na preusmerjanju pozornosti na seksualne skomine na drugi (komu ali čemu?), torej v netransparentnosti kroženja kapitala in biopolitiki, se skriva ključ do polja, kjer se danes v resnici odigravajo igre oblasti. Zdi pa se, da je oder Gallusove dvorane vseeno preveč monumentalen in da razsežnosti scene igralci ne izčrpajo.

Če je Brecht z analogijo malih nasilnih gangsterskih prevzemov gospodarstva v Ameriki ter Hitlerjevih postopnih korakov do mesta diktatorja želel pokazati nekaj takrat še nevidnega, predvsem z namenom, da bi se tovrstno dogajanje lahko pravočasno ustavilo, saj je nenazadnje v vzniku še ustavljivo, ima ljubljanska uprizoritev povsem drug domet. Ne aktivira, ampak po spektakelsko pasivizira. Stvari ne dela transparentnih, ampak jih prej skriva. Ustvarja torej popolne pogoje, da bodo sivi vzponi še naprej neustavljivi, saj so del strukture, nikakor pa vanje ne zarezuje z dogodkom, ki bi jih imel moč potencialno ustavljati.

Da Brecht ni že kar adut na sebi, je želela narediti vidno Pia Brezavšček.