V slovenskem prostoru se je ključen razvoj od tekstualne k performativni kulturi zgodil konec šestdesetih let s predstavo Dušana Jovanovića Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki se je odvrnila od klasičnega literarnega gledališča in hkrati približala polju ritualnega. Poudarek je s končnega produkta prešel na sam proces, kjer je gledalec soustvarjalec dogodka.