RASA IN RASIZEM V UPRIZORITVENIH UMETNOSTIH
Pozdravljeni v današnji, prešerno-praznični oddaji Teritorij teatra! Danes začenjamo ciklus treh oddaj, v katerih bomo z različnimi sogovorniki spregovorili o temah rasizma, seksizma in mentalnega zdravja ter jih navezali na vprašanje sodobnega gledališča in gledališkega uprizarjanja.
Gledališče nas v odnosu do teh treh vprašanj ne bo zanimalo kot moralna prižnica, ki bi si te teme jemala za moralno snov in do njih pristopala »od zunaj«, pač pa nas bo zanimalo, kako se ta vprašanja pojavljajo, porajajo, pospešujejo ali morda razrešujejo prav znotraj gledališča in gledaliških produkcij. Povedano drugače: bolj kot to, ali gledališče te teme naslavlja in kaj o njih sporoča, nas bo zanimalo, kako sploh to počne in katere gledališke prijeme pri tem uporablja. V obravnavo ne bomo vzeli gledališča kot moralnega arbitra, pač pa gledališče kot aktivni družbeno-politični agens, čigar razmerje do rasizma, seksizma in mentalnega zdravja je bolj problematično in zahtevno.
Za vse tri teme ocenjujemo, da so tiste travmatične in boleče točke sodobne družbe, ki jih pogosto raje odrivamo na stran, v upanju, da jih bomo s tem odpravili. Prav tako se nam zdi premalo, kadar do teh perečih vprašanj pristopamo s politično-korektnimi floskulami in frazami ter lepodušniškimi moralizmi. Vse tri oddaje smo namreč pričeli pripravljati že lani pozno spomladi, v času, ko so po umoru Georgea Floyda v okviru gibanja Black lives matter vzniknili protesti proti rasni neenakopravnosti. Čeprav je minilo že več kot šest mesecev, se situacija na žalost ni obrnila na bolje. Prav nasprotno, pod loncem pošteno vre in skrajni čas je, da ga odpremo in se zazremo vanj. Pri tem pa si tudi sami ne želimo postavljati moralnih obsodb in dokončnih odgovorov. Ciklus oddaj je tu zato, da postavlja vprašanja. Je gesta, ki si želi razpreti prostor in problematiko izpostaviti debati in premisleku.
Zdi se, da je današnji praznik, ko slavimo svojo kulturno bit in esenco, kar najbolj primeren dan za začetek. V uvodni oddaji si zato postavljamo vprašanje rase in rasizma. Ni še mesec, kar je na eni od televizijskih oddaj njena voditeljica šokirala s serijo rasističnih komentarjev in s tem jasno ponazorila, da rasizem ni nekaj, kar bi se dogajalo nekje daleč stran, temveč je rasistična norma na žalost prisotna tudi tu, med nami. Zdi se, da zato v ravno pravšnjem času prihaja predstava Črna koža, bele maske, ki jo pod konceptualnim, režijskim in koreografskim vodstvom Maše Kagao Knez pripravlja Anton Podbevšek teater. Poleg Kagao Knez smo se pogovarjali še z korežiserko Ivano Djilas in igralko Lino Akif, ki predstavo soustvarjata, vsem trem sogovornicam pa sta se pridružila še teatrolog Blaž Lukan in kulturolog Peter Stanković.
Stanković uvodoma poudari, da je historični in družbeni kontekst slovenskega prostora drugačen od zahodnoevropskega in ameriškega, zaradi česar je vprašanje rasizma tu manj prisotno.
Prav zaradi tega se zdi toliko pomembneje, da se ta vprašanja naslavlja tudi pri nas in da se te problematike ne odriva na stran. Podobnega mnenja je tudi režiserka Ivana Djilas, ki pravi, da je prepričanje, da se rasizem dogaja nekje drugje, ne pa tudi pri nas, varljivo.
Prav takšnim stereotipom in označevalcem, ki jih izrekamo nekako mimogrede, nereflektirano in včasih tudi povsem nevede, Blaž Lukan pravi samoumevni ali spontani rasizem. Gre za rasizem, ki je vgrajen v naš sistem in ga prav zaradi tega pogosto sploh ne opazimo. V uprizoritvenih umetnostih je zato po njegovem mnenju zelo pomembno, da se konceptualno premisli, na kakšen način se reprezentira raso in kako se v uprizoritev integrira oziroma vključi performerja druge rase.
Kot ustvarjalci in misleci znotraj uprizoritvenih umetnosti, ki so v družbo neposredno vpete in se nanje tudi skozi svojo umetniško formo odzivajo, nosimo tudi določeno odgovornost pri načinu naslavljanja aktualnih družbeno-političnih tematik. Ivana Djilas, Peter Stanković in Blaž Lukan.
Ta odgovornost se predvsem nanaša na način uprizarjanja »drugosti«, ki predvideva delikatne in premišljene uprizoritvene prijeme, s čimer vstopamo v polje reprezentacije drugosti. Peter Stanković in Blaž Lukan.
Še bolj delikatno je vprašanje reprezentacije drugosti pri otroški publiki. Uprizoritve, ki so namenjene mlajši publiki, nosijo tudi odgovornost na izobraževalni ravni, saj vzpostavljajo prostor za razumevanje strpnosti in spoštovanja. O režiji predstav za otroško publiko na primerih Juri Muri v Afriki ter Jure in Jaka Ivana Djilas:
Vstopamo torej v relacijo prezentacije in reprezentacije. Blaž Lukan prezentacijo drugega nasploh, torej tujca, predstavnika druge rase, opisuje kot njegovo vključevanje v delovni proces in produkcijo predstave na primeru predstave 6 Žige Divjaka. V sami predstavi uporabi zgolj posnetek tujcev, torej gre za princip prezentacije, medtem ko trdi, da se stvari lahko razmeji skozi reprezentacijo, na primer igralca, ki reprezentira nek dramski lik, ki to ni on. O svoji izkušnji igralka Lina Akif:
Vprašanje reprezentacije je torej močno vezano na sam proces in konceptualno odločitev zasedanja dotičnih vlog, ko govorimo o dramskem gledališču, ki velikokrat zaradi nepremišljenosti pripeljejo do samoumevnih rasno opredeljenih vlog, ki jih je denimo igrala plesalka in koreografinja Maša Kagao Knez.
Kako torej pristopiti k zasedanju vlog, ki so rasno opredeljene? Blaž Lukan:
Seveda pa je rasa nekaj, kar pogojuje tudi našo lastno identiteto, ki se v samostojnih avtorskih projektih v večini primerov pojavlja kot tematsko izhodišče. Maša Kagao Knez:
Ta zmeda pa sega tudi dlje od konkretnih predstav, uprizoritvenih procesov in produkcijskih okoliščin, pojavlja pa se še v kritiškem in teatrološkem pisanju. Zopet Maša Kagao Knez:
Čeprav vstopamo v zaključne minute današnje oddaje, pa želimo, da njena tematika ne ponikne nazaj v trenutku, ko njeni toni zapustijo radijski eter. Teritorij teatra je oddaja, posvečena sodobnim scenskim praksam, v kateri, morda naivno, stremimo h gledališču kot prostoru strpnosti in spoštovanja. Teorija in teatrologija vse tri tematske sklope, ki jih obravnavamo v seriji oddaj, v tem prostoru naslavljata občasno in malokrat sistematsko, zato ne postavljamo zaključnih ugotovitev, temveč pozivamo, da se o tem začnemo obširno pogovarjati. Oddaje tega sklopa se ne omejujejo na uprizoritvene postopke, temveč naslavljajo tudi celoten kontekst uprizoritvene produkcije in uprizoritvene scene, saj verjamemo, da je tudi to nujen del teatroloških premišljevanj.
Rasizem, seksizem, ksenofobija, transfobija, homofobija in druge stereotipno diskriminatorne podobe, v katerih odseva nestrpnost, se namreč na odru ne znajdejo same od sebe. Tja jih je postavil nekdo, ki se mu je to zdelo popolnoma sprejemljivo. Zato je treba prevprašati, zakaj se nam takšne podobe zdijo samoumevne, in v teatrologiji razviti občutljivost za prepoznavanje odrskih trenutkov, ki utrjujejo manjvredno pozicijo skupin z manj družbene moči. Ker je gledališče aktiven družbeno-političen agens, vpet v povratno zanko naslavljanja družbenih tem in odzivanja nanje, je na nas, ki zavzemamo privilegirano mesto, odgovornost, da v teatrologiji redefiniramo naš pogled in se jasno opredelimo do nesprejemljivosti takšnih diskriminatornih in nestrpnih podob.
Oddajo so pripravili Varja Hrvatin, Maša Radi Buh in Jakob Ribič.
Dodaj komentar
Komentiraj