KADASTER #3

Oddaja
26. 4. 2021 - 20.00

NAPOVED:

Dalje bomo govorili o prostorskih in teritorialnih konceptih, dokler ne odkrijemo luknje ali vzpodbudne novice. Kot najboljša rešitev se zaenkrat kaže kar propad civilizacije, če je to še to v čemer se nahajamo. Če govorijo, da potrošimo 125 % Zemljine kapacitete za obnovo - kaj to v odstotkih pomeni - koliko časa lahko trošimo več kot Zemlja producira. Na oko, 4 leta. O čem govorimo, ne vem. Zanima me dekolonizacija zemlje, iz takšnih in drugačnih razlogov, in to si predstavljam tudi kot izbris predvsem lastninske pravice, ki smo jo nad Zemljo ustvarili. Nadalje oz. vzporedno, kot izbris meja, te lastninske - katastra in administrativne - državne (sej una je tud administrativna). Potem gremo živeti nazaj na drevesa v Afriko in plodni polmesec? Ma itak ne. Kaj pa potem? Odrast? Revolucija? Pravica do mesta se kar v redu sliši. Mesto kot lokus, mesto kot kraj. Kraj zame, kjer se nahaja le moje telo in nobeno drugo, nobeno drugo tuje, samo my own, v čisto privatizacijo prostora, kjer me telefonski žarek ne ujame, nevtrin ne prebode in wi-fi ne zasliši, kje da sem. Pravica do prostora, ki je moje telo in moje telo, ki je le to - brez palčk za ušesa od daljnjega soseda, brez avokadove marmelade iz nebes in brez potrebe po plavati v karibskem morju če sama do tja ne priplavam. Za mesto torej, svobodno telo, da gre kamorkoli, makar crkne (še to ne smeš zastonj).

 

 

KADASTER #3 – Fines, meje in konci

 

Spoštovane, spoštovani. Naj obnovim vsebino serije oddaj Tipologij prostora: smo na sledi razvoja katastra in zemljiških pravic, ki tako ali drugače vplivajo na trenutno podobo prostora. V prvih dveh oddajah serije smo se posvetili razvoju koncepta prostora v prazgodovini, in sicer predvsem s pregledom nastanka zemljevidov in upodobitev prostorskih razmerij. Če izpostavim nekaj ključnih trenutkov – prostor ni bil upodobljen – oziroma je bil izjemno redko – vse dokler se ljudje niso organizirali v sedentarne družbe. Šele z obdelavo zemlje je ta prostor mapiran, upodobljen v tlorisu, obkrožen z mejo – ograjo in prikazan z različnimi teksturami, kar nakazuje različne rabe. Prostor–kraj je imel pred tem pretežno orientacijsko ali spiritualno vlogo in ni bil demarkiran, temveč je bil upodobljen kot mitičen prostor ritualne ali duhovne prakse. Določen prostor postane kraj, lokus, že s poimenovanjem ali zasedanjem tega prostora, z nahajanjem v določenem prostoru. Prostor šele skozi uporabo in izmero dobi materialno vrednost - z odmero od »vsega« in neomejenega v urejen sistem zemljišč, ki so določena. Naslednji pomemben preskok – za agrarno revolucijo – je urbana revolucija, povezana z razvojem civilizacij. Presežki pridelov omogočijo specializacijo in diferenciacijo poklicev. Dva ključna civilizacijska momenta sta razvoj pisave in njej enakovreden razvoj merskega sistema za odmero prostora. Vse večje civilizacije so poznale katastrske zemljevide. Delitev zemlje je bila vzpostavljena zaradi pobiranja davkov v naturalijah, ki so se zbirale v žitnicah vladarjev. Merske enote so bile umerjene po praktično uporabnih količinah, na primer teži semen, s katerimi posejemo določeno površino.

V prejšnji oddaji smo preleteli starogrške koncepte nastanka prostora predvsem na podlagi sumerskega mita Enuma Eliš in Platonovega Timaja. Tokrat nadaljujemo z Grki in Rimljani.

Zanima me, ali se koncepti prostora, kot sta končnost in neskončnost, odražajo na teritorialnem dogajanju na Zemlji. Za zdaj kaže, da ne, z izjemo razvoja miselnih orodij abstrakcije, ki nazaj pogojujejo prostor preko vzpostavljenih podob in idej. Recipročen proces do satelitov v vesolju. Obdelava prostora se vzpostavlja s precej praktičnim pristopom, bolj kot filozofskim, ki je za čas zamrl s starogrškimi kulturami. Bolj kot filozofski znanosti vzporeden razvoj fizike, se v prostoru odraža sociološki, nazorski, teološki in patološki pogled na prostor.

Izhajam iz premise, (da je prostor kontinuum ter) da so naša telesa zvezana s krajem, ker preslikave onkraj ogledala za zdaj še ne poznamo. Prostorsko-časovni preskoki – s perspektive telesa – niso možni; možni so pospeški, vendar je premik telesa v prostoru vedno zvezen. Krajina – naj poudarim ta termin – je vse, kar zajamemo s svojim pogledom. Je splošen termin, pomensko drugačen od pokrajine, ki označuje določen kraj. Krajina se spreminja z usmerjanjem pogleda ter z gibanjem in je zvezna – kot prostor, vendar ne tako konceptualno neskončna, temveč vezana na fizični prostor. S pogledom češemo in tipamo, se vživljamo, kot da bi bil podaljšek rok, neomejen, obdan z okoliško krajino, in Zemlja je zato lahko ploščata, ker jo kot tako vidimo. Ko gledamo in usmerjamo telo po krajini in zvezani in zvezni s to nedeljivo entiteto, bi morali do vsega tega prostora imeti dostop. Naletimo na več prostorsko omejujočih faktorjev, ne le na naravne ovire rek ali prepadov, ki prej pomenijo proces sodelovanja in arhitekturo mostov. Naletimo na bolj abstraktna in nerazumljiva koncepta - lastniško parcelo in mejo države, ki prej pomenita arhitekturo ograje in zidov.

To, da smo ljudje telesno zvezani s prostorom in vanj popolnoma ujeti, je danes že preveč romantičen pogled na človekov obstoj na določenem ozemlju. Izkoriščanje virov, bodisi hrane, surovin ali dela ljudi, ki pridejo od drugod in ne neposredno iz prostora, v katerem se nahajamo, že dolgo določa človeka kot precej bolj razširjenega, kot omejenega s pogledom, in ne vezanega na lokacijo, čeprav lokacija sama - upravna, politična, ekonomska - ravno to možnost tudi določa. Trgovske poti, napajališča znanja in vnos virov od drugod, kamor sami ne sežemo, nudijo poligon za preizpraševanje zveznosti telesa s prostorom, saj surovine, ki jih uporabljamo, delujejo kot dislocirani podaljški teles ali naraščajoči skupki mnogoterosti.

Prostor kot koncept je ob sočasnem razvoju fizike in spoznavnih teorij doživel vrsto predrugačenj mišljenja. V trenutku, ko prostor postane trodimenzionalen, interval ali ekstenzija, nezvezan z lokusom oziroma krajem, postane prostor dosegljiv za druge operacije v abstraktnem (in na daljavo). Kraj je lokaliziran, prostor neskončen, neomejen in nedeljiv. Zelo hitro lahko ugotovimo, da teritorij ni zvezen s prostorom, vendar pa tudi teritorij ni nujno zvezan s krajem. Abstrahiranje občutenega fizičnega prostora, lokusa in kozmosa do neskončnega prostora je posledica razvoja miselnih procesov in orodij. Preko abstrahiranja in z generalizacijo pozabimo teksturo, barvo, okus, vonj, spomin. Izmera, kot pravi Max Jammer v svojem delu The History of Theory of Space in Physics, nezadržno vodi v nadaljnjo abstrahiranje in nekvalificiran, nedoločen prostor. Medtem ko je prostor neomejen in neodvisen od teles, pa je koncept prostora ravno kot odnos med telesi  (kraji in telesi v njih) primernejši za medprostorske relacije, če se omejimo na opazovanje na Zemlji.

Prejšnjič smo končali pri konverziji omejenega prostora - grškega kozmosa v univerzum. Če povzamem Edwarda Caseyja v The Fate of Place, Grki niso poznali univerzuma, ki v latinščini pomeni »obračati se okrog ene totalizirane celote«, temveč pan - vse. Kozmos – za razliko od univerzuma – implicira partikularnost prostora; kot krovni termin predstavlja sestavine krajev kot ločene, samostojne kraje-svetove. V svojem estetskem bitu, kozmetično-kozmičnem terminološkem sorodstvu, se kozmos središči okoli telesnega občutenja in teles, ki so vsebovana v njem. Meja substance prostora je določena z mejo telesa in gibanjem teles po prostoru. Kozmos je občuten v konkretnih krajinah kot živet, pomnjen ali slikan, opisan. Je imanentna scena končnega, omejenega prostora, občutenega z enako končnim telesom. Univerzum pa je nasprotno fizikalen prostor, nadalje projiciran v teološki pogled. Kliče po objektivnem znanju in unificiranju znanosti, ki jo je moč aplicirati na vse. Obratno pa kozmos kliče po individualni izkušnji med vsemi ostalimi. Vesoljna neskončnost zamenja prostorsko končnost, omejenost. Atomisti, kot smo omenili že v prejšnji oddaji, so zamenjali Aristotelovo posodo, vsebnik, jajčno lupino vsega, onkraj katere je nič – za praznino. Ta je drugačna od tiste onkraj – je vseobsegajoča oziroma neskončna, kot je neskončno število atomov, materije ter njihove pojavnosti.

Kot pravi Casey, »ni kraja brez telesa in ni telesa brez kraja«. Negira stremljenja konceptov neskončnega prostora, ki prevevajo novi vek vse do fenomenoloških poskusov. Telesu je lastno gibanje – vsem živim bitjem je imanentno gibanje, ki je hkrati nujno za preživetje. 

Umetno ustvarjeni prostori absolutne praznine, kot je vakuum, so s svojim obstojem še vedno nekje locirani. Če sledimo grški misli do neoplatonistov, je prostor neoprijemljiva substanca. Generični termin se prelevi glede na situacijo – če se v njej nahaja telo, tako Epikur, je kraj ali mesto, če se telo premika, pa je prostor. Chora [hóra], osnovna prostorska matrica v Timaju, postane prostor gibanja – chorein [horêjn] namreč pomeni iti z mesta, pomikati se po prostoru, narediti prostor. Atomistom uspe miselni preskok od uprostorjenja na določeni lokaciji do diasteme, ekstenzije oziroma intervala med telesi, ki segajo, so razpotegnjena skozi prostor. V 3. stoletju pr. n. št. Straton definira tri prostorske dimenzije. Chora, ki je prej lokacija, mesto, se odpira proti prostorskosti, prostoru gibanja. O podaljšku govori tudi Janez Filopon, rojen leta 490 n. št. Nahajamo se v Bizantinskem cesarstvu 5. stoletja in v obzir moramo teoriji pripisati še vse teološke prostorske nastavke. Za Caseyja namreč Filipon naredi ključen obrat, in sicer ta, da ni več telo podaljšek, ekstenzija, ki sega skozi prostor, temveč je prostor ekstenzija, raztezek dimenzij. Nematerialen, enačen s praznino, v kateri se lahko nahajajo telesa. In praznine tako v resnici ni. Pomen telesnosti v prostoru in prostora kot telesa, se spremeni. Morda je bolj zanimivo to, kako Filipon pomete z Aristotelom, da telo ni »stkano« s prostorom preko skupnih ploskev telesa in obdajajoče substance, ker da ploskev ne more opisati telesa. (Khem, zemljevidi.) In čeprav Filopon prostorske dimenzionalne ekstenzije poimenuje kozmične, jim zanika neskončnost, menda rezervirano izključno za boga. S tega pogleda je do neskončnosti prostora le še malo, in kraj - mesto, lokus - s sebi lastno dinamiko počasi izgublja bitko, odstirajo se prostori onkraj spoznavnega, vse do absolutnega prostora (Newton, Proklos, 96). Ustvarja se miselni preskok, preko katerega operiramo z dejanskim.

Teofrast, prvi mislec helenistične dobe, in Filopon, zadnji mislec te dobe, moč pripisujeta objektom na kraju v prostoru in s tem vzpostavljenim redom ali uprostorjenjem po redu stvari, kar je podobno združevanju po sorodnosti v Platonovem Timaju. Moč pripišeta poziciji telesa, ne kraju samemu. Kraj, tudi kot utelešenje, bivanje v določenem ontološkem planu z določeno prostorsko lokacijo, vse to je zanju relativno, v relaciji do nečesa. Simplikij, zadnji poganski neoplatonist, pravi, da je kraj demarkacija, izmera pozicije. In kljub svoji relativnosti lahko postane kraj takrat, ko je urejen in skladen, kot del celote kozmosa in – obratno – celota kot kraj. (Holos topos tou holou kosmou [hólos tópos tu hólu kósmu]). Kozmos ni relativen, je kraj po tem, da je edinstven, ker ni primerjave z nečim drugim. Za atomistično mnoštvo svetov je ni zanimanja naslednjih tisoč let. Simplikij vpraša: »Ali sta kraj in prostor relativna ali absolutna - smo heteronomni ali avtonomni?« Pravi, da oboje. Vendar ta model ne odgovori na vprašanje neskončnosti ali sveta onkraj kozmosa, v katerem je kozmos le kraj. V bistvu atomisti razločijo tukajšnjo prostorskost, prostor sveta - kozmosa, - kot prostor-svet, ki daje prostor drugim telesom znotraj sebe, od neskončne prostorskosti znotraj katere pa naš spoznavni svet je. Mesto (prostor), chora, in brezmejnost, to aperion [tó ápeiron], se združita v konjunkcijo. In če že sami ne moremo iztegniti roke onkraj zunanje lupine kozmosa v neskončen prostor, se poraja vprašanje, ali se vzpostavljen statičen svet premika, in če se, kod in kam.

Lahko se pridružimo Caseyju v njegovih stremenjih k vnovični vzpostavitvi kraja, ki je izgubil veljavo proti prostoru, predvsem z vidika, da neskončnost in abstrakcija prostora odjemata pomembnost partikularnosti določene lokacije. Naj še dodam, da noben kraj onkraj kozmosa ne more rešiti problemov na Zemlji, prej jih zaplete.

In tako na Zemlji:

Prvo dejanje vzpostavitve mesta Rim je demarkacija, ki jo je Romul okrog mesta zoral s plugom. Administrativno je nastal z mejo, pravno je bil Rim kot mesto določen le znotraj pomerija, svete meje mesta, onkraj nje je bila zemlja v upravljanju rimske države in imperija. Upravno središče znotraj pomerija se je imenovalo domi – tisto, kar spada k domu. Znotraj so tudi vojščaki morali odložiti orožje in obleči civilno togo. Z zavzemanjem dodatnih agrarnih površin zaradi potreb vse številčnejšega prebivalstva se je Rim širil, druga mesta pa so prevzela strukturo po rimskem vzoru: urbani center urbs ali civitas  in okoliška območja, ager – polja in pagus – podeželje.

Za razliko od grškega principa podeljevanja imena ljudem po kraju rojstva ali mestu bivanja, stari Rimljani ime dedujejo in imajo določene pravice glede na patrimonij, družinsko poreklo po očetu - od tod tudi izraz patriciji za vladajočo elito, ustanovne očete Rima. Kot je dobro znano, so vojaki po 20-letnem služenju vojaške obveznosti v last dobili kos zemlje. Kot piše Stuart Elden v The Birth of Territory, pa to ni vodilo v večjo kohezijo moči in obvladovanja zemlje, temveč v parcelacijo in fragmentacijo zemljiške lastnine.

Geografska znanja, prevzeta od Grkov, so bolj kot teoretično izkoriščali praktično in precej simplistično. Glavna delitev zemlje je potekala z orodjem, imenovanim groma – dvema kovinskima palicama, združenima pod pravim kotom, s katerima so razdelili zemljo, predvsem zemljo novo osvojenih kolonij, na centurije. Klasična ortogonalna razdelitvena mreža ozemlja, povzeta po Grku Hipodamu iz Mileta, je potekala od središča umbilicus agri, od koder sta se raztezali cesti, dekumanus od vzhoda proti zahodu in kardo od severa proti jugu. Centuriji v velikosti pol kvadratnega kilometra so se delili naprej na manjše enote. Kvadratne, kdaj pa tudi pravokotne enote zemlje so popisali, jih označili z mejniki in zapisali njihovo funkcijo ter lastništvo. Nekaj parcel je ostalo v javni lasti, za pašo, tržnico in ostale javne službe, nekaj jih je bilo podarjenih bivšim vojakom in celo lahko revnim, ostale pa so bile oddane ali prodane na dražbi. Glede zavzete zemlje so v rimskem imperiju imeli dve možnosti: lahko je bila imenovana za ager publicus populi Romani, javno zemljo Rimljanov - ta je bila lahko, kot rečeno, oddana najemnikom, za kar je država pobirala od 10 do 20 odstotkov davkov na pridelke, medtem ko je bil so bili rimski meščani izključeni iz obdavčitve. Posebnost in umetnost imperija je bila zakonska pravica do privatne zemlje – ta je sicer pripadala le redkim – z zakoni, ki so reševali mnoge spore in kompleksne odnose. V Justinijanovem zakoniku, zbranem okoli leta 530, je vključen tudi zakon, ki določa, da je zemlja, ki jo vodno telo na tvojo parcelo prinese z aluvialnimi nanosi, tvoja. Če to zemljo voda odnese in jo odloži pri sosedu, je ta zemlja tudi tvoja, a le, če se drevesa, ki jih je voda odnesla s seboj, ne ukoreninijo pri sosedu. Karikiram, pa vendar.

Absolutno lastništvo nad zemljo, dominium, je tipično rimsko. V republiki je lahko lastništvo nad zemljo po modelu usucapio pripadalo prebivalcu, osebi rimskega prava, torej državljanu in ne ženski, sužnju, tujcu oz. peregrinu, ki je na njej nepretrgoma bival dve leti. Termin occupatio je označeval zemljo, ki je postala lastnina prvega, ki jo je zasegel, z vsem, kar je našel na njej, vključno z lastnino prejšnjih prebivalcev in živalmi. Podobno kot skvotanje, zapiše Herbert B. Adams v Public Lands and Agrarian Law of the Roman Republic leta 1891. Okupiranje svetišč in javnih površin je bilo sicer prepovedano. Vsakdo je imel pravico do pridelovalne zemlje v določenem obsegu, seveda z obveznostmi. Patriciji, ki so večinoma bili lastniki zemlje, so to oddajali plebejcem, vse dokler se niso razredne razlike zmanjšale in so tudi plebejci lahko postali lastniki zemlje - z izjemo sužnjev in ne-rimljanov.

Frontin, gradbeni inženir in senator iz časa republike, zapiše, da obstajajo trije tipi zemlje – lastniška, izmerjena in zamejena zemlja ter zemlja, ki ji niso znane fines, končne meje. Zapiše še, da obstaja 12 vrst sporov glede zemlje, kot so na primer spori zaradi napačno postavljenih mejnikov parcel in lastniški spori. Teritorij, pravi Frontin, je vzpostavljen za ustrahovanje sovražnikov. Ko gledamo finis, mejo cesarstva – ali prej republike – ta ni jasno določena. Za ločevanje provinc ali kolonij Rimljani uporabljajo naravne meje – morja, reke in gorske verige. Ob širjenju rimske države in nato cesarstva je potreba po poznavanju geografije naraščala, vendar od vseh zemljevidov do danes ni ostalo veliko – večinoma so ostali katastrske izmere in tekstualni zapisi. Eden redkih upodobitev krajev iz tega časa, je Tabula Peutingeriana, nastanek katere sicer datira v 13. stoletje, a gre menda za kopijo mlajšega originala, nastalega okrog leta 100. To v bistvu ni topografski zemljevid, temveč je hodologičen, torej linijski, cestni prikaz prostora. Prikaz je popačen tako, da je območje med Afriko in Severnim morjem stisnjeno na višino 30 centimetrov, medtem ko je tabula dolžine sedem metrov. Na pergamentnem zvitku, ki naj bi bil v originalu papirus, so označene ceste in vojaške postojanke ter razdaljo med njimi - je opis potovanja. Spatium ne označuje več prostorskosti, voluminoznosti, temveč razdaljo. Med postojankami ne označujejo ničesar, ne ljudstva, ne terena, ne klime.

Meje, ki so ločevale province ali države niso bile tanke linije. V realnosti so predstavljale precej širok mejni in obmejni pas. Komunikacijske poti s širokim koridorjem, vzdolžne cone kontrole meje, ceste in reke, ki so predstavljale meje, so bile hkrati uporabljene za transport. Kontrolo so izvajali tudi onstran meje, ki pa je bila permeabilna in je v času miru dovoljevala menjavo z barbarskimi narodi. Ti so v kastrume lahko vstopali v skupinah do pet oseb. Rimljani so redko postavljali zidove in druge fizične ovire v notranjosti celine, predvsem zaradi večne ekspanzionistične težnje (po zavzetju celotnega sveta). Vseeno so Rimljani zgradili nekaj zidov, na primer Hadrijanov zid, ki je zasluga razmeroma pacifističnega vladarja. Kljub temu, da je bilo to za rimski imperij prej izjema kot pravilo, pa več strateških teoretikov, med njimi tudi Elden, poudarja, da s tem, ko so zaščitili mejo z zidom, so hkrati v ograjeno ozemlje zaprli same sebe in ekspanzija se je ustavila. Kot opomni tudi Casey v Up Against the Wall, »cannot block out without shutting in« – sicer to zapiše ob primeru ameriško-mehiške La Frontiere. Kot poudari, je gradnja zidov obrambni mehanizem egocentričnih individualistov (tu referira na Trumpa), je dejanje strahu, ki omejuje najosnovnejšo potrebo vseh živih bitij, potrebo po gibanju. De-fence, kot se sicer Casey poigra z besedo v angleščini, obramba, je ravno odstranitev ograj. Gradnja zidov in ograj je zavržno dejanje strahu, (pogosto nezavednega), pred propadom in jo lahko prepoznamo kot simptom civilizacije v zadnjih izdihljajih. Čeprav Hadrijanov zid menda ni bil namenjen obrambi, temveč prej nadzoru uvoza ter izvoza ljudi in surovin, pa je bil po mnenju nekaterih, kot sta Rob Collins in Stuart Elden, ključni faktor za propad zahodnorimskega cesarstva. Namesto da bi obdržali permeabilne meje s točkasto razporejenimi trdnjavami, so zid na vsako rimsko miljo, torej vsakih 1609 metrov, opremili z milecastli, castrumi, kjer so se vojščaki brez dela ustalili, in čez čas niso več vedeli, »kdo je Rimljan in kdo barbar«, kot pravi Collins.

 

komad: GG Allin Up Against the Wall, posvečam Kravanču, ki je totalno deprimiran, da je Slovenec..

 

Med pripravljanjem oddaj o katastru sem odkrila, da smo se že davno znašli v navidezno brezizhodnem položaju, ujeti v meje. Morala bom razširiti raziskovanje, če želim odkriti, ali obstajajo kakšni žepi vakuuma, praznine, v tem končnem prostoru nekje v neskončnosti. Elden, denimo, odpira koncept deborderinga, »razmejanja«, predvsem z vzpostavitvijo bolj permeabilnih »boundaries« za razliko od zaprtih meja. Sami smo torej še vedno na sledi dekatastraciji, v iskanju katastrskega glitcha, nekega tretjega poligona znotraj zazankanih omrežij, kjer bi bili zakoni lahko drugačni. Navdih nam daje ravno propad starih civilizacij. Rimska se denimo z vzpostavitvijo lastninskega prava, ki je v veliki meri preživelo do danes, kljub vsem vzvodom sama ni znala rešiti pohlepa peščice nasproti mnogim. Čeprav se debirokratizacija sliši imenitno in odrešilno, pa je ravno v tem trenutku meja (zakona) tisto, kar prebivalstvo in naravo še varuje pred (neo)kapitalom in haha, kovidom. Na drugi strani pa so zakoni vezani na določen kraj in ljudi ter jih omejujejo tudi navzven.

Naj končam z Robertom Wrightom, ki v knjigi in seriji predavanj A Short History of Progress opiše družbeni kolaps zaradi nezmožnosti hitrega in adekvatnega odgovarjanja na probleme. Peščica vladajočih zase zahteva status quo, ne glede na trpljenje ljudstva in iztrošenost naravnih virov. Spregledajo pa točko začetka propada te iste civilizacije, ki jih hrani na mestu vladarjev. Vse večje civilizacije, med njimi tudi rimska, so propadle, čeprav so ljudje po njihovem propadu na tem območju živeli še naprej - in zgodba se ponavlja. Ob civilizaciji, ki je tako velika, postane centralistično vodenje potratno in neučinkovito. Wright za našo civilizacijo pravi, da je prost in globalen finančni trg samomorilski podvig, dopuščanje takšnega obnašanja pa simptom propadajoče družbe. Aroganca in ignoranca sta nesprejemljivi. Na eni strani beg za življenje in zid, na drugi strani pa prosti trg ter pobeg v astrale.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.