Tretja krajina

Tretja krajina

Oddaja
22. 6. 2020 - 20.00

/////////
DJ Food

/////////

Odlomek, ki smo ga poslušali, naj nam služi za uvod v le tokrat tretjo oddajo Tipologije prostora. Na drugi strani antene sem z vami Urška Škerl, na drugi strani mešalke je z nami Andrej.

Odlomek, ki smo ga poslušali, sem si izposodila pri recimo da prijateljski frekvenci, na londonskem Resonance FM, in sicer iz oddaje Almost Mint avtorja DJ Fooda iz leta 2016. Slišali smo ameriškega pastorja, ki je ustvarjal tudi radijsko vsebino in je s tematsko precej odprtimi pridigami v šestdesetih letih približeval cerkev in duhovnost mladim in marginaliziranim skupnostim.

Naj transponiramo to mesijansko delovanje na evropska tla - v tokratni oddaji bomo zajeli delo francoskega hortikulturista, krajinskega arhitekta, botanika, entomologa, zdaj že starega, a še vedno aktivnega gospoda, Gillesa Clémenta. Prepoznavnost je dosegel z oblikovanjem znanih francoskih vrtov, na primer Parka André Citroën v Parizu, vrtove dvorcev (Château de Châtenay in Beauregard)  v dolini reke Loare, vrtove muzeja Quai Branly z arhitektom Jeanom Nouvelom in mnogih drugih. Za nas je zanimiv predvsem zaradi Parka Henri Matisse v Lillu, ki je nastal v sklopu prenove dela mesta Euralille z izgradnjo hitre železniške povezave med Londonom, Parizom in Brusljem. Urbanistična prenova je vsebovala vzpostavitev novega finančnega, nakupovalnega, kongresnega in kulturnega jedra v tem delu mesta, z načrtovanjem slavnih arhitekturnih imen, kot je Rem Koolhaas

Park Henri Matisse je sila preprost - sestoji iz dokaj ravne tratne ploskve, v katero je zasajenih nekaj dreves. V centralnem delu parka stoji nenavadno, sedem metrov visoko betonsko telo nepravilnih oblik, imenovano otok Derborence. Ta parkovni element je ime dobil po manjšem zaselku v švicarskih Alpah, ki je v 18. stoletju utrpel nesrečo - zemeljski plaz je po potresu zasul nekaj prebivalcev in temeljito spremenil tamkajšnjo pokrajino. Na mestu, kjer se je del gore zrušil v dolino, je nastala naravna bariera - spremenila je vodni tok in nastalo je jezero; na tem območju se je zasadil pragozd, ki je zdaj zaščiten s švicarsko verzijo Nature 2000, Pro Natura. Betonski otok v parku Matisse, ki je bil končan leta ‘95, sledi načelu nedokončanosti krajine in vpetosti v naravne dejavnike, ki so vedno v dinamičnem razmerju. Ta betonski otok, z nabrazdano površino, da se je lahko oprimejo mahovja in vanjo ulovijo semena, je za človeka nedostopen, kot antiteza javnemu prostoru. Na vrhu betonskega podnožja je prostor za od človeka neovirano in nekultivirano rast in naseljevanje živih bitij. Otok je prepuščen samemu sebi in naključju, v želji po zagotavljanju biodiverzitete v urbanem okolju.

Gilles Clément tak prostor poimenuje tretja krajina - to je nedoločeni ali neodločeni fragment planetarnega vrta, sestavljen iz vseh tistih kosov zemlje in prostorov, ki jih je človek zapustil. Te margine skupaj nanesejo biološko diverziteto, ki še ni bila prepoznana kot bogastvo. Tiers paysage ali tretja krajina referira na tretji stan. To je prostor, ki ni ekspresija moči, niti submisivnega stanja v odnosu do moči. Gilles Clément v manifestu za tretjo krajino iz leta 2004 povzema pamflet Sieyèsa iz francoske revolucije 1789, ki pravi: “Kdo so tretji stan? Vsi. Kaj so naredili do sedaj? Nič. Kaj želijo postati? Nekaj.”

Clément se s tretjo krajino torej ne navezuje na tretji svet, niti na tretjo naravo - sicer znani termin, uporabljen za opisovanje prostora nekje med urbanizirano mestno krajino in naravo, ki je najbolje reprezentiran v renesančnih vilah in arhitekturnih vrtovih, poimenovanih terza natura. Slednjo je opisal Bonfadio leta 1541 z mislijo na Bramantejevi deli, Cortile del Belvedere in Nimfej, v katerih se ločnica med naravo in umetnostjo ali kulturo razpusti. Termin druga narava uporabi že Cicero, ko opisuje agrikulturno krajino.

Tako se plasti ali stopnje narave v tipološkem smislu krajine razplastijo na primarno ali prvo naravo - to surovo materijo. Druga narava je kultivirana narava, kot denimo obdelovalno polje. Tretja narava so od človeka ustvarjene strukture, ki se pojavijo v krajini - na primer vrt, ki ni namenjen utilitarni uporabi narave, temveč je kulturno pogojen sestav oblikovanega terena in nabora rastlin, namenjen predvsem užitku.

Gilles Clément se je nedvomno poigraval z večpomensko naravo tretje narave, ko je skoval termin tretja krajina. Njegovo delo se že v prejšnjem stoletju nezadržno približuje ostankom v krajini, vsem tistim koščkom, zaplatam zemlje, ki so iz človekovega dojemanja in zavestnega upravljanja izvzete in pozabljene. Tretja krajina je tako manj definiran prostor, ki ga sicer ravno v svoji pozabi določi človek, kjer so priložnosti za naselitev pionirskih in drugih raznoraznih vrst odprte. Pionirske vrste so tiste, ki so najbolj odporne in najmanj zahtevne in se tako na opustele prostore naselijo prve - precej znane so jelše, vrbe, ruševje, breze in manjši sukulenti, oziroma sočnice ter lišaji in mahovi. S svojim koreninjenjem in počasnim ustvarjanjem organskega materiala z odmiranjem ustvarjajo pogoje za naselitev vedno bolj kompleksnih združb, kar v klimaksnem stanju pomeni stabilen gozd. Ta princip se pogosto uporablja za ozelenitev opustelih gramoznih jam in kamnolomov, kamor se le počasi, na surov substrat kamenine, vrača tudi živa narava.

V manifestu Tretja krajina Clément zapiše, da so te krajine zatočišča za raznolikost, ki sestojijo iz seštevka pozabljenih rezervatov, torej opustelih prostorov, in primarnih kompleksov, pragozdov. Zapuščenost je rezultat prenehanja aktivnosti po predhodnem izkoriščanju - lahko agrikulturnem, industrijskem, urbanem, turističnem ... Rezervat je neizkoriščen prostor, nastal zaradi slučaja, nedosegljivosti ali visoke cene vlaganja. Pojavi se kot subtrakcija antropiziranega teritorija. Ti rezervati obstajajo tudi zaradi administrativnih odločitev. Nedoločena narava tretje krajine je prostor za evolucijo, ki je na voljo vsem biološkim bitjem, ki naseljujejo teritorij v odsotnosti človekovega odločanja.

Raznolikost Clément definira kot število posameznih živečih vrst, živali, rastlin, bakterij in virusov, pri čemer je človek posamezna vrsta v svoji etnični in kulturni raznolikosti. Na sliki je ta (naravni) rezervat ali tretja krajina del slike, ki ni naslikan. 

V Tretji krajini se avtor sprehodi skozi poglavja o izvoru, obsegu/dometu, značaju, statusu, izzivih, mobilnosti, evoluciji, merilu, limitah, časovni komponenti, družbi, kulturi - in dognanja povzame v kratkem načelnem spisu - manifestu.

Analiza krajine v Vassivièru, kjer je rezidenčni Center za umetnost in krajino, Clémentu razkrije umetno naravo nečesa, kar se zdi sicer naravno prisotno - vodno telo, zajeto za jezom, drevesa v oskrbovanem gozdu, trava na pašniku ... Menjava senc in svetlobe, brezobličnih gozdnih gmot in izčiščenih, jasno vidnih reliefnih površin, namenjenih za pašo in obdelovanje - nam lahko razkrije ekonomijo prostora. Se je zgodila slučajno? Čigav projekt je to? Fragmenti površin, razpršenih habitatov in variacije v terenu so sidrani v geografski določenosti in družbeni dejavnosti, ki je zmožna propelirati in z mehanizacijo pregrupirati krajino. Če se ustavimo in krajino nehamo opazovati kot objekt industrije, se lahko vprašamo, ali je to napaka ali ozkoglednost kartografa ali zanemarjanje s strani politike. Od kod vsa ta količina neodločenih prostorov, izvzetih iz funkcije, za katere je težko najti ime? Tretja krajina je marginalni prostor med gozdom in izsekano površino, je pas ob cesti, so pozabljeni kosci kulturnih prostorov, kamor stroji ne zaidejo. Ti kosi pozabljene zemlje so si formalno različni, imajo pa skupno točko - so zatočišče za raznolikost, povsod drugje je ta na udaru.

Zapuščenost, zanemarjenost, je odvisna od metode menedžmenta - ves razvoj in gradnja nekje drugje povzročata opustelost. V ruralnih delih so zanemarjeni tereni, ki so z mehanizacijo nedostopni, v urbanih delih so to kosi zemlje, ki čakajo na finance za razvoj projekta ali politične odločitve. Včasih so ti postopki tako dolgotrajni, da se na teh parcelah mrtvila razvije urbani gozd. Meje tretje krajine so meje planetarnega vrta in so določene z limitami biosfere.

Značaj tretje krajine je določen z vrstami, ki jih drugje ne najdemo v takšni kompoziciji. Vrste, ki jih ne najdemo v tretji krajini, so kultivirane vrste - krave, detelja, koruza. Primarni kompleksi so tisti, ki niso bili nikoli podvrženi izkoriščanju, razvijajo se počasi ali se obnavljajo ob doseženem optimalnem standardu pod pogoji okolja, kar opišemo s klimaksnim stanjem, ki predpostavlja visoko in zaključeno stopnjo biodiverzitete. Vsaka naravna katastrofa odpre okno v sicer zaključeno območje, kamor se lahko nazaj naselijo pionirske vrste. Rastlinje tretje krajine ni omejeno na lokalno floro in favno, temveč gostí tako imenovane invazivne rastline ali druge vnesene tujerodne vrste, ki so kompatibilne z okoljem. Če je primarni kompleks stabilen, klimaksen, se vanj ne morejo naseliti tuje vrste. Tu se zgodi zanimiva zanka - tujerodne ali invazivne vrste lahko uspevajo in se širijo le, ker je primarno uravnoteženo stanje porušeno. 

Življenjska združba na opustelih območjih je tako globalna mešanica vrst. Bogata diverziteta je nastala zaradi izolacije posameznih delov planeta, kjer so se vrste razvijale nepretočno in neodvisno od drugih, ravno tako klimatsko in geografsko izoliranih delov planeta. Človek s svojimi aktivnostmi pospešuje srečevanje in na nek način ustvarja »pangeo«, torej povezuje prej izolirane vrste in na ta način zmanjšuje njihovo številčnost. Človekovo delovanje povzroča vedno več rušitev primarnih klimaksnih stanj, ki so vrstno osiromašena, in posledično ustvarja sekundarne in terciarne krajine, ki so uravnotežene s človeškimi aktivnostmi ali jih le bolje kompenzirajo.

Statusi tretje krajine so različni. Clément jih poimenuje tudi rezervati, ki pa so za razliko od naravnih rezervatov, ki so administrativno upravljani, nadzorovani in ščiteni, nezaželeni, so prostori, ki jih želimo izbrisati. Tretje krajine predpostavljajo mobilnost življenja na planetu in se upirajo administrativnim deljenjem prostora; postavljajo se v etično polje globalnega človeka in z našim naslavljanjem nujnosti ohranjanja biodiverzitete zavzemajo politično dimenzijo.

Clement vzporeja človekovo delovanje z naravnimi katastrofami ali kataklizmami, ki povzročajo masovno izumrtje živih bitij. Standardizacija človekovega delovanja prav tako zmanjšuje raznolikost obnašanja (behaviour) in s tem človek izgublja svojo raznolikost kot kulturno pogojena vrsta.

Rastline in živali ne presegajo nosilnosti okolja, ki mu pripadajo - za razliko od človeka, ki živi v vseh klimatskih pogojih, za katere ni prilagojen. Za preživetje uporablja »proteze« - oblačila, hiše, avtomobile, ki povečujejo naravni biološki doseg človeka. S človekovo aktivnostjo se zmanjšuje voda na mlin biološkega stroja, ki zaradi odvzete energije ni več zmožen podpirati polne (biološke) kapacitete. Izkoriščanje okolja za masovno proizvodnjo veča število konzumerjev. Tretja krajina je tesno povezana s številom prebivalcev in njihovimi praksami, formo spreminja skozi politično igro trga. Evolucija tretje krajine sovpada z razvojem teritorija. Rast mest in ojačane povezave le med določenimi točkami večajo na drugi strani število pozabljenih ljudi. Regionalna planiranja ne povzročajo nujno večjega deleža tretje krajine, temveč večjo fragmentacijo. Ti fragmenti ustvarjajo urbano membrano mrežno povezanih teritorijev tretje krajine. Na razdalji od večjih urbanih centrov mreža ostaja odprta. Mestna krajina je večinoma zaprta in prekinja biološko kontinuiteto. Edino z množenjem opustelih prostorov v tej mreži se lahko vzpostavi raznolikost, ki predstavlja priložnost za komunikacijo med vakuolami. Zapiranje mreže zato prekine povezave in naravne izmenjave in preprečuje biološke invencije, ki nastanejo kot rezultat srečanja.

Tretja krajina je brez merila, pokriva vse ekosisteme, ki omogočajo diverziteto - lišaj je del ekosistema, obala, gora, oblak so deli ekosistema. Instrumenti za raziskavo tretje krajine segajo od mikroskopa do satelita. S satelita je možno oceniti aktivnost biomase in ekosistemsko stanje. Z mikroskopom razkrijemo prisotnost tudi najbolj osnovnih bitij, ki živijo v ekosistemu. Z vmesnim instrumentarijem lahko napravimo inventar habitatov in prebivalcev. Reprezentacija tretje krajine temelji na zmožnosti določanja njenih geografskih limit. Limite se kažejo kot meje izkoriščanih in na drugi strani opustelih teritorijev - z vidika tretje krajine meje ne obstajajo, obstajajo limite klimatskega okolja. Meje so ponekod tudi biološki koridorji, ki omogočajo prehajanje in kontinuiteto izmenjave - žive meje, na primer, so bolj bogate od prostorov, ki jih ločujejo - vrtov in pločnikov.

Biološka odvisnost v tretjih krajinah postaja kompleksnejša s časom in večanjem števila prisotnih vrst. S tem so izidi nepredvidljivi, biološki sistem ni orientiran k rezultatu, temveč k možnostim obstoja. Z biološkega vidika je učinkovitost enačena z obstojem. Učinkovitost je določena z dolžino življenja posameznega bitja, dolžina življenja je odvisna od sistema, v katerem se nahaja, in od lastne konfiguracije. Življenje v tretji krajini se tako razvije glede na biološke vzorce okolja in ni konsistentno. Ravno nekonsistentnost omogoča prožnost in vzdržljivost v času. Konstantni razvoj predstavlja tveganje za kolaps, medtem ko se priložnostna, spremenljiva evolucija razpira brez premora s sukcesivnimi in novovzpostavljenimi establišmenti. Prost biološki sistem omogoča transformizem, prilagajanje vrst in sistema do točke zakrnelosti, ko je sistem odvisen le še od medija. Konstantno evolucijo Clément opiše kot darvinistično - priložnostno, transformativno evolucijo pa vzporedi s principom lamarkizma - dedovanja mehkih informacij med potomci organizma. Tretja krajina s svojo heterogenostjo in presežkom časa predstavlja prostor biološke invencije.

Z družbenega vidika je tretja krajina prostor narave, v kolikor jo institucija prizna - ali neproduktiven prostor, v kolikor jo institucija zanemarja. V kolikor je tretja krajina institucionalizirana, se vzpostavijo pravila, določijo rabe, pravni status. V kolikor se tretja krajina zaščiti s strani institucij, preneha obstajati - saj tretja krajina ni kompatibilna z varstvenimi zakoni. Za obstoj potrebuje zanemarjanje, a to zanemarjanje ne pomeni nujno absolutne negacije. Institucionalni pogled določa tretjo krajino kot opustelo, neprofitno, negotovo, neprimerno, brez upanja. Razlogi za institucionalizacijo tretje krajine prihajajo iz istih razlogov - upanja na razvoj, delovanje projekta, profitabilnost projekta. Rast in razvoj sta izraz dinamike ekonomske akumulacije, v biološkem smislu sta rast in razvoj izraz dinamike transformacije sistema in nasprotujeta akumulaciji. 

S kulturnega vidika je tretja krajina deljeni, skupni fragment kolektivne zavesti in vesti, je referenca za organiziran teritorij in njegova opozicija. V tem smislu je tretja krajina lahko naslovljena kot del življenjskega prostora, ki je prepuščen nezavednemu. Življenjski prostor, prikrajšan za tretjo krajino, bi bil kot duh brez nezavednega, brez demona - in takšna idealna situacija ne obstaja v nobeni kulturi.

 

Za slednji stavek se moramo zahvaliti mojemu pomensko samovoljnemu prevodu, sicer sem pragmatično prevajala tekst iz francoščine prek prevajalnih generatorjev v angleščino in nato v slovenščino. Zato se opravičujem, če je pri tem prišlo do pomenskih nekonsistenc z izvirnim besedilom in za kakšno nerodno formulacijo, vključno z izpuščenimi deli besedila. Kljub jasni sporočilnosti Clémenta se je pri zadnjem stavku prevajalnikom zapletlo, prevedli so takole: »Zasebni življenjski prostor tretje krajine bi bil kot zasebni duh nezavednega.« Upam, da se najdejo zainteresirani prevajalci, ki bi Clémentove tekste prevedli pomensko natančno, so pa seveda copyleft.

http://www.gillesclement.com/art-454-tit-The-Third-Landscape

 

MANIFEST

Vsak od naslednjih stavkov, pravi Clément, naj se razume kot vprašalnica: treba je naročiti duhu ne-dejavnost, kot nekdo naroči dejavnost. Dvigniti neodločnost v politične vrhove in jo uravnotežiti z močjo. Projekt si predstavljajte kot prostor rezervacij in vprašanj. Ne-planiranje si zamislite kot vitalni princip planiranja, ki se razbere v utripu življenja. Pristopite k raznolikosti z navdušenjem.

Pomislite na večanje tretje krajine kot posledico razvoja in kot nujni kontrapunkt samemu razvoju.

Odobravajte tretje krajine kot prostore, ki so zmožni zagotavljati življenjski prostor različnim vrstam.

Planirajte združevanje opustelih krajin z naravnimi rezervati za oblikovanje prostora biološke kontinuitete.

Glejte na planetarno vrstno mešanje kot na mehanizem, inherenten tretji krajini - kot evolucijski stroj. Učite se stroja evolucije, kot se učimo jezikov, znanosti in umetnosti. Naučite uporabnike previdnosti pri rokovanju z bitji, od katerih smo odvisni.

Pomislite na planetarno dimenzijo, zaščitite moralne, socialne in politične deregulacije tretje krajine. Predstavljajte tretjo krajino kot neodločeni fragment planetarnega vrta, ne kot varovano dediščino, temveč kot skupni prostor za prihodnost.

Večajte raznolikost s konsenzualnimi praksami ne-menedžmenta. Iniciirajte proces rekvalifikacije substratov, ki podpirajo življenje - zraka, zemlje, vode - s tem da modificirate prakse v bližini tretjih krajin, da ostanejo nemoteno v dinamičnem procesu. Vzpostavite teritorialne regulacije, ne da bi zmanjšali območja tretje krajine, temveč da bi jih povečali. Promovirajte dinamiko izmenjave med človeškim okoljem in tretjimi krajinami. Izmenjujte zemljišča, tako da se aktivnosti prerazporedijo in vzpostavijo povezave med različnimi poli aktivnosti. Narišite mrežo (za naravo) prepustnega okolja. Ustvarite, kolikor vrat je potrebnih, za komunikacijo med tretjimi krajinami. Naredite dostopne satelitske slike in mikroskope - dajte ljudem orodja, da spoznavajo tretjo krajino. Naučite se poimenovati bitja. Naučite se prepoznati različne vrste glede na videz. Pomislite na meje - limite kot na izrazite, široke in goste - ne mislite jih kot tanke linije. Obravnavajte margine kot področja bogastva, kjer se srečujejo različna okolja. Uporabite nenatančnost in pogled v globino povezav za prikaz tretje krajine. Odpravite administrativne, politične in teritorialne, upravljalne roke. Ne čakajte - spremljajte iz dneva v dan. Ponudite tretji krajini možnost namestitve glede na nekonsistentne evolucijske procese okolja.

Dvignite vprašanje neproduktivnosti na politično raven. Dvignite vrednost biološke rasti, v nasprotju z ekonomsko rastjo in razvojem. Obravnavajte zastrte, opustele krajine kot nujo za tavanje misli. Preobrnite pogled, ki ga tretji krajini namenja Zahod. Dajte tretji krajini mrežno vlogo kot matrico za globalno krajino v razvoju. Deklarirajte teritorij tretje krajine kot privilegiran prostor biološke inteligence z možnostjo neprekinjenega samoizumljanja. Pretehtajte hipoteze pri drugih kulturah, posebej pri tistih, ki so osnovane na povezanosti človeka in narave.

 

Manifest za tretjo krajino ni edini tekst Gillesa Clémenta - pred tem je izdal knjigo Vrt v gibanju in množico drugih javno dostopnih tekstov na temo upočasnjevanja družbe in s tem ekspanzije časa. Morda se zdi tekst Tretje krajine preveč idealiziran, neoromantičen, naturalističen, preprost in arbitraren, in tak navsezadnje tudi je. Gradi na dolgi liniji vzpostavljanja ekoloških kriterijev v urbanem načrtovanju, ki niso prepoznani zaradi svoje intrinzične vrednosti - kaj šele estetske. Nota humanistične ekologije deluje etično in subverzivno v odnosu do liberalnih politik, poskuša utemeljiti milejše rabe prostora v skladu s postindustrijskim prestrukturiranjem dejavnosti in spremembami v urbanem prostoru in promovira minimalno človekovo udeležbo. Ravno tako je globalna mešanica organizmov v tretji krajini posredna teza proti nativističnim politikam in zapiranju družbe pred t. i. tujerodnimi vrstami, ki delujejo statično v času, opirajoč se na neko zgodovinsko stanje.

Poslušajmo izsek nedavnega predavanja krajinskega arhitekta Güntherja Vogta o naselitvi palme kitajskega izvora širom Evrope:

 

/////////

Günther Vogt

/////////

YT video

 

Da se vrnemo k izhodišču - park Henri Matisse v Lillu je v strokovni sferi dobro sprejet, javnomnenjsko ne tako zelo. Vsekakor je vprašanje, kako doseči odobravanje in razumevanje javnosti vzporedno z zapiranjem tretje krajine; park naj bi bil originalno opremljen s periskopom, ki bi omogočal opazovanje s tal, znanstvenoraziskovalno vključenost javnosti in kulturno aktivnost. Tako je otok Derborence postal le estetski, site-specific objekt, ki deluje ruševinsko, nedokončano oziroma v dialogu med intenco in nekonsistentno evolucijo urbane narave. Dosežen estetski učinek je izveden, poleg konceptualno močne zasnove, prek kontrasta med programom visoko produktivne okoliške krajine Eurolilla in prazno tratno ploskvijo, nad katero se dviga neodločeni kos zemlje, krajine v krajini, ki terja premislek za drugačne politike prostora.

 

Naj bo vaš korak lahek, stopaje v medprostorih neodločene konfrontacije te ali one politike.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness