Oktobrski cikel oddaje Tu pa tam, ki bo minil v znamenju Južne Slavije, nekoliko nekonvencionalno začenjamo s klasikom, in sicer s klasikom sodobne srbske proze, Svetislavom Basaro. V Bajini Bašti rojenega 67-letnega pisatelja slovenskim bralcem že nekaj časa ni treba več posebej predstavljati. Leta 2011 je pri založbi Modrijan v prevodu Đurđe Strsoglavec izšel Basarov roman Vzpon in padec Parkinsonove bolezni, za katerega je pet let pred tem v Srbiji prejel NIN-ovo nagrado za roman leta. Kasneje, leta 2015, je Goga v prevodu Deana Rajčića izdala čuveno Famo o kolesarjih, ki je Basaro že na koncu 80-ih in začetku 90-ih let prejšnjega stoletja postavila ob bok postmodernističnim kalibrom, kakršen je bil veliki Danilo Kiš. Basarova bibliografija sicer obsega več kot trideset knjig – romanov, zbirk pripovedk, dram in esejev –, za katere je poleg že omenjene NIN-ove pokasiral tudi številne druge, domače in tuje literarne nagrade. Kljub izpričani načelni alergičnosti naših valov na klasičnost in avtorjevi uveljavljenosti v našem jeziku bomo naslednje mastne pol ure namenili njegovi v slovenščino še neprevedeni burleski Mein Kampf iz leta 2011, pri čemer pa se ne bomo zmogli izogniti niti kolesom niti bolezni.

Ena bolniška soba, nekaj nepokretnih in nezavestnih pacientov, en »sreski vohun« po imenu Drempetić, rakavi bolnik in filozof Aprcović ter pisatelj sam, ki - pod imenom Kramberger - boleha za diskus hernijo. Večino knjige zaseda pogovor ali, bolje rečeno, ubesedena kontemplacija pisatelja in filozofa, ki ju oba razjeda eksistenčni dvom, za povrh pa ju razganja od reminiscenc, svojih grenkih usedlin izkustva in zastranitev, ki osvetljujejo družbeno in zgodovinsko shizofrenijo, ideološke eksperimente, politične sumljivosti ter ostale Potemkinove vasi tedanje in še kako sedanje Srbije, a i šire. Pogovor med teozofskima navdihnjencema mestoma sekajo vpadi »bivšega aparatčika z močnimi vezami« Drempetića, ki je domnevno sicer zdrav, kolikor je človek, ki si je mesto v bolnišnici zagotovil s pomočjo svojih »zaščitnikov od zgoraj« in hoče tam tudi ostati, lahko zdrav v konvencionalnem smislu. Basara vzpostavlja prostor, kjer bolezen in skrajnost povezujeta osebe v neke vrste nadstvarnost, s čimer mu med drugim uspe prepričljivo sprevrniti ustaljeni pogled na dihotomijo med zdravjem in boleznijo. Vse, kar se v Mein Kampfu utegne zdeti izpahnjeno, nenavadno, komaj verjetno, vodi nazaj k motu z naslovnice, ki nas že pred branjem opozarja, da je »cel svet bolnica in kdor to spozna pravočasno, ima šanse, da ostane zdrav«.

Zatorej, drago poslušateljstvo, če ste prav tako mnenja, da je svet zunaj dejanskih bolnišnic še bolj »utrgan« kot tisti znotraj njih, se udobno namestite, pojejte svoj dnevni odmerek zdravil in se prepustite odlomkom iz antifašističnega boja srbskega klasika. Mein Kampf je, kot nam bo, upamo, uspelo prikazati, prvenstveno boj za smisel obstoja, je sugestivna parabola o tokovih, perspektivah in zablodah civilizacije kot take, ki - na zdrav način obremenjena s preteklostjo - poskuša humorno domisliti in izsanjati negotovo in neredko bolno sedanjost.

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Izbor, prevod in uvod: Marko Stanojević

Lektura: Višnja Jerman

Branje: Rasto in Muri

Tehnika: Filip