V sodobni grški prozi se je, morda zaradi izbruha ekonomske krize, v zadnjem desetletju zgodil obrat k socialnim temam, pogosto prikazanim skozi prizmo absurda, satire in groteske, včasih tudi skozi mejne zvrsti reportaže. V tej prozi, oropani iluzij in optimizma, se resničnost sodobnega človeka zrcali v mračnih odtenkih, njeni junaki, pogosto predstavniki nižjega srednjega razreda, pa se pred našimi očmi kotrljajo v neizbežen propad in dekonstrukcijo. Mlajši avtorji se izogibajo ideološkemu komentarju dogajanja in značajev, kar sicer ne preseneča v kontekstu sodobne evropske literature, vendar je vseeno vredno omembe na ozadju močno politiziranega, strankarskega grškega obzorja in z ozirom na močno ideološka klasična grška prozna dela dvajsetega stoletja, zaznamovana z balkanskimi vojnami, državljansko vojno in diktaturo, ki imajo, kar zadeva zgodovinsko in ideološko tematiko, svoje naslednike v številnih sodobnih, razgrabljenih in kultnih romanopiscih.

V ta trend sodi tudi Kalia Papadaki, prva avtorica, ki jo bomo spoznali v ciklu grške proze. Papadaki je scenaristka, prozaistka in pesnica, rojena leta 1978, ki je študijska leta preživela v Ameriki. Študirala je ekonomijo na univerzah Bard College in Brandeis. Odlikuje jo mojstrska raba jezika, ki je metaforičen, pesniški in tekoč. V svoji prvi zbirki kratkih zgodb z naslovom Zvoki z notranjega dvorišča, ki je izšla leta 2009, je upodobila prebivalce bloka v centru Aten, tipične predstavnike nove sodobnosti, ki pa se zapletejo v neverjetne kriminalne intrige: imigranta, ki ga ugrabi rusko-pakistanska mafija, pisatelja, zasvojenega z internetom, dve starejši ženski, ki ju vpletejo v zaroto proti njuni lastni sosedi. Stanovanjski blok postane simbol anonimnosti, izgubljene identitete v sodobni družbi in sovražnosti med prebivalci, ki živijo natrpani eden nad drugim v svojih malih urbanih kletkah, notranje dvorišče pa je kraj, ki je avtorico vedno fasciniral, saj je, po njenih lastnih besedah, prostor, kamor vsi odlagajo svojo nepotrebno kramo, hkrati pa ostaja nedostopen in skrivnosten. Za zbirko Zvoki z notranjega dvorišča je leta 2010 prejela nagrado za pisateljski debi revije Diavazo. S kratkimi zgodbami je sodelovala v več antologijah sodobne proze, dve izmed njih sta zbirki z značilnima naslovoma Pečat naše dobe (2010) ter Sledovi krize (2013). Leta 2011 je izdala pesniško zbirko Sivka pozimi, leta 2015 pa še roman Dendriti, za katerega je prejela nagrado Evropske unije za literaturo.    

Dendriti so vejasto razrasli končiči živčne celice, ki sodelujejo pri shranjevanju spominov v možganih, hkrati pa se dendriti imenujejo tudi nekatere vrste razvejenih snežink. V romanu Kalie Papadaki se oba pomena združujeta v eno samo metaforo človeškega življenja: njeni junaki so kakor snežinke, ki so, če jih gledaš s prostim očesom, vse enake, ko pa jih pogledaš s povečavo mikroskopa, imajo vsaka svojo, prelepo in neponovljivo obliko. Ko se dotaknejo tal, se vseeno stopijo in ne pustijo za seboj niti sledu. Dendriti pripovedujejo zgodbo treh generacij ameriških imigrantov, ki si vsaka po svoje prizadevajo, da bi uresničile svoj ameriški sen, vendar jih vsakič znova povozi neizprosni tok zgodovine, ko ostajajo ujete v borbo za preživetje. Njen roman je poskus ohranjanja spomina na usode ljudi, ki so živeli in umrli, ne da bi za seboj pustili kakšno posebno sled. Stilistično je roman briljanten, zorni koti se izmenjavajo v dolgem toku zavesti, groba realnost pa je prikazana v metaforičnem, večpomenskem, liričnem jeziku. (spremno besedo je napisala Lara Unuk)

***

V ciklu Sodobna grška proza v oddaji Tu pa tam v sodelovanju s prevajalko Laro Unuk beremo sodobno grško prozo. Prva postaja - Kalia Papadaki in njen roman Dendriti! Brali so Juš, Špela in Pia.