Zakaj je izkušnja tujstva vseprežemajoča? Ker si povsem sama v povsem novem okolju, ki te v vsej svoji množini z vso silo živo požira. Ker se znajdeš brez podpore, podrejena hegemonski strukturi tuje kulture. Ki te ne razume, ki te ne posluša. To ni dovolj. Znati opisati ni zadostna kompenzacija za bolečino izgnanstva. Razumeti pomeni znati se na izkušnjo tujstva odzvati. Za to pa moramo z njo ostajati. Tudi slišati jo ni dovolj. Slišati jo znova in znova. Slišati jo s [salImom hadAdom] Salimom Hadadom v eseju Povratek v Bejrut. Vpisati jo v tkanino razumevanja sveta. Sprejeti jo v svoj svet. Ji ustvariti prostor. Da ostaja. Ne pa zdraviti jo in ozdraviti. 

Kaj mislimo, ko pravimo, da je izkušnja tujstva popisana in odpisana? O tujstvu se govori. O njem se razpravlja. Piše. Ob njem se kima z glavo. Kako pa se nanj odgovarja? Zakaj mehanizem spodleti, ko Nekdo išče odgovor? Ko Nekdo reče: boli me. Takrat postane tujstvo preveč. Preveč konkretno, preveč resnično. Preveč tvoje odgovornosti. Takrat se zatečem k razumevanju, ki ne pomeni nič drugega kot odmik. Ki tujstvo spremeni v idejo, namesto v relacijo.

Ona gleda, vidi, pa ne razume. Pa noče razumeti. Ker ni njeno. Ker je filtrirano in je neprijetno. Ker je nefiltrirano in boli. Generičen opis je domač, tolažilen, dovolj splošen. Nekdo ne. Ni nam mar, ker nam ne more biti mar, ker smo odtujeni. Ni važno, da je tudi Nekdo odtujen, ker nihče ne odmeva izkušnje Nekoga, ker nihče ne odgovori nanjo. Ampak ustvari se odtujenost, ki ni le naša. Če ni prostora, da bi se tujstvo sprostilo v relaciji, se zgosti in razpase po notranjosti. Tujstvo v relaciji s sabo. Samo s sabo. Ampak identiteta posameznice se konstruira družbeno. Identiteta ne more biti samo tujstvo, ampak tudi ne more biti več. Tujstvo je bolečina, ki se nikakor ne more sprostiti. Je izguba, ki ne zna žalovati. Ker je v izolaciji. To bi pomenilo, da je žalovanje dovršeno v relaciji. Da potrebuje odsev. Odsev, ki ni jaz in ni moj, ampak je svoj. Čeprav prihaja od mene. 

***

Med pregledovanjem fotografij in pošiljanjem sporočil prijateljem sem izgubil smisel za čas in obstal na sredi telovadnice. Svet okrog mene pa je šel dalje. Tip ob stojalu za počepe je še naprej pogledoval v moji smeri, kot da ne bi vedel, da se je v trenutku svet postavil na glavo. Paznik me je opozoril, ker nisem počistil girje. Odločil sem se, da na daljavo ne morem storiti ničesar, pomagati nikomur. Vrnil sem se k telovadbi. Šele na polovici drugega seta sem se resnično ovedel razsežnosti eksplozije. Morda je začetni šok popustil, morda pa je zaščitna enklava, ki sem jo gradil zadnjih petnajst let, popustila in razpadla. Zapustil sem telovadnico in se vrnil domov. Žalovanje na daljavo je nemogoče. Ko si odtujen, gre svet dalje. Pozornost se preusmeri na praznike, sestanke, nove novice. Moj svet je razneslo, jaz pa sem živel v svetu, ki je kar šel dalje.