Skok v ulično kritiko III: Recenzija predstave dvojca El Conde de Torrefiel. Predstava je bila uprizorjena 19. avgusta v Koseškem borštu kot del sedemurnega dogodka Skupne krajine na festivalu Mladi levi.

***

Po nekajminutnem sprehodu po gozdni poti Koseškega boršta do še zadnjega prizorišča nas na prostranem travniku pričaka ozek LED-zaslon z zvočniki na vsaki strani. Šelestenje pod našimi nogami potihne, zleknemo se na sveže pokošeno trato med žužke, ki nas spremljajo že vso pot, in se umirimo. Našo zasanjanost prekineta vklop zaslona in robotski glas, ki zahrešči iz zvočnikov.

Sedimo pred projektom španskega dvojca El Conde de Torrefiel, ki naj bi nas povabil, da skupaj »sprejmemo, dekonstruiramo in reinterpretiramo pokrajino«, saj se na zaslonu kmalu začne izpisovati nekakšen manifest, monolog narave. Od nas, občinstva, pa pričakuje, da ga preberemo in se zamislimo o svojih invazivnih in negativnih vplivih na naravo, pokrajino. 

Še pred začetkom performansa zmoti izjemna ironičnost postavitve same scenografije. Skupne krajine naj bi namreč predstavljale lahen in skoraj neznaten vstop v naravo, ki bi spodbudil k sožitju. Umestitev LED-zaslona na obronek gozda pa to gotovo ni. A ironija se kmalu še stopnjuje, saj naj bi naravi poleg besedila pomagal spregovoriti neprijeten, robotski glas iz zvočnikov ob robu konstrukcije.

Na zaslonu se prikaže besedilo, tako rekoč beremo monolog narave, ki človeku pridiga o njegovem negativnem vplivu nanjo. Kot brezosebna entiteta obiskovalke opominja, češ da smo jo skozi zgodovino poimenovali Mati, Gaja, celo Bog, a s svojim delovanjem skrunimo njeno neokrnjenost. Robotska entiteta, ki jo je ustvaril človek in je s silo umeščena v naravo, to obenem poosebi in ji odvzame glas. Človek namreč zavzame vlogo narave, da lahko žuga ljudem o njihovih neotesanih dejanjih.

Performans naj bi tako rekoč »nadnaslovil« naravo in njeno delovanje, čeprav se prav v tem pojavi nekakšna disonanca. Narava – gozd – je namreč uporabljena zgolj za kuliso in nima dejanske vloge, kot je ironično izpostavljeno tudi med vrsticami besedila, ki pravi: »celo popoldne ste govorili o meni, uporabili ste me za scenografijo, zdaj je čas, da spregovorim jaz«. Čeprav kaj hitro podvomimo, da bi narava resnično spregovorila prek LED-zaslona.

Ta človeško ustvarjeni monolog narave je v bistvu njeno nasprotje ter – če si še sami dovolimo kanček ironije – ni v sožitju s preostalimi performansi. Namesto da bi pustili naravi, da sama spregovori, in reflektirali videno, ostanemo za konec nekoliko zmedeni. Preteklih nekaj ur smo bile kratko malo vodene skozi različne načine človekovega sožitja z naravo, zato se zdi pridiga, da »jo gledamo kot v živalskem vrtu«, nesmiselna, če se je ravno to do zdaj pričakovalo od nas. Namesto da bi nas vsaj tu pa tam seznanila s kakšnim okoljskim dejstvom, proti koncu le hitro odvrti seznam ljudi, ki so tako ali drugače, negativno ali pozitivno prispevali k delovanju družbe, kakšne druge povezave med njimi pa ni. Od Žižka do Chanel in Bezosa ...

Poskus, da bi zadnji del Skupnih krajin problematiziral človekovo poseganje v naravo, ne deluje, saj prevzame vlogo pridigarja, ki nam žuga in moralizira na izjemno ironičen način. Meni, da je ne bi mogli gledati »v tišini, brez teh besed«, kot da ne doživimo pravega monologa narave, ko se v njej izgubljamo in ji zares prisluhnemo.

Ob očitkih, da si je človek zgradil domove le zato, da bi se pred naravo zaščitil, postane gledalka nekoliko apatična do premlevanja njene dejanskosti. Performans občinstva ne spodbudi k razmisleku, ta poanta popolnoma izzveni ob moralizirajočem besedilu, ki se nam vrti pred očmi. Kako naj gledalka v tem manifestu uvidi pristnost, usliši glas narave, ko pa nam je ta predstavljena počlovečeno, na LED-zaslonu, sredi – ja, uganili ste – dejanske narave.

Da bi res razumela naravo, bo šla Brina raje na sprehod.

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega  programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani  Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v  sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.