Vprašanje urbanega prostora je etično vprašanje. Utilitaristična izpeljava se glasi: Kako graditi javni prostor, da čim bolj povečamo obče dobro? Če življenje v skupnosti privzamemo kot nujnost družbenega obstoja, je prav, da se to vprašanje javno rešuje. Obstaja splošni konsenz, da je treba probleme javnega prostora reševati skupno, saj vpliva na vse, ki ga potrebujemo in uporabljamo. Toda kot meščani ali krajani hitro opazimo, da je javni prostor križišče najrazličnejših interesov, kjer obstaja razmerje moči, ki ni nujno pravično, kaj šele optimizirano za obče dobro. Javni prostor je odprt reguliran prostor, ki deluje zelo podobno trgu. Za nas najpomembnejši aspekt tega je, da smo tako v prostor kot v trg nujno vpleteni z določeno mero moči in odgovornosti. Iz tega sledi, da tudi meja med javnim in zasebnim prostorom ni povsem jasna.

Splošno znano liberalistično načelo je, da se posameznikova svoboda konča, kjer se začne svoboda drugega posameznika. Javni prostor v tem pogledu torej ni svoboden, saj si ga ves čas delimo z drugimi, gradnik našega zasebnega prostora pa je prav tako gradnik našega skupnega javnega prostora, naj bodo to hiša, stanovanje ali pa že samo naša prisotnost. Če poskusimo to načelo aplicirati na mestno tkivo, se ob neoliberalnem pojmovanju prostora kot priložnosti znajdemo v zagati. Zasebni mestni prostor, ki ga oblikuje opolnomočen posameznik ali privatna združba, posredno in neposredno posega v javni prostor na vseh ravneh. Vzpostavljen sistem prostora torej ustvarja konflikt javnega in zasebnega. V slovenski ustavi je zapisano, da ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Že sam videz urbanega okolja ima dokazan vpliv na naše duševno zdravje in neetično ga je povsem prepustiti zasebnim interesom drugih.

V oddaji ste lahko poslušali intervju s predstavnico Ljubljanske kolesarske mreže, komentar na obstoječe stanje kolesarskih stez, prihajajoče projekte ter probleme in ujeli nekaj novic s področja urbanizma ter arhitekture.