Kje so šole? Kje so otroci?

Kje so šole? Kje so otroci?

Oddaja
8. 8. 2014 - 15.00

“Tomorrow there’s no school in Gaza, they don’t have any children left.”

 

V zadnjih tednih je skoraj vsa svetovna javnost obrnjena proti Gazi, kjer vladata napetost in tesnoba. Število smrtnih žrtev v Palestini se veča, narašča število ljudi, ki so ostali brez okončin, družinskih članov, doma, predvsem pa brez svobode do obstoja. Namesto tega prevladuje kratenje osnovnih človekovih pravic na način, ki resno sprašuje, ali nam še vseeno vladajo plazilski možgani.

Iz življenja v nehumanih razmerah se je ob neodzivnosti Zahoda rodila želja po aktivnem delovanju proti okupacijski oblasti. Pojavljati so se začeli klici po bojkotu ravnanja, ki več let nekaznovano krši humanitarno mednarodno pravo.

Večini že poznan BDS oziroma Bojkot, dezinvesticije in sankcije je od ustanovitve leta 2005 postal globalno gibanje, ki se na nenasilen način bori proti sistemu aparthaida v Palestini. Vključuje kulturni, akademski in ekonomski bojkot na sistemski ravni ter poziva ostale države, naj prekinejo uvažanje in izvažanje izdelkov iz Izraela ter vanj in vse ostale oblike sodelovanja, saj s tem namreč ohranjajo njegovo ekonomsko moč in stabilnost ter dajejo veljavo njegovi sporni politiki. S pozivi, shodi ter postopnim ozaveščanjem in informiranjem o spregledanih ali medijsko popačenih dogodkih na območju Palestine, aktivirajo vedno večje množice ljudi in organizacij.

BDS postaja vedno večji problem za izraelsko gospodarstvo, saj zahodni gospodarski subjekti, ki se poslužujejo bojkota, prihajajo iz vseh vej gospodarstva. Poleg poljedelstva so najbolj na udaru pomorski promet, državne investicije v krovne sklade ter prodaja na okupiranih ozemljih narejenih izdelkov v Evropo.

Ob ekonomskem bojkotu Izraela pa je izjemnega pomena tudi Palestinska kampanja za akademski in kulturni bojkot Izraela (PACBI), ki je nastala v letu 2004 na iniciativo tamkajšnjih študentov in profesorjev, ki je želela razširiti polje bojkotiranja.

Pred leti so v javnost začele prihajati informacije, ki so ne le poudarjale sistematično kršenje človekovih pravic in mednarodnega prava, temveč so začele razkrivati povezave med izraelsko okupacijo in tamkajšnjimi univerzami. V takšnih okoliščinah bi težko rekli, da je katera od ustanov lahko nevtralna ali apolitična, saj je akademska svoboda podvržena višjemu cilju – ohranjanju in poglabljanju izraelskega apartheida.

V poročilu iz Alternativnega informacijskega centra iz leta 2009, Uri Yacobi Keller s pomočjo raziskovalne ekipe navaja, katere univerze so posredno vpletene v nadaljevanje okupacije na palestinskem ozemlju. Poleg univerz in šol, ki so postavljene na okupiranem ozemlju, na primer Ariel ali Hebrew Univerza, kar jih postavlja v položaj nelegitimnega delovanja, so ključnega pomena sodelovanja visokošolskih zavodov z zasebnimi podjetji.

Ugotavlja namreč, da ugledne in mednarodno priznane univerze, kot je Tel Aviv Univerza ali Bar-Ilan Univerza v svojih študijskih programih, večinoma tehnične ali naravoslovne smeri, razvijajo nove tehnologije za izraelsko vojaško silo. Mnoge od študijskih smeri niso razpisane drugje v državi, kot na omenjenih univerzah. Le-te, preko prodaje novih tehnoloških iznajdb, ki so posledica opravljanja študijskih dolžnosti tamkajšnjih študentov, sodelujejo z zasebnimi podjetji, na primer gradbenim podjetjem Elbit, ki je sodelovalo pri gradnji zloglasnega zidu v Gazi in še vedno sodeluje pri izdelavi orožja, uporabljenega v nedavnih napadih.

Na nekaterih drugih fakultetah, kot je Holon College ali Wingate Institut, so študentje dolžni opravljati letno prakso, ki se najpogosteje kaže kot delo v katerem od podjetij, sodelujočih z vojsko. Tako v Izraelu kot Palestini morajo študentje plačati šolnino in marsikomu so stroški bivanja v študentskih kampusih precej visoki. Spet je tu rešilna bilka zasebnikov, ki ponujajo visoke štipendije, toda ne za vse, temveč predvsem za študente, ki so pripravljeni opravljati dolžnosti vojaka rezervista. Interpretacija dopušča, da lahko takšno financiranje razumemo tudi kot vlaganje v vojsko in ne v študij in izobraževanje. Ob tem nekatere zasebne fakultete študentom prostovoljcem nudijo prostore in opremo za domovinski boj na socialnih omrežjih.

Skladno z neoliberalno politiko Izraela je tudi tam opazen porast zasebnih podjetij in zasebnih izobraževalnih zavodov, manj transparentnih od javnih in zato toliko bolj nevarnih za zakrita zlorabljena sodelovanja. Na tem mestu je treba poudariti tudi to, da je Izrael v akademski sferi precej mednarodno priznan, ima razvejena sodelovanja in visoke ocene v raziskovalni uspešnosti. Pred nekaj leti je statistika objav v strokovnih časopisih in revijah kazala, da je kar 96 % objavljenih člankov izraelskih raziskovalcev nastalo v mednarodnem sodelovanju. Zaradi vseh naštetih očitnih razlogov in tistih bolj zamolčanih, a prepoznavnih diskriminacij na podlagi narodnosti ali veroizpovedi, prisotnih za vrati univerz in kampusov, se med človeštvom rojevajo klici k akademskemu bojkotu izraelskih ustanov. Namen je obiti Izraelu servilne politične strukture ter na primeru angažmaja v lastni sferi spodbuditi tako politike kot ostale državljane k upoštevanju mednarodne zakonodaje.

Prvemu klicu palestinskih študentov se je v naslednjih letih odzvalo kar nekaj študentskih in profesorskih združenj po svetu. Pridružile so se jim je Norveška, Italija, Avstralija, Francija, Španija, tudi nekateri azijski študentje, ki so v lokalnem okolju objavljali pozive. Največji porast pa je kampanja doživela v letošnjem letu, ko se izraelski napadi brezobzirno nadaljujejo. Aprila so v Združenju ameriških študentov (ASA) pripravili referendum, ki je s 66 % glasov za potrdil bojkot in podprl zahteve ameriške različice palestinske kampanje, s kratico USACBI. Podobno so pred nekaj leti naredili v Veliki Britaniji, kjer so preko Nacionalne unije študentskih predstavnikov (NUS) in njihovih članov, informirali kolege na univerzah. Poklicali smo študentko prava na Sheffieldski univerzi, ki prihaja iz Gaze, kjer so še vedno ostali člani njene družine. Malaka Mohammed je delila svojo izkušnjo s pripravo bojkota in peticije, ki jo je podpisalo več kot 1000 študentov:

(izjava se nahaja v posnetku)

Leto kasneje se jim je pridružila druga največja britanska akademska skupnost, to je Nacionalno združenje učiteljev na področju visokega šolstva (NATFHE). Čeprav niso izvedli nobene vidnejše akcije, ostaja njihova poteza za zgled ostalim profesorjem, saj je teh med podpisniki praviloma manj kot študentov.

Pojavljajo se kritike, da je delovanje proti izraelski politiki, pravzaprav izraženo sovraštvo do Judov ali antisemitizem in ne sočutje s Palestinci. Argument temelji na zgodovinskem mitu, da so vsi državljani Izraela istočasno tudi Judje ali pristaši sionistične ideologije, ki vseprevečkrat izpade nacionalistično. O tem je spregovorila tudi Nada Pretnar iz slovenskega BDS-ja:

(izjava se nahaja v posnetku)

Argument sovraštva do Židov, ki pravzaprav napihuje nasprotovanje izvajanju genocida nad palestinskim ljudstvom, ne drži vode. Pozanimali smo se, kako obravnavajo Jude na univerzi, ki jo obiskuje Malaka in se je večinsko izrekla proti vladnim potezam Izraela:

(izjava se nahaja v posnetku)

V izogib posploševanju in redukciji izraelskega prebivalstva na okupatorje ter podpornike vlade, smo poiskali tudi takšne, ki so proti početju lastne države. Ti so se znašli v zelo nehvaležnem položaju, saj je izraelska vlada leta 2011 sprejela zakon, ki kriminalizira kakršnekoli bojkote, predvsem z namenom utišanja tam živečih Palestincev in Judov, ki so kritični do državne ideologije. Kljub temu so se isto misleči povezali in oblikovali skupino Boycott from Within, ki deluje skladno z vrednotami BDS-ja. Delujejo na lastnem ozemlju in se izogibajo izražanju mnenja v javnosti. Kako jim uspe delovati in s kakšnimi nevarnostmi se soočajo, nam je povedal aktivist omenjene skupine, Ofer Neimann:

(izjava se nahaja v posnetku)

Širjenje misli o Palestincih in njihovem podrejenem položaju je vedno močneje in kliče po sistematičnem in institucionalnem organiziranju ter opredeljevanju do perečega problema vseh, ki so kakorkoli v stiku Izraelom.

Kako je torej naša podalpska državica vpletena v akademska sodelovanja z Izraelom? V okviru evropskih raziskav, za katere je EU predvidela 50 in pol milijard evrov za mednarodne raziskave v shemi financiranja, imenovani Sedmi okvirni raziskovalni program (FP7), ki je veljal do konca preteklega leta. Pri tem je podpisala tudi sporazum za raziskovalno sodelovanje z Izraelom, torej prej omenjenimi univerzami. Evropska komisija se je kljub pozivom Evropskega parlamenta o etičnosti ravnanja, odločila, da bo tudi nadalje financirala tovrstna sodelovanja, z novo shemo imenovana Horizon 2020, v okviru katerega je financirano tudi Evropsko združenje za znanost in tehnologijo (COST). Slednje vključuje več kot 30 držav članic Unije in pridruženo sodelujočo državo Izrael. Evropska koordinacija odborov in združenj za Palestino je pri tem že lani opozorila na kršitve, ki jih Izrael izvaja z zlorabo tehnoloških odkritij v vojaške namene. COST program se v Sloveniji koordinira in financira pod okriljem Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), preko javnih razpisov.

Sodelovanja med akademiki potekajo tudi mimo omenjenega evropskega združenja, na ravni univerz in celo posameznikov. Pred nekaj leti je slovenski BDS že opozoril na sodelovanje med Univerzo na Primorskem in Univerzo Ariel, ki se nahaja na okupiranem palestinskem območju. Sodelovanje je takrat finančno podprla tudi ARRS, kjer smo se pozanimali, ali je obstajalo še kakšno sodelovanje med slovenskimi in izraelskimi univerzami ter koliko denarja smo jim namenili. Namestnika direktorja smo vprašali tudi, če obstajajo kakšni kriteriji, po katerih se lahko agencija odloči, katere projekte ter kakšne univerze bo podprla. Dr. Janez Slak odgovarja:

(izjava se nahaja v posnetku)

Čeprav nas veseli, da so slovenski raziskovalci uspešni, nam pohvala tovrstnim raziskavam pusti dvome, saj si uspeha nikakor ne želimo meriti v bolj učinkovito razmesarjenih otrocih ali več porušenih naseljih.

Akademski bojkot po svetu je zelo direkten odgovor na izraelski bojkot palestinskega akademskega sveta. Si lahko zamislite bolj učinkovit bojkot, kot je ta, da se poruši univerze, kot je v ruševinah Islam University v Gazi, ubije učence kar med spanjem ali na poti v šolo ali prepreči tujim predavateljem vstop na ozemlje in obisk univerz? Odrekanje sodelovanja z izraelskimi univerzami se zdi proti tem ukrepom precej mila poteza.

Kljub temu obstajajo misel in ljudje, ki označujejo bojkot kot grob poseg v akademsko svobodo. Trditev temelji na predpostavki, da ta obstaja in je vredna zagovarjanja, v čemer splošno ni nič spornega. Res obstaja, vendar se nekje uveljavlja po dvojnih merilih in vztrajnem popuščanju vplivu politike na izobraževanje in raziskovanje, kot se to dogaja v Izraelu. Akademska svoboda lahko obstaja in pomeni skupno svobodo na obeh straneh, ne delitve in uveljavljanje ene na račun druge. 

 

V podporo bojkotu se je izrekla Erika.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness