Elektrika do Tokia
Ekonomski tiger, kot svojo voždovino rad poimenuje predsednik Srbije Aleksandar Vučić, je v nedeljo, dvanajstega decembra lani, zastal. Prvi resni snežni metež v zadnjih dveh letih je po celi državi, močneje kot je to uspelo ekološkim protestom teden in dva tedna pred tem, onesposobil promet. Kmalu zatem so prebivalci Srbije, ki tisto nedeljo niso načrtovali potovanj, ugotovili, da je »belo govno« še močneje zadelo njih – pojenjal je električni tok in odpovedovalo je centralno gretje.
A ključni problem ljudske zmrzali, ki se je najmočneje odrazila v Obrenovcu, kjer je gospodinjsko ogrevanje v celoti priključeno na termoelektrarni, ni padal z neba, temveč je pripotoval po železnici iz rudarskega bazena Kolubara. Tamkajšnji lignit namreč napaja termoelektrarni Nikola Tesla A in Nikola Tesla B, ljubkovalno TENT, v Obrenovcu, ki skupaj proizvedeta približno polovico elektrike v Srbiji. V 27 vagonih goriva, ki so prispeli v elektrarni, namreč ni bil samo premog, temveč so rudarji vrzeli v ponudbi zaradi povečanega povpraševanja zapolnili z blatom. Blatne kopeli, ki so zamenjale premogovniške peči, so začele ena za drugo odpovedovati. Iz mreže je izpadlo pet od šestih blokov v TENT A in eden od dveh blokov novega TENT B. Preostala dva bloka sta vzdrževala tehnični minimum za delovanje elektrarn.
Seveda se rudarji in zaposleni v rudniku Kolubara ali v TENT niso sami odločili, da namesto premoga uporabijo blato, temveč gre za širši problem. Na eni strani ga predstavlja slabša kvaliteta kolubarskega lignita zaradi izčrpanosti nahajališča, na drugi strani pa kadrovska struktura javnih podjetij v Srbiji. Direktor Elektroprivrede Srbije Milorad Grčić je izkušnje z energetiko – poleg udeležbe na shodih vladajoče Srbske napredne stranke, preden je postal direktor rudnika v Kolubari in kasneje prevzel današnjo funkcijo – namreč nabiral kot lastnik kafiča in roštilja Fantazija v Obrenovcu.
Tako, Grčić je sprejel svojo osebno odgovornost in odpustil podrejene, vreme je lepo in vsi so živeli srečno do konca turnirja Australia Open. Razen da niso. Direktor inštituta Fakultete za ekonomijo, finance in upravo Univerze Singidunum v Beogradu Goran Radosavljević povzame trenutno stanje električne energije v Srbiji.
Srž energetske krize v Srbiji, ki se je manifestirala z večdnevnim izpadom elektrike ob prvem sneženju, je nepotistično in koruptivno poslovanje srbskih javnih podjetij, ki jih, tako Radosavljević, oblast pojmuje kot strankarske projekte.
Nerazumevanje energetskega gospodarskega sektorja, ki ga je povzročila negativna kadrovska selekcija, se tako kaže v neinvestiranju dobičkov Elektroprivrede Srbije, da bi vodstvo lahko prikazalo pozitivne fiskalne letne izkupičke.
Poleg pomanjkanja investicij v razvoj in obnovo je simptomatično tudi slabo upravljanje s tistimi investicijami, ki so prestale test hipne profitabilnosti, nadaljuje Radosavljević.
Izpad elektrike zaradi okvar v termoelektrarnah je bilo treba nekako nadomestiti, zato je javno podjetje Elektroprivreda Srbije iz tujih trgov moralo uvoziti kar 1600 megavatov električne energije. Za primerjavo – pred tem je Srbija običajno uvozila največ nekaj sto megavatov. Še za eno primerjavo – to je skoraj toliko, kot znaša trenutna skupna poraba elektrike v Sloveniji. A brez skrbi, dragi srbski davkoplačevalci – vodstvo Elektroprivrede, poosebljeno v direktorju Grčiću in predsedniku nadzornega odbora podjetja Jovanu Despotoviću, zagotavlja, da ni niti centa odvzelo državnemu proračunu. To je seveda klasično zavajanje, saj sta proračuna javnega podjetja in Republike Srbije seveda neločljivo povezana.
Ker se celotna Evropa trenutno spopada s pomanjkanjem elektrike, je cena uvožene elektrike temu primerno visoka – vsaj petkrat višja kot lani. Podpredsednica srbske vlade in ministrica za rudarstvo in energetiko Zorana Mihajlović tako ocenjuje, da bo Srbijo uvoz električne energije v tednu po katastrofi, ki jo radi imenujemo tudi prvi sneg, stal med šeststo in osemsto milijonov evrov. Razrez stroškov povzame Radosavljević.
Kot ste slišali, pomanjkanje električne energije ni vplivalo le na vsakdanjik nebeškega naroda, temveč je povzročilo težave v raju, ki sliši na ime izredna seja vlade. A ne pustite se zavesti, opozarja Radosavljević, skrhani odnosi med oblastjo in vodstvom podjetja Elektroprivreda Srbije so zgolj predvolilna igra.
Prava bitka, na katero seveda vplivajo tudi predvolilne obljube predsednika ekonomskega tigra Vučića o nezviševanju cene energije za gospodinjstva ob vseevropski energetski krizi, se bije med privatnimi podjetji in Elektroprivredo Srbije.
Srbija v boju proti zmrzovanju in za energetsko racionalizacijo ni sama. Poleg nje se z energetsko krizo spopadajo v Makedoniji ter Bosni in Hercegovini, kjer so zaradi nizkih plač že pred dobrim mesecem zastoj proizvodnje povzročili stavkajoči rudarji. Redukcije porabe električne energije tarejo tudi Albanijo in predvsem Kosovo, kjer so oblasti zaradi podobnih težav s človeškim faktorjem prepovedale rudarjenje kriptovalut. Radosavljević na primeru Srbije pojasni, da težave z električno energijo v državah bivše Jugoslavije izvirajo iz zanemarjanja energetske problematike in tranzicije v celoti.
Nestabilnost električne energije na Balkanu pa je seveda odlična priložnost za tuji kapital, ki bo po letošnji krizi še lažje koloniziral tukajšnjo energetiko bodisi iz Bruslja, Pekinga ali Moskve.
Ura je torej pet minut do dvanajste. Oziroma enajst minut do dvanajste, če v zakup vzamemo šestminutni zaostanek električnih ur na pečicah ali radijskih sprejemnikih, ki jih je pred slabimi štirimi leti povzročil stalni diplomatski spor med Kosovom in Srbijo, zaradi katerega Kosovo svoje električne porabe ni beležilo na evropskih trgih. Zima se namreč šele začenja, Srbijo pa naj bi po napovedih že nocoj pokrila snežna, prebivalce pa volnena odeja.
Dodaj komentar
Komentiraj