IOM in novi logorji na robu EU
V Bosni in Hercegovini je bilo lani vzpostavljenih pet taborišč za migrante, ki so pod neposrednim nadzorstvom Mednarodne organizacije za migracije ali krajše IOM. Trenutno naj bi v teh kampih po podatkih IOM prezimovalo okoli 4500 oseb. Največji med njimi je kamp Bira v Bihaću, kjer je trenutno nastanjenih več kot 2000 oseb. Prostor, ki je v uporabi, je zapuščena proizvodna hala, v katero so bili postavljeni šotori in pogradi skupaj s kemičnimi stranišči in zasilnimi tuši. Drugi večji kamp Ušivak nekaj deset kilometrov iz Sarajeva je nekdanja vojašnica, v Veliki Kladuši pa je več kot 700 ljudi nastanjenih v skladišču podjetja Miral. Tudi tu infrastruktura ne presega pogradov, kemičnih stranišč in mrzlih tušev.
Vlada Bosne in Hercegovine ocenjuje, da je leta 2018 v državo mimo reguliranih poti vstopilo okoli 22 tisoč migrantov, številni pa so zaradi sistematičnega kršenja azilne zakonodaje, množičnih kolektivnih izgonov in nasilja hrvaške in slovenske policije ostali na ozemlju Bosne in Hercegovine brez možnosti poti naprej. Med letom so se v Bosni in Hercegovini vzpostavile lokalne solidarnostne mreže, kot velik igralec pa je v državi začela pospešeno delovati Mednarodna organizacija za migracije. Ta je lani prek Evropske komisije pridobila več kot devet milijonov evrov za vzpostavitev nastanitvenih kapacitet v državi. Kako kampi pod nadzorom IOM delujejo, pojasni novinarka Nidžara Ahmetašević.
Pretekli teden je hrvaška organizacija Are You Syrious pridobila video posnetke, ki prikazujejo, kako varnostniki zasebnega podjetja, ki ga je za varovanje taborišča Miral v Veliki Kladuši najel IOM, pretepajo tam nastanjenega migranta (povezava). Takšnih primerov naj bi bilo po pričevanjih več. Osemnajstega januarja je v istih prostorih sto oboroženih policistov opravilo racijo, ki je potekala med šesto in osmo uro zjutraj, med operacijo pa tam nastanjenim ni bilo dovoljeno zapuščati prostorov ali oditi na stranišče. (povezava)
Razlog za takšno operacijo ni bil podan in o dogodku mediji niti niso poročali. Tiste, ki so dobili posteljo v Miralu, je IOM registriral in dal na seznam, preostalim pa je vstop onemogočen. Prav tako velja policijska ura, in če ne prideš pravočasno v skladišče, te varnostna služba ne spusti skozi vrata na posteljo, ki ti je bila dodeljena. Številni so se zaradi slabih pogojev raje odločili, da sami poiščejo prenočišča zunaj na mrazu ali pa najamejo sobo pri zasebnikih, kot da bi spali v skladišču Miral. Tisti, ki spijo zunaj v zapuščenih objektih, tvegajo policijsko racijo in uničenje začasnih bivališč.
Policijska represija ni omejena zgolj na območja taborišč. Policija Unsko-sanskega kantona zdaj že dalj časa redno prečesuje vlake in avtobuse na poti iz Sarajeva v Bihać in osebe z napačnimi potnimi listi prisiljuje, da izstopijo. Novembra je bilo tako v Sarajevo prisilno vrnjenih sto ljudi, ki so prišli z vlakom v Bihać. Že pred meseci pa je na poti proti mestu Ključ policija postavila kontrolno točko, na kateri so pregledovali avtobuse in prisilno odstranili nebele potnike (povezava , povezava). Ti so bili nato zaradi onemogočenega potovanja naprej marsikdaj prisiljeni prenočiti na mrazu in snegu.
V največjem taborišču pod nadzorom IOM Bira v Bihaću pogoji niso nič boljši. Konec lanskega leta je tam umrl 16-letni fant, ki je bil nastanjen na oddelku za mladoletnike. Po več dneh iskanja zdravniške pomoči in pritoževanja zaradi bolečin je trinajstega decembra preminil v mestni bolnišnici. Kasnejša obdukcija je pokazala, da je imel pljučnico, ki se zdravi s preprostimi antibiotiki, do katerih pa zaradi osiromašene zdravniške oskrbe ni imel dostopa.
Nezdravljena kronična obolenja in poškodbe med migranti na severozahodu Bosne in Hercegovine niso redkost. Zaradi slabih higienskih pogojev so pogosta kožna obolenja in garje. Prav tako so običajne poškodbe od zlomov do odrgnin, saj tako hrvaška kot slovenska policija še vedno množično zavračata pravico do mednarodne zaščite. Sistematično je tudi pretepanje in izgoni prek zelene meje. Več pojasni zdravnik Dimitar Anakiev.
Na začetku lanskega poletja so na območju Bosne in Hercegovine začele pospešeno delovati tudi velike nevladne organizacije. V juniju so improviziran in samoorganiziran kamp Trnovi v Veliki Kladuši dvakrat tedensko začeli obiskovati člani nevladne organizacije Zdravniki brez meja iz pisarne v Sarajevu. Posledično je breme oskrbe spontano padlo s pleč države na humanitarne zdravstvene delavce.
Trenutno v Bihaću delujejo zdravniki nevladne organizacije Danish Refugee Council, Veliko Kladušo pa obiskujejo člani Zdravnikov brez meja. Njihovo delovanje je glede na razmere močno omejeno in bolj kot ne služi kot slab izgovor za zdravniško oskrbo, saj je njihovo delo povečini omejeno na obveze in deljenje tablet paracetamola.
Vlogo oskrbe težjih zdravstvenih primerov in prevoza oseb v bolnišnice naj bi opravljal tudi IOM, vendar po izkušnjah temu očitno ni tako. Tako kot drugod tudi tu pomoč ni zagotovljena, četudi so to naloge, ki naj bi jih omenjena organizacija opravljala.
Razmer v Bosni in Hercegovini ne otežujejo zgolj velike organizacije, temveč za svoj delež k frustraciji nad razmerami poskrbijo tudi nekatere mednarodne humanitarne in aktivistične organizacije in njihovi člani. Ti namesto sodelovanja in podpiranja lokalnih solidarnostnih iniciativ raje sledijo navodilom velikanov, kot so IOM, ne ozirajoč se na lokalno okolje. Svoje razmišljanje in izkušnje deli Ahmetašević.
Mednarodna organizacija za migracije kot agencija Združenih narodov poleg taborišč v Bosni in Hercegovini vodi tudi program prostovoljnih vračanj, te programe pa izvaja tudi v večini držav na kontinentu. Na eni strani v kampih pod svojim nadzorom aktivno ustvarja pogoje, ki ne omogočajo preživetja in proizvaja stisko ljudi, na drugi strani pa v svojih pisarnah nudi uslugo navidezno prostovoljne vrnitve v domačo državo izčrpanim migrantom, ko nimajo več druge izbire. Pri storitvi prostovoljne vrnitve, ki jo opravljajo tudi v Sloveniji, poskrbijo za plačilo letalske karte, če imaš srečo, pa dobiš kakšnih tisoč evrov zagonskih sredstev za inovativni projekt in vključitev v reintegracijski program, na primer v Kabulu.
Taborišča v Unsko-sanskem kantonu ne služijo namestitvi in prezimovanju, temveč izčrpavanju ljudi na poti. IOM v Bosni in Hercegovini na ta način aktivno sodeluje pri preprečevanju migracij in tako imenovani evropski politiki odvračanja, ki se realizira v brutalnem in sistematičnem policijskem nasilju, nemogočih razmerah v migrantskih taboriščih in zapletenih birokratskih postopkih. Onemogočanje zadostnih pogojev za preživetje v taboriščih, zapiranje in oviranje prostega gibanja so rezultat istih politik, zaradi katerih je trenutno v dvakrat ali trikrat prenapolnjenih taboriščih ujetih 20 tisoč ljudi na petih grških otokih v Egejskem morju. Te politike, ki jih vestno uresničujejo nacionalne države s podporo sredstev evropskih skladov, so v lanskem letu na območju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino zahtevale vsaj 18 smrtnih žrtev.
Migranti brez pravilnih dokumentov, borci za boljše življenjske pogoje, so ujeti v Bosni in Hercegovini, državi, kjer so za mnoge delovne migracije pogoj preživetja. Znašli so se v protislovnem položaju, saj jih tako državne oblasti kot mednarodne in humanitarne organizacije obravnavajo, kot da so v Bosni zgolj v tranzitu, kljub temu pa je očitno, da prehod prek Hrvaške in Slovenije brez tihotapskih storitev ostaja nemogoč. Za države članice Evropske unije ostaja realnejša politika pendrekov in izgonov kot omogočanje mehanizmov za legalni prehod meja. Integracija v Bosni in Hercegovini pa zaradi povojne osiromašene državne infrastrukture in političnih napetosti ostaja bolj kot ne pobožna želja. Današnji Balkan ekspres zaključuje Ahmetašević.
Več info:
http://zdravniki4azilante.blogspot.com/
Bira, Bihać:
Miral, Velika Kladuša:
Ušivak, Hadžići:
Dodaj komentar
Komentiraj