Evropa na Balkanu
Na Hrvaškem je pred kratkim zaokrožila peticija proti razraščajoči se ksenofobiji in pristranskemu poročanju medijev o migracijah, še posebej v povezavi z zadnjim protestom pred hrvaško-bosanskim mejnim prehodom Maljevac pri Veliki Kladuši. Zaradi protesta 22. oktobra, ki se ga je udeležilo vsaj dvesto migrantov, ujetih v Veliki Kladuši ali Bihaću, je Hrvaška zaprla mejni prehod. Po začetnem spopadu s policijo je kakšnih dvesto metrov od prehoda nastal protestniški tabor, ki je na meji vztrajal en teden. Razlogi za protest so bili neurejene razmere v obmejnih mestih Velika Kladuša in Bihać pred bližajočo se zimo, množično policijsko nasilje nad migranti in onemogočanje dostopa do azila s strani hrvaške in slovenske policije.
V peticiji, ki jo je v nekaj dneh podpisalo več kot 900 ljudi in 70 kolektivov, avtorji opozarjajo, da novinarji povzemajo informacije predvsem iz državnih virov, kot je ministrstvo za notranje zadeve, ki je samo vpleteno v sistematično policijsko nasilje in nezakonite izgone v Bosno in Hercegovino. Migranti, ki so s protestom zahtevali dostop do osnovnih pravic, so bili v hrvaških medijih predstavljeni kot prevratniki in nasilneži, čeprav je bila policija tista, ki je na protestu lomila roke. Policijsko nasilje nad migranti ni omejeno samo na protest v Veliki Kladuši: odkar se je zaprl balkanski koridor, hrvaška policija migrante sistematično pretepa, jim krade denar in razbija telefone. Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji pa je zaprositi za mednarodno zaščito skoraj nemogoče zaradi nezakonitega ravnanja in izgonov.
Ministrstvo za notranje zadeve skuša obtožbe o nasilnem ravnanju in kolektivnih izgonih utišati s pritiski na organizacije in posameznike. Aktivist skupine Are you Syrious Dragan Umičević je bil septembra nepravnomočno obsojen, ker je afganistanski družini deklice Medine pomagal pri nezakonitem prehodu meje, in sicer tako, da je policiji osebno javil, kje se nahajajo in da potrebujejo pomoč. Medino je decembra lani ponoči do smrti zbil vlak, potem ko je njeno družino hrvaška policija nasilno vrnila v Srbijo. Družina je policijo s pomočjo hrvaške odvetnice tožila, v enem od naslednjih poskusov pa je družina s pomočjo prej omenjenega aktivista uspešno zaprosila za azil na Hrvaškem. Kalvarije pa še ni bilo konec, saj je bila družina nato več tednov brez dostopa do odvetnika ali zunanjega sveta zaprta v centru Tovarnik, dokler ni interveniralo Evropsko sodišče za človekove pravice. Proti Draganu je policija izdala kazensko ovadbo zaradi pomoči pri ilegalnem prehodu meje. Pritiske s policijskimi preiskavami so doživljali tudi odvetniki družine, nedavno pa so tudi Centru za mirovne študije onemogočili dostop do azilnih domov v Zagrebu in Kutini. Več pojasni Julija Kranjec iz CMS Zagreb.
Državno nasilje nad migranti in solidarnostnimi skupinami seveda spremlja tudi ksenofobija med državljani. Poleg običajnih sovražnih izjav na socialnih omrežjih in lažnih novic o skupinskih posilstvih, kot je bila tista o posilstvu mlade Hrvatice v Freiburgu, se ksenofobija pojavlja tudi v obliki grozilnih sporočil, poslanih na osebne telefonske številke, in napadov na prostore organizacij. Tako so konec tega tedna neznanci z grafiti napadli prostore in opremo skupine Are you Syrious.
O nasilju hrvaške policije nad migranti in onemogočanju dostopa do azila so poročale že tudi mednarodne organizacije, kot je UNHCR. Ta je v svojem poročilu za september v 2500 primerih prisilnih vrnitev v Bosno in Hercegovino zabeležila 1100 primerov onemogočanja pravice do azila in 700 primerov fizičnega nasilja policije. K preiskavi je vlado Hrvaške pozvala tudi komisarka za človekove pravice Sveta Evrope Dunja Mijatović, vendar oblasti vedno znova odgovarjajo, da za takšne trditve ni zadostnih dokazov.
Da ni zadostnih dokazov o nasilju in kolektivnih izgonih prek zelene meje, pa poskrbi tudi policija sama. Ravnanje policije že dalj časa preiskuje varuhinja človekovih pravic, in ko zahteva dostop do posnetkov termovizijskih kamer za čas, ko naj bi se zgodil izgon, ti skrivnostno izginejo, običajno zaradi izpada elektrike ali drugih tehničnih težav.
Podobno je bilo tudi v primeru tožbe proti neznanemu policistu, ki jo je vložila družina deklice Medine. Ko je varuhinja človekovih pravic zahtevala posnetke kamer, je policija odgovorila, da kamere v času izgona zaradi tehničnih težav niso snemale. Ko je odvetnica družine državnemu tožilstvu predložila dokaze o nezakonitem ravnanju, je to odločilo, da ni zadostnih dokazov za začetek preiskave. Primer se zato premika na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Migranti, ki poskušajo zaprositi za azil v kateri od evropskih držav, morajo prej prečkati hrvaško in slovensko ozemlje. Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji je za mednarodno zaščito praktično nemogoče zaprositi, saj se postopek po zakonu začne pri policiji, ki namero za zaprositev preprosto presliši in osebe verižno vrača v Bosno in Hercegovino. V Sloveniji vsak mesec policija vsaj 600 oseb vrne hrvaški policiji, koliko jih je vrnjenih iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino, ni znano, številke pa so precej večje. V Unsko-sanskem kantonu naj bi bilo po ocenah Evropske unije 6000 migrantov, vendar so številke nezanesljive. Največje taborišče je nekdanja vojašnica Ušivak nekaj deset kilometrov od Sarajeva, ki naj bi imela kakšnih 1000 ležišč. V uradnih taboriščih ni prostora niti za polovico migrantov, že v Ušivaku pa ni več prostora v grajenih stavbah. Več pojasni novinarka Nidžara Ahmetašević.
Po migrantskem protestu v Veliki Kladuši je lokalno prebivalstvo doseglo dogovor s protestniškim taborom. Lokalni podjetnik je ponudil skladišče podjetja Miral, da bi tam prezimilo 300 ljudi, vendar se zdaj pojavljajo novice, da bodo to skladišče zaprli. Mednarodne organizacije, kot je Mednarodna organizacija za migracije, pogosto izpolnjujejo voljo politične elite centralne Evrope. Begunsko taborišče v Veliki Kladuši bi bilo namreč preblizu hrvaške meje in bi tako postalo izhodišče za vstop v Evropsko unijo. Prav zato avtobusi tudi vozijo migrante iz Bihaća v Ušivak, ki je veliko bolj v notranjosti države.
Na protestu pred mejnim prehodom v Veliki Kladuši je bilo očitno premalo ljudi, da bi resno ogrozili mejni režim Evropske unije na Balkanu. Bosensko-hercegovske oblasti in mednarodna organizacija za migracije so z evropskim denarjem odprle nekaj novih objektov, v katerih bodo nekateri v varni oddaljenosti od meje lahko preživotarili zimo. Hrvaška obmejna policija je medtem za programe nadzora zunanje meje Evropske unije - torej za policiste, helikopterje, džipe, drone in termokamere - od skladov Evropske unije za schengensko koordinacijo pridobila 10 milijonov evrov.
Dodaj komentar
Komentiraj