Makedonski kvir pokret ekspres
V makedonski prestolnici se je pred skoraj dvema tednoma odvila še ena etapa Dragoslavie – največjega dogodka kraljic preobleke na območju nekdanje skupne države, ki je med epidemijo koronavirusa nastal z namenom povezovanja ustvarjalk širom nekdanjih jugoslovanskih republik. Pred tem so postjugoslovanske kraljice preobleke v podobni zasedbi nastopile že v Ljubljani in Beogradu. V Skopju se jih je tokrat zbralo največ doslej. Sončno stran Alp sta zastopali ustanoviteljica Dragoslavie Mentalika in Eric Dagger, v Skopje pa je odpotovala tudi delegacija Radia Študent. Na licu mesta smo preverili utrip makedonske kvir skupnosti, ki se je začela javno razvijati najpozneje od vseh skupnosti v nekdanjih jugoslovanskih republikah, in raziskali politične razsežnosti kvir boja v najjužnejši postjugoslovanski republiki.
Tokratno edicijo Dragoslavie v živo je obiskalo približno tristo ljudi, večinoma iz Skopja. Ker v makedonski prestolnici ni stalnih prostorov, v katerih bi se skupnost lahko kontinuirano družila in organizirala, je bila Dragoslavia za lokalno skupnost eden od osrednjih dogodkov leta. Dogodek je potekal v angleščini, lokalci so nam že kaj kmalu dali vedeti, da mlajši pripadniki skupnosti hegemonega jezika nekdanje skupne države pač ne poznajo. Dragoslavio so kraljice otvorile z vihtenjem mavrične zastave v ritmih Jugoslovanke Lepe Brene, dogodek pa so predčasno končali varnostniki, saj naj bi kviri na odru plesali preveč objestno in tako ogrožali javno varnost. Dogodek se je kljub določenemu strahu končal brez kakršnegakoli incidenta, po besedah organizatorjev pa so tudi priprave na dogodek potekale brez težav, saj so bili vsi, ki bi incident lahko spodbudili, osredotočeni na politično dogajanje po volitvah. Osmega maja je makedonsko volilno telo z veliko večino namreč izvolilo prvo predsednico Gordano Siljanovsko-Davkovo iz nacionalistične stranke VMRO-DPMNE, ki je isti dan zmagala tudi na parlamentarnih volitvah.
V luči nedavnih volitev in političnih razmer v Severni Makedoniji se bomo v tokratnem Balkan ekspresu poglobili v zgodovino in sedanjost makedonskega kvir gibanja. Dan po Dragoslavii smo govorili z enim od pionirjev gibanja ter kuratorjem festivala Skopje Pride Weekend, Slavčom Dimitrovom. S kvir aktivizmom se je začel ukvarjati leta 2006, ko je makedonski premier postal zloglasni desničar Nikola Gruevski iz stranke VMRO-DPMNE, ki je državi vladal skoraj 10 let. Kot razloži Dimitrov, se je makedonska kvir skupnost od takrat bistveno spremenila, današnje družbene razmere, v katerih VMRO-DPMNE zopet sestavlja vlado, pa niti niso pretirano drugačne od tedanjih.
V času prve vlade Nikole Gruevskega so zgodnji kvir aktivisti v javnosti delovali predvsem z zagovorniškimi kampanjami in v sodelovanju z državnimi institucijami, kot so šole, policija in socialni centri. Po navedbah Slavča Dimitrova so se s prvimi nasilnimi homofobnimi napadi srečali leta 2008, ko so desničarski ekstremisti začeli javno linčati aktiviste. Delovanje v tovrstnih razmerah je makedonske kvir aktiviste prisililo v to, da so svoje aktivistično udejstvovanje usmerili v odzivanje na brutalne homofobne napade.
Leta 2015 je makedonska opozicija vlado Gruevskega obtožila, da je več let nezakonito prisluškovala telefonom več tisoč ljudi. Razkritje je sprožilo množične proteste, imenovane pisana revolucija, kar je privedlo do odstopa vlade in pobega Gruevskega na Madžarsko. Pisana revolucija je na oblast pripeljala socialdemokrate, ki so bili organiziranemu delovanju spolnih manjšin bolj naklonjeni, a njihove vlade nikoli niso izvedle politik in sprejele zakonov, ki bi olajšali življenje makedonskih spolnih manjšin. Kot pojasnjuje Dimitrov, je nesposobnost socialdemokratov, ki so bili na oblasti sedem let, ne nazadnje privedla do ponovnega vzpona VMRO-DPMNE.
Makedonske spolne manjšine so leta 2019, v času vlade socialdemokrata Zorana Zaeva, prvič organizirale parado ponosa, ki se je je udeležilo okoli dva tisoč ljudi. Parada ponosa je tako prvič mobilizirala večje število ljudi, ki so se bili pripravljeni izpostaviti v javnem prostoru.
Izven paradnega meseca kvir družabne dogodke, med katerimi prednjačijo zlasti drag šovi, ki se dogajajo praktično izključno v Skopju, obiskuje okoli sto ljudi. Na Dragoslavii jih je bilo denimo nekaj več kot tristo. Mobilizacija pripadnikov in pripadnic spolnih manjšin je po navedbah Slavča Dimitrova tako majhna zlasti zaradi pomanjkanja stalnih prostorov, v katerih bi se lahko dogodki repetitivno odvijali.
Pomanjkanje stalnega prostora kot kritične infrastrukture spolnih manjšin pripomore k temu, da je politična moč makedonskih spolnih manjšin manjša, kot bi lahko bila. Parada ponosa, ki bo v Skopju potekala čez točno teden dni, je tako osrednji in najbolj množično obiskan dogodek, ki ima v makedonskem kontekstu še vedno političen naboj, predvsem zato, ker spolne manjšine izven meseca ponosa v javnem prostoru niso vidne.
Slavčo Dimitrov sicer opaža, da se je skupnost v času socialdemokratskih vlad dodobra depolitizirala, kar je opaziti tudi na drag šovih, ki so po njegovih besedah izrazito amerikanizirani. Depolitizacija in poblagovljenje kvirovske kulture sta voda na mlin desničarskih gibanj, ki operirajo z izumetničenim konceptom teorije spola.
Depolitizacija in poblagovljenje kvirovske kulture sta tudi glavni vzrok, da mnogi pripadniki in pripadnice spolnih manjšin podpirajo tiste politike, ki na volilno telo apelirajo z lastno identiteto. To se je zgodilo v primeru prve ženske predsednice Gordane Siljanovske-Davkove, ki prihaja iz konservativnih in homofobnih strankarskih vrst. Dimitrov razloži, da se je depolitizacija zgodila predvsem zaradi dejstva, da se mlajši pripadniki skupnosti politično udejstvujejo na podlagi uvoženih identitetnih politik in ne zgodovine spolnih manjšin.
V kontrastu z mlajšimi generacijami, ki boj spolnih manjšin dojemajo predvsem s perspektive lastne identitete, so bili začetki tega boja konceptualizirani s širšimi političnimi cilji.
Vse intenzivnejša aktivnost desničarskih gibanj, ki operirajo z izumetničenim konceptom teorije spola, je opazna tudi v porastu spletnega nasilja nad pripadniki skupnosti. Nevladne organizacije s področja spolnih manjšin v zadnjih letih opažajo tudi eskalacijo transfobnih napadov, ki so usmerjeni zlasti proti transspolnih ženskam, vidno zaznamovanim s svojo spolno identiteto. Dimitrov opozarja, da se v skupnosti bojijo, da bodo z novo konservativno vlado homofobni in transfobni napadi zopet postali del vsakdana. Tako je bilo že pred desetimi leti, ko so bila poslopja nevladnih organizacij večkrat tarča homofobnih tolp, pripadnice skupnosti pa so večkrat brutalno pretepli. Zaradi konservativnega in izrazito homofobnega ozračja v skupnosti v bližnji prihodnosti zato ne pričakujejo izboljšanja razmer.
Z jugonostalgičnega vidika, ki ga ponazarja Dragoslavia, je v posameznih skupnostih postjugoslovanskih republik po razpadu skupne države opaziti velike razlike v obsegu doseženih socialnih in političnih pravic. Če na slovenskih tleh letos praznujemo 40. obletnico gibanja, je v Makedoniji gibanje več kot dvajset let mlajše, kar se prvenstveno odraža v že načeti diskrepanci in načinu delovanja lokalnih skupnosti.
Koncept Dragoslavie, ki se je nedavno odvila v Skopju, se v samem jedru nanaša na povezovanje spolnih manjšin v postjugoslovanskih republikah. A ta sentiment kvir jugonostalgije trenutno nima političnega potenciala in ne seže onkraj prirejanja dogodkov, pa še ti potekajo v angleščini. Tovrstno postjugoslovansko povezovanje kvir skupnosti bi lahko rodilo veliko več kot le zabavne dogodke in bi lahko formiralo jugofuturistično zavezništvo kvir skupnosti.
Dodaj komentar
Komentiraj