Med Recepom in Fethullahom na Balkanu
Dobrodošli v prvi od dveh oddaj o vplivih turških državnih in paradržavnih struktur na Balkanu. Danes se bomo dotaknili zgodovinskega procesa s konca 20. in začetka 21. stoletja, ko je Turčija kot edina legitimna naslednica Osmanskega cesarstva pozornost ponovno usmerila na Balkan. Njeni sultanski predniki so bili namreč na prehodnem polotoku, ki je v srednjeveškem svetu povezoval zahod z vzhodom, več kot pol stoletja daleč najmočnejša sila, tako da je bil skorajda celoten Balkan del Osmanskega imperija. Govorili bomo o ideološkh legitimacijah in pragmatičnih taktikah turške prisotnosti na Balkanu. V drugi oddaji, ki bo na valovih Radia Študent prihodnjo sredo ob 21.00, bomo novi turški imperializem na Balkanu konkretizirali na primerih Bosne, Bolgarije in Srbije.
Republika Turčija, ki jo je Mustafa Kemal Atatürk ustanovil v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja, je kljub sekularizaciji in pozahodnjenju družbe podedovala dobršen del zapuščine Osmanskega cesarstva. Ni pa podedovala tega, kar bi si današnji turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ki ima močne imperialistične apetite, najbolj želel. Ni podedovala vseh ozemelj, ki so bila nekdaj pod osmansko oblastjo. Vendar je, kot meni Mehmet Uğur Ekinci, raziskovalec pri ankarski fundaciji Seta, ki je blizu Erdoğanu, obojestranska želja po tesnih odnosih med Turčijo in balkanskimi državami obstajala tudi po razpadu Osmanskega cesarstva, v dvajsetih in tridesetih letih.
Po koncu vojaške vladavine leta 1983, ki je v imenu branjenja turškega sekularizma tri leta prej izvedla državni udar, je na oblast v Turčiji prišel Turgut Özal. Turški oblastniki so se v osemdesetih začeli zavedati, da se mora zunanja politika države usmerjati tudi na druge konce sveta, ne zgolj proti Združenim državam Amerike in zahodnoevropskim državam. Zaradi svoje geografske bližine in zgodovinske povezanosti je bil prav Balkan najbolj priročna odločitev za širjenje turškega vpliva. Kot pojasnjuje zgodovinar in politolog z Univerze v Strasbourgu, Samim Akgönül, se je takrat začelo govoriti o ideji tako imenovanega »izgubljenega Balkana«.
Po koncu hladne vojne in padcu železne zavese je Turčija izkoristila priložnost in svoje gospodarske moči usmerila proti Balkanu. V devetdesetih letih je bilo povezovanje močno predvsem z Bolgarijo in Romunijo, ki sta še danes največji gospodarski partnerici Turčije na Balkanu.
Gospodarsko in politično se je Turčija tako v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja približala Balkanu in s tem položila temelje za krepitev odnosov v prihodnosti. K temu so prispevale tudi vojne, ki so po razpadu Jugoslavije preplavile etnično in versko raznolik Balkan. Muslimanska solidarnost je kljub sedemdesetim letom sekularizma v devetdesetih, ko je vojna potekala v večinsko muslimansko poseljeni Bosni in nato na Kosovu, ponovno vzplamtela. Vendar ideološka koncepta religije in skupne osmanske zapuščine, ko gre za Balkan, v Turčiji nista imela večjega vpliva, vse dokler leta 2001 na oblast nista prišla Stranka za pravičnost in razvoj, krajše AKP, in njen voditelj Recep Tayyip Erdoğan. O tako imenovanem neoosmanizmu ali neoosmanskem načrtu se je začelo konkretneje govoriti šele po letu 2009, ko je turški minister za zunanje zadeve postal Ahmet Davutoğlu. Davutoğlu je zagovarjal, da mora Turčija svoj vpliv na nekdanjih osmanskih ozemljih obnoviti in se zunanjepolitično usmeriti proti Balkanu. To namreč po njegovem ni bila pravica Turčije, temveč njena dolžnost.
Turčija je pod Erdoğanom skušala vpliv na Balkanu širiti predvsem z dvema ideološkima orodjema. Turška fundacija za sodelovanje in usklajevanje, krajše Tika, je zadolžena za finančno pomoč, ki je največkrat namenjena gradnji in obnovi infrastrukture, predvsem osmanske. Tika danes deluje v 150-ih državah po vsem svetu. Direktorat za verske zadeve, krajše Diyanet, deluje na celotnem Balkanu, tudi v državah, kjer večinsko prebivalstvo ni muslimansko. Diyanet je aktiven predvsem pri gradnji ali obnovi mošej in organiziranju islamskega izobraževanja. Akgönül pojasni, zakaj sta obe organizaciji zgolj orodji turškega imperializma.
Na učinkovitost turške širitve na Balkan je pozitivno vplivalo tudi dejstvo, da se je po dolgem času eni stranki in enemu voditelju uspelo dolgo obdržati na oblasti. Ekinci pravi, da je politična stabilnost, torej daljše obdobje vladavine ene stranke, Turčiji omogočila, da je, predvsem na zahodnem Balkanu, začela ustanavljati svoje institucije. Tika je Turkom, razseljenim po Balkanu, in ostalim muslimanom zagotavljala tudi šolnine za šolanje v Turčiji.
Tika in Diyanet nista bili prvi turški organizaciji, ki sta nudili pomoč in širili turški vpliv na Balkanu. Že v osemdesetih in devetdesetih letih je predvsem na zahodnem Balkanu šole, časopise in verske prostore ustanavljalo gulenistično gibanje, imenovano po svojem začetniku in voditelju Fethullahu Gülenu. Gulenisti so začeli delovati v Anatoliji, kjer je sekularna turška država pozabila na pobožno, večinoma kmečko prebivalstvo. V gulenističnih šolah so se izobraževali številni kasnejši politiki in gospodarstveniki, kar je prispevalo k temu, da so gulenisti širili svoj vpliv tudi izven meja Turčije.
Erdoğan je na oblast prišel tudi po zaslugi gulenističnih struktur, ki so ga podprle kot protikemalističnega kandidata. Po letu 2000 je tako za guleniste nastopila zlata doba, ko so se razširili praktično po vsem svetu, kjer so odpirali šole in usposabljali nove kadre. Po protivladnih protestih v istanbulskem parku Gezi leta 2013 in kasneje še bolj izrazito pa je med Gülenom in Erdoğanom prišlo do preloma, ki je dokončen postal leta 2016, ko je Erdoğan Gülena obtožil poskusa državnega udara. Vsi obtoženi simpatiziranja z gulenizmom so bili izgnani iz države ali zaprti, gulenistično gibanje pa razglašeno za teroristično organizacijo.
Balkanske države so gulenisti pogosto uporabljali kot odskočno desko za prodor v druge evropske države. V Severni Makedoniji so na primer gulenisti, potem ko so dobili dovoljenje za stalno prebivališče, odpirali trgovinice, ki so jih kasneje razširili, in se povezovali z lokalnim prebivalstvom. Po postanku v Makedoniji so se nato s pridobljenim kapitalom podali na sever, najbolj pogosto v Nemčijo. Tudi na Balkanu je Erdoğan želel popolnoma izničiti vpliv gulenistov in od lokalnih oblasti zahteval, da vse pripadnike gibanja izročijo Turčiji. Vendar, kot pojasni Akgönül, se to nikoli ni zares uresničilo, v veliki meri tudi zato, ker so se številni vplivni politiki balkanskih držav izobraževali prav v gulenističnih šolah. Te so tako odprte tudi danes, prav tako pa denimo v Severni Makedoniji še vedno izhaja gulenistični časopis Zaman, ki v Turčiji ni več pod nadzorom gulenistov. V Albaniji pa gulenisti celo še vedno nadzirajo glavne verske institucije, prav tako v državi še zmeraj deluje šola, imenovana po Turgutu Özalu.
Ko govorimo o turških vplivih na Balkanu, moramo tako ločevati med gospodarskim vplivom na ravni državnega sodelovanja na eni strani in pa organizacijami in gibanji, ki delujejo z lokalnim prebivalstvom, na drugi. Predvsem je to pomembno, ko govorimo o Erdoğanu, ki si je na svoji politični poti nakopal nešteto sovražnikov tako doma kot v tujini. Veliko ljudi, tudi na Balkanu, ne podpira turške vladne elite in večine njenih potez, vendar so po drugi strani podporniki turške države, ki nudi podporo muslimanom v regiji.
Turčija je bila v devetdesetih letih najmočneje povezana z Bolgarijo in Romunijo. Razlog za to je predvsem v tem, da je na zahodnem Balkanu skoraj celotno desetletje potekala vojna. Kljub temu da je vzhodni Balkan še vedno gospodarsko bolj vezan na Turčijo, se je po letu 2000 turški gospodarski vpliv širil tudi v države nekdanje Jugoslavije.
V nasprotju z bližnjevzhodnimi sosedami Balkan za Turčijo predstavlja stabilnost, kar je za gospodarsko sodelovanje, če odštejemo orožarsko industrijo in Združene države Amerike, vedno dobrodošlo. Predvsem po arabski pomladi leta 2011, ko je Bližnji vzhod zajel val protestov, ki so ponekod rezultirali tudi v več let trajajočih vojnah, se je Turčija obrnila proti Balkanu.
Turčija je na Balkanu prisotna predvsem v gradbeništvu. Poleg financiranja izgradnje ali obnove mošej so turška podjetja sodelovala tudi pri gradnji cest. Pred dvema letoma je prišlo do dogovora za izgradnjo avtoceste med Sarajevom in Beogradom, ki pa se zaenkrat še ni uresničil.
Turčija na Balkanu išče poleg vsega drugega tudi poti za približevanje Evropski uniji. Za konec poudarimo še, da neoosmanski plan ne obsega zgolj Balkana, temveč vsa območja nekdanjega cesarstva. V severni Siriji in severnem Iraku Erdoğan ne skriva želje, da bi regiji priključil Turčiji, zato tam turška vojska s pomočjo islamističnih milic že izvaja operacije. To seveda ne pomeni, da bo Erdoğan kaj kmalu v Beograd ali Sarajevo začel pošiljati brezpilotne letalnike, je pa to indikator, da edini pravi sultan 21. stoletja neoosmanski načrt jemlje popolnoma resno. Kljub temu da je Balkan za zahodne Evropejce še vedno tisti eksotični drugi, mora Turčija tu uporabljati bolj diplomatske metode kot na Bližnjem vzhodu.
Fotografija: Creative Commons
Dodaj komentar
Komentiraj