V primežu napačnih odločitev
Turčija se sooča z skorajšnjo novo gospodarsko krizo, ki je ni povzročil zgolj covid-19. Že približno deset tednov turška valuta pospešeno izgublja vrednost v primerjavi z drugimi svetovnimi valutami. Sredi pospešenega padca turške lire je predsednik Recep Tayyip Erdoğan v nedeljo razrešil guvernerja centralne banke Murata Uysala. Nadomestil ga je nekdanji finančni minister Naci Ağbal, ki je bil do sedaj na čelu agencije za proračunske strategije. Hkrati je z mesta finančnega ministra v ponedeljek odstopil Berat Albayrak, zet predsednika Erdoğana.
Berat Albayrak je do prejšnjega tedna veljal za drugo najmočnejšo figuro na turški politični šahovnici. Z vsemogočnim turškim predsednikom ga ne povezuje zgolj poroka z njegovo hčerjo, ampak tudi ključna vloga, ki jo je leta 2016 odigral pri zatrtju poskusa vojaškega udara proti Erdoğanu. Prav Albayrak – in ne obveščevalne službe – je bil tisti, ki je Erdoğana obvestil o akciji vojske proti njegovi oblasti. Kmalu zatem je doživel hiter vzpon in začel posegati po vse pomembnejših položajih, dokler ni leta 2018 zasedel položaja finančnega ministra. Njegov položaj je toliko vplivnejši, ker je v tej vlogi postal glavni Erdoğanov svetovalec za gospodarsko politiko, hkrati naj bi precej omejil glas drugih ekonomskih svetovalcev.
Istočasno ko je Albayrak prevzel vodenje finančnega ministrstva, leta 2018, se je Turčija prvič po skoraj desetih letih srečala s resnejšo gospodarsko krizo. Če je bila kriza leta 2009 globalen dogodek in je Turčijo zajel isti ekonomski pretres kot ves preostali svet, pa je bila kriza pred dvema letoma v veliko večji meri posledica ekonomske politike turške vlade in Erdoğana osebno, hkrati pa je spominjala na gospodarske težave s konca devetdesetih, ki so spodkopale kredibilnost politične elite pred Erdoğanom. Odzive turškega predsednika na to krizo povzame Anže Burger s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Kot pove ekonomist Urban Sušnik, so bile takšni politiki, ki predpostavlja odvisnost od tujega kapitala, naklonjene tudi razmere v svetovni ekonomiji.
Turčija je imela leta 2009, v obdobju okrevanja po posledicah svetovne gospodarske krize, velik primanjkljaj. Njeno odvisnost od svetovnih trgov pojasnjuje Burger.
Glavni problem je bilo padanje vrednosti tuške lire in visoka inflacija. Razlog za to je bil upad prihoda tujega kapitala, saj je ameriška centralna banka takrat začela dvigovati svoje obrestne mere. Vlaganje v ameriške finančne trge je postalo privlačnejše, turška podjetja pa so se ob nestabilnosti domače valute začela zadolževati predvsem v dolarjih. Banka za mednarodne poravnave je tako že leta 2015 začela opozarjati na previsoko zadolževanje države v dolarjih, pojasnjuje Sušnik.
Turčija je izpad tujega kapitala v naslednjih dveh letih nadomeščala s trošenjem rezerv centralne banke.
Albayrak je bil glavni zagovornik te politike, ki je sicer imela številne kritike. Ti so bili mnenja, da turško gospodarstvo potrebuje temelitejše spremembe, zato da ne bi bilo tako odvisno od tujega kapitala. V naslednjih dveh letih je turška centralna banka za dvigovanje vrednosti lire porabila več kot 100 milijard evrov rezerv tujih valut. Tuj kapital je v Turčijo prihajal predvsem v obliki kreditov, ki so jih banke in večja podjetja najmemala v tujini. Delno se je zadolževala tudi država, ki je pogosto financirala nesmotrne infrastrukturne projekte. Največ besede pri teh projektih, kot sta bila na primer megalomansko novo istanbulsko letališče in most čez Bospor, je imel seveda predsednik Erdoğan.
Poleg infrastrukturnih projektov je Turčija veliko vlagala tudi v obrambno infrastrukturo. Samo lani je v želji, da bi se v svoji imperialistični in ekspanzionistični politiki odmaknila od zahoda, z Rusko federacijo sklenila posel za nakup raketnega obrambnega sistema S-400 v vrednosti 2,1 milijarde evrov.
Še večje investicije dvomljive ekonomske vrednosti pa je državna politika povzročila z vzdrževanjem nizkih obrestnih mer. Visoka inflacija pomeni, da denar izgublja vrednost, s tem pa se hitro manjša breme financiranja vsakršnega dolga. Poceni krediti, ki so zaradi inflacije vsako leto postajali še cenejši, so tako finacirali obilje nasedlih naložb. Tako politiko bi sicer moralo zaustaviti padanje vrednosti lire, zaradi česar si turško gospodarstvo ne bi moglo več privoščiti uvoza potrebnega blaga in najemanja tujih kreditov. Centralna banka je visoke obrestne mere preprečevala zato, da je na trgu kupovala ogromne količine lir in s tem ustvarila večje povpraševanje po turški domači valuti. Za to je seveda porabljala dolarje in evre, ki jih je imela v svojih rezervah. Ta trend se je letos še okrepil. Nadaljuje Burger.
Sušnik pojasnjuje razloge zakaj si turška centralna banka trenutno ne more privoščiti višjih obrestnih mer.
Za poslabšanje turške gospodarske slike v letošnjem letu je v znatni meri odgovorna tudi epidemija covida-19. V državo so zaradi epidemije prenehale prihajati tuje devize, ki jih je prinašal turizem, hkrati pa Turčija cenejše lire ni mogla izkoristiti za večjo konkurenčnost svojih turističnih destinacij.
Turški finančni analitik Taha Arvas poudarja, da ima vpliv na reševanje turške valute domača potrošnja. Če bo ta v naslednjem letu dosegla vsaj polovičen nivo tiste pred zamrznitvijo gospodarstva zaradi pandemije covida-19, bi se lahko ustavila tudi devalvacija valute.
Arbas sicer poudarja, da je nižanje proizvodnih cen blaga zaznati na globalni ravni. S subvencijami industriji bi se Turčija tako lahko izognila višanju inflacije.
Da bi bil turški potrošnik zadovoljen bi morale biti obrestne mere res visoke, pojasnjuje Sušnik.
Po poročanju nekaterih medijev naj bi bil predsednik Erdoğan vse do prejšnjega tedna precej slabo obveščen o stanju turškega gospodarstva, predvsem pa o vse manjših možnostih za uspeh centralne banke v boju proti vse slabšim gospodarskim razmeram. Ker so rezerve centralne banke skopnele, je obstoječi način vzdrževanja gospodarske aktivnosti dosegel svojo mejo. Zaradi vse slabših ekonomskih kazalnikov se je povečal tudi politični pritisk na Erdoğana.
Preobrat se je zgodil prejšnji vikend, ko je Erdoğan po razgovorih o ekonomski politiki, ki so potekali stran od oči javnosti, nepričakovano odstavil guvernerja centralne banke Murata Uysala in ga nadomestil z Nacijem Ağbalom. Ta je bil finančni minister med letoma 2015 in 2018, na tem položaju pa ga je zamenjal prav Berat Albayrak. Ağbal je bil v zadnjem času oster kritik vladnih gospodarskih politik, tako na monetarnem področju, ki je v pristojnosti centralne banke, kot tudi na finančnem področju, ki ga vodi finančno ministrstvo. Njegovo imenovanje je bilo jasen signal, da se je Erdoğan odločil zamenjati ploščo.
Očitno je bilo tudi, da bo novi guverner centralne banke zelo težko sodeloval s finančnim ministrom. Pričakujoč neizbežno je Albayrak naslednji dan odstopil – navedel je, da iz zdravstvenih razlogov in zato, da bi lahko več časa preživel s družino. Odstopno izjavo je podal v čustvenem televizijskem nagovoru, kmalu za tem pa je izbrisal vse svoje profile na družbenih omrežjih in povsem izginil s prizorišča. Odzivi javnosti in finančnih trgov na njegov odstop so bili več kot pozitivni, saj je lira pridobila več kot 5 odstotkov vrednosti.
Albayrakov naslednik Lüfti Elvan velja za tehnokrata, ki je zrasel v času Erdgovanega vladanja Turčiji. V preteklosti je bil minister za transport in za razvoj, nazadnje pa je bil kot poslanec vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj predsednik parlamentarnega odbora za proračun. Erdogan pa ni zamenjal zgolj najvišjih uradnikov, ampak je spremenil tudi lastno retoriko. V tem tednu je večkrat poudaril, da bo poskrbel, da bo Turčija privlačna za finančne trge. V sredo je poslancem obljubil, da si bo ponovno pridobil zaupanje tujih investitorjev. A kot poudarja Sušnik, turških težav ne more rešiti zgolj marketinška kampanja.
Dogajanje v zadnjem tednu je bilo pokazatelj Erdoğanove šibkosti in ekonomskega neznanja, hkrati pa tudi dokaz njegove politične spretnosti in pragmatičnosti. V prvem delu svoje skoraj dve desetletji trajajoče dominacije v turškem političnem prostoru se je Erdoğan predstavil kot prozahodni modernizator, ki je v Turčijo popeljal neoliberalne reforme. V zadnjem desetletju, ko je se je Zahod le počasi pobiral po gospodarski krizi in je Bližnji vzhod politično pretresla arabska pomlad, se je poskusil prezentirati kot prvi med muslimanskimi voditelji, Turčijo pa je predstavljal kot zgled za ostale države v regiji. V zadnjem tednu pa smo spet videli Erdoğana kot prijatelja globalnega kapitalizma, ki pa ob razpletu spopadov v Gorskem Karabahu, ki je bil ugoden za Turčijo, še ni opustil svojih zunanjepolitičnih ambicij.
Dodaj komentar
Komentiraj