Pol sultan, pol kemalist

Mnenje, kolumna ali komentar
13. 9. 2022 - 16.00

Nekdanji predsednik vlade Združenega kraljestva John Russell je pred začetkom krimske vojne leta 1853 Osmansko cesarstvo zaradi vojaške in gospodarske nerazvitosti poimenoval »bolnik ob Bosporju«. Edina legitimna naslednica tega nekoč mogočnega cesarstva, današnja Turčija, se je slabih 170 let pozneje znašla v položaju, ko bi lahko ta Russllov vzdevek ponovno prišel v uporabo. Turčijo je namreč zajela huda gospodarska kriza. Medletna inflacija je avgusta presegla 80 odstotkov, turška lira vsak dan izgublja vrednost glede na evro in dolar. Gospodarska kriza kot vedno in povsod najbolj prizadene običajne ljudi, torej tudi večino slabih 27 milijonov, ki so na predsedniških volitvah pred dobrimi štirimi leti na najvplivnejšo pozicijo v državi zopet izvolili Recepa Tayyipa Erdoğana. Vendar petletni mandat mine hitro. Junija naslednje leto bodo v Turčiji nove predsedniške volitve, Erdoğan pa ima zaradi vedno slabših gospodarskih razmer v državi vse manjšo podporo volivcev. Zato se pojavljajo mnoga ugibanja, da bi lahko bil Erdoğan po devetnajstih letih vodenja države – najprej kot premier, pozneje kot predsednik – primoran oblast predati.

V Turčiji protesti proti Erdoganu, hkrati pa Turčija blokira vstop Švedske in Finske v NATO
 / 23. 5. 2022

Trenutne razmere Erdoğana silijo v uporabo vseh mogočih strategij, s pomočjo katerih bi se lahko obdržal na oblasti. Najti je torej treba krivca za nastalo gospodarsko krizo in hkrati od krize preusmerjati pozornost. V zadnjih desetih letih sta v Turčiji krivca ponavadi dva. Gülenisti, podporniki nekdanjega Erdoğanovega mentorja in danes smrtnega sovražnika Fethullaha Gülena, in pa, kot je to v Turčiji v navadi zadnjih 40 let, Delavska stranka Kurdistana, krajše PKK. Najbolj je sovraštvo do omenjenih dveh skupin po Evropi odmevalo, ko je Erdoğan kot pogoj za vstop Finske in Švedske v Severnoatlantsko vojaško zavezništvo, znano kot Nato, zahteval izročitev domnevnih gülenistov in pripadnikov PKK Turčiji. Napad na ti dve skupini je torej način, s katerim naj bi Erdoğan pokazal, kako mogočna je Turčija pod njegovo vladavino in da je gospodarska kriza zgolj posledica protidržavnega delovanja njegovih nasprotnikov, ne pa zgrešenih gospodarskih reform njegove vlade in trenutnih razmer na geopolitičnem prizorišču. Vendar kako drugače kakor z diplomatskim izsiljevanjem določenih držav napasti güleniste, ki so razkropljeni po vsem svetu, njihov vodja pa že 25 let živi v Pensilvaniji?

Turška tajna služba je sicer znana po tem, da mnoge operacije izvaja tudi po državah Evropske unije. Naj spomnimo na umor treh članic kurdskega osvobodilnega gibanja v Parizu leta 2013. Ampak kaj, ko likvidacije tajne službe Erdoğanu med turškim prebivalstvom ne bodo vrnile ugleda in zaupanja. Najti je treba nekaj res konkretnega, nekaj, kar zadeva vsakdan prebivalcev turške države, nekaj, kar je tam, na Bližnjem vzhodu. Na Turčijo meji Avtonomna administracija severne in vzhodne Sirije oziroma Rožava kjer je etnično heterogeno prebivalstvo pod okriljem PKK uspelo vzpostaviti svoje oblastne strukture. Turška vojska in z njo povezane džihadistične milice si že zadnjih slabih deset let na različne načine prizadevajo, da bi pridobile oblast nad tem ozemljem, ki je sicer uradno še vedno del Sirije. Trenutno poteka operacija Krempljev prijem, katere strategija temelji na napadih z brezpilotnimi letalniki. Samo v avgustu je bilo takih napadov po podatkih medijskega centra Rojava Information Center skoraj dva tisoč. 

A politika je pač pragmatizem, boj za oblast, v katerem moralni razsodniki mižijo na obe očesi. Pri tem zgolj omenimo nerazsodnost slovenskih medijev in nenazadnje diplomacije, ki z Erdoğanom še kar naprej stresa roke in sklepa posle. Na spletnem portalu Radiotelevizije Slovenija so pred slabimi tremi tedni objavili prispevek z naslovom »Brezpilotniki Bayraktar turškega družinskega podjetja poskrbeli za preobrate na svetovnih bojiščih«. Osrednji javni medijski servis je objavil očitno promocijsko vsebino za turške brezpilotne letalnike, s katerimi vojske vsakodnevno ubijajo ljudi v Siriji in Iraku ter drugod. Ali je šlo za plačano vsebino in kdo jo je naročil, ostaja nejasno, saj prispevek ni posebej označen kot promocijska vsebina. Če s špekulacijo nekoliko pretiravamo, bi morda lahko sklepali, da Turčija s pomočjo Radiotelevizije Slovenija promovira svoje brezpilotne letalnike premierju Robertu Golobu in notranji ministrici Tatjani Bobnar, ki sta se zavezala, da bosta z »daljinskim nadzorom« branila slovensko južno mejo pred begunci.

Nazaj k bistvu. Napadi z brezpilotnimi letalniki, ki jih izvaja Turčija, niso cilj sam po sebi. To še vedno ni tisto, kar si želi Erdoğan, namreč vsesplošni napad turške vojske na Rožavo in ozemlja v severnem Iraku, ki so pod nadzorom s PKK povezanih skupin. Pod pretvezo želje po vzpostavitvi trideset kilometrov širokega varnostnega pasu na sirskem ozemlju ob meji s Turčijo si Erdoğan prizadeva uresničiti svoj Neoosmanski načrt, ki predvideva priključitev z nafto bogatih delov severnega Iraka in Sirije. Za zdaj mu to preprečujeta zgolj poleg Turčije najpomembnejša igralca v Siriji, Iran in Rusija, ki julija letos na srečanju v Teheranu Erdoğanu nista dala zelene luči za napad. Razlogi za to tičijo v dobrih odnosih obeh držav s sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom .

Toda zakaj bi napad na Rožavo sploh prepričal turško prebivalstvo, da je Erdoğan tisti, ki je najprimernejši za vodenje države? Odgovor na to vprašanje najdemo v otroških letih turške države oziroma ideoloških nastavkih njene uradne ideologije – kemalizma. Ta namreč podobno kot italijanski fašizem temelji na socialnem darvinizmu, torej na superiornosti turškega naroda in prisilnem poturčevanju neturških narodov znotraj Turčije. Glavni nasprotnik turškega nacionalizma so tako že od dvajsetih let prejšnjega stoletja med štiri nacionalne države razdeljeni Kurdi, ki so največja manjšina v državi. Najbolje je to opisal turški zgodovinar in sociolog İsmail Beşikçi: »Ideali Kemala Atatürka predpostavljajo, da je vojna proti Kurdom vedno obravnavana kot zgodovinska misija, katere cilj je afirmacija večvrednosti turškega naroda.« 

Oddaja o začetkih turške republike, kemalizmu in njegovemu odnosu do islama
 / 18. 9. 2016

Erdoğan bo torej volivce skušal prepričati s povsem kemalistično metodo, kar se sicer ideološko ne sklada s smernicami njegove stranke Pravičnost in razvoj, ampak je del uradne ideologije njegove največje parlamentarne nasprotnice, kemalistične Republikanske stranke. Erdoğan volivcev tako ne bo skušal prepričati z antisekularnim islamskim narativom, temveč je za obstanek na oblasti vpregel enega od ideoloških stebrov, na katerem je zgrajena turška država. To priča o tem, kako Turčija že od samega začetka stoji na fašističnih temeljih in kako vojaški napadi na Kurde in nepriznavanje njihove identitete niso nekaj, kar je zraslo zgolj na Erdoğanovem pašniku.

 

Vir fotografije: Twitter, @DibiKaradenizin

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness