"Nije dobro al' daj da ne bude gore!"
V tokratnem Balkan Ekspresu smo obdelovali delovne pogoje v tovarnah korporacije Yura na jugu Srbije. V zadnjem času je bilo moč v srbskih medijih, pa tudi širše, slišati veliko pričevanj delavcev o pogojih dela v tej južnokorejski korporaciji, ki na jugu Srbije gradi že peto tovarno avtomobilskih kablov. Pritožbe delavcev, ki so konec aprila kulminirale v prvi stavki, odkar je Yura prisotna v Srbiji, opozarjajo na porazne delovne pogoje v njenih tovarnah. Delavci po deset, dvanajst in več ur stojijo za tekočim trakom, brez prave zaščite proti strupenim snovem, s katerimi delajo, poskusi ustanovitve sindikata so bili večkrat blokirani s strani uprave, redno odpuščajo nosečnice in ženske, ki so rodile, delavce pa naj bi nagovarjali celo v nošenje plenic, da jim ne bi bilo treba odhajati na stranišče.
Ekipa Balkan Ekspresa se je odpravila na jug Srbije, v eno izmed bolj pavperiziranih in obupanih regij bivše Jugoslavije, da bi raziskala delavsko situacijo v zvezi s korporacijo Yura. V Nišu smo se pogovarjali z zdajšnjimi in nekdanjimi delavkami in delavci Yure, s sindikati ter novinarji, ki področje že dalj časa raziskujejo.
Da bi razumeli, kakšna je družbeno-ekonomska situacija na jugu Srbije, prisluhnimo zgodovinskemu pregledu stanja na jugu Srbije, ki ga poda Aleksandar Stankov, novinar Južnih vesti, ki je bil nekaj časa v Yuri zaposlen:
Niš z okolico je bil v času bivše skupne države industrijsko središče, kjer je bilo zgolj v strojni industriji zaposlenih 17.000 ljudi, dodatnih 22.000 pa je zaposloval jugoslovanski gigant Elektronska industrija - Niš, ki je pred začetkom razpada Jugoslavije štel več deset obratov zgolj v Nišu. Za primerjavo navedimo podatek, da ima danes celoten Niš le okoli 35.000 zaposlenih.
Poleg Yure sta tovarne v zadnjem času v Srbiji odprla še Gramer, ki proizvaja avtomobilske sedeže v Aleksincu, in Michelin, ki je v Pirotu kupil nekdanje proizvodne obrate za izdelavo avtomobilskih gum podjetja Tigar. Nekoliko severneje, v Kragujevcu, je že pred leti v nekdanji tovarni avtomobilov Zastava proizvodnjo zagnal Fiat. Poleg Yure pa obstajajo v Srbiji še trije proizvajalci avtomobilskih kablov, to so kitajski Johnson Electric ter nemška Leoni in Draxlmaier. Zgolj slednji se nahaja v Vojvodini, medtem ko so vsi preostali stacionirani na jugu države.
Prakse tujih korporacij se glede ravnanja z domačimi delavci precej razlikujejo, na dnu pri spoštovanju delavcev in delavskih pravic pa se nahaja Yura, korejska korporacija, ki je od leta 2011 na jugu Srbije odprla že štiri podružnice in trenutno zaposluje okoli 6000 ljudi. V izgradnji je še peta tovarna, ki bo, ko bo zgrajena, največji obrat južnokorejske korporacije Yura kjerkoli na svetu.
Čeprav sta od prvih razkritij slabih praks v podjetju minili že dve leti, pa so srbski mediji šele v zadnjih nekaj mesecih začeli obširneje in bolj sistematično poročati o razmerah, ki vladajo v omenjenem podjetju. O pogojih dela smo govorili s Sandro Breines, ki je v Juri delala 8 mesecev v letu 2012.
O pogojih dela v Yuri smo se pogovarjali tudi z Jovanom, čigar žena je bila naslednji dan po našem pogovoru operirana na hrbtenici. Poškodbe so tako kot pri mnogih drugih posledica neustreznih pogojev dela v tovarni. Gre namreč za težko monotono delo za tekočim trakom, kjer se prisilnemu položaju ne da izogniti, počitka pa praktično ni. Prisluhnimo:
Tudi Sandra je povedala, kakšne zdravstvene težave je doživljala sama:
Aleksandar Stankov iz Južnih vesti pozna vrsto zgodb o izkoriščanju delavcev v Yuri. Na njegov elektronski naslov dnevno prihajajo pisma o tem, kaj se v Yuri delavcem dogaja. Prisluhnimo glavnim razlogom za nezadovoljstvo:
Iz pričevanj nekdanjih in zdajšnjih delavcev je očitno, da so pogoji dela katastrofalni in primerljivi s tistimi iz jugovzhodne Azije. Delavci pa nimajo institucionaliziranih instanc za lajšanje svojega mizernega položaja. Sindikata delavci Yure kljub poskusom zaradi posredovanj uprave niso uspeli ustanoviti kljub temu, da je sindikalno organiziranje v Srbiji zaščiteno z ustavo.
Eden izmed povodov za nastanek oddaje, ki je v zadnjih tednih situacijo v Yuri ponesel tudi v nekatere tuje medije v regiji, je bila stavka delavcev v Yurinem obratu v Leskovcu. Šlo je za prvo stavko v zgodovini tega podjetja v Srbiji. Delavci prve izmene so 26. aprila med 10. in 11. uro za 30 minut ustavili proizvodnjo.
Kaplja čez rob, ki je rezultirala v stavki, je bila odločitev vodstva Yure, da pravoslavni velikonočni ponedeljek ni bil dela prost dan, kljub temu da gre za državi praznik, ko v državi deluje le najnujnejše. S stavko pa so na površje priplavale tudi druge zgodbe, poročanje o delovnih pogojih v Yuri se je okrepilo in od takrat skoraj ne mine dan, da ne bi pričevanja iz Yure polnila medijskih vsebin.
Na stavko in medijsko vrenje, ki je prišlo z njo, se je odzval državni vrh in celo ponovno izvoljeni stari novi predsednik vlade republike Srbije Aleksandar Vučić. Po tem, ko je Vučić obljubil, da se bo osebno pogovoril tako z upravo kot tudi z delavci Yure, da bi prišel zadevi do dna, je opozoril, da je treba tuje investitorje zaščititi. Epilog stavke je bil obisk delovne inšpekcije, ki ni ugotovila ničesar, delavci so vendarle delali na velikonočni ponedeljek, tisti, ki so stavko organizirali, pa so bili denarno kaznovani.
To pa ni bil prvi upor v Yuri. Že v preteklosti so delavci poskušali ustanoviti sindikat, kar pa jim ni uspelo. V Yurini tovarni v Rači je leta 2011 nekaj delavcev na Ministrstvo za delo podalo vlogo za ustanovitev sindikata. Ta je bil formalno ustanovljen ter vpisan v register sindikatov, nakar je vodstvo Yure urgiralo pri ministrstvu in zahtevalo izbris iz registra. V Yuri so trdili, da v ustanovnih listinah navedeni delavci niso dejansko poskušali ustanoviti sindikata, to naj bi v njihovem imenu storil nekdo drug. Po tem, ko je ministrstvo trditve podjetja preverjalo, so delavci pritrdili vodstvu podjetja. Vsi naši sogovorniki so se strinjali, da je najverjetneje uprava Yure delavcem - ustanoviteljem sindikata zagrozila z odpuščanjem, kar naj bi jih odvrnilo od vzpostavljanja sindikata.
Podobno je bilo v niški tovarni Yura, kjer so bili oktobra lani delavci zaradi poskusa ustanavljanja sindikata odpuščeni. Risto Ivetić, sekretar Zveze samostojnih sindikatov mesta Niš, pod okriljem katerega so delavci poskušali vzpostaviti sindikat v niški Yuri, pojasnjuje, kaj se je glavnim akterjem zgodilo:
Tako kot v primeru Rače je bilo tudi v Nišu ustanavljanje sidikata zelo zgodaj preprečeno.
Na sindikatih so nam povedali, da krožijo precej verjetne govorice o tem, da naj bi se Srbija Yuri in drugim tujim korporacijam zavezala, da pri njih sindikalnega delovanja ne bo. Prisluhnimo Milutinu Baloviću, predsedniku regionalnega sindikata kovinarjev:
Gre torej za zaveze, za katere noben ne ve, kakšne so. Podoben manever je uporabil tudi dvojec Cerar/Mramor ob nastopu mandata trenutne vlade, ko je obstajala nuja po privatizaciji določenih podjetij, saj naj bi Slovenija dala zaveze Evropski komisiji. Niti v primeru slovenskih zavez evropskim inštitucijam niti v primeru zaveze države Srbije Yuri ni jasno, kakšna je vsebina dogovorov, saj jih nikjer ni mogoče prebrati.
Sindikalno organiziranje znotraj obratov korporacije Yura v Srbiji ni možno. Zanimalo nas je, kaj počno že uveljavljeni panožni in regionalni sindikati. Na sedežu Zveze samostojnih sindikatov mesta Niš so nam predočili kopico dopisov, pozivov, prijav, namenjenih tako vodstvu Yure, pristojnim ministrstvom kot tudi Inšpektoratu za delo. Večina urgiranj sindikata je bila preslišana, kar sploh ne čudi glede na šibkost tamkajšnjih sindikatov napram tujim investitorjem ali njim naklonjene oblasti. Čudi pa vztrajanje na takšnih metodah sindikalnega boja, ki očitno ne prinašajo rezultatov. Ponovno prisluhnimo Risti Ivetiću, generalnemu sekretarju Zveze samostojnih sindikatov mesta Niš:
Slišano dobrikanje tujim investitorjem je odraz shizofrenega odnosa sindikatov do tujih investitorjev. Po eni strani jih radostno pričakujejo in si želijo sodelovanja z njimi, po drugi strani pa priznavajo bednost delavskih pogojev, ki jo prinašajo, ki pa se ji ne znajo oziroma ne morejo zoperstaviti.
Sindikati so se torej večkrat obrnili na razne inštitucije, a kakor je dejala bivša delavka Yure Sandra, je v osmih mesecih njenega dela v tovarni prostore obiskala le zdravstvena inšpekcija, pa še to le enkrat:
V primeru Yure pa ni neučinkovita zgolj inšpekcija. Da se te korporacije drži slab sloves, ki mnoge pristojne odvrača od ukrepanja, dokazuje tudi naslednja Sandrina izjava:
Na nekatere omenjene institucije smo se obrnili tudi sami. Kljub dogovoru z Inšpektorata za delo odgovorov na zastavljena vprašanja o rednih in izrednih nadzorih Yure nismo dobili. Nepojasnjeno je ostalo tudi vprašanje o donacijah, ki naj bi jih v obliki štirih avtomobilov Inšpektorat prejel od Yure. V drugih medijih se od tovrstnih trditev ni ogradil, ni pa jih niti potrdil. Kontaktirali smo tudi Univerzitetni klinični center v Nišu, kjer smo zaprosili za podatke o pogostosti intervencij nujne medicinske pomoči v Yuri, a so nas tudi tam zavrnili s pojasnilom, da s tovrstnimi podatki ne razpolagajo.
Če se kdo izmed poslušalcev sprašuje, zakaj delavci Yure zaposlitve raje ne poiščejo kje drugje, naj predvajamo še zadnjo Sandrino izjavo:
Takšna je torej situacija na jugu Srbije. Nasproti apologetom prihoda tujih investitorjev v Srbijo naj za konec navedemo še nekaj primerov ugodnosti, ki so jih ti deležni, če proizvodnjo preselijo v Srbijo. V primeru Yure je zemljišče, kjer so kasneje zgradili obrate, kupila občina in jih podjetju podarila. Tej pogosti praksi pa se pridružujejo še enormne subvencije, ki jih Srbija iz sredstev proračuna namenja tujim investitorjem. Yura je za vsako odprto delovno mesto iz proračuna Srbije prejela do 10.000 evrov, kar glede na večinsko minimalno plačo, ki delodajalca stane okrog 340 evrov neto, pokrije strošek delovne sile za kar dve leti in pol. Trajanje subvencioniranja odpiranja delovnih mest je omejeno na 5 let, nakar lahko tuji investitor odprta delovna mesta ukine. Smiselnost subvencij je vprašljiva glede na montažno gradnjo Yurinih tovarn in izpričano precejšnjo mobilnost strojev. Upravičeno se lahko sprašujemo, mar ne bo Yura svoje obrate preselila kam drugam, ko enkrat do trenutno enormnih subvencij in davčnih olajšav ne bo več upravičena. Zaradi izčrpavanja proračuna, v katerega se za subvencije porabljena sredstva zaradi velikanskih olajšav tujim investitorjem ne vračajo v zadovoljivi meri, lahko dvomimo o obstojnosti tovrstne ekonomske politike.
Prav o takšnem “razvojnem modelu” Srbije ter na subvencijah tujim podjetjem utemeljenem gospodarstvu, ki se najbolje manifestira prav v danes obravnavani Yuri, bomo govorili v naslednjem Balkan Ekspresu čez 14 dni. Vabljeni k poslušanju.
Na spodnji povezavi pa lahko prisluhnete še celotnemu intervjuju z Jovanom o pogojih dela v tovarni Yura.
Dodaj komentar
Komentiraj