Srbske redno-izredne volitve
Ta teden je srbski predsednik Aleksandar Vučić razpustil parlament in razpisal predčasne volitve za 17. december. Razpis volitev sledi septembrski zahtevi parlamentarne opozicije po predčasnih volitvah še pred koncem leta. Na videz je Vučić opoziciji ustregel, čeprav bodo to četrte predčasne in skupno pete volitve v enajstih letih, odkar vlada Srbska napredna stranka, krajše SNS. Opozicija bi želela drugače, a tudi tokrat se ni zgodilo nič drugega kot to, da je dolgoletni srbski vožd ocenil, da je zdaj oportun čas za potrditev lastne oblasti. Hkrati s parlamentarnimi je predsednik za 17. december dal razpisati lokalne volitve v 64 občinah, med drugim v Beogradu, kar je prav tako skladno s tradicijo razpisovanja predčasnih volitev zadnjih let.
Pretekle volitve v Srbiji Vučićeve dobe strne Nedim Sejdinović, novinar tednika Vreme in politični komentator.
Kontekst letošnjih predčasnih volitev se razlikuje od prejšnjih. Dva strelska poboja v začetku maja sta dala povod za nastanek protestnega gibanja, katerega piar so pod sloganom »Srbija proti nasilju« prevzele stranke tako imenovane proevropske oziroma demokratske državljanske opozicije, kot se same nazivajo. Protestno gibanje je zahtevalo Vučićev odstop, zamenjavo notranjega ministra in direktorja varnostno-obveščevalne agencije ter zamenjavo vodstva nacionalne radiotelevizije in REM-a – srbskega medijskega regulatorja. Septembra so glavna zahteva strank opozicije postale predčasne parlamentarne volitve, toda tudi tokrat je razpis volitev po Sejdinovićevem razumevanju taktična odločitev predsednika Aleksandra Vučića.
Politični strateg Stevan Vlajić je glede vloge opozicije izrazito pesimističen in ocenjuje, da ima vse pod nadzorom aktualni predsednik. Vlajić je stal za kampanjo Ljubiše Preletačevića »Belega«, parodičnega kandidata na srbskih predsedniških volitvah leta 2017. Zahteve opozicije so le priročen izgovor.
Mestna svetnica v Beogradu iz opozicijske Zeleno-leve fronte Natalija Stojmenović je glede tega, kaj pomeni Vučićeva razpustitev parlamenta, veliko bolj optimistična. Vse zasluge za predčasne volitve po njenem pripadajo opoziciji sami.
Po Sejdinovićevem mnenju so protesti, ki se še zmeraj odvijajo vsako soboto, in zahteve opozicije sicer vplivali na razmere, ki so privedle do razpisa volitev, ampak samo posredno.
Leve in liberalne stranke, ki so se združile v gibanju Srbija proti nasilju, so se tik pred razpisom izrednih volitev povezale v skupno listo, imenovano enako kot protestno gibanje. Na listi so najbolj zastopane stranke Ljudsko gibanje Srbija, Stranka svobode in pravice ter Zeleno-leva fronta. Podrobneje o novem zavezništvu opozicijskih strank, in kako se razlikuje od prejšnjih, Sejdinović.
Cilje liste Srbija proti nasilju, katere del je tudi njena Zeleno-leva fronta, predstavi Stojmenović.
Oblikovala se je tudi desna opozicija, ki prav tako napoveduje skupen nastop na volitvah, vendar je med temi strankami več sporov, tako da dogovora še niso dosegle. Desno od SNS so na primer stranka Dveri, Narodna stranka in na državnem nivoju tudi Srbska radikalna stranka. Njihova poglavitna skupna točka je protizahodna geopolitična usmeritev, iz česar tudi izhaja njihovo teatralno nasprotovanje Vučićevi oblasti, katere cilj je vsaj deklarativno pridružitev Evropski uniji.
V primeru, da bi ultradesničarska in samooklicana demokratska opozicija na parlamentarnih volitvah slučajno šele skupaj dobili dovolj glasov za večino, bi za vlado brez SNS morali sestaviti koalicijo. Ali bi bilo v tem primeru sodelovanje kljub nasprotnim usmeritvam možno vsaj v prehodni vladi, kolikor je potrebno, da se z oblasti spravi Srbsko napredno stranko, odgovarja Stojmenović.
Ena od prednosti, ki jih ima Srbska napredna stranka pred izzivalci na vsakokratnih predčasnih volitvah, je medijska prevlada. Večina medijev v Srbiji je v lastništvu Vučićevega kroga, iz katerega prihaja tudi vodstvo državne televizije. Mediji o predsedniku in vladi poročajo, milo rečeno, naklonjeno, medtem ko opozicijo praviloma prikazujejo negativno. Poleg tega po raziskavi srbskega Biroja za družbena raziskovanja Aleksandar Vučić zaseda skoraj 40 odstotkov vsega televizijskega programa, kar velja tudi za televizijo N1, ki se na Vučića spravlja zaradi interesov svojega lastnika, medijskega mogula Dragana Šolaka. Manj kot teden dni pred razpisom volitev je parlament sprejel še nove medijske zakone, ki državnemu Telekomu omogočajo, da ustanavlja in kupuje medije, kar pa v resnici pomeni zgolj legalizacijo obstoječega stanja.
Oblastni aparat Srbske napredne stranke se je vajen posluževati tudi raznovrstnih volilnih goljufij, od tako imenovanih »bolgarskih vlakov« – podkupljenih volivcev, ki glasujejo na več voliščih – do izsiljevanja za glasove, kar podrobneje opiše Sejdinović.
Kakšno podporo med volivci si lahko obetajo samozvani naprednjaki in od kod njihova podpora izvira, pojasni Vlajić.
Institucionalna prednost, s katero razpolaga SNS, je z meseci množičnih protestov in vedno večjimi gospodarskimi problemi, predvsem z draginjo, dobila protiutež. Čas tako ni na strani oblasti, meni Sejdinović.
Do zdaj so volitve v Srbiji praviloma organizirali spomladi. To, da minevanje časa koristi opoziciji, pojasnjuje, zakaj jih je vožd tokrat razpisal za december in ni čakal na pomlad. Predstavniki opozicije so, vsaj javno, samozavestni in optimistični glede svojih možnosti. Volitve pred koncem leta so zahtevali sami, prepričani, da bodo nanje pripravljeni. Politični strateg Vlajić nasprotno meni, da je Vučić s tem, da je volitve razpisal že za 17. december, opoziciji vzel čas, da bi se nanje zadostno pripravila.
Po drugi strani na padec Vučićeve popularnosti kaže njegovo iskanje zaveznikov med starimi politiki, ki jih je prav on marginaliziral. Sporočil je, da bo v predvolilni kampanji Srbske napredne stranke sodeloval Tomislav Nikolić, ustanovitelj stranke in nekdanji predsednik države. Vučić ga je na vrhu stranke zamenjal leta 2012. Na lokalnih volitvah, ne pa tudi na parlamentarnih, gre SNS v koalicijo s Srbsko radikalno stranko vojnega zločinca Vojislava Šešlja, od katere se je Vučićeva SNS odcepila in jo nato prerasla. Morda bo predsednik na ta način mobiliziral dodatne nacionalistične volivce, vendar gre za tvegano potezo.
Opozicija bo imela decembra torej ugodnejše razmere kot v preteklih letih in zato realnejše možnosti za zamenjavo na vrhu države. To pa ne pomeni, da se opozicija ne spušča v neenak boj.
Karkoli drugega kot nova zmaga Vučića in njegovih podanikov bi pomenilo veliko presenečenje.
Vir fotografije: VOA, Wikimedia Commons
Dodaj komentar
Komentiraj