Aca Vučić

Seveda za socialno in ekonomsko krizo ni nikoli kriva domača oblast. V čem bi bil sicer smisel mednarodnega povezovanja in zunanjepolitičnih strategij, če se politični razred ne more izgovarjati na njih?

Ko je Immanuel Wallerstein razvijal teorijo svetovnih-sistemov s koncepti jedra in periferije, je ugotavljal, da se blaginja jedrnih držav napaja iz presežne vrednosti, ki jo ustvarijo periferne države. Politični ekonomisti kasnejših desetletij, kot je denimo Benno Teschke, so hitro opozarjali, da ekonomski determinizem zaradi heterogenega zgodovinskega razvoja držav ne bo zadostoval za razlago meddržavnih odvisnosti. V vsakem primeru s tem še nismo zapustili zornega kota jedra, ki gleda na periferijo. Če svet postavimo na glavo in na meddržavno odvisnost pogledamo s stališča periferne države, kot je Republika Srbija, opazimo, da se propaganda in obvladovanje socialnih napetosti v perifernih državah napaja z ideološkimi presežki, ki jih ustvarja center.

Srbska zunanja politika tako pragmatično vedno sedi na vsaj treh stolčkih. O tem je že leta 2007 govoril Vuk Jeremić, takratni srbski minister za zunanje zadeve: »Medtem ko je osrednja strateška prioritete Srbije pospešeno pristopanje Evropski uniji, je vitalni nacionalni interes napredovanje naših vseobsegajočih odnosov ne samo z Brusljem, temveč tudi z Moskvo in Washingtonom, kar predstavlja tri glavne stebre naše zunanje politike.«

To je kontekst, v okviru katerega Srbija v konkretnih zgodovinskih okoliščinah zunanjo politiko izvaja. Vsakokratna srbska oblast ima možnost svoje protisocialne odločitve upravičevati z zahtevami in omejitvami zunanje politike. Kadar gre za zapostavljanje prebivalstva na Kosovu, ki ga Srbija na papirju tako ljubi, so za to krive zahteve Evropske unije po priznavanju neodvisnosti Kosova. Če je treba prekopati dolino reke Jadar, pa s tem prebivalstvo ni zadovoljno, so za to zaprosili finančni lobiji z Zahoda. Ko je treba upravičiti rast cene preživetja, je za to kriva vojna v Ukrajini. Seveda lahko v vsakem od teh domnevnih krivcev preberemo Wallersteinovo tezo, da se center ekonomsko napaja iz presežkov periferije. Vendar po drugi strani ugotovimo tudi, da za periferne države zunanja politika odraža zgolj in izključno umazane posle notranje politike.

Srbska oblast je namreč vedela, da se morajo njene za delavno ljudstvo škodljive odločitve prej ko slej pokazati tudi v javnem mnenju. Toliko slabše za javno mnenje, ki je v srbskih okvirih zaradi oblastniškega obvladovanja praktično vseh medijev popolnoma podrejeno mnenju vrhovnega ideologa Aleksandra Vučića. Trenutno krizo je sicer res zaostrila vojna v Ukrajini, a v Srbiji, ekonomskem tigru Balkana, se je to pokazalo šele ob odločitvi Evropske unije, da Srbiji prepreči uvažanje poceni ruskega plina po hrvaških plinovodih. V prvotnem besedilu osmega paketa sankcij Evropske unije proti Rusiji je namreč dotok ruskega plina v Srbijo prek hrvaškega javnega naftnega podjetja Janaf veljal za izjemo, a si je Evropska unija v zadnjem trenutku premislila. Hrvaška se pri tem ni pretirano potegnila za svojo južno sosedo, za kar niti ni imela razlogov. Srbija se je pred tem ponašala s svojo mlačno, da ne rečemo neuvrščeno pozicijo glede sankcioniranja ruskega agresorja in s tem zagotavljala blagostanje prebivalcev Srbije. Če že ne blagostanje, pa vsaj boljše življenje od ostalih prebivalcev Evrope. V trenutku, ko sedenje na več stolčkih ni več mogoče, je treba najti krivca. Po možnosti starodavnega.

Aca Vulin

Je hrvaška oblast, kakor trdi srbski zunanji minister Aleksandar Vulin, res ustaška? Ne. Gre za iskreno prepričanje srbskih oblastnikov o fašizmu hrvaških oblastnikov? Ne. Vsaj upamo. Ali to zanima prebivalce Srbije? Ne. Bodo takšne izjave ustvarile odgovornega krivca in pomirile socialno vrenje v Srbiji? Verjetno.

V vsakem primeru je vest vrha Srbije in Srbske napredne stranke pomirjena. Mednarodni odnosi in prizadevanja zunanje politike pa toliko manj. Pa kaj zato? Zunanja politika je le podaljšana roka notranje politike, pot naproti evropski integraciji pa oder, na katerem se srbska avtokracija igra otroške igre.Politični razred torej presega koncept centra in periferije. Medtem ko liberalna ideologija oblasti v centru temelji na izčrpavanju presežne vrednosti, ustvarjene na periferiji, periferne državne oblasti nevzdržnost življenjskih okoliščin prebivalstva utemeljujejo z ideološkimi manevri, usmerjenimi proti tujini. Delavstvo pa se na obeh straneh arbitrarne meje med centrom in periferijo prehranjuje z malimi ideologijami, medtem ko ustvarja hrano za ideologe.

Aca Plenky

Slika nad prispevkom je avtorsko delo avtorja prispevka, na voljo vsem. Sestavljena je iz predloge za meme BRACE YOURSELVES in obrazom iz portreta Aleksandra Vučića, ki ga je ustvaril Medija centar Beograd.