Cenjeno poslušalstvo, prejšnji teden je v Bipolarni motnji beseda tekla o povezavi med kitajskim ljudstvom in komunistično partijo. Danes se bomo lotili podobne teme, obravnavali bomo namreč civilno družbo v Združenih državah Amerike. Najprej sem seveda dolžan definirati pojem civilne družbe. Pod tem pojmom bomo danes razumeli različne organizacije, ki napram oblasti želijo izvrševati javne interese. Pod to spadajo sindikati, nevladne in neprofitne organizacije, verske skupnosti in podobno.

Ameriško civilno-družbeno življenje je opevano že vse od časa francoskega političnega filozofa Alexisa de Tocquevilla, ki v svojem znamenitem delu Demokracija v Ameriki zapiše:

„Američani vseh starosti, vseh ciljev v življenju in različnih predpostavk vedno tvorijo združenja. To niso le komercialna in industrijska združenja, v katerih sodelujemo vsi, temveč tisoče združenj različnih vrst – verskih, moralnih, resnih, brezplodnih, zelo splošnih in zelo omejenih, zelo velikih in zelo minornih. Nič si ne zasluži pozornosti bolj kot ameriška intelektualna in moralna združenja.“

Tocquevillov pogled je skorajda romantičen. Združenja vidi kot spontane manjše tvorbe, ki nastanejo na geografsko omejenih področjih, z namenom da storijo nekaj izven okvirov vlade in politike na splošno. Pa vendar ta pogled še vedno prevladuje predvsem v konservativnih krogih.

Zgodovina civilno-družbene vključenosti in civilno-družbenih združenj v ZDA je pogost predmet razprav med ameriškimi sociologi in politologi. Današnja oddaja temelji na tezah sociologinje Thede Skocpol in politologa Roberta Putnama. Za izhodišče današnjega prispevka pa nam bo služila knjiga The Civic Culture - avtorjev Gabriela Almonda in Sidneyja Verba. Knjiga je študija demokratičnih sistemov v petih državah, ukvarja pa se tudi z združevanjem ljudi v entitete civilne družbe.

V sredini dvajsetega stoletja, za časa nastanka prej omenjenega dela sta tako Velika Britanija in Nemčija, kot recimo ZDA primerljivi državi, imele podobno število članov v cehovskih združenjih, sindikatih in prostovoljskih organizacijah - ZDA pa so prednjačile v članstvu v cerkvenih, civilno političnih in veteranskih organizacijah, sploh pa v bratovščinah. Razcvet v smislu številnosti članstva so tovrstne organizacije, sploh bratovščine doživele po državljanski vojni. Zanimivo pri bratovščinah je, da kljub ekskluzivnosti za bele moške, vseeno združujejo pripadnike različnih razredov. Prisotnost različnih združenj še bolj utrdita prva in druga svetovna vojna, ki okrepita pripadnost, pomoč G.I.-jem, graditeljski moment in podobno.

Kljub temu, da na prvi pogled določena društva delujejo apolitično, okrog leta 1950 20 največjih organizacij aktivno sodeluje pri pripravi zakonodaje in sprejemanju politik. Od leta 1960 do leta 1990 se število združenj poveča iz 6 tisoč na 23 tisoč - kar pa ne pomeni tudi množične participacije državljanov. Zgodi se, kot temu reče Skocpol, profesionalizacija civilne sfere. Članstvo v organizacijah je vse bolj rezervirano za elitne dele družbe, upade pa tudi članstvo v delavskih organizacijah in sindikatih. Večina organizacij danes torej ne temelji na članstvu, temveč gre bolj kot ne za različne možganske truste, political action committee-je in podobno. Izjema temu splošnemu pojavu so konservativne organizacije, kot so National Rifle Association - organizacija, ki se bori proti nadzoru nad orožjem ter organizacija, ki nasprotuje splavu Right to Life. A več o tej razliki kasneje.

Theda Skocpol in Robert Pulman za tovrstno spremembo navajata več dejavnikov. Umik v zasebno sfero je na eni strani pogojen z ekonomskimi faktorji in ideologijo socialnega darvinizma, nas pa zanima predvsem aspekt profesionalizacije civilne družbe.

Ameriška država v sredini prejšnjega stoletja postane vse bolj intervencionistična - sprejemati začne bolj rigorozne okoljske politike, močneje posegati začne v šolstvo in zdravstvo. Zaradi ukvarjanja z bolj partikularnimi zadevami se pojavi potreba po bolj strokovnih analizah politike in posledično tudi po bolj profesionalnih lobijih. Senatorji se na primer v tem obdobju prenehajo hvaliti s članstvom v množičnih organizacijah, ampak vse bolj izpostavljajo svoje članstvo v nadzornih odborih raznih možganskih trustov in podobno.

Skocpolova kot faktor navaja tudi 60a kot obdobje boja za pravice. Slednji je organiziran bolj po principu avantgarde in ne majorizacje. Boj za pravice se dotakne tudi številnih mladih, ki nato iz principa začno bojkotirate množične organizacije - ki so bili do tedaj, kot že rečeno, precej diskrimnatorni do žensk, temnopoltih in homoseksualcev.

Po drugi strani pa se prej omenjene konservativne skupine v, kot so NRA in Right to Life, v obdobju po 60h letih prejšnega stoletja počutijo izključene iz dogajanja v kongresu in se zato usmerijo na bolj grassroots organiziranje torej grajenje članstva iz spodaj na gor. Kot ostanek tovrstne tradicije lahko razumemo tudi Čajankarsko gibanje.

Zaključujemo z raziskavo Roberta Putnama, ki ugotavlja, da se bo glede na trend, aktivna participacija v civilno-družbenih združenjih še naprej zmanjševala.