Ob 10.05

Pozdravljeni v zgodovinskem Britoffu. Na današnji dan leta 1989 je vzhodnonemški politbiro izglasoval razrešitev Ericha Honeckerja z mesta generalnega sekretarja Partije socialistične unije.

Niso vse meje slabe in včasih je treba zgraditi zidove. Tega se je dobro zavedal eden največjih komunistov dvajsetega stoletja Erich Honecker. Honecker je svoje celotno življenje posvetil gradnji pravičnega sveta in nazadnje zrl v uničenje življenjskega dela – ne le svojega -, temveč milijonov proletarcev v herojskem boju po samoukinitvi.

V mladinsko organizacijo komunistične partije je vstopil pri desetih letih, pri osemnajstih je postal član partije in prevzel prve funkcije. Z dvajsetimi leti pa je iz ilegale že koordiniral komunistični odpor v nacističnem Reichu. Od leta 1937 do konca vojne je bil zaradi obsodb veleizdaje v samicah nacističnih zaporov, po vojni in po končanem šolanju v Moskvi pa hitro napredoval v politbiroju. Kot partijski varnostni sekretar je 1961 organiziral gradnjo Berlinskega zidu. Od leta 1976 pa vse do tragičnih dogodkov leta 1989 je načeloval demokratični Nemčiji, ki je v tem času dosegla največjo blaginjo izmed držav svobodnega socialističnega sveta.

V osemdesetih je preživel poskus atentata in nasprotoval Gorbačovovi liberalizaciji, sklicujoč se na modele socialističnih držav, kot sta Severna Koreja in Kuba. Na Gorbačovove pritiske, naj uvede reforme, je slovito odvrnil »Sami bomo rešili svoje probleme«. A liberalnejša struja v partiji je v noči s 16. na 17. oktober 1989 organizirala puč, in ko je Honecker 17. oktobra vodil sejo politbiroja, so zarotniki na dnevni red dali predlog njegove razrešitve z mesta generalnega sekretarja. Eden za drugim so vsi člani politbiroja glasovali za njegovo razrešitev.

Tri tedne zatem je padel zid, dva meseca kasneje pa demokratična Nemčija. Socialističen svet, delno plod sedemdesetletnega Honeckerjevega dela, se je sesul pred njegovimi očmi. Pred obtožbami narodne izdaje in kršitvami človekovih pravic ter pred brezdomnostjo v Berlinu je pri svojih osemdesetih letih prebegnil v Moskvo, izročen na milost svojemu političnemu nasprotniku Gorbačovu. A tudi Moskva je kmalu padla in Honecker se je zatekel na čilsko ambasado, od koder je bil kot poraženec vrnjen zmagoviti Zahodni Nemčiji, ki mu je sodila z režiranim procesom, katerega namen je bil očrnitev socializma, in ga zaprla v moabitski berlinski zapor – prav tja, kamor ga je med vojno zaprl gestapo.

Seveda mu je padec socializma načel zdravje in od zmage globalnega kapitalizma je dobil raka. Izpuščen iz zapora, da bi lahko vsaj dostojno umrl, je v izgnanstvu v Čilu v svojem poslednjem govoru pred smrtjo med drugim izrekel: »Socializem je nasprotje tega, kar imamo danes v Nemčiji. Naši čudoviti spomini na Nemško demokratično republiko so pričanja nove in pravične družbe. In temu hočemo večno ostati zvesti.«

Ob 8.05

Poročilo organizacije Interparlamentarne unije ugotavlja, da je skoraj polovica ženskih evropskih poslank in članic osebja v preteklosti prejelo grožnje s smrtjo, posilstvom ali pretepanjem. 85 odstotkov vprašanih žensk je že doživelo psihično nasilje, dve tretjini pa jih je prejelo komentarje, vezane na njihov izgled ali spolne stereotipe. Četrtina jih je izjavila, da so bile žrtve spolnega nasilja. Med tistimi, mlajšimi od 40 let, jih je bila skoraj polovica zlorabljena na delovnem mestu, v 70 odstotkih pa naj bi bili storilci moški politiki. Le 23 odstotkov poslank in le šest odstotkov članic osebja je spolno nadlegovanje tudi prijavilo. Poročilo, ki je osnovano na intervjujih z 81 poslankami in 42 članicami osebja iz različnih držav, prihaja teden dni za tem, ko se je odprla stran MeTooEP, kamor lahko o svojih izkušnjah poročajo ženske v Evropskem parlamentu.

Etiopski premier Abiy Ahmed je nekdanjo gradbeno ministrico Aisho Mohammed imenoval za mesto ministrice za obrambo. Sedaj polovico ministrskih mest v vladi zasedajo ženske. Prav tako je vzpostavil novo ministrstvo, ministrstvo miru, pod vodstvom Muferiata Kamila. To je prevzelo nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami, njegova naloga pa naj bi bila predvsem brzdati medetnične napetosti. Te so v državi z okoli 80 etnolingvističnimi skupinami močno prisotne, zaradi česar je zgolj letos zaradi medetničnega nasilja domove moralo zapustiti slab milijon in pol ljudi.

Arheologi so na hiši v Pompejih odkrili napis, ki razkriva, da je Vezuv z izbruhom uničil Pompeje kasneje, kot so arheologi menili do sedaj. Napis se namreč glasi: “16. dan pred novembrskimi kalendami”. Kalenda označuje rimski izraz za začetek meseca, kar pomeni, da je z datumom na napisu mišljen prav današnji dan, to je 17. oktober. Torej Vezuv ni mogel izbruhniti 24. avgusta leta 79 našega štetja, kot se je sprva domnevalo, temveč verjetno proti koncu oktobra tega leta. Če vas zanima, kaj se je še zgodilo na današnji dan, pa prisluhnite zgodovinskemu Britoffu čez dve uri.