O gibanju, ki se je zgradilo okoli heštega Me Too, je v resnici težko povedati kaj novega, saj je bilo o njem povedano že veliko. V vodilnih liberalnih medijih se dnevno, rečeno čez palec, znajdejo vsaj tri kolumne, med katerimi ena pojmuje gibanje kot novo seksualno revolucijo, druga kot lov na čarovnice ali napad na pravne mehanizme, spet tretja pa poskuša iskati kompromise med obema. Če predpostavimo, da gre pri gibanju res za novo seksualno revolucijo, ki je tokrat usmerjena v preoblikovanje diskurza o ženski spolnosti in o razmerjih moči, ki jo zaznamujejo, je treba dokazati, da gibanje Me Too v to debato prinaša nekaj revolucionarno novega in progresivnega.

Med najodmevnejšimi kritikami gibanja Me Too se je pojavilo pismo 100-ih vidnejših francoskih žensk, ki gibanje prej smatrajo za puritansko kot pa progresivno. Njihove argumente, na nekaterih mestih sicer izredno okorno izražene, bi lahko povzeli kot kritiko ameriškega feminizma. Francoske igralke in pisateljice so v svojem pismu izrazile nestrinjanje predvsem z dejstvom, da gibanje svoj uspeh izvaja iz viktimizacije žensk in demonizacije vsakršnega dvorjenja ali neprimernega obnašanja moških, to pa naj bi za seksualnost prej kot razvoj pomenilo regresijo. Pismo na nekaterih mestih sicer precej brez občutka nagovarja ženske, ki so bile izpostavljene spolnemu nasilju, naj ne vztrajajo v svoji travmi in take dogodke raje označijo kot ne-dogodke. Zaradi zadnjega so si podpisnice v ameriških medijih priborile oznako zagovornic posilstev in mačo kulture. Kljub tem okornostim pa je smiselno upoštevati prevladujoč argument pisma, ki poudarja, da gibanja Me Too ne moremo smatrati za progresivnega, saj le stopnjuje antagonizme med moškim in ženskim spolom.

Toda pojdimo od začetka in skušajmo ugotoviti, zakaj je gibanje sploh pridobilo takšen zanos in ali v njem lahko najdemo vsaj zametke napredka v tem, kako spolno nasilje dojemamo na družbeni ravni. Sloviti hešteg Me Too, ki je od oktobra lani mnoge ženske pripravil do tega, da so javno obtožile svoje javnosti dobro znane napadalce, je sicer nastal že leta 2006. Ustvarila ga je aktivistka Tarana Burke, da bi ženske spodbudila k deljenju lastne izkušnje spolne zlorabe, s čimer naj bi ostale žrtve dobile občutek, da v svoji zlorabljenosti niso same, in bi tako pogumno stopile naprej ter prijavile zlorabo. Hešteg je sicer pozornost pridobil šele v trenutku po razkritju afere o spolnem nasilju, ki ga je nad igralkami izvajal Harvey Weinstein, od takrat naprej pa služi predvsem poročanju o zlorabah, ki so jih vršili slavni moški, večinoma hollywoodski pomembneži, med njimi pa tudi nekateri politiki.

Če so se mediji ob poročanju o aferi Weinstein še držali strogega preverjanja virov in je revija New Yorker, ki je prva razkrila zgodbo, v svojem članku dejansko objavila dokumente, ki so dokazovali, kako je Weinstein vrsto let ustrahoval žrtve tudi s pomočjo nekdanjih Mossadovih agentov, so se ti standardi med kampanjo povsem razpustili. Na nek način je to logična posledica uspeha v aferi Weinstein - če nam je uspelo razkrinkati in izpostaviti največjega hollywoodskega mogula, lahko kogarkoli. Takoj ko se je gibanje pospešeno razširilo, ko ni minil teden, da produkcijska hiša na listo neželenih oseb ne bi dodala novega igralca, je anonimno pismo žrtve postalo dovolj, da se obtoženega razgali kot spolnega izprijenca. Dinamika he-said-she-said, ki je vrsto let onemogočala pravnomočne obsodbe v primerih spolnega nasilja ali zlorab, se je vsaj navidezno preobrnila.

Pregon spolnih zlorab se je vedno soočal s problematiko dokaznega bremena na strani žrtve, zato je tudi večina feministične struje zagovarjala, da je treba žrtvam, ki nasilje prijavijo, brezpogojno verjeti. Gibanje Me Too je tako na nek način tudi kritika pravnega sistema, ki spolne napadalce zaradi pomanjkanja dokazov le redko obsodi. Pregon je z gibanjem torej iz striktno pravne sfere premaknjen v medijsko sfero. Slednja je v tem trenutku gibanju naklonjena, v njej pa veljajo precej manj rigidna pravila kot v kazenskem postopku. Hitro pride do poimenskih obtožb, ki pa jim sledijo tudi posledice za obtožene, predvsem v podobi omadeževane javne podobe, s katero nihče ne želi imeti opravka. Iz poročanj je tako izbrisana domneva nedolžnosti napadalca, izginejo pa tudi ločnice med različno strogo kaznovanimi dejanji. Masturbiranje Louisa CK-ja je postavljeno ob bok posilstvom Weinsteina, od celotne javne sfere pa se pričakuje, da obtožene takoj spoznajo za krive. Stopiti v bran obtoženemu namreč avtomatično pomeni tolerirati njegovo obnašanje in ga dojemati kot legitimno.

Če se je gibanje pričelo z namenom ustvariti okolje, v katerem se žrtve zlorab počutijo dovolj udobno, da o tem spregovorijo, je v tem nedvomno uspelo. V okrilju heštega se je ustvaril popoln varen prostor, v katerem se obtožbe kar ne nehajo vrstiti, s čimer pa je uspešno nakazana tudi razširjenost problema. Toda za čigave obtožbe gre in zoper koga so usmerjene? Metodologija same kampanje, če ji lahko tako rečemo, torej ignoriranje pravnega sistema in premik pregona v medijsko sfero, je učinkovita le v primeru, da so obtoženi napadalci ali pa njihove žrtve dovolj pomembni, da se bo o njih poročalo. Dalje, napadalci morajo biti na dovolj visokih položajih, da bodo obtožbe negativno vplivale na njihovo javno podobo in jih konec koncev stale tega položaja, v tem pa je viden predvsem čisti maščevalni vidik gibanja.

Kljub temu da se ameriške igralke, ki so postale vodilna sila v gibanju, v svojih govorih na veliko zavzemajo za solidarnost med ženskami v vseh industrijah, je jasno, da lahko z medijskim pregonom uspešno rešujejo probleme le v lastni. Podobno kot gibanje proti posilstvom, ki je nastalo na kampusih ameriških univerz okoli leta 2015, je kampanja tako v dojemanju žrtev nasilja kot v dojemanju napadalcev vezana na res specifičen sloj ljudi. V tej vezanosti na lasten balonček, v katerem je spolno nasilje vsaj na diskurzivni ravni tako ali tako že dolgo časa označeno za nesprejemljivo, ni nič progresivnega. Intenzivnega medijskega poročanja ni moč pripisati revolucionarnemu potencialu, ki ga gibanje ima, ampak že prej vzpostavljenim in doseženim odnosom do spolnega nasilja. Samo gibanje je tem odnosom le dodelilo konkretne žrtve in konkretne storilce, pri tem pa je pomembno, da so bile tako žrtve kot storilci dovolj medijsko prepoznavni, da so obtožbe javnost šokirale.

Največji šok, ki je sledil gibanju Me Too, pa ni izhajal iz spoznanja, da so spolne zlorabe tako razširjene, temveč bolj iz dejstva, da so tako razširjene prav v tej industriji, prav med temi civiliziranimi izobraženimi ljudmi. Podobno se je javnost odzivala že na gibanje proti posilstvom na ameriških univerzah, kjer ni bila toliko v ospredju sama razširjenost posilstev, temveč bolj to, da so se posilstva dogajala prav na elitnih univerzah - Columbii, Yaleu in podobnih - in da so bile te elitne univerze tako porazno slabe pri ukrepanju proti storilcem. Gibanje s pomočjo črne liste le konkretizira vzorce obnašanja, ki so bili v liberalni sferi že tako ali tako spoznani za nesprejemljive, svojo šokantno vrednost pa izvaja le iz dejstva, da se ti vzorci še vedno pojavljajo prav v tej sferi. Da pri tej konkretizaciji pomaga žrtvam, ki se počutijo izolirane, je sicer res, vendar pomaga predvsem posameznim žrtvam in pa tistim, ki imajo srečo, da od svojih napadalcev niso tako ali drugače odvisne.

Prevladujoči del mnenj, ki se krešejo okoli gibanja, trdi, da se ne glede na vsaj površinsko omejenost na hollywoodsko industrijo s pomočjo heštega sprožajo pomembne debate o naravi spolnih zlorab in spolnega nasilja. Odpirajo se vprašanja o tem, kako dojemamo seksualno prisilo in izkoriščanje moči nad nekom. Da prisila ni nujno fizična in da gre lahko pri zlorabi tudi za bolj prefinjeno manipulacijo, so sicer relevantna dognanja, vendar so zopet le potrditev nečesa, kar je v liberalno orientirani sferi že sprejeto. Onkraj tega je gibanje  nezmožno refleksije o vzrokih spolnega nasilja, nezmožno je interpretirati razmerja moči izven tradicionalnega razmerja med tistim, ki dominira, in tistim, ki je le prisilno dominiran, ne preizprašuje pa niti tega, čemu zares služi medijski pregon storilcev.

Še vedno misliti spolno nasilje, kot ga misli Susan Brownmiller, torej kot zavesten proces ustrahovanja, ki ga izvajajo vsi moški nad vsemi ženskami, je razmeroma neproduktivno početje. Predpostavka, da gre pri spolnem nasilju za zavestno izvrševanje moči enega spola nad drugim, ignorira pogoje, ki takšno razmerje sploh delajo mogoče. Brez refleksije o prav teh pogojih bosta gibanje in z njim preboj pri dojemanju spolnega nasilja ostala omejena na sfero, ki je sploh omogočila njun nastanek. Še več, brez te refleksije gibanje bolj stopnjuje antagonizme med spoloma, kot pa jih zmanjšuje, in vsaj v tem imajo Francozinje popolnoma prav. Nezmožnost zagovornikov gibanja odzvati se na take kritike ali pa jih vsaj razumeti, bolj kot na njihovo progresivnost kaže na popolnoma omejen domet tega, kaj gibanje sploh lahko doseže.